Jedro

Določbe o ničnosti pogodbe v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj gre za specialna pravila o neupravičeni obogatitvi, urejena zunaj poglavja o kondikcijah in verzijah in ki se nanašajo zgolj na ničnost pogodb, ne pa tudi ničnost odločb upravnega organa.

Pri koristi, ki jo je treba oceniti v denarju, ker naturalna restitucija ni mogoča, je čas, ki je odločilen za preračunavanje koristi v denarni znesek, čas izdaje prvostopenjske sodne odločbe. Tudi Vrhovno sodišče RS se je v zvezi s tem izreklo, da gre prikrajšancu denarna vrednost koristi po cenah na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Argument v obrazložitev tega stališča je analogna uporaba pravil odškodninskega prava (2. odstavka 189. člena ZOR o povračilu navadne škode in izgubljenega dobička) in specialnih pravil o neupravičeni pridobitvi (104. člen ZOR o posledicah ničnosti in 113. člen ZOR o posledicah razveljavitve), iz katerih izhaja, da se v našem pravu povračilo izračunava po vrednosti v času, ko je sprejeta sodna odločba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati vsakemu tožniku 3.882.439 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1991 dalje do plačila. Podrejenemu tožbenemu zahtevku je v pretežni meri ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora vsakemu tožniku plačati 6.796.494,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 9.7.2004 do plačila. Višji obrestni zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.6.2004 do 9.7.2004) je zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov proti odločitvi o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem delu. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

Tožnika sta proti sodbama sodišč prve in druge stopnje vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega in revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlagata, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Menita, da sta zmotni stališči nižjih sodišč, da gre v primeru, ko vračilo koristi v naravi ni mogoče, za nečisto denarno terjatev, katere vrednost se izračuna in določi šele s sodno odločbo, zaradi česar obresti tečejo od izdaje sodbe dalje. Nižji sodišči sta napačno uporabili določbo 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) o pravnih posledicah nične pogodbe, saj v obravnavani zadevi ne gre za ničnost pogodbe, ampak ničnost odločbe oblastnega organa. Kot izhodišče je treba uporabiti četrti odstavek 210. člena ZOR o obveznosti vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti. Obseg vrnitve določa 214. člen ZOR. Revizija se sklicuje na zadevo II Ips 114/2002, za katero trdi, da obravnava primerljivo dejansko in pravno situacijo. Terjatvi tožnikov sta postali čisti denarni terjatvi najkasneje dne 12.2.1996, ko je bila vložena tožba z denarnim tožbenim zahtevkom, oziroma že 25.10.1991, ko je bilo jasno, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi in je bila njena vrednost določljiva po kriterijih občine za vrednost stavbnih zemljišč v mestnem jedru Postojne. Tožena je dolžna vrniti vrednost parcele z zamudnimi obrestmi od 25.10.1991, ko je prišla v slabo vero, podrejeno od 15.1.1992, ko je tožena stranka prvič odklonila izplačilo denarne vrednosti parcele, oziroma najkasneje z vložitvijo tožbe. Pri tem se revizija sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča iz odločbe II Ips 572/2003. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnika, ki v reviziji uveljavljata razlog bistvene kršitve postopka, te kršitve vsebinsko nista opredelila in konkretizirala, zato Vrhovno sodišče, ki glede na 371. člena ZPP na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temeljita sodbi nižjih sodišč in na katero je Vrhovno sodišče vezano pri odločanju, je naslednje. Nepremičnina parc. št. 387 k.o. ... v izmeri 1502 m2, ki je pripadala pravnemu predniku tožnikov, je bila v letu 1960 nacionalizirana. Pravni prednik tožnikov je ohranil nepremičnino v posesti in uporabi kot imetnik pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini vse do 1.1.1963, ko mu je bila še skupaj z drugimi nepremičninami odvzeta na podlagi arondacijske odločbe z dne 2.3.1963. Posest in pravica uživanja sta prešla na nove lastnike, nepremičnina pa je postala splošno ljudsko premoženje v upravi pravnega prednika tožene stranke. Za zemljišče je bil predniku tožnikov plačan znesek 364.616,00 DIN. Nadalje sta sodišči ugotovili, da je bila arondacijska odločba z odločbo Občine Postojna z dne 25.10.1991 ugotovljena za nično in vzpostavljeno stanje, ki je obstajalo pred arondacijsko odločbo, tako da je pravni prednik tožnikov ohranil pravico uporabe in posest zemljišča. Stranki sta soglasni, da vrnitev nepremičnine v posest tožnikov ni možna, ker sta na njem cesta in mestna ulica, nepremičnina pa kot navedena parcela ne obstaja več, ampak je del drugih parcel. Ob vezanosti na dejanske ugotovitve nižjih sodišč Vrhovno sodišče ugotavlja pravilnost odločitve o primarnem tožbenem zahtevku, vendar ob drugačnih materialnopravnih razlogih. Ničnost upravne odločbe je poseben institut upravnega prava. Gre za izredno pravno sredstvo v upravnem postopku, ki ga v določbah 267. in 268. člena ureja takrat (ob izdaji odločbe o ničnosti arondacijske odločbe) veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/1986, v nadaljevanju ZUP/86). Zakon določa pravne posledice ničnosti v 269. členu, ko pravi, da se v primeru izreka odločbe za nično odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, torej pravice, obveznosti ali pravna razmerja, o katerih je bilo odločeno z upravno odločbo. Odprava učinkuje za nazaj, do dneva izdaje nične odločbe. Vzpostavi se takšno pravno stanje, kot je bilo pred izdajo nične odločbe, tako da je položaj takšen, kot da v upravni zadevi odločbe ne bi bilo. Redna zakonska posledica ničnosti upravne odločbe je torej kondikcijski zahtevek tistega, ki je kaj izpolnil. Ker ZUP/86 drugih določil v zvezi z vračilom neupravičeno pridobljenega ne vsebuje, je treba uporabiti splošna pravila civilnega prava o neupravičeni obogatitvi in povračilnih zahtevkih, urejena v tedaj veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih. Po splošnem pravilu mora tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je kasneje odpadla, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (četrti v zvezi s prvim odstavkom 210. člena ZOR). Kondikcijski zahtevek ima obogatitveno in ne vrnitveno naravo: okoriščenec je dolžan prejeto vrniti (naturalna restitucija), če to ni mogoče, pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi (denarna restitucija). Pravilno je stališče revizije, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določb o ničnosti pogodbe (103. člen ZOR in naslednji), saj gre za specialna pravila o neupravičeni obogatitvi, urejena zunaj poglavja o kondikcijah in verzijah in ki se nanašajo zgolj na ničnost pogodb, ne pa tudi ničnost upravnih odločb. Zaradi izpolnitvenega dejanja na podlagi arondacijske odločbe, ki je v začetku obstajala in kasneje odpadla, je prišlo do prehoda premoženja v korist tožene stranke. Nepremičnina, ki jo je prednik tožnikov izročil v posest in uporabo prednici tožene stranke, predstavlja korist na strani tožene stranke in izgubo na strani tožnikov kot pravnih naslednikov, pri čemer ni spora, da se ta ne more vrniti v naravi, temveč se lahko izračuna le v denarju. Pri koristi, ki jo je treba oceniti v denarju, ker naturalna restitucija ni mogoča, pa je treba ugotoviti čas, ki je odločilen za preračunavanje koristi v denarni znesek. Ta čas je pomemben zlasti, če vrednost denarja pada in tako korist pozneje izkazuje dosti večji znesek. Poleg tega se korist od trenutka, ko jo je okoriščenec prejel, lahko spremeni (lahko se poslabša, pokvari, uniči, lahko se tudi izboljša, popravi, poveča, lahko daje donose). Čeprav zakon nima izrecne določbe o času ocene koristi, je v sodni praksi že dolgo izoblikovano stališče, da je čas ocene koristi čas izdaje prvostopenjske sodne odločbe. Tudi Vrhovno sodišče RS se je v zvezi s tem izreklo, da gre prikrajšancu denarna vrednost koristi po cenah na dan zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje(1). Argument v obrazložitev tega stališča je analogna uporaba pravil odškodninskega prava (drugega odstavka 189. člena ZOR o povračilu navadne škode in izgubljenega dobička) in specialnih pravil o neupravičeni pridobitvi (104. člena ZOR o posledicah ničnosti in 113. člena ZOR o posledicah razveljavitve), iz katerih izhaja, da se v našem pravu povračilo izračunava po vrednosti v času, ko je sprejeta sodna odločba(2). Tako višina povračila škode kot višina izgube pri specialnih kondikcijah se namreč določajo po navedenem času(3). Gre za valorizacijo terjatve, ki je po svoji naravi nečista, pri nečistih terjatvah pa višina ni določena vse do trenutka sodne odločbe. Tožena stranka postane dolžnica denarne obveznosti šele, ko je jasno, da vračilo v naravi ni mogoče, in sodišče določi obseg denarnega povračila za prikrajšanje tožnikov. Zato je na vprašanje, ali se dosežena korist oceni po času vložitve tožbe ali času izdaje prvostopenjske sodbe, pritrditi slednjemu. Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ko sta primarni tožbeni zahtevek, ki sta ga tožnika utemeljevala s trditvijo o povračilu vrednosti nepremičnine in prejete odškodnine po cenah na dan vložitve tožbe 12.2.1996, zavrnili. Glede primerov, na katera se sklicuje revizija, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da le-ta obravnavata drugačni pravni situaciji.

Uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Poročilo VSS 1/89, stran 18. Op. št. (2): Dr. Stojan Cigoj, Neupravičena pridobitev, Zbornik znanstvenih razprav, XLI. letnik, 1981, stran 43. Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar ZOR dr. Stojana Cigoja, II. knjiga, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1984, stran 813. Op. št. (3): „Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega“ (drugi odstavek 189. člena ZOR). „Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega“ (prvi odstavek 104. člen ZOR). „Denarno nadomestilo se daje po cenah ob vrnitvi oziroma izdaji sodne odločbe“ (drugi odstavek 113. člena ZOR).