Jedro

Po 44. členu ZUstS odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi neustavnih določb zakona ali o ugotovitvi njihove neskladnosti z Ustavo učinkujejo za (na) vsa razmerja, o katerih do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Ne gre zgolj za razmerja, v katerih je v času začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča že začet sodni spor, temveč tudi za razmerja, v katerih je še mogoče vložiti tožbo, ker tudi o njih še ni odločitve z učinkom pravnomočnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu, začetem z vložitvijo tožbe dne 4. 7. 2012, zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 1.601,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova razlike odpravnine v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 28. 9. 2009 in tožnici naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno priznala odpravnino v skupni višini 7.248,28 EUR, je presodilo, da je ob izplačilu odpravnine v mesecu decembru 2009 od navedenega zneska pravilno obračunala in ustrezno odvedla prispevke za socialno varnost v skupnem znesku 1.601,87 EUR, tožnici pa izplačala neto znesek 5.646,42 EUR, ne glede na to, da je Ustavno sodišče kasneje z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo neskladnost z Ustavo določb tretjega odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96 do 97/2001), ki odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v nasprotju z odpravnino zaradi odpovedi iz poslovnega razloga ni izvzel iz obveznosti plačila prispevkov in hkrati odločilo, da se do uskladitve navedene zakonske določbe od odpravnine v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti navedeni prispevki ne plačujejo, ker je tožena stranka na podlagi takratnih zakonskih določb svojo obveznost že v celoti izpolnila pred začetkom učinkovanja navedene odločbe Ustavnega sodišča. 2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, vključno z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka. Štelo je, da o spornem plačilu odpravnine do uveljavitve navedene odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno in je zato navedeno ustavno odločbo o neplačevanju prispevkov za socialno varnost od tovrstnih odpravnin potrebno upoštevati tudi v zvezi s tožničinim tožbenim zahtevkom.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali imajo delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz razloga nesposobnosti in jim je bila izplačana odpravnina pred 31. 7. 2010 (pred uveljavitvijo odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010) pravico do plačila odpravnine brez obračuna in odvoda prispevkov za socialno varnost (1). V reviziji se tožena stranka sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, z navedbo, da te revizijske razloge uveljavlja v okviru dopuščene revizije. Glede učinkovanja odločb Ustavnega sodišča sodišču druge stopnje očita odstop od prakse Vrhovnega sodišča in se pri tem sklicuje na sodbo VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011. Navaja, da je bila sporna odpravnina tožeči stranki izplačana v decembru 2009 v skladu s takrat veljavnimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in ZPSV, tako da je bilo takrat razmerje med strankama glede plačila predmetne odpravnine dokončno urejeno in je s tem prenehalo. Zato se kasnejša odločba Ustavnega sodišča za urejanje tega razmerja ne glede na določbe 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne more uporabiti, oziroma bi taka uporaba pomenila kršitev prepovedi retroaktivnosti, kot enega od temeljnih načel Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Kolikor se sodišče druge stopnje sklicuje na določbe navedenega člena ZUstS, češ da v zadevi pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča z dne 8. 7. 2010 še ni bilo pravnomočno odločeno, sodišču očita tako bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot zmotno uporabo materialnega prava.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je bila dopuščena zaradi odločanja o materialno pravnem vprašanju v zvezi z učinkovanjem ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča z začasno ureditvijo sicer neustavne zakonske rešitve. Zato tožena stranka v reviziji ni mogla uveljavljati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede katerih revizija ni bila dopuščena, oziroma glede teh vprašanj sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

7. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, ker glede obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave razlikuje med upravičenci do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in upravičenci do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Hkrati je Državnemu zboru naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev, do odprave tega neskladja pa se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Odločba Ustavnega sodišča je pričela učinkovati z dnem objave v Uradnem listu RS dne 31. 7. 2010. 8. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Ta določba se na podlagi prvega odstavka 49. člena ZUstS smiselno uporablja tudi za primer, ko Ustavno sodišče na podlagi 48. člena ZUstS ugotovi le neskladje zakona z ustavo in samo določi začasno ureditev vprašanja do odprave neskladja s strani pristojnega zakonodajnega organa.

9. Po ugotovitvah sodišča je bila tožnici pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pri toženi stranki odpovedana 28. 9. 2009 in je tožnici na podlagi te odpovedi delovno razmerje prenehalo 29. 11. 2009. Hkrati je sodišče ugotovilo, da je v mesecu decembru 2009 (torej pred uveljavitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010) tožena stranka tožnici v zvezi s to odpovedjo plačala odpravnino v skladu s takratnimi določbami 109. člena ZDR ob upoštevanju tretjega odstavka 3. člena ZPSV ter ta dejstva med strankama niti niso bila sporna. Tožnica je tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike odpravnine v višini odvedenih prispevkov za socialno varnost, vložila dne 4. 7. 2012. 10. Po 44. členu ZUstS odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi neustavnih določb zakona ali o ugotovitvi njihove neskladnosti z Ustavo učinkujejo za (na) vsa razmerja, o katerih do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Ne gre zgolj za razmerja, v katerih je v času začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča že začet sodni spor, temveč tudi za razmerja, v katerih je še mogoče vložiti tožbo, ker tudi o njih še ni odločitve z učinkom pravnomočnosti.

11. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011 v zvezi z učinkovanjem odločb Ustavnega sodišča navedlo, da ne Ustava, ne ZUstS ne poznata odločitve Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj, kot tudi, da odločb Ustavnega sodišča ni mogoče uporabiti časovno neomejeno za vsa razmerja, ki temeljijo na posameznem določilu zakona, za katerega je bilo naknadno ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo, in ta razmerja vedno znova presojati v novi luči, pač glede na stališča, izražena v odločbah Ustavnega sodišča. Ne glede na to, pa je Vrhovno sodišče upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča tako, da je zakonsko določbo uporabilo tako, da ni bila v nasprotju z razlogi, ki so ustavnemu sodišču narekovali kasnejšo ugotovitev njene protiustavnosti. Tako odločitev Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče potrdilo v odločbi Up-624/11 z dne 3. 7. 2014 in pri tem navedlo, da pri upoštevanju odločb Ustavnega sodišča ne gre za problem, ali je bilo določeno ravnanje zakonito v času, ko je bilo storjeno (torej, ali je bilo v skladu s takrat veljavnim zakonom), temveč gre za vprašanje, ali je bilo to ravnanje v skladu z Ustavo. Ta presoja pa je po 125. členu Ustave tudi v pristojnosti rednih sodišč, ki morajo pri presoji zakonitosti upoštevati tudi Ustavo, tj. zakone razlagati ustavnoskladno in se vedno spraševati tudi o ustavnosti zakonodaje, po kateri sodijo. Posledično gre pri učinkovanju odločb Ustavnega sodišča (razveljavitvenih in ugotovitvenih) tudi za vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev (rednih, izrednih in ustavne pritožbe) glede ustavnopravnih vprašanj.

12. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je toženi stranki na podlagi pravočasno vložene tožbe naložilo, da tožnici plača razliko do polnega zneska pripadajoče odpravnine. Drugačna odločitev bi pomenila uporabo zakonske določbe na način, ki je po odločitvi Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo. Take odločitve sodišč pa je Ustavno sodišče že razveljavilo v postopkih z ustavno pritožbo (na primer Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010, Up-3071/08 z dne 24. 5. 2011).

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča VIII DoR 33/2014 z dne 10. 6. 2014.