Jedro

Obstoj jamčevalnega zahtevka je odvisen od dejstva pravočasnega grajanja napake in ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da takšnega (pred)pogoja tožena stranka ni izpolnila, je ugasnila tudi njena pravica v pravdi ugovarjati obstoj takšne sedaj kvečjemu zgolj še naturalne obligacije nasprotne stranke. Pobotni ugovor zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sedaj izrek glasi:

1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 8.810,44 EUR (2.111.333,84 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila,

2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 8.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1999 do plačila,

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 8.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila,

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.439,89 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, ki začne teči od vročitve odločbe druge stopnje.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške s pritožbo v višini 405,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, ki začne teči od vročitve odločbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v višini 8.810,44 EUR (2.111.333,84 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila (1. točka izreka) ter da obstoji terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke v enaki višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1999 do plačila. Upoštevajoč ugotovljeno, je zato odločilo, da se zaradi medsebojnega pobotanja zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati zgoraj navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila. Glede na propad tožeče stranke v pravdi ji je naložilo tudi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 2.280,74 EUR s pripadki.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ključnega vprašanja v konkretnem primeru, to pa je, kdaj so se stekli pogoji za eventualni pobot s strani tožene stranke uveljavljane terjatve, oziroma, kdaj je sploh nastala nasprotna terjatev tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi zgolj sklicuje na določbe ZOR glede odgovornosti za napake (621. člen ZOR), ne opredeli pa se do vprašanja, ki je ključno za presojo, ali je s strani tožene stranke v pobot uveljavljana terjatev zastarala ali ne. Pri tem sodišče ugotovi, da se tožena stranka ne more sklicevati na preostala določila istega oddelka, ker se po izteku enoletnega roka ne more več uspešno sklicevati na dejstvo, da naj bi o napaki pravočasno obvestila nasprotno stranko. Sodišče torej jasno zaključi, da tožena stranka prevzetega dela ni reklamirala. Tožeča stranka opozarja, da je toženec šele v letu 2006, torej po 7 letih od prevzema objekta pridobil poročilo izvedenca o domnevni manjvrednosti gradnje. Ta terjatev je bila zato že zastarana. V ponovnem zaslišanju je namreč tožena stranka jasno izjavila, da je o okoliščini, da v kletni etaži manjkajo tri vrste opeke, tožnika obvestila šele na sodišču. Iz gradbenega dnevnika, ki ga je podpisal nadzornik, pa izhaja zgolj, da je v kleti ena vrsta opeke manj in da bo zato v pritličju ena vrsta opeke več. Posledično je po mnenju tožnika nesporno, da je v konkretnem primeru tožeča stranka svoje delo opravila v skladu s projektom in navodili nadzornika in statika. Iz same predložene dokumentacije so razvidne tudi spremembe glede višine kleti in zamika objekta, kar kaže na to, da se je tožeča stranka vseskozi prilagajala investitorju. Priglaša stroške za pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi zgradila določen objekt, tožena pa se je zavezala, da ji bo opravljeno delo plačala, in sicer v pretežni meri s kompenzacijo za vrednost mizarskih storitev, ki jih je opravila za tožečo stranko, delno pa s plačili na podlagi potrjenih situacij, ko bo upnik pravilno izvedel gradbena dela. Tožeča stranka v predmetni pravdi vtožuje tiste obveznosti po pogodbi, ki niso prenehale s kompenzacijo. Tožena stranka se zahtevku upira, saj trdi, da ima zgrajena klet napake, zaradi katerih je za toženo stranko popolnoma neuporabna. Med strankama je bilo dogovorjeno (izrecno pa je zapisano tudi v gradbeni dokumentaciji), da bo klet visoka 235 cm. Že med gradnjo se je izkazalo, da višina ne bo takšna, vendar je tožnik tožencu zagotovil, da klet v nobenem primeru ne bo nižja od 210 cm. Ko pa je bila klet dograjena, se je izkazalo, da je njena višina brez izolacije in tlakov zgolj 185 cm. Tožena stranka je takšni izvedbi ugovarjala, tožnik pa je z deli prenehal. Med strankama je sporno, ali je toženec zatrjevano napako grajal in če je tako, ali je to storil pravočasno. Toženec se namreč sklicuje na gradbeni dnevnik, ki ga je podpisal nadzornik in iz katerega na dan 11. 8. 1999 izhaja, da je v kleti izdelana ena vrsta (višina) opeke manj in da bo zato v pritličju izdelana ena vrsta (višina) opeke več.

Sodišče druge stopnje je v isti zadevi že v sklepu I Cp 3141/2007 z dne 9. 1. 2008 pojasnilo, da jamčevalni zahtevek na zmanjšanje kupnine ne predstavlja terjatve tožene zoper tožečo, zato ga ni mogoče uveljavljati v pobot. Lahko pa tožena stranka pobota svojo terjatev do tožnika, ki jo ima iz naslova škode zaradi manjvrednosti objekta, če so seveda izpolnjeni pogoji po 339. členu ZOR. V okviru navedenega je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo vsa pravnoodločilna dejstva, a zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da zapis v gradbeni dnevnik, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne potrjuje navedbe toženca, da je le-ta kot naročnik ugotovljeno okoliščino (ena vrsta opeke manj) opredelil kot napako, o kateri je pravočasno obvestil prevzemnika. Ugotovljeno je zgolj dejstvo, da bo namesto ene vrste opeke v kleti, izdelana dodatna vrsta opeke v pritličju. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izjavo toženca, ki je zaslišan povedal, da je o okoliščini, da so v kleti tri vrste opeke premalo in s tem ni upoštevan projekt, obvestil tožnika šele na sodišču po vloženi tožbi.

Iz trditev tožene stranke izhaja, da kljub prvotni ugotovitvi nižje višine od tiste, ki je bila prvotno dogovorjena med strankama, navedena okoliščina očitno ni bila opredeljena kot napaka, zaradi katere tožena stranka sedaj v pobot uveljavlja terjatev iz naslova škode zaradi manjvrednosti objekta. Manjvrednost zatrjuje zaradi višine kleti, ki je zaradi manjkajočih treh vrst opeke visoka zgolj 185 cm. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je napako, zaradi katere uveljavlja škodo zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine, grajala pravočasno. Pravočasno grajanje pa je temeljna predpostavka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov v pravdi v skladu s 616. členom ZOR. Določba 621. člena ZOR, na katero se zmotno sklicuje sodišče prve stopnje, določa zgolj način opredelitve znižanja plačila zaradi stvarne napake. Ne predstavlja pa samostojne določbe, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek o utemeljenosti pobota. Obstoj jamčevalnega zahtevka je odvisen od dejstva pravočasnega grajanja napake in ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da takšnega (pred)pogoja tožena stranka ni izpolnila, je ugasnila tudi njena pravica v pravdi ugovarjati obstoj takšne sedaj kvečjemu zgolj še naturalne obligacije nasprotne stranke. Pobotni ugovor zato ni utemeljen.

Ker je torej sodišče prve stopnje, na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska 8.810,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 1999 do plačila ugodilo.

Zaradi spremembe prvostopenjske odločitve je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločati tudi o stroških postopka. Pri tem se je oprlo na določbo 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Odmero je opravilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah ter na podlagi priglašenih postavk tožeče stranke tako, kot je to razvidno iz specifikacije na posameznih vlogah. Pri tem je tožeči stranki priznalo skupaj 2400 točk za odvetniške storitve, 34 točk za materialne stroške v skladu s 13. členom OT, 20-odstotni DDV od vsote navedenih zneskov (tj. 486,8 točk), navedenim zneskom pa je prištelo še stroške za takse v višini 99,24 EUR. Ni pa priznalo vsakokratno priglašenih 50 točk za konferenco s stranko, saj ne gre za samostojno storitev v smislu OT, temveč storitev, ki je že vsebovana v drugih stroškovnih postavkah. Skupaj je torej tožeči stranki glede na njen uspeh v pravdi prisodilo 1.439,89 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka pa je upoštevalo, da je v predmetnem pritožbenem postopku tožeča stranka v celoti uspela, zato ji je sodišče druge stopnje prisodilo 500 točk za storitev sestave vloge ter 176,21 EUR stroškov za takso, tj. skupaj 405,71 EUR. Ni pa priznalo 50 točk za konferenco s stranko. Glede na to, da je tožena stranka v pritožbenem postopku propadla, ni upravičena do povrnitve stroškov z odgovorom na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP).