Jedro

Tožnici je bila v letu 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZPVS odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in dejansko izplačanim neto zneskom. Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu. Zato je tožničin zahtevek za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 1.601,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške postopka v znesku 289,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila." Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 194,22 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska 1.601,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 116,00 EUR (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje sicer pravilno citira določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZustS; Ur. l. RS, št 15/1994 s spremembami), da je pa je to določbo popolnoma zmotno uporabilo. V skladu s to določbo se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. ZustS tako sam predvideva izjemo od prepovedi retroaktivne veljave. Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-214/2009 z dne 8. 7. 2010, je začela učinkovati 31. 7. 2010, tožba v tem sporu pa je bila vložena 4. 7. 2012, kar pomeni, da o spornem razmerju ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča sploh še ni bilo pravnomočno odločeno. Zmotni so razlogi sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je bilo o razmerju med strankama glede odpravnine že pravnomočno odločeno do dne, ko je odločba Ustavnega sodišča začela učinkovati. Za denarni zahtevek, za kakršnega gre v tem sporu, je predpisan 5 letni zastaralni rok, zato ni nobene podlage za stališče sodišča prve stopnje, da bi odločbo Ustavnega sodišča moralo upoštevati le, če bi tožnica do izdaje odločbe Ustavnega sodišča sprožila sodni postopek, pa o njem še ne bi bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje bi zato v tem sporu moralo uporabiti odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-214/09 z dne 8. 7. 2010, saj do 31. 7. 2010, ko je ta ustavna odločba začela učinkovati, še ni bilo pravnomočno odločeno o pravnem razmerju med strankama glede odpravnine. Res je sicer, da je bila tožnici v letu 2009 odpravnina izplačana v skladu s sedaj veljavno zakonodajo, vendar pa to ne pomeni, da je bilo o razmerju iz naslova odpravnine že pravnomočno odločeno, še manj pa, da odločba Ustavnega sodišča ne more vplivati na razmerje med strankama glede odpravnine. Odločba Ustavnega sodišča ne vpliva na razmerja, ki so nastala do 31. 7. 2010 in o katerih je bilo pravnomočno odločeno, vpliva pa na tista razmerja, ki so nastala do 31. 7. 2010, pa o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Do 31. 7. 2010 ni bilo pravnomočno odločeno o razmerju med strankama glede odpravnine, zato je zmotno stališče sodišča prave stopnje, da je tožena stranka z izplačilom odpravnine tožnici v letu 2009 v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, v celoti izpolnila svojo obveznost. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da v konkretnem primeru, glede na določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami), ni možno uporabiti odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-214/09, Up-2988/08, ki je začela učinkovati 31. 7. 2010, češ da je bilo razmerje med strankama v zvezi s plačilom odpravnine dokončno urejeno s popolnim izplačilom odpravnine v skladu z zakonodajo, ki je veljala v letu 2009. Tožnici je bila namreč 28. 9. 2009 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ob odpovedi je bila tožnici izplačana odpravnina, pri čemer je tožena stranka v skladu s 3. odstavkom 3. člena takrat veljavnega Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPVS, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) odvedla prispevke za socialno varnost. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010 ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo, zaradi česar je Državnemu zboru naložilo, da v roku 6 mesecev po objavi te odločbe odpravi ugotovljeno neskladje. Odločilo je tudi, da se od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, do odprave ugotovljenega neskladja, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Šele dve leti po objavi te odločbe je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala plačilo razlike med v odpovedi pogodbe o zaposlitvi priznanim bruto zneskom odpravnine in z dejansko izplačanim neto zneskom.

Med strankama je tako sporno le pravno vprašanje, ali je potrebno šteti, da je bilo do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS o spornem razmerju med strankama že pravnomočno odločeno. Glede na to, da ZUstS ne določa, kakšne so pravne posledice ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS, je potrebno smiselno uporabiti določbi 43. in 44. člena ZUstS, ki se sicer nanašajo na razveljavitev zakonskega predpisa. Tako 44. člen ZUstS določa, da se zakona ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka se zavzema za tolmačenje, da je bilo o pravici pravnomočno odločeno s tem, da je bila tožnici v celoti izplačana odpravnina, kakršna ji je bila odmerjena v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpravnina je bila tožnici obračunana in izplačana v skladu s takrat veljavno zakonodajo, torej z obračunom in odvodom prispevkov za socialno varnost. Tožnica pa se zavzema za tolmačenje, da o razmerju še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je tožbo vložila šele 4. 7. 2012 in bo o spornem razmerju glede plačila razlike v odpravnini pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih sporih že odločalo s sodbami Pdp 434/2011 z dne 29. 11. 2011, Pdp 524/2011 z dne 17. 10. 2011, Pdp 525/2011 z dne 29. 9. 2011, Pdp 526/2011 z dne 21. 10. 2011 in Pdp 435/2011 z dne 7. 10. 2011. V vseh teh sporih so tožniki, delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka je tožnikom odpravnino obračunala in izplačala tako, da je od priznanih bruto zneskov, v skladu s 3. členom ZPSV, obračunala in odvedla prispevke za socialno varnost. V skladu s 3. členom ZPSV se prispevki za socialno varnost plačujejo iz vseh prejemkov iz delovnega razmerja, in sicer od celotnega zneska bruto prejemkov. Izjeme so taksativno naštete. Tako je bilo med izjemami v 3. odstavku 3. člena ZPSV določeno, da se prispevki ne plačujejo od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in odpremi prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po 2. odstavku 368. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 160/1999 s spremembami). Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-214/09 Up 2988/08 z dne 8. 7. 2010 postavilo na stališče, da niso izkazani razumni razlogi za različno ureditev obveznosti plačevanja prispevkov odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odpravnin izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zaradi navedenega je ugotovilo, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo in odločilo, da se do odprave ugotovljena neskladja od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost. Delavci so v navedenih zadevah po objavi odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-214/09, Up-2988/08 vložili tožbe za plačilo razlike med že plačano odpravnino in odpravnino, ki bi jo prejeli, če tožena stranka ne bi opravila obračuna in odvoda prispevkov za socialno varnost. V vseh teh zadevah se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je zaradi zakonodajalčeve neaktivnosti po izdaji ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča RS nastopila neustavna zakonska praznina. Ocenilo je, da je to praznino sodišče prve stopnje pravilno zapolnilo z upoštevanjem vsebine 3. točke citirane ustavne odločbe. V njej je Ustavno sodišče RS odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja ne plačujejo prispevki delavcev za socialno varnost od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Do enakega zaključka pa je pritožbeno sodišče v navedenih zadevah, obravnavnih v letu 2011, prišlo tudi ob smiselni uporabi določbe 44. člena ZUstS, ki se sicer nanaša na pravne posledice razveljavitvenih odločb Ustavnega sodišča RS. To določbo je smiselno uporabilo glede na to, da z ZUstS ne določa pravnih posledic ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča RS. Tako 44. člen ZUstS določa, da se razveljavljeni predpis ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinka razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Navedeno pomeni, da zakon predvideva izjemo od prepovedi retroaktivne veljave odločb Ustavnega sodišča RS. Te odločbe se uporabljajo za razmerja, o katerih do dneva učinka razveljavitve (v našem primeru pa do dneva učinkovanja ugotovitve, da je 3. odstavek 3. člena ZPSV v neskladju z Ustavo) še ni bilo pravnomočno odločeno. V vseh navedenih sodbah se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je pri vprašanju ali je bilo o spornih razmerjih pravnomočno odločeno, potrebno upoštevati, da so bili sodni spori sproženi po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča. Na tej podlagi je pritožbeno sodišče v vseh teh sporih štelo, da so v navedenih sporih tožniki upravičeni do razlike v odpravnini ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-214/09, Up-2988/08 z dne 8. 7. 2010. Eden od vidikov ustavnega načela enakosti pred zakonom tudi ta, da sodišča v enakih zadevah odločajo enako. Ta individualni delovni spor se glede pravnih vprašanj v ničemer ne razlikuje od sporov, o katerih je bilo pravnomočno odločeno z zgoraj navedenimi sodbami drugostopenjskega sodišča iz leta 2011. Res je sicer, da pritožbeno sodišče vedno lahko odstopi od svoje prejšnje prakse, če zato obstajajo utemeljeni razlogi in če razloge za takšen odstop obrazloži. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšni razlogi niso podani. Revizijsko sodišče je v zadevah Pdp 434/2011, Pdp 435/2011, Pdp 524/2011 in Pdp 526/2011 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali imajo delavci, ki jim je bilo delovno razmerje odpovedano iz razloga nesposobnosti in jim je bila odpravnina izplačana pred 31. 7. 2010, pravico do plačila odpravnine brez obračuna in odvoda prispevkov za socialno varnost. Revizije so sicer bile vložene, vendar so bile kasneje zavržene, saj jih je vložil stranski intervenient na strani tožene stranke, ki je prenehala obstajati.

Dejanskega obračuna prispevkov za socialno varnost ob izplačilu odpravnine tožnici ni možno šteti za pravnomočno odločitev o razmerju. Res je, da je tožena stranka pri tem ravnala v skladu z takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV, vendar to ne pomeni, da je bilo v razmerju med strankama glede plačila odpravnine pravnomočno odločeno s takšnim izplačilom. O tem razmerju bo pravnomočno odločeno šele v tem sodnem sporu.

Da dejanskega obračuna odpravnine, odvoda prispevkov in izplačila neto zneska odpravnine ni mogoče šteti za pravnomočno odločitev o spornem razmerju izhaja tudi iz tega, da je Ustavno sodišče v citirani odločbi U-I-214/09, Up-2988/08 razveljavilo sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča, ki sta temeljili na sporni določbi ZPSV in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Takšna odločitev bi bila nepotrebna, če bi šteli, da je bilo o zadevi pravnomočno odločeno že z obračunom prispevkov v skladu z takrat veljavno zakonodajo. Enako kot v tem sporu je bila tudi v sporu, glede katerega je bila vložena ustavna pritožba, odpravnina delavki obračunana in izplačana, v skladu s takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV in je delavka tožbo vložila šele potem, ko so bili prispevki že obračunani in odvedeni, kar po zmotnem stališču tožene stranke pomeni, da je bilo o razmerju pravnomočno odločeno že z takšnim obračunom in izplačilom.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo razlike med bruto in neto odpravnino. Ta razlika je znašala 1.601,87 EUR, kar je bilo med strankama ugotovljeno kot nesporno. Od te razlike je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obrestmi od dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Odpravnina zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je v že citiranih sodbah iz leta 2011 zavzelo stališče, da vprašanje krivde ni pravno odločilno pri odločanju o zamudi z izplačilom vtoževanega zneska. Na tek zakonskih zamudnih obresti ne more vplivati okoliščina, da je tožena stranka prispevke obračunala v skladu s takrat veljavno določbo 3. odstavka 3. člena ZPSV. Uveljavljana sodna praksa je, da zakonske zamudne obresti od neizplačanih oziroma premalo izplačanih odpravnin tečejo od prenehanja delovnega razmerja. Nobenega razloga ni, da bi pritožbeno sodišče v tej zadevi odstopilo od te prakse.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo, je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožnica upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Ti znašajo 289,75 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 113,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 104,40 EUR, pavšalni izdatki za stranko po tar. št. 6002 ZOdvT, 20,00 EUR in 22 % DDV 52,25 EUR).

Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena tudi do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 194,22 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT, 139,20 EUR, pavšalni izdati za stranko po tar. št. 6002 ZOdvT, 20,00 EUR in 22 % DDV 35,02 EUR).