Jedro

Tožničina zatrjevanja, da je šlo le za začasen prenos lastninske pravice na spornem stanovanju, sta sodišči opredelili kot nagib za sklenitev pogodb, ki se ni uresničil in ki ni mogel vplivati na veljavnost sklenjenih odplačnih pogodb.

Ničnost sklenjene pogodbe tožnica zgrešeno utemeljuje s trditvami, da je prvi toženec podpisoval pogodbe po naročilu svojega upnika - četrtega toženca, zato da bi ta pridobil (zastavno) pravico na neobremenjeni nepremičnini. Prepoved t. i. komisornega dogovora je namreč omejena le na fazo stipulacije (ustanovitve) in na čas trajanja zastavne pravice, na solucijsko fazo, to je na čas po zapadlosti zavarovane terjatve, pa se ne razteza več, saj predstavlja le dogovor upnika in dolžnika o nadomestni izpolnitvi obveznosti.

Tožnica, ki v izvršilnem postopku ni ugovarjala neobstoja teh terjatev, ne more takega ugovora, ki ga utemeljuje z zatrjevanjem ničnosti pogodb, iz katerih izvirajo te terjatve, uspešno uveljavljati v tej pravdi. Tudi dokazov za trditve o bistveno nižji vrednosti terjatev, ki naj bi se s kupnino poplačale, tožnica ni predložila.

Izrek

Revizija: proti sklepu, da se sprememba tožbe z dne 24. 1. 2008 in 12. 7. 2008 dovoli ter da se sprememba tožbe z dne 6. 6. 2008 in 10. 6. 2008 ne dovoli ter proti odločitvi o zavrnitvi prvega podrejenega zahtevka na sklenitev darilne pogodbe se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 24. 1. 2008 in 12. 7. 2008 dovoli ter da se sprememba tožbe z dne 6. 6. 2008 in 10. 6. 2008 ne dovoli. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med tožnico in prvim tožencem dne 22. 7. 2003, nična oziroma da predstavlja neobstoječ pravni posel, da je aneks k kupoprodajni pogodbi, sklenjen med tožnico in prvim tožencem ter drugo toženko in četrtim tožencem kot sopodpisnikoma dne 23. 9. 2003, ničen oziroma da predstavlja neobstoječ pravni posel, da je najemna pogodba, sklenjena med tožnico in prvim tožencem v obliki notarskega zapisa SV - 429/09 dne 6. 10. 2004, nična oziroma da predstavlja neobstoječ pravni posel, da je pogodba o ureditvi dolžniško upniškega razmerja, sklenjena med tožnico in četrtim tožencem v obliki notarskega zapisa SV-249/02 dne 30. 5. 2002, nična oziroma da predstavlja neobstoječ pravni posel, da je stanovanje v Ljubljani, ki predstavlja idealni solastniški delež 960/10000 nepremičnine št. 900.E vl. št. ... k.o. ..., v naravi pa podstrešno stanovanje, do celote last tožnice, da so toženci dolžni izročiti to stanovanje tožnici v posest in ji izstaviti listino, sposobno za vknjižbo tega stanovanja v zemljiški knjigi ter ji povrniti stroške pravdnega postopka. Zavrnilo je tudi primarni podrejeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan skleniti s tožnico darilno pogodbo za navedeno stanovanje, ji ga izročiti v last in posest ter ji izstaviti listino, sposobno za vknjižbo te nepremičnine v zemljiški knjigi ter ji povrniti pravdne stroške. Zavrnilo je tudi sekundarni podrejeni tožbeni zahtevek, da so toženci solidarno dolžni plačati tožnici 166.917 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2003 dalje do plačila ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča ter sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje, pri čemer naj zadevo dodeli drugemu sodniku. Tožnica v reviziji ponovno poudarja, da so bile pogodbe fiktivne, saj se je za njimi skrivala drugačna volja pogodbenih strank. Bile so tudi oderuške, saj je bilo med dajatvijo in protidajatvijo pogodbenih strank očitno nesorazmerje, toženci pa so izkoristili njeno lahkomiselnost in neukost. Trdi, da je sodišče neupravičeno zavrnilo njen predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost stanovanja ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Stanovanje je bilo po cenitvi na dan 22. 4. 2001 vredno 13.750.000 SIT. Na dan 20. 7. 2006 pa je bilo v izvršilnem postopku ocenjeno na 31.498.000 SIT. Toženci so ji plačali za to stanovanje z vsemi obrestmi vred le 3.400.000 SIT. Terjatve njenih upnikov so 30. 5. 2002 znašale le 2.800.000 SIT, še 600.000 SIT pa si je sposodila od četrtega toženca. Sodišče bi zato moralo angažirati izvedenca finančne stroke, da bi ocenil vrednost terjatev, ki so jih kupile toženke, saj je zatrjevala, da je njihova vrednost v aneksu napačno ocenjena. Trdi, da sklenjene pogodbe nasprotujejo Ustavi, prisilnim predpisom in morali ter da so brez pravne podlage. Prvi toženec se za nakup stanovanja v resnici ni zanimal in je izvrševal le voljo četrtotoženca. Stanovanja si ni niti ogledal in z njo se o višini kupnine ni pogovarjal. Do četrtotoženca je imel dolgove, zato je delal, kar je četrti toženec od njega hotel. Prvi toženec je pri četrtem tožencu zadolžen že od leta 1996, zato je sedaj v njegovo korist na sporni nepremičnini vknjižena hipoteka v višini 160.000 EUR. Da prvi toženec ni imel volje niti za sklenitev najemne pogodbe, potrjuje navedba v najemni pogodbi, da mora najemnino nakazovati četrtemu tožencu, ki je tudi pooblaščen za vložitev predloga za izpraznitev nepremičnine. Najemna pogodba je predstavljala le način poplačila obresti od posojila. Sklicuje se na izpoved tretjega toženca, ki je potrdil, da bi šlo le za začasni prenos lastninske pravice, če bi stanovanje kupil on. Povedal je tudi, da ni imel volje po sklenitvi posojilne pogodbe z dne 30. 5. 2002 in da je ni štel za veljavno, saj ni bila sklenjena med dejanskima pogodbenima strankama. Iz te pogodbe izhaja, da je tedaj znašal njen dolg do dveh upnikov le 2.800.000 SIT. Tega je poplačal pravni prednik druge toženke in tretji toženec. Če bi v resnici hotela prodati stanovanje ter ga nato najeti, tega nedvomno ne bi storila za 14.187,94 EUR, temveč bi predložila ažurno cenitev in pustila, da se stanovanje proda na dražbi. S tem bi še vedno iztržila najmanj 80.000 EUR oziroma 100.000 EUR. Če toženci ne bi imeli namena skleniti z njo fiktivnih in oderuških pogodb, bi enostavno sodelovali na dražbi in svoje terjatve s tem poplačali oziroma bi stanovanje, če so bili zainteresirani za nakup, tam kupili. Ker so se pravdne stranke dogovorile, da bo prvi toženec stanovanje prepisal nazaj na nanjo, je dolžan z njo skleniti darilno pogodbo. Predpogodba je bila sklenjena ustno. Dogovorjeno je bilo, da bo nato vzela hipotekarni kredit in terjatev do tožencev na ta način odplačala. Zaključek sodišč, da zaradi ravnanja tožencev ni utrpela škode, je dobesedno šokanten, saj so ji toženci s svojim goljufivim ravnanjem odtujili stanovanje vredno neprimerljivo več. Poleg tega pa zahtevajo še plačilo najemnine. Prav tako je utemeljen njen zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, saj je brez pravne podlage prišlo do premika njenega premoženja na tožence. Oporeka zaključku sodišč, da ji je 30. 5. 2002 četrti toženec izročil 5.000.000 SIT. Po zapisu v pogodbi naj bi slednjemu dolgovala na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene med njima 15. 4. 1997, čeprav se tedaj še nista poznala. Četrti toženec ji je 30. 5. 2002 posodil 600.000 SIT in ničesar drugega. Nelogično je, da bi ji ob podpisu pogodbe na roke izročil 5.000.000 SIT za dobo treh dni, v pogodbo pa napisal, da gre za dolg z dne 15. 4. 1997 za glavnico v višini 1.500.000 SIT, ne da bi se o obstoju dolga prepričal. Dokazala je, da terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa z dne 30. 5. 2002, nikoli ni obstajala ter da je ta pogodba brez pravne podlage in nična. Trdi, da je sodišče nepravilno zavrnilo njen predlog, da bi toženci podali svojo izjavo pod poligrafom in da bi v zvezi z resničnostjo navedb zaslišali tudi mater prvega toženca. Prvostopenjsko sodišče v zapisnik ni zapisalo, da je tudi ona ves čas gledala tožence v oči in med njihovim pričevanjem večkrat spontano odreagirala na njihove lažne trditve. Kljub njeni zahtevi ni dalo na zapisnik predloga delnega dogovora o poravnavi, ne njene trditve, da toženci, ki so si glede poravnave premislili, zopet ponavljajo svojo prakso odstopanja od dogovorov. Pristranskost prvostopenjskega sodišča naj bi izhajala tudi iz ocene, da so izpovedi tožencev bolj skladne in prepričljive od tožničine, čeprav ji je sodnica na obravnavi zatrdila, da ji verjame, a da bo morala razsoditi na podlagi pogodb.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Ker je bila sodba prvostopenjskega sodišča v tej zadevi izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, ZPP-D), je treba glede na drugi odstavek 130. člena navedenega zakona v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v dotlej veljavnem besedilu.

7. Tožnica z revizijo izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje tudi v delu, s katerim sta odločili o njenih predlogih za dovolitev več sprememb tožbe. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklepi, da se sprememba tožbe ne dovoli, kot tudi sklepi, da se sprememba tožbe dovoli, niso sklepi, s katerimi je postopek pravnomočno končan. Poleg tega tožnica nima pravnega interesa izpodbijati sklepe, s katerim je sodišče ugodilo njenemu predlogu za spremembo tožbe. Zato revizija proti odločitvam, da se sprememba tožbe z dne 24. 1. 2008 in 12. 7. 2008 dovoli ter da se sprememba tožbe z dne 6. 6. 2008 in 10. 6. 2008 ne dovoli, ni dovoljena.

8. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega (sedaj evrsko protivrednost) 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica ni označila vrednosti spornega predmeta glede podrejenega nedenarnega zahtevka za sklenitev darilne pogodbe. V vlogi, ki jo je dostavila sodišču na naroku 24. 1. 2008, je postavila pet primarnih zahtevkov in navedla pet vrednosti spornega predmeta. Hkrati je uveljavljala tudi oba podrejena zahtevka, pri tem pa ni navedla vrednosti spornega predmeta glede nedenarnega podrejenega zahtevka na sklenitev darilne pogodbe. Iz spisa ne izhaja, da bi bila ocena vrednosti tega zahtevka sprejeta kasneje na podlagi ustreznih ravnanj tožencev in/ali sodišča, zato revizija proti odločitvi o njem ni dovoljena.

9. Na podlagi 377. člena ZPP je revizijsko sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo.

10. V dovoljenem delu pa tožničina revizija ni utemeljena, saj je z njim izpodbijana odločitev sodišč pravilna. Tožnica v tej pravdi uveljavlja ničnost pogodb zaradi njihove fiktivnosti in oderuškosti. Sodišči sta zaključili, da ni dokazala drugačnega ustnega dogovora pogodbenih strank od v listinah zapisanega. Obe stranki kupoprodajne pogodbe z dne 22. 7. 2003 sta po ugotovitvah sodišč želeli doseči prenos lastninske pravice na stanovanju – prvi toženec, ker ga je želel kupiti, in tožnica, ki je s prenosom lastništva preprečila prisilno izvršbo, s prejeto kupnino pa poplačala terjatve svojih upnikov. Upoštevaje 8. člen ZPP revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti postopanja sodišč pri izdelavi dokazne ocene o teh okoliščinah. Tovrstnih pomislekov ne porajajo niti revizijske navedbe, da prvostopenjsko sodišče v zapisniku ni opisalo tožničine reakcije ob izpovedi tožencev in da ni dalo na zapisnik osnutka poravnave, ki kasneje ni bila sklenjena. S prizadevanji za zaslišanje tožencev pod poligrafom, pa tožnica ne more uspeti že zato, ker zahteva, da se takšnemu zaslišanju podvržejo nasprotne stranke. Teh tožnica v pravdnem postopku ne more prisiliti niti k izpovedbi pred sodiščem (prvi odstavek 262. člena ZPP). Ostalih revizijskih očitkov o procesnih kršitvah, s katerimi tožnica v resnici izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa revizijsko sodišče glede na prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni upoštevalo.

11. Tožničina zatrjevanja, da je šlo le za začasen prenos lastninske pravice na spornem stanovanju, sta sodišči opredelili kot nagib za sklenitev pogodb, ki se ni uresničil. Tudi po presoji revizijskega sodišča ta ni mogel vplivati na veljavnost sklenjenih odplačnih pogodb (prvi in drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ob upoštevanju, da so bile terjatve tožničinih upnikov ob prodaji stanovanja poplačane, revizijsko sodišče za razliko od prvostopenjskega sodišča nagibov strank za sklenitev teh pogodb ne ocenjuje za nedopustne. Sklenjene pogodbe po presoji revizijskega sodišča tudi sicer niso v nasprotju z moralo ali prisilnimi predpisi ali brez podlage. Njihovo ničnost tožnica v reviziji zgrešeno utemeljuje še s trditvami, da je prvi toženec podpisoval pogodbe po naročilu svojega upnika - četrtega toženca, zato da bi ta pridobil (zastavno) pravico na neobremenjeni nepremičnini. Prepoved t. i. komisornega dogovora je namreč omejena le na fazo stipulacije (ustanovitve) in na čas trajanja zastavne pravice, na solucijsko fazo, to je na čas po zapadlosti zavarovane terjatve, pa se ne razteza več, saj predstavlja le dogovor upnika in dolžnika o nadomestni izpolnitvi obveznosti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 412/2006 z dne 27. 11. 2008). Posledično tožnica sodiščema neutemeljeno očita procesne kršitve zaradi zavrnitve njenega dokaznega predloga za zaslišanje staršev prvega toženca o tem, da je ta le podpisoval in izvrševal, kar mu je naročil četrti toženec.

12. Tožnica se v reviziji neuspešno zavzema za ugotovitev ničnosti spornih pogodb s trditvami o njihovi oderuškosti. Zavajujoče zatrjuje, da je za prodano stanovanje od tožencev prejela le 3.400.000 SIT. Pri presoji višine prejete kupnine namreč ni pomembno, po kakšni ceni je druga toženka kupila terjatve od upnikov v izvršilnem postopku, pač pa koliko svojih dolgov je tožnica s kupnino poplačala. O kupnini za prodano stanovanje so se pogodbene stranke dogovorile v aneksu h kupoprodajni pogodbi z dne 23. 9. 2003. V njem so tožnica in toženci določili prodajno ceno nepremičnine na 12.000.000 SIT ter tudi natančno po višini in upnikih specificirali terjatve, ki so se s kupnino poplačale. Ob tem tem ne gre prezreti, da je obstoj terjatev dveh upnikov v izvršilnem postopku, katere je odkupila druga toženka ter terjatev četrtega toženca iz pogodbe SV-249/02 z dne 30. 5. 2002 izkazan z izvršilnimi naslovi, na podlagi katerih je proti tožnici tekla izvršba za njihovo izterjavo. Tožnica, ki v izvršilnem postopku ni ugovarjala neobstoja teh terjatev, ne more takega ugovora, ki ga utemeljuje z zatrjevanjem ničnosti pogodb, iz katerih izvirajo te terjatve, uspešno uveljavljati v tej pravdi. Tudi dokazov za trditve o bistveno nižji vrednosti terjatev, ki naj bi se s kupnino poplačale, tožnica ni predložila. Ni predložila izračuna obresti oziroma izračuna višine terjatev na dan prodaje stanovanja, niti ni ustrezno predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi to ugotovil. V vlogi z dne 5. 5. 2008 je šele na koncu vseh na petih straneh podanih navedb o različnih dejanskih in pravnih okoliščinah zadeve predlagala “po potrebi izvedenec finančne stroke.“ Izvedenca finančne stroke je predlagala tudi v vlogi z dne 6. 6. 2008, v kateri ne omenja nesorazmerno nižje vrednosti poplačanih terjatev glede na dogovorjeno kupnino in v kateri ponovno ne navaja predmeta dokazovanja s tem izvedencem. Takšen nesubstanciran dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke je neupošteven, zato tožnica v zvezi z njegovo zavrnitvijo sodiščema neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Pri ugotavljanju vrednosti prodanega stanovanja sta sodišči upoštevali cenitev, ki jo je sodni cenilec za potrebe izvršilnega postopka izdelal 21. 1. 2001. Tožnica v reviziji sicer pravilno opozarja, da sodišči njegove vrednosti nista ugotovili na dan sklenitve kupoprodajne pogodbe. Vendar pa tožnica med prvostopenjskim postopkom ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi sodišči lahko ugotovili vrednost stanovanja ob njegovi prodaji. Predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke je substanicirala le v smeri dokazovanja utemeljenosti njenega drugega podrejenega zahtevka na plačilo 166.917 EUR in v tem okviru za dokazovanje vrednosti stanovanja ob vložitvi tožbe 21. 8. 2007. Tudi v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga zato sodiščema neutemeljeno očita procesne kršitve.

14. Ob upoštevanju, da je tožnica stanovanje prodala za kupnino v višini 12.000.000 SIT ter da je po ugotovitvah sodišč vrednost tega stanovanja znašala 9.626.000 SIT za zasedeno oziroma 13.750.000 SIT za nezasedeno stanovanje, tudi revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da ni podan objektivni pogoj oderuškosti. Ker kupoprodajna pogodba z dne 22. 7. 2003 že zaradi tega ni oderuška in ne nična (prvi odstavek 119. člena OZ), revizijskemu sodišču ni bilo treba odgovarjati še na revizijske očitke o obstoju subjektivnega pogoja oderuškosti.

15. Nejasne so tožničine revizijske trditve o neveljavnosti posojilne pogodbe med tožnico in tretjim tožencem z dne 30. 5. 2002. Ničnosti te pogodbe tožnica ne uveljavlja v izreku zahtevka, kot predhodno vprašanje pa ugotovitev njene ničnosti po presoji revizijskega sodišča ne bi mogla vplivati na odločitev o (ne)veljavnosti katere druge za tožnico sporne pogodbe.

16. Tožnica neutemeljeno uveljavlja še ničnost najemne pogodbe zaradi njene fiktivnosti. Po ugotovitvah sodišč je tudi to pogodbo prvi toženec želel skleniti s tožnico, saj ta ni bila več lastnica stanovanja, v njem pa je še nadalje prebivala. Na veljavnost najemne pogodbe ne more vplivati sama okoliščina, da je prvi toženec pristal na nakazovanje najemnine svojemu upniku - četrtemu tožencu in ga tudi pooblastil za vložitev predloga za izpraznitev nepremičnine.

17. Ker je tožnica z veljavno kupoprodajno pogodbo prenesla lastninsko pravico na spornem stanovanju na prvega toženca, je pravilna tudi odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevkov na ugotovitev, da je ona njegova lastnica, na izročitev stanovanja v posest ter na izstavitev zahtevane zemljiškoknjižne listine.

18. Ob upoštevanju vsega navedenega tožnica nazadnje še neutemeljeno zatrjuje, da je zaradi ravnanja tožencev oškodovana in da je nanje brez pravne podlage prešlo njeno premoženje. Zato na odškodninski podlagi kot tudi na podlagi neupravičene pridobitve neutemeljeno uveljavlja zahtevek na plačilo sedanje vrednosti stanovanja v višini 166.917 EUR.

19. Ker revizija v dovoljenem delu ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v tem obsegu na podlagi 378. člena ZPP skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški zavrnilo.