Jedro

Za restitucijo v primeru ničnih pogodb se uporablja določba 104. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi .

Tožeči stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma, vsakemu znesek 3.882.439,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1991 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikoma, vsakemu znesek 6.796.494,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter višji obrestni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v skupnem znesku 1.194.395,80 SIT.

S pritožbo, vloženo po pooblaščencu, tožnika izpodbijata 1. točko izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Menita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 104. in 113. čl. Zakona o obigacijskih razmerjih (ZOR) in ker ni uporabilo določbe 214. čl. ZOR.Navajata, da je sodišče prve stopnje vse odločilne okoliščine ugotovilo. Upravna odločba iz leta 1963, s katero je bilo tožnikoma odvzeto zemljišče v izmeri 1502 m2 je bila razglašena za nično z odločbo z dne 25.10.1991. Od takrat dalje je bila tožena stranka zavezana k vrnitvi stvari ali k nadomestitvi vrednosti in je nastopila njena nepoštenost. Že takrat je bilo jasno, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, saj je bila v celoti pozidana. Ta okoliščina izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 15.1.1992, da sta tožnika upravičena do ureditve premoženjskopravnih zadev zaradi posledic ničnosti arondacijske odločbe in ju napotuje, da pri sodišču vložita tožbo s kondikcijskim zahtevkom. Tožnika sta na občino vložila zahtevek za plačilo denarnega nadomestila v višini 100.000 DEM, ki ga je slednja z dopisom z dne 26.10.1995 zavrnila. Zato je bila vložena tožba. Tožena stranka pa se je zahtevku upirala tako po temelju kot po višini. Vrnitvena dolžnost je torej nastala z dnem 25.10.1991, toženi stranki je bila njena obveznost znana in se je izpolnitvi svoje obveznosti od takrat dalje neutemeljeno upirala. Prav tako je bila toženi stranki ves čas znana vrednost v središču mesta P. ležeče parcele. Izpodbijana sodba se sklicuje na 104. čl. ZOR glede posledic ničnosti (sklicevanje na 113. čl. ZOR je napačno, saj se nanaša na posledice razveljavitve izpodbojnega pravnega posla). 1. odst. 104. čl. ZOR določa denarno nadomestilo vrednosti stvari, ki je ni mogoče vrniti v naravi, po cenah na dan izdaje sodne odločbe, razen če zakon ne določa drugače. Pravila vračanja ZOR predpisuje v 211. in sledečih členih, zato bi sodišče moralo upoštevati te določbe, saj je posledica ničnosti odločbe neupravičena pridobitev koristi s strani tožene stranke. 104. čl. določa posledice ničnosti, obseg vrnitve pa določa 214. čl. ZOR, po katerem se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, skupaj s plodovi in zamudnimi obrestmi, in sicer v primeru, če je pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pravni prednik tožene stranke ni bil pošten že ob izdaji arondacijske odločbe, saj je bila odločba nezakonita in nična že po takratni veljavni zakonodaji. To pa je tožena stranka potrdila z razglasitvijo ničnosti 25.10.1991. Sklicevanje na tako imenovano nečisto denarno terjatev je nepravilno in v nasprotju z 214. čl. ZOR. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 114/2002, po kateri se v primeru vračanja neupravičeno pridobljenega priznajo zamudne obresti najmanj od vložitve zahtevka, nečista denarna terjatev pa postane najkasneje z vložitvijo tožbe z opredeljenim denarnim zahtevkom čista denarna terjatev. V obravnavani zadevi je po mnenju pritožbe terjatev postala čista denarna terjatev najkasneje 12.2.1996, pa tudi že 25.10.1991, ko je bilo jasno, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, vrednost parcele pa je bila določljiva, tožnika pa sta jo kot denarno terjatev opredelila tudi v pisnem zahtevku z dne 23.10.1995 v višini 100.000 DEM. Ob upoštevanju nepoštenosti tožene stranke sta zato tožnika upravičena do zamudnih obresti od 25.10.1991 dalje, podrejeno od 15.1.1992, ko je tožena stranka prvič odklonila izplačilo odškodnine in tožnika napotila na sodišče. Zato predlagata, da se izpodbijano sodbo spremeni, tako da se ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku z upoštevanjem že prisojene odškodnine v višini 6.796.494,50 SIT ter s povrnitvijo nadaljnjih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje,podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine, na katere je oprlo svojo odločitev in katerih pritožba ne izpodbija: da so bile pravnemu predniku tožnikov z arondacijsko odločbo z dne 2.3.1963 odvzete štiri parcele, vse k.o. P., ki so postale splošno ljudsko premoženje v upravi Občine P., da mu je bila za zemljišča plačana odškodnina v višini 364.616 takratnih DIN, da je bila arondacijska odločba z odločbo Občine P. dne 25.10.1991 izrečena za nično, da je bilo tožnikoma zato vrnjeno zemljišče v površini 11.000 m2, da ima tožena stranka v posesti zemljišče parc. št. 387 k.o. P. v površini 1502 m2, ker je na njem cesta, mestna ulica in vrnitev tega zemljišča v posest tožnikoma ni možna, da ima ta parcela značaj stavbnega zemljišča, kar izhaja tudi iz odločbe z dne 4.5.1960, in da sta zato tožnika upravičena do ustreznega denarnega nadomestila. Tožnika sta namreč zahtevala plačilo vrednosti nepremičnine, do katere naj bi bila upravičena, ker je odpadla pravna podlaga, zaradi katere je njuna parcela prešla v premoženje tožene stranke (prej citirana arondacijska odločba je bila izrečena za nično). Za restitucijo v primeru ničnih pogodb se uporablja določba 104. čl. ZOR (ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika), po kateri mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je bila izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo 214. čl. ZOR o obsegu vrnitve v primeru neupravičene pridobitve. V obravnavani zadevi 214. čl. ZOR ni mogoče uporabiti, čeprav ureja primere neupravičene pridobitve, torej tudi primere, ki so varovani s kondikcijo in verzijo, saj se za povračilo v primeru ničnih pogodb uporablja 104. čl. ZOR, ko za sam obseg vrnitve ni pomembna pridobiteljeva dobrovernost ali nedobrovernost. Utemeljena je samo taka odločitev, ki vzpostavlja premoženjsko stanje, kot da (nične) pogodbe ne bi bilo. Po že citirani določbi 1. odst. 104. čl. ZOR so za denarno restitucijo odločilne cene v času izdaje sodne odločbe, zato tečejo zamudne obresti šele od tedaj dalje. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča je zato materialnopravno pravilna. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 114/2002, v kateri se je tožbeni zahtevek nanašal na povračilo vrednosti vlaganj v tujo nepremičnino in torej na situacijo, ki obravnavani ni enaka. Kot že navedeno gre v obravnavani zadevi za nečisto denarno terjatev, katere višina ni določena vse do izdaje sodne odločbe, ne glede na to, da je podlaga odpadla že v letu 1991. Zato je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek za plačilo vsakemu tožniku 3.882.439,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1991 dalje do plačila utemeljeno zavrnilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ni sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP zasledilo nobenih kršitev, je zato pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdilo (353. čl. ZPP). Ker tožnika s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).