Jedro

Glede na načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR) leži breme dokazovanja, da ni odgovoren za škodo, na povzročitelju škode. Na splošno tudi velja, da je trditveno in dokazno breme za ugovorne navedbe na toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je dne 30.5.1998 utrpel tožnik. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo zahtevka. Vztraja pri navedbah, da tožnika 30.5.1998 ni telesno poškodoval. Poudarja, da si tožnikove navedbe nasprotujejo, saj je v tožbi, drugače kot kasneje v postopku, navajal, da je prišlo do prepira med več osebami in da ga je toženec v tem prepiru brez razloga napadel in poškodoval. Nobena od prič, udeleženih na fantovščini, ni potrdila, da bi imeli tedaj pravdni stranki kakršenkoli fizičen kontakt. Sodba tako temelji na indicih, ne na dokazih. Zato ima takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj nasprotuje svojim razlogom oziroma so njeni razlogi med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izpovedbami v postopku. Sodba sodišča prve stopnje nima prepričljive dokazne ocene, temveč temelji zgolj na tožnikovih navedbah. V njej tudi niso navedena odločilna dejstva, saj ne pove konkretno kje, kdaj in kako je toženec poškodoval tožnika. Prav tako ne pove razlogov za oceno, da je v celoti podana odgovornost toženca za tožnikovo škodo. Sodišče druge stopnje zato ne bi smelo, brez neposredne obravnave, sprejeti dokazne ocene, če te ni sprejelo sodišče prve stopnje. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči nepravilno pravno interpretirali, oziroma sta iz ugotovljenega dejanskega stanja zmotno sklepali na toženčevo odgovornost za škodo, zato je tudi materialno pravo v zadevi zmotno uporabljeno.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil v tem, da sodba sodišča prve stopnje ni navedla odločilnih dejstev za razsojo, da je toženec poškodoval tožnika. Zatrjuje, da v njej ni bilo dovolj natančno ugotovljeno kje, kdaj in kako naj bi toženec dejansko poškodoval tožnika. Po vsebini torej uveljavljala kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa ta kršitev ni podana, saj so v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene okoliščine glede kraja, časa in načina poškodbe. Iz nje izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo na fantovščini v A. dne 30.5.1998. Toženec je prišel tožniku okrog hrbta in ga od strani brcnil v nogo, zaradi česar je tožnik utrpel prelom zunanjega maleola in lažjo subluksacijo talusa lateralno. Takšna ugotovitev glede okoliščin škodnega dogodka zadošča, kot je tožencu pojasnilo že pritožbeno sodišče. Podrobnejša opredelitev kraja, časa in načina tudi po presoji revizijskega sodišča ni potrebna, zatrjevana bistvena kršitev postopka pa ni podana.

Enako velja tudi glede zatrjevanega pomanjkanja razlogov za oceno, da je v celoti podana odgovornost toženca za tožnikovo škodo. Glede na načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 154. člena ZOR) leži breme dokazovanja, da ni odgovoren za škodo, na povzročitelju škode. Na splošno tudi velja, da je trditveno in dokazno breme za ugovorne navedbe na toženi stranki. Toženec je v postopku na prvi stopnji (kot še sedaj v reviziji) vztrajal pri navedbi, da tožnika sploh ni poškodoval in glede ugotavljanja te okoliščine je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek in sprejelo dokazno oceno. Ker v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal ugovora deljene odgovornosti, niti ni navajal okoliščin, ki bi tak ugovor utemeljevale, sodba sodišča prve stopnje o njem ne more imeti razlogov. Ugovor deljene odgovornosti je toženec začel uveljavljati šele v pritožbi. Pritožbeno sodišče je ob presoji pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo, da ta pritožbena navedba ni utemeljena. Zato ne gre za "novo" dokazno oceno sodišča druge stopnje, torej za ugotavljanje dejanskega stanja na seji sodišča druge stopnje, kar bi sicer predstavljalo kršitev drugega odstavka 347. člena ZPP.

Tudi nadaljnje navedbe revidenta naj bi utemeljevale revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka (da si tožnikove navedbe nasprotujejo, da priče niso potrdile njegove izpovedbe, da sodba ne temelji na dokazih, temveč na indicih, da nima pravnorelevantnih dokazov, temveč temelji na neprepričljivih tožnikovih navedbah, ter da nima prepričljive dokazne ocene). Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje dovolj izčrpni in jasni, da je ta sposobna preizkusa. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno obširno obrazložilo in navedlo, zakaj je sledilo tožnikovi izpovedbi, ne pa izpovedbam tistih prič, ki so bile prisotne na fantovščini. Sicer pa iz vsebine teh revizijskih navedb izhaja, da revident pravzaprav ni zadovoljen z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), revident s temi navedbami ne more uspeti.

Ker uveljavljene bistvene kršitve določb postopka niso podane, je sledil preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče upoštevalo dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Kot je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se je z njegovo oceno strinjalo, je toženec tožnika brcnil v nogo tako, da je utrpel zgoraj opisano poškodbo. Podani so torej vsi elementi splošnega civilnega delikta; nastanek škode, ki izvira iz toženčevega nedopustnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in odgovornost povzročitelja škode. Ker je bilo ugotovljeno, da je prav toženec poškodoval tožnika, tudi očitek, da je sodišče iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, ni utemeljen. Zato ob tako ugotovljenem dejanskem stanju revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Podrobnejši odgovor pa, glede na pavšalne revizijske trditve v tej smeri, niti ni potreben.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).