Jedro

Uporaba poligrafa je dopustna s privolitvijo osumljenca v predkazenskem postopku. V pravdnem postopku ni sicer izrecno prepovedana. Vendar je treba upoštevati, da gre za dokaz, ki se v kazenskem postopku uporablja v predkazenskem postopku, ko oseba, ki je podvržena testiranju, še ni seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kazenski postopek, če sama oseba ni seznanjena s temi podatki zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje. Pri kazenskem procesu pa je uporaba testiranja s poligrafom nedovoljen dokaz, ker ima element prisile. Enako velja za sojenje v civilnem postopku. Vendar je poligraf v civilnem postopku nepotreben, saj sodišče odloča na podlagi 214. člena ZPP v povezavi z 8. členom.

Delovanje tožencev proti tožnici z namenom, da bi jo ogoljufali, naj bi bilo delovanje, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Vendar takšne trditve lahko pomenijo napako volje, kar bi imelo lahko za posledico izpodbojnost pravnega posla, ne pa ničnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 24.1. in 12.7.2008. V 2. točki izreka pa spremembe z dne 6.6.2008 in 10.6.2008 ni dovolilo. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba sklenjena med tožečo in prvotoženo stranko nična, skupaj z aneksom z dne 23.9.2003. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da je najemna pogodba nična, kakor tudi pogodba o ureditvi dolžniško-upniškega razmerja nična. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da je stanovanje na M. do 960/10.000 v celoti last tožnice in da so tožene stranke dolžne izročiti tožnici to stanovanje v last in posest. Zavrnilo je tudi oba podredna zahtevka, po katerih je zahtevala tožeča stranka od prvotoženca sklenitev darilne pogodbe za stanovanje opisano v izreku pod točko 2 in vpis te pogodbe v zemljiško knjigo ter drugi podredni zahtevek na plačilo 166.917,00 EUR s pripadki.

Proti delu odločbe, s katero ni uspela (2. točka sklepa in odločitev o zavrnitvi vseh zahtevkov), napada tožeča stranka v pritožbi. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne drži, da je tožeča stranka večkrat spremenila trditveno podlago in navedbe. Zato bi sodišče moralo dovoliti vse predlagane spremembe tožbe. Sodišče je res pozvalo tožečo stranko, da dopolni svoje navedbe, vendar ji ni pomagalo in ji ni konkretiziralo niti z besedo, kaj želi. Ne drži, da bi se toženci obrnili k tožnici in jo pogledali v oči in da bi s tem ne lagali. Tudi tožnica je ves čas gledala tožence v oči. Sojenje je bilo zato pristransko, saj se je sodišče že odločilo v zadevi. Sodišče se je trudilo, da bi stranki dosegli poravnavo, vendar sodišče dogovora ni hotelo dati na zapisnik, čeprav je tožeča stranka izrecno zahtevala. Sodišče ne sledi tožnici, hkrati pa je četrtotoženec priznal, da tožnici 1997 leta še ni poznal in tako terjatev med njima še ni mogla nastati. Šlo naj bi za neko terjatev do njene tašče, vendar je to v nasprotju s 1. členom pogodbe z naslovom dolžniško-upniško razmerje. Pogodba ne govori o terjatvi do tašče, ampak do tožnice. V notarskem zapisu ni navedeno, da naj bi četrtotoženec kot je izpovedal na glavni obravnavi, tedaj tožnici izročil 5.000.000,00 SIT. To ne sledi iz vlog toženih strank. Nelogično je, da bi izročil ta znesek za dobo treh dni. Prvotoženec je izpovedal, da naj bi bilo na stanovanju veliko terjatev. Dejansko jih je bilo le tri. Dobila pa je od četrtotoženca 6.000,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT. Obstajale pa so še terjatve A. S. in Z. T.. Sodišče sledi prvotožencu o nakupu stanovanja, v resnici pa se za stanovanje sploh ni zanimal in ga ni mogel opisati. Tožnica ni bila pripravljena prodati stanovanja. Imela je terjatev do S. in K. 2.800.000,00 SIT, kar je poplačal P., d.o.o., pravni prednik drugotožene stranke. Tretje toženec je celo potrdil, da je dejansko šlo za začasni prenos lastninske pravice, vendar je zgodbo prilagodil potrebam postopka. Tretje tožena stranka se pa nič ne spomni. Dejstvo je, da je četrtotoženec tožnici posodil le 600.000,00 SIT in zlorabil težek položaj tožnice in njeno naivnost. Prvotoženec stanovanja ni želel kupiti, temveč je izvrševal, kar mu je četrtotoženec naročil. Imel je dolgove do četrtotoženca. To potrjuje posojilna pogodba med prvotoženo in četrtotoženo. Ker prvotoženec ni mogel ugovarjati, mu je bilo vseeno, kaj podpisuje in kakšno stanovanje kupuje. V nasprotju z zdravo pametjo je, kar je izpovedal četrtotoženec, da naj bi tožnica sama predlagala prodajo stanovanja, saj je z ukrepom hotela zavarovati stanovanje pred prodajo. Skupna terjatev je bila 2.800.000,00 SIT, 600.000,00 SIT, torej skupaj 3.400.000,00 SIT, stanovanje pa je bilo vredno 13.750.000,00 SIT. To ni logično, da bi tožnica želela prodati stanovanje za takšna poplačila dolgov. Najemnina nikoli ni bila dogovorjena, dejansko se je plačevalo nadomestilo za uporabo denarja. Zato je šlo za neobstoječe pravne posle, ker ni bilo soglasja volj za sklenitev pravnega posla. Ker so neobstoječi, so nični oziroma izpodbojni. Pogodbe so tudi fiktive, saj so skrivale drugo voljo pogodbenih strank, kot je bila izražena na papirju. Tožnica je predlagala, da bi jo zaslišali pod poligrafom. V resnici so se stranke dogovorile, da stanovanje ostane tožničino, le fiktivno se prenese na prvotoženca in nato vrne tožnici. Če je tožnica želela izigrati upnike, enako velja tudi za tožence. Toženci so vedeli za terjatev drugih upnikov. Izkoristili so stisko, lahkomiselnost in neukost tožeče stranke in dobili očitno nesorazmerje med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. To ni šlo za pavšalno navajanje, ampak na navedbe, ki jih je tožeča stranka dala na glavni obravnavi in v pripravljalnih vlogah. Tega ni zatrjevala le v vlogi z dne 10.6.2008, ampak že prej. Na oderuštvo se je sklicevala ves čas. Dolžnost sodišča je, da na ničnost in oderuštvo pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prezre navedbe tožeče stranke, da je bilo stanovanje s strani M. J. prenizko ocenjeno, saj je šlo za čas leto dni pred prodajo stanovanja. Sodišče ne bi moglo zavrniti 6. odstavka primarnega zahtevka, ampak le v delu, v katerem se zahteva izročitev v posest. Ne drži, da predpogodba ni bila sklenjena, saj je bila sklenjena ustno.

Na pritožbo so odgovorile tožene stranke in predlagajo zavrnitev pritožbe. Šlo je le za mentalno rezervacijo tožeče stranke. Pogodbe so bile veljavne. Toženec ima še stanovanje, čeprav je minilo že več kot pet let od prenosa. Pogodba ni bila fiktivna.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu: Sodišče prve stopnje je v tem postopku dovolilo dve spremembi tožbe, dveh pa ni dovolilo. Tožeča stranka meni, da bi ji moralo dovoliti še preostali dve. Sodišče pa je sledilo toženim strankam, ki so se protivile spremembam tožbe, ko je tožnica širila svoje zahtevke še na nove pogodbe. Sodišče pa je menilo, da je treba razčistiti zahtevke v zvezi s pogodbami in aneksom, ki so bile najprej predmet tožbenega zahtevka, da pa nadaljnja širitev ni smotrna (185. člen ZPP). Pritožba pa le trdi, da bi razširitev tožbe na odločanje o hipoteki v korist četrtotožene stranke rešila razmerja med pravdnimi strankami.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je v bistvu pritrdila razlogom tožencev. Vendar pritožbeno sodišče še dodaja v odgovor na pritožbene navedbe, da je bila podlaga spremembe tožbe z dne 6.6. in 10.6. v zvezi z izstavitvijo listine na izbris hipoteke. Podlaga pa je bila v tem, da naj bi prvo in četrtotožena stranka vedela, da ustanavljata hipoteko na nepremičnini, ki dejansko ni bila last prvotoženca, temveč tožnice. Ker tožnici ni uspelo izpodbiti osnovnega posla med tožnico, prvotožencem in aneksa glede prodaje stanovanja, je bila širitev obravnavanja nesmotrna.

O pritožbi proti sodbi v zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami: Pritožba graja postopek sodišča in meni, da je bila sodnica pristranska, ker je sledila navedbam tožene stranke in listinskim dokazom, ne pa izpovedbi tožeče stranke. Stranka mora zahtevati izločitev sodnika takoj ko izve, da je podan razlog, vendar najpozneje do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem (72. člen ZPP). Tako se izkaže, da je ta pritožbena navedba neupoštevna. Sicer pa pritožba meni, da je sodišče zmotno zapisalo v sodbi, da je pozivalo tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva, naj dopolni svoje navedbe, da pa tega ni konkretiziralo in ni pojasnilo, kaj sploh želi in o čem so navedbe tožeče stranke pomanjkljive in pavšalne. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče ravnalo v skladu z 285. členom ZPP. Zapisalo je (list. štev. 82), da naj se tožeča stranka izjavi o razlogu za ničnost tako kupoprodajne kot najemne pogodbe in o ničnosti v zvezi s posojilno pogodbo. V zvezi s pozivi sodišča je nato tožeča stranka pojasnila, da gre za razlog, da pogodbe ne odražajo prave volje pogodbenih strank in da je obstajal dogovor med tožnico in toženim strankam, da se bo stanovanje prepisalo nazaj brez plačila, kar se tiče plačil, pa bi se urejalo posebej. Tožeča stranka je tudi na poziv sodišča odgovorila, da meni, da je šlo za protipravno in usklajeno ravnanje in zavajanje toženih strank na škodo tožnice, ki je nato sklenila z njo škodljivo pogodbo. Tudi v zvezi z zatrjevano pravno podlago neupravičene pridobitve, je sodišče pozvalo tožnico, naj poda ustrezno trditveno podlago, na kar je tožeča stranka pojasnila, da je prišlo do prehoda premoženja na tožene stranke brez pravne podlage.

Tako se izkaže, da smiselno očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP, ni podana in da si tožnica zmotno razlaga 285. čl. ZPP. Sodišče mora ostati nepristransko, a hkrati izpolniti zahteve iz 285. člena in to je tudi storilo.

V kolikor pa pritožba na več mestih (pritožba ima devet strani) izraža nestrinjanje s sklepom sodišča, da tožnici ne sledi, pa gre za izpodbijanje sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. O tem pa bo več obrazloženo v nadaljevanju odločbe.

O zatrjevani ničnosti pravnih poslov: Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ko je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti oziroma neobstoječega pravnega posla, to je kupoprodajne pogodbe med tožečo in prvotoženo stranko 22.7.2003 z aneksom med pravdnimi strankami (razen tretje tožene). Zavrnilo je tudi zahtevek na ničnost najemne pogodbe z dne 6.10.2004, pogodbe o ureditvi dolžniško upniškega razmerja z dne 30.5.2002. Tožeča stranka je namreč trdila, da so pogodbe nedovoljene in nemoralne. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago, ki je v tem primeru 86. člen OZ. Tožeča stranka tudi na poziv sodišča ni vedela povedati, katerim prisilnim predpisom nasprotujejo sklenjene pogodbe. Na poziv sodišča pa je tožnica pojasnila, da naj bi to bilo delovanje tožencev proti tožnici z namenom, da bi jo ogoljufali. Vendar takšne trditve lahko pomenijo napako volje, kar bi imelo lahko za posledico izpodbojnost pravnega posla, ne pa ničnost (49. člen OZ). Sicer pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim se tudi pritožbeno sodišče strinja, toženci tožnice niso ogoljufali. Šlo je za dogovor med pravdnimi strankami, ki se je po mnenju tožnice zanjo finančno iztekel slabše, kot za tožence. Vsi so vedeli, kaj sklepajo, vendar se je za tožnico dogovarjanje očitno končalo slabše kot si je želela. Tožnica je izpovedala in to tudi v pritožbi priznava, da je želela zavarovati svoje stanovanje pred eventualnim rubežem. Pritožbeno sodišče le dodaja, da to v celoti potrjuje tudi kazenska ovadba, katero je tožeča stranka predložila pod prilogo A 16. Res je sicer izpovedala, da je računala, da bo ob poplačilu posojila podjetju P., d.o.o. od prvotoženca ponovno prejela nazaj stanovanje. Vendar tega dejstva tožnica ni dokazala; prvotožena stranka je dokazala, da je kupila sporno stanovanje in je še vedno lastnica tega stanovanja. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je prejela posojilo od četrtotožene stranke, s prvotoženo stranko pa je tudi sklenila najemno pogodbo, da je lahko ostala v stanovanju.

Trdila je tudi, da so pogodbe navidezne. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v konkretnem primeru ne gre za dejansko stanje, ki ustreza zakonskemu dejanskemu stanju iz 50. člena OZ, ki ureja navidezne pogodbe. Stranke so želele sklepati takšne pogodbe, kot so jih sklenile. Možno pa je, da je bil njihov nagib za sklenitev različen. Tožnica je povedala, da je želela ohraniti stanovanje in je upala, da ji bo prvotožena stranka prepisala stanovanje nazaj z darilno pogodbo. Prvotoženec pa je imel namen kupiti stanovanje in to brez začasnega prenosa. Tretje toženec je tožničino varianto sicer omenil, vendar je sodišče ocenilo to izpoved tako, da je šlo za pogovor o možnostih, ki se niso uresničile. Tožnica pa je želela tudi doseči poplačilo dolgov in te je tretje tožena stranka kot zakoniti zastopnik drugotožene poplačala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka priznava, da je prišlo do poravnave njenega dolga v znesku 2.800.000,00 SIT, da pa ne priznava višjega zneska do 4.000.000,00 SIT. Tožnica priznava tudi, da je dobila od četrtotožene stranke posojilo 600.000,00 SIT in ne 1.500.000,00 SIT, kot izhaja iz posojilne pogodbe. Iz vseh teh tožničinih navedb izhaja, da je tožnica prejela posojilo in da so bili njeni dolgovi v izvršbi zaprti. To pomeni, da so bile tudi potrditvah tožeče stranke pogodbe vsaj delno izpolnjene. Če bi tožeča stranka menila, da ji tožene stranke dolgujejo še kaj po posojilni oziroma dolžniško upniški pogodbi, bi morala vložiti tožbo na izpolnitev teh pogodb. Tako pa ne more z zahtevki na ničnost doseči odprave teh pogodb oziroma učinek neobstoječega pravnega posla. Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da ne bi nič prejela po teh pogodbah in da bi šlo za izigravanje prepovedi lex commissoriae. Opisani dejanski stan iz tožbe tudi ne ustreza temu dejanskemu stanju.

Pravilno je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na stanovanju na tožečo stranko in vrnitev v posest iz tega naslova ter izstavitve listine, na podlagi katerega bi se tožnica vpisala v zemljiško knjigo. Prvotoženi stranki je uspelo dokazati, da je kupila sporno stanovanje in se vpisala v zemljiško knjigo.

O podrednih tožbenih zahtevkih: Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek na sklenitev darilne pogodbe opisane pod točko 2 izreka o podrednem tožbenem zahtevku. Tožeči stranki ni uspelo dokazati pravne podlage, na podlagi katere bi lahko tožnica dosegla takšen tožbeni zahtevek. Tožba je v tem delu tudi nesklepčna. Tožeča stranka namreč zatrjuje domnevno obljubo prvotoženca, da ji bo stanovanje prepisal nazaj, vendar tudi, če bi takšna obljuba bila, nima pravnega učinka, kot ga zahteva tožena stranka in zato tožnica ne more uspeti s tem tožbenim zahtevkom (283. čl. OZ).

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi toženci skupaj delovali in jo ogoljufali za vrednost stanovanja, niso dolžni plačati odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dogajanje, da je šlo za dogovarjanje med pravdnimi strankami, ki pa za tožnico ni imelo tistega finančnega učinka, kot si je želela. Od toženih strank (2., 3. in 4. tožene) je dobila poplačilo dolgov in posojilo, prvotožencu pa je prodala stanovanje. Pri tem v pritožbi tožnica meni, da so toženci izkoristili tožničino nevednost. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da ne gre za zakonski dejanski stan iz določbe 119. člena OZ, ki ureja oderuško pogodbo. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje bila podjetnica, želela si je zapreti izvršilne postopke, zato njenega ravnanja ni mogoče oceniti kot lahkomiselnosti, stiske in neizkušenosti. Sodišče je pravilno ocenilo, da je vrednost stanovanja bila 9.626.000,00 SIT in ne kot zmotno meni pritožba 13.750.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je to vrednost presojalo glede na cenitve iz izvršilnega postopka, saj je bilo stanovanje ocenjeno (priloga A 23). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bil tretji toženec direktor drugotoženca, ki je bil upnik v izvršilnem postopku. Podjetje se je ukvarjalo s prometom nepremičnin, tožnica pa je imela dolgove. Zato so našli prvotoženca, ki je stanovanje kupil in sklepali sedaj sporne pogodbe. Sodišče prve stopnje je verjelo četrtotožencu, da je ob podpisu pri notarju izročil tožnici 5.000.000,00 SIT posojila, kar je bila glavnica in obresti za dolg, ki je zapadel 1997 leta. Pritožba meni, da je sodišče to ugotovilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Vendar spregleda, da je tožena stranka ves čas trdila, da je izročila denar oziroma posojilo tožnici (navedbe že iz odgovora na tožbo tožene stranke). Sodišče je ugotovilo na podlagi izpovedbe točni znesek, katerega je tožnica prejela, sicer pa to tudi izhaja iz notarskega zapisa. Na tega pa se tožena stranka ves čas sklicuje.

Pritožba graja sodbo v delu, ko je sodišče verjelo tretje toženi stranki na podlagi osebnih zaznav sodnice oziroma na podlagi neverbalne komunikacije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta zaznava sodnice zabeležena na list. št. 119 na zapisniku z dne 3.11.2008. Tožnica je prisostvovala glavni obravnavi, zapisnik podpisala, zato ni dvoma v vsebino zapisnika, ki je javna listina (224. čl. ZPP). Tudi sicer lahko sodnik opravi dokazno oceno zaslišanja strank ali prič tudi na podlagi neverbalne komunikacije, ki jo zazna pri strankam ali pričah. Nato pa ta izvedeni dokaz oceni skupaj z drugimi in oceni uspeh dokazovanja glede na celotni dokazni postopek.

Za pritožbo je sporno, da sodišče sledi četrtotoženi stranki, ki je izpovedala, da je tožnica povedala, da ima dolg do svoje tašče iz leta 1997 in da so zato sklenili takšen notarski zapis. Pritožbeno sodišče je sledilo četrtotožencu, ni pa sledilo tožnici. Pritožbeno sodišče odgovarja pritožnici,da je vsebina pogodbe bila tožnici znana, na vsebino jo je opozoril tudi notar in tožnica je povedala, da je s tem bilo vse v redu. Pač pa je izpovedala, da je računala, da ji bodo stanovanje prepisali z darilno pogodbo nazaj. Gre torej za prikrit nagib tožnice, ki se ni uresničil. Sodišče je sledilo v tem delu vsebini listine in tako zapisani volji strank. Določene nelogičnosti (tožničin dolg in čas vračila), pa na celoten uspel celotnega dokazovanja ne morejo vplivati. Ob tožničini izpovedbi, da pa je sama želela reševati svoje dolgove in stanovanje, pa so tudi te „nelogičnosti“ vklopijo v celotno dogajanje med pravdnimi strankami.

Pritožba se obširno ukvarja z analizami, koliko je bilo stanovanje vredno in koliko je prejela tožnica. Pri tem pa je za pritožbeno sodišče odločilno, da tožnica ves čas priznava, dobila poplačilo določenega števila dolgov in da je dobila saj 600.000,00 SIT posojila v denarju. To pomeni, da je šlo za dogovor med pravdnima strankama, ki se za tožnico ni bil brez koristi. Ni pa uspela dokazati, da ni želela prodati stanovanja zaradi poplačil dolgov in prejema vsaj določenega denarja v gotovini.

Tako se izkaže, da je tudi najemna pogodba bila veljavno sklenjena, saj je logično, da po izgubi lastninske pravice za bivanje v stanovanju uporabnik plača najemnino. Tako se izkaže, da stanovanje ni prešlo na prvotoženca brez pravnega naslova in tudi da ostale pogodbe niso nične in pravno učinkujejo. Pritožba še obrazlaga povezavo med prvotoženo in četrtotoženo stranko oziroma prezadolženost prvotoženca. Vendar na veljavnost pogodb med njo in toženimi strankami to ne vpliva. Tožnici ni uspelo dokazati, da bi toženci delovali z goljufivim namenom proti njej in da bi prišlo do prehoda premoženja brez pravnega naslova oziroma koristi za tožnico.

Pritožba se pri analizi dogodkov tudi spušča v analizo teksta pogodb, ki pa glede na podano pravno podlago, ne morejo spremeniti rezultata te pravde. Meni, da bi za sodišče moralo biti odločilno, da v kupoprodajni pogodbi z dne 22.7.2003 piše, da je denar prvotoženec tožnici izročil, v resnici pa je prišlo do poplačila upnikov, in ta to dokazuje, da ima tožnica prav. Vendar pri tem spregleda, da so stranke z aneksom z dne 23.9.2003 to ugotovile drugače, to je, da je šlo za poplačilo upnikom. Meni še, da je odločilno, da je v prvi pogodbi drugotožena stranka P., d.o.o. in ne tretjetožena stranka. Pri tem spregleda, da je tožnica popravila tožbo na pravnega naslednika. V nasprotnem primeru bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti že iz tega razloga.

Tožnica še graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlagani dokaz in sicer njeno zaslišanje pod poligrafom. Sodišče je menilo, da to ni v skladu z določbami ZPP. Sodišče prve stopnje je opravilo dokaz z zaslišanjem strank, tudi tožnice in to zelo obširno. Na to se je odločilo na podlagi vseh izvedenih dokazov in tožnici ni sledilo. Uporaba poligrafa je dopustna s privolitvijo osumljenca predvidena v predkazenskem postopku. V pravdnem postopku ni sicer izrecno prepovedana. Vendar je treba upoštevati, da gre za dokaz, ki se v kazenskem postopku uporablja v predkazenskem postopku, ko oseba, ki je podvržena testiranju še ni seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za kazenski postopek, če sama oseba ni seznanjena s temi podatki zaradi vpletenosti v kaznivo dejanje. Pri kazenskem procesu pa je uporaba testiranja s poligrafom nedovoljen dokaz, ker ima element prisile (prim. argumente sodba VS RS I Ips 262/2007). enako velja za sojenje v civilnem postopku. Vendar je poligrafa v civilnem postopku nepotreben, saj sodišče odloča na podlagi 214. člena ZPP v povezavi z 8. členom.

Pritožba na koncu še trdi, da je bila predpogodba za darilno pogodbo sklenjena ustno, nato pa bi tožnica prevzela hipotekarni kredit in terjatev do tožencev. Ker tožnica ni dokazala poteka dogodkov tako, kot je trdila, je sodišče pravilno zavrnilo ta podredni zahtevek. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da glede na to, da so stranke sklepale pogodbe pisno, bi lahko tudi „predpogodbo za darilno pogodbo“ sklenile v pisni obliki (538. člen OZ).

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi odločbo sodišča prve stopnje (365. člen in 353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, navedbe tožene stranke pa niso prispevale k rešitvi pritožbe.