Jedro

Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za te stvarne napake (prim. 616. člen ZOR). Zakon ga predpisuje zaradi zaščite podjemnikovih interesov, saj ima, zato da se odgovornosti zanjo lahko razbremeni, upravičen interes, da za napako izve. Razloga za zaščito opisanega podjemnikovega interesa pa ni, če podjemnik za napako ve oziroma če so podjemniku znana dejstva, ki so povezana z napako, ali mu niso mogla ostati neznana (prim 617. člen ZOR). Zakonodajalec torej za takšne primere, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, pravice naročnika pri uveljavljanju podjemikove odgovornosti ne omejuje (več) z obveznostjo po notifikaciji napak.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je (kot prevzemnik posla) na podlagi pogodbe o delu iz leta 1999 za toženca (kot naročnika del) gradil objekt v L., toženec pa se je zavezal, da mu bo za opravljeno delo plačal. V tej pravdi je tožnik zahteval izpolnitev še neporavnanega dela denarne obveznosti toženca, toženec pa se je zahtevku upiral sklicujoč se na upravičenje do znižanja plačila oziroma do odškodnine zaradi manjvrednosti kleti, kar je procesnopravno uveljavljal primarno s predlogom za zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa s pobotnim ugovorom do višine vtoževane terjatve.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da obstoji terjatev tožnika napram tožencu v višini 8.810,44 EUR (prej 2.111.333,84 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila (1. točka), da obstoji terjatev toženca napram tožniku v višini 8.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1999 do plačila (2. točka) ter da se zaradi medsebojnega pobotanja zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da je toženec dolžan plačati znesek 8.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila (3. točka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove stroške pravdnega postopka (4. točka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika (kot edinega pritožnika) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v vseh, razen 1. točki izreka, tako da se po spremembi ta glasi, da obstoji terjatev tožnika napram tožencu v višini 8.810,44 EUR (prej 2.111.333,84 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila (1. točka) in da ne obstoji terjatev toženca napram tožniku v višini 8.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1999 do plačila (2. točka). Temu posledično je tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 8.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila (3. točka) in mu povrne njegove stroške pravdnega postopka (4. točka) in stroške pritožbenega postopka (5. točka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 107/2009 z dne 16. 12. 2009 dopustilo revizijo o materialnopravni presoji vprašanja obstoja pogojev za perpetuacijo prevzemnikove obveznosti znižanja plačila in povračila škode (drugi odstavek 616. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) iz naslova jamčevanja za napake glede na določbe 12. člena v zvezi s 617. členom ZOR.

5. Toženec v pravočasno vloženi reviziji predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev toženčevih stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da toženec napake, zaradi katere uveljavlja škodo zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine, ni grajal pravočasno. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da z vpisom v gradbeni dnevnik, da je v kleti ena vrsta opeke premalo, napaka ni bila ustrezno grajana, toženec pa naj bi jo ustrezno grajal šele na sodišču. Slednje po mnenju revidenta ne drži, saj je napako grajal takoj z dopisoma z dne 2. 3. 2002 in 24. 4. 2002. Ker je sodišče druge stopnje dejansko stanje ugotovilo v nasprotju z listinskimi dokazi in brez izvedbe glavne obravnave, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo določbe 617. člena ZOR, ki določa, da se prevzemnik posla ne more sklicevati na določbe prejšnjih členov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. V obravnavani zadevi gre namreč za očitno napako, ki je vidna na prvi pogled, saj je klet zgrajena kar za dobrih 50 cm nižje, kot je bilo določeno v načrtu in dogovorjeno med pogodbenima strankama. Tožnik je napako opazil sam. Najprej jo je tajil, saj je zatrjeval, da bo klet vseeno visoka vsaj 210 cm, kar bi bilo za toženca še sprejemljivo. Pozneje, ko je videl, kakšno katastrofalno napako je storil, pa je pobegnil z gradbišča. Na napako je bil opozorjen tudi v gradbenem dnevniku. Ker se napaka nanaša na očitno dejstvo, se tožnik ne more sklicevati na okoliščino, da toženec napake ni »ustrezno« grajal. Citirana določba obligacijskega zakona namreč predstavlja konkretizacijo načela vestnosti in poštenja, zato se tisti, ki ravna nevestno in nepošteno, ne more sklicevati na zamudo pri grajanju napak oziroma na neustreznost njihovega grajanja. Tožnik je s svojim nevestnim ravnanjem v celoti uničil gradbeni objekt (ki bi moral biti zgrajen po projektu), zato po mnenju revidenta ni pošteno, da zahteva celotno plačilo za delo, s katerim je tožencu povzročil bistveno večjo škodo, kot pa znaša vrednost del. Izpodbijana odločitev odstopa tudi od odločitve Vrhovnega sodišča v zadeve II Ips 329/99 z dne 13. 1. 2000, v kateri se je le-to ukvarjalo s podobno problematiko.

6. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki (375. ZPP), ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je tožnik naročena dela v celoti dokončal v skladu s projektom in navodili nadzornika, toženec pa jih je prevzel po svojem pooblaščencu V. d.o.o. brez reklamacij. Napako je prvič grajal šele na obravnavi na sodišču. V čem je ravnal nevestno in nepošteno, kaj na bi zamolčal in zakaj naj ne bi varoval toženčevih interesov, tožnik ne ve.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo le glede vprašanja, povzetega v točki 4. Ker revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na očitek bistvene kršitve določb postopka.

9. V pravnomočno končanem postopku je bilo ugotovljeno, da sta se stranki dogovorili, enako pa je izhajalo iz gradbenega projekta, da bo klet v zgrajenem objektu visoka 235 cm. Že med gradnjo se je izkazalo, da višina ne bo tolikšna, vendar je tožnik tožencu zagotovil, da klet v nobenem primeru ne bo nižja od 210 cm. Ko pa je bila dograjena, se je izkazalo, da je njena višina brez izolacije in tlakov zgolj 185 cm. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec o navedeni napaki tožnika ni ustrezno in pravočasno obvestil ter posledično izgubil pravico do znižanja plačila in do povračila škode, vendar pa kljub temu štelo, da je pobotni ugovor toženca, ki se nanaša na manjvrednost objekta, mogoč in utemeljen na podlagi 621. člena ZOR. Sodišče druge stopnje, ki se s slednjim ni strinjalo, je odločitev oprlo na zaključek, da je zaradi nepravočasnega grajanja napake toženčeva pravica ugovarjati obstoj tožnikove terjatve ugasnila, zato njegov pobotni ugovor ni utemeljen.

10. Revizija utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče druge stopnje pri odločanju o dopustnosti toženčevih jamčevalnih zahtevkov ni uporabilo določbe 617. člena ZOR. Po tej določbi se prevzemnik posla ne more sklicevati na določbe prejšnjih členov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Navedena določba je konkretizacija načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), ki od udeležencev pogodbenega razmerja terja, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic ter pri izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Praviloma velja, da je pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za te stvarne napake (prim. 616. člen ZOR). Zakon ga predpisuje zaradi zaščite podjemnikovih interesov, saj ima, zato da se odgovornosti zanjo lahko razbremeni, upravičen interes, da za napako izve. Razloga za zaščito opisanega podjemnikovega interesa pa ni, če podjemnik za napako ve oziroma če so podjemniku znana dejstva, ki so povezana z napako, ali mu niso mogla ostati neznana (prim 617. člen ZOR). Zakonodajalec torej za takšne primere, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, pravice naročnika pri uveljavljanju podjemikove odgovornosti ne omejuje (več) z obveznostjo po notifikaciji napak. Ali povedano drugače: če podjemnik za napako ve, se ne more sklicevati na naročnikovo zamujeno grajo napake in posledično ugasnitev njegovih ugovorov(1). Za napako odgovarja, četudi ga naročnik o njej ni (pravočasno) obvestil. 11. Kot izhaja iz odločb nižjih sodišč, je toženec podal zadostno trditveno podlago za presojo po 617. členu ZOR, česar sodišče druge stopnje pri odločanju o tožnikovi pritožbi (zlasti pri »razširitvi« zaključka o prekluziji na toženčevo v pobot uveljavljano odškodninsko terjatev) ni upoštevalo. Zatrjeval je namreč, da je tožnik lastne napake opazil že med izvajanjem del (še preden je bil naročeni objekt dokončan in prevzet) in zaradi tega gradbišče zapustil(2). Na navedene okoliščine je toženec opozoril tudi v svojem odgovoru na tožnikovo pritožbo. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje preuranjeno zaključilo, da je toženec v svojih ugovorih prekludiran, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo temu sodišču, da ponovno odloči o tožnikovi pritožbi (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki, pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, III. Knjiga, ČZ uradni list SRS, stran 1979, komentar k 617. členu ZOR.

Op. št. (2): Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 6. 4. 2005 in v prvi pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2006 zatrjeval, da se je »že med gradnjo pokazalo, da višina (kleti) ne bo takšna, kot je bilo dogovorjeno, vendar je upnik (tožnik) dolžniku (tožencu) s svojimi »strokovnjaki« zagotovil, da v nobenem primeru klet ne bo v končni fazi za uporabo nižja od 210 cm. … Žal pa se je izkazalo, da so tudi te obljube in strokovna zagotovila tožnika popolnoma iz trte izvita, saj se je po dokončanju prve plošče izkazalo, da je višina stropa brez izolacije in tlaka med 198 in 200 cm, višina kleti pa bi na koncu ostala le 185 cm. Ko je tožnik to videl je z delavci enostavno pobegnil z gradbišča, objekt pa je še danes ostal enak. … Da je toženec pravočasno obvestil tožnika o napaki gradnje, je razvidno iz gradbenega dnevnika oziroma vpisa z dne 11. 8. 1999. Vpisano je, da manjka ena vrsta opek, zato seveda dvoma o tem, da je tožnik za napako v gradnji vedel, ne more biti«.