Jedro

Upravičencu do denacionalizacije, ki je podržavljeno premoženje pridobil nazaj na podlagi kupoprodajne pogodbe, torej odplačno, pripada odškodnina po splošnih odškodninskih predpisih, to je valorizirana kupnina.

Izrek

Postopka, ki se vodita pod opr. št. U ... in opr. št. U ...., se združita, zadeva pa se v naprej vodi pod opr. št. U ....

Tožbi Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana, se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. ... z dne 23. 2. 2006 se v 1. točki izreka odpravi in zadeva v tem obsegu vrne tožencu v ponovni postopek.

Tožba B.B. se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo ob reševanju pritožbe delno spremenil odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 29. 12. 2004 in sicer tako, da je ponovno odmeril odškodnino za podržavljene nepremičnine, ki jo določil v višini 48.993,36 DEM in je v primerjavi z odškodnino, ki jo je določil organ prve stopnje v znesku 48.509,76 DEM, višja, v preostalem delu pa je pritožbo B.B. zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec svojo odločitev opira na določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in navaja, da je tožnik kot pravni naslednik po upravičencu vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 99/1 - vodni mlin z vodnimi objekti in zemljišče s parc. št. 99/2 - žaga z vodnimi objekti, obe k.o. C.. Te nepremičnine so bile bivšemu lastniku podržavljene v deležu do 7/8 z odločbo Okrajnega sodišča v A., št. Zp 253/46 z dne 22. 1. 1946, ki je bila izdana na podlagi Zakona o zaplembah. Po podržavljenju se je parcela št. 99/1 razdelila v z.k. telo I (zemljišče brez stavb) in z.k. telo II - mlin, parc. št. 99/2 pa na z.k. telo III - žaga. Leta 1958 je Občina A. kot imetnica pravice uporabe potočni mlin v C. prodala prejšnjemu lastniku nazaj v deležu do 7/8 in to za ceno 230.000 din, za kar je bila kasneje, to je dne 17. 10. 1964 sklenjena še kupoprodajna pogodba. Dne 29. 8. 1973 sta solastnika (D.D. do 7/8 in E.E. do 1/8) nepremičnine s parc. št. 99/1 - mlin v celoti prodala F.F.F., medtem, ko je E.E. prodala tudi svoj 1/8 delež na nepremičninah s parc. št. 99/2. Toženec v nadaljevanju ugotavlja, da so predmetne nepremičnine danes v lasti civilno pravnih oseb, kar predstavlja po določbah ZDen ovire za njihovo vrnitev v naravi. Z namenom ugotovitve vrednosti obravnavanih nepremičnin je organ prve stopnje v postopek pritegnil izvedenca gradbene stroke G.G., ki je v cenitvenem poročilu z dne 31. 5. 2004 nepremičnine parc. št. 99/1 in 99/2 k.o. C. ocenil na vrednost 137.198,74 DEM. Zavezanka za plačilo odškodnine je po svojem strokovnem sodelavcu izvedencu H.H. pregledala predloženo cenitev, ter vrednost zemljišč z objekti korigirala na znesek 126.038,63 DEM. Odškodninska družba je tedaj prerekala del svoje obveznosti, saj po njenih navedbah ni zavezana za plačilo celotne vrednosti nepremičnine parc. št. 99/1, pač pa le valorizirano vrednost kupnine iz prodajne pogodbe iz leta 1964. Prvostopni organ je zato utemeljeno kot odškodnino za parc. št. 99/1 upošteval le valorizirano kupnino po pogodbi iz leta 1964, glede parc. št. 99/2 pa je od vrednosti celotne nepremičnine odštel 1/8 zneska, za del nepremičnine, ki upravičencu ni bila podržavljena. Ker je upravičenec nepremičnino parc. št. 99/1 po zaplembi odkupil od občine za znesek 230.000 takratnih din, mu tako ob upoštevanju Odredbe o koeficientu povečanja dolarski cen nacionaliziranega premoženja (dalje Odredba), pripada odškodnina 4891,21 DEM. Glede vračanja zemljišča s parc. št. 99/2 pa je bilo ugotovljeno, da je bivši lastnik upravičen do vrnitve tega zemljišča v obliki odškodnine, vendar tudi ne do polne vrednosti, temveč do 7/8 njegove ocenjene vrednosti, ker je bilo zemljišče v takšnem obsegu upravičencu tudi podržavljeno. Izvedenec G.G. je žago z vodnimi objekti in zemljišče s parc. št. 99/2 k.o. C. ocenil na skupno vrednost 50.402,45 DEM, s čemer je soglašala tudi Slovenska odškodninska družba. Od ugotovljene vrednosti pa je bilo treba odšteti 6300,30 DEM, ki odpade na delež 1/8 nepremičnin, ki upravičencu niso bile podržavljene. Končen znesek odškodnine za parc. št. 99/2 k.o. C. znaša torej 44.102,15 DEM, bivši lastnik pa je za 7/8 obeh podržavljenih nepremičnin upravičen prejeti odškodnino v skupnem znesku 48.993,36 DEM in ne v višini 48.509,76 DEM, ki jo je določil organ prve stopnje. Korekcija višine odškodnine je bila po mnenju toženca potrebna zaradi tega, ker je prišlo v času do odločitve o pritožbi do spremembe menjalnih tečajev, izračun pa pokaže, da po preračunu odškodnina znaša 48.993,36 DEM. Toženec v zvezi z navedenim pripominja, da je dolžan upravni organ po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na pravilno uporabo materialnega prava, zato je bilo treba odločbo upravnega organa prve stopnje v navedenem smislu v delu, ki se nanaša na višino odškodnine, tudi spremeniti.

Slovenska odškodninska družba, d.d, Ljubljana, v tožbi navaja, da je toženec z izpodbijano odločbo zvišal višino odškodnine, ki je bila določena s prvostopno odločbo z dne 29. 12. 2004 in sicer iz zneska 48.509,76 DEM na znesek 48.993,36 DEM. V obrazložitvi odločbe toženec navaja, da je izrek prvostopenjske odločbe spremenil zaradi sprememb srednjih tečajev za EUR in USD, do katerih je prišlo v času od izdaje odločbe na prvi stopnji dne 29. 12. 2004 do izdaje izpodbijane odločbe z dne 23. 2. 2006. Tožnica meni, da je odločitev toženca v 1. točki napadene odločbe nepravilna, saj zmotno navaja, da je treba zaradi pravilne uporabe materialnega prava za valorizacijo kupnine v znesku 230.000,00 din, ki jo je po kupoprodajni pogodbi iz leta 1964 za odvzeto parcelo št. 99/1 k.o. C. plačal upravičenec, uporabiti srednji menjalni tečaj Banke Slovenije na dan izdaje drugostopenjske odločbe. Ker je bilo o denacionalizaciji navedene nepremičnine odločeno z odločbo upravnega organa prve stopnje dne 29. 12. 2004, bi bilo treba po mnenju tožnice uporabiti menjalni tečaj, ki je veljal na dan izdaje prvostopenjske odločbe, saj drugostopenjski organ ni na novo odločal o stvari, temveč je le potrdil prvostopno odločitev.

Tožnik B.B. se z odločitvijo toženca ne strinja in med drugim navaja, da je že v pritožbi poudarjal, da je upravni organ prve stopnje napačno ugotovil, da v zvezi s parc. št. 99/1 upravičencu pripada odškodnina le v znesku 4.407,61 DEM, kar predstavlja valorizirano vrednost kupnine po pogodbi iz leta 1964. Po mnenju tožnika je takšno pravno naziranje obeh upravnih organov zmotno. Za parc. št. 99/1 je bila sicer res sklenjena kupoprodajna pogodba, in tudi ne za celotno parcelo, temveč le za 7/8 te parcele. Sicer pa ZDen po mnenju tožnika nima določbe, ki bi določala, da upravičencu v primeru, če nacionalizirano premoženje pridobi nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, pripada le odškodnina v višini valorizirane kupnine. Zaradi tega je treba v zadevi upoštevati določbo 1. odstavka 6. člena ZDen, ki določa, da se odškodnino določi po splošnih odškodninskih predpisih. V konkretnem primeru to tudi pomeni, da je treba upoštevati cenitev, ki jo je izdelal izvedenec G.G. in na katero udeleženci v postopku niso imeli pripomb. To pa tudi pomeni, da je upravičenec upravičen do odškodnine za parc. št. 99/1 v znesku 75.636,18 DEM namesto odškodnine v znesku 4.407,61 DEM, ki je je določil upravni organ. Podredno je tožnik v pritožbi navajal, da tudi v primeru, če bi se upoštevala obrazložitev glede pravne podlage za parc. št. 99/1, je hkrati potrebno ugotoviti, da prvostopenjski organ ni določil odškodnino za 1/8 te nepremičnine, ki je upravičenec ni pridobil nazaj z odplačnim pravnim poslom. Iz tega razloga je treba vsaj za to 1/8, ki je upravičenec ni pridobil nazaj z odplačnim pravnim poslom ali kako drugače, upoštevati cenitev izvedenca in na podlagi te določiti dodatno odškodnino za ta del nepremičnine in to v znesku 9.454,52 DEM. Glede parc. št. 99/2 je prvostopni organ iz tožniku neznanih razlogov navedel, da je od ugotovljene vrednosti odštel 1/8 in s tem upravičeno zmanjšal vrednost odškodnine za podržavljeno nepremičnino v znesku 6.300,30 DEM. Očitno je torej, da je bilo dejansko stanje glede te nepremičnine že v odločbi izdani na prvi stopnji napačno ugotovljeno. Upravičenec je bil namreč lastnik navedene nepremičnine ob podržavljenju v celoti. Glede na navedeno tožnik ne vidi razloga, zakaj ne bi bilo mogoče in pravilno nasloniti se v celoti na cenitev izvedenca in na tej podlagi določiti odškodnino za odvzeto parc. št. 99/2 v skupnem znesku 50.402,45 DEM in ne le znesek 44.201,15 DEM ter 4.407,61 DEM, kar skupaj znaša 48.509,76 DEM, kot je to po prepričanju tožnika napačno ugotovil prvostopni organ. Sicer pa tožnik meni, da je toženec zgolj pavšalno zavrnil njegove pritožbene navedbe in se do njih niti ni konkretno opredelil. V zvezi z vračanjem zemljišča parc. št. 99/2 pa toženec v izpodbijani odločbi navaja, da je bilo ugotovljeno, da je bivši lastnik upravičen do denacionalizacije tega zemljišča v obliki odškodnine, vendar tudi ne do vrednosti celotne odškodnine za parcelo pač pa le do 7/8 njene ocenjene vrednosti, ker naj bi bilo zemljišče v tem obsegu D.D. tudi podržavljeno. Tožnik je že v pritožbi poudarjal, da je upravni organ prve stopnje v 2. in 3. odstavku obrazložitve svoje odločbe navedel, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je bila z odločbo sodišča v A. št. Zp 253/46 z dne 22. 1. 1946 upravičencu odvzeta lastninska pravica na celotni parc. št. 99/1 k.o. C. Iz navedenega razloga iz izpodbijane odločbe ni jasno, na podlagi katerih dejstev je toženec naredil zaključek, da se upravičencu zmanjša odškodnine za znesek 6300,30 DEM. Tožnik sodišču v zvezi z navedenim smiselno predlaga, da tožbi ugodi izpodbijano odločbo odpravi, tožencu pa naloži, da spremeni odškodnino za podržavljene nepremičnine s parc. št. 99/1 in 99/2 k.o. C. in da namesto v znesku 48.993,36 DEM določi odškodnino v višini 126.038,63 DEM.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka Po določbi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odločba US; v nadaljevanju ZUS) lahko sodišče s sklepom več pri njemu odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. Ker v tej zadevi gre za tak primer, saj tožnika, sicer vsak zase, izpodbijata isto odločbo toženca, je sodišče postopka združilo in odločilo, da se postopka pod opr. št. U ... in opr. št. U ... združita, zadeva pa se v naprej vodi pod opr. št. U ....

K 2. točki izreka Tožba Slovenske odškodninske družbe je utemeljena.

Po proučitvi tožbe in predloženih upravnih spisov, sodišče v celoti soglaša z navedbami tožnice, da toženec za spremembo višine odškodnine za podržavljeno premoženje (iz razloga spremembe menjalnega tečaja), ki jo je določil organ prve stopnje, ni imel nobene podlage v veljavnih predpisih. Zato je tudi zmoten njegov zaključek, da je bilo treba nov izračun izvesti zaradi pravilne uporabe materialnega prava.

Po določbi 2. odstavka 6. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji) se v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače. Vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe se tako presoja po določbah ZUP/86, to pa pomeni, da bi bil toženec dolžan pravilnost prvostopne odločbe presojati po pravnem in dejanskem stanju zadeve ob izdaji odločbe na prvi stopnji. To mu nalaga 1. člen ZUP/86, ki določa, da so upravni organi, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank, dolžni postopati po ZUP/86. Tudi v določbi 243. člena ZUP/86 toženec ni imel podlage za spremembo prvostopne odločbe, saj iz nje ne izhaja, da je bil upravičen presojati zakonitost in pravilnost odločbe organa prve stopnje po spremenjenem predpisu, kar velja tudi za primer, če se po odločitvi organa prve stopnje spremeni menjalni tečaj, ki je je bil podlaga za ugotavljanje vrednosti nepremičnin na prvi stopnji.

Ker je bila odločitev toženca po obrazloženem nezakonita, je bilo treba zato tožbi tožnice ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti iz razloga po določbi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.

K 3. točki izreka Tožba B.B. ni utemeljena.

Predmet odločanja v tem upravnem sporu je med drugim tudi denacionalizacija nepremičnine parc. št. 99/1 (z mlinom in vodnimi napravami), za katero ni sporno, da jo je upravičenec pridobil nazaj z odplačnim pravnim poslom (kupoprodajna pogodba z dne 23. 12. 1964 in dodatek k pogodbi z dne 27. 1. 1965). Po presoji sodišča je zato toženec utemeljeno zavrnil pritožbo tožnika in navedel, da gre v takem primeru upravičencu le revalorizirana kupnina, saj je tak primer posebej urejen v določbi 6. odstavka 42. člena ZDen. Po tej določbi upravičencu pripada odškodnina, pri čemer pa na odmero odškodnine ne vpliva vrednost premoženja ob podržavljenju in tudi ne morebitno zmanjšanje vrednosti. Predmet denacionalizacije namreč v primeru, ko ima upravičenec že v lasti in posesti nepremičnino, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, ne glede na to, če je upravičenec to nepremičnino kasneje prodal, ne more biti podržavljeno premoženje. Zato ne pride v poštev niti vrnitev take nepremičnine v naravi, niti ne odškodnina, izračunana po metodologijah za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, kot to zmotno zatrjuje tožnik, temveč je to lahko le odškodnina po splošnih odškodninskih predpisih, ki se po izrecni določbi 1. odstavka 6. člena ZDen, uporabljajo tudi glede zadev, ki jih ureja ZDen, kolikor niso z njim v nasprotju. Po splošnih odškodninskih predpisih pa je taka odškodnina valorizirana kupnina. Ta je bila izračunana na podlagi določb Odredbe, ki jo je organ prve stopnje po presoji sodišča pravilno uporabil in sicer tako, da je denarno vrednost kupnine (230.000,00 tedanjih din), kot izhaja iz pogodbe, kateri tožnik niti ne ugovarja, iz ZDA dolarjev pretvoril v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe, kar je skupaj zneslo 4.407,61 DEM. Je pa toženec postopal napačno, ko plačano kupnino ponovno revaloriziral, kot razlog pa navedel, da je med postopkom prišlo do spremembe menjalnega tečaja, kar je bilo že obrazloženo. Sodišče še pripominja, da bi bila uporaba določbe 6. odstavka 42. člena ZDen na način kot jo razlaga tožnik (odškodnina po cenitvi, ki jo je izdelal izvedenec), tudi v nasprotju z načelom o popravi krivic in načelom enakega obravnavanja ter z ustaljeno upravno sodno prakso.

Je pa situacija drugačna pri denacionalizaciji nepremičnine parc. št. 99/2 (z žago in vodnimi napravami). Glede denacionalizacije te nepremičnine ima toženec prav, ko navaja, da nepremičnin, ki so v lasti civilnopravnih oseb ni mogoče vračati v naravi zaradi ovir iz ZDen, sicer pa tudi tožnik tej ugotovitvi ne nasprotuje. Je pa zato bivši lastnik v takem primeru upravičen do denacionalizacije nepremičnine v obliki odškodnine, vendar ne do polne vrednosti, kot pravilno ugotavlja že toženec, temveč le do 7/8 ocenjene vrednosti, ker je bilo zemljišče z objekti vred v takšnem obsegu D.D. tudi podržavljeno. Izvedenec G.G. je žago z vodnimi objekti in zemljišče s parc. št. 99/2 ocenil na skupno vrednost 50.402,45 DEM, s čemer je soglašala tudi Slovenska odškodninska družba. Če pa se od ugotovljene vrednosti odšteje 6300,30 DEM, ki odpade na delež 1/8, ki upravičencu ni bil podržavljen, je končni znesek odškodnine za nepremičnine parc. št. 99/2 torej 44.102,15 DEM.

Protispisna je trditev tožnika, da se toženec ni opredelil do njegovih navedb, ki se nanašajo na parc. št. 99/1 k.o. C. in sicer glede 1/8 te nepremičnine, ki jo tožnik ni pridobil nazaj z odplačnim pravnim poslom. Toženec namreč v izpodbijani odločbi v zvezi s tem navaja, da so upravičenci upravičeni do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin le v obsegu, kot so jim bile podržavljene. Da so bile pravnemu predniku tožnika nepremičnine dejansko podržavljene le v obsegu 7/8 je razvidno že iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska (list. št. 1/10), ki je javna listina, prav tako pa to dejstvo izhaja iz pogodbe prodaji nepremičnin upravičencu s strani občine A. (list. št. 1/6), kot tudi iz pogodbe sklenjene med D.D., E.E. in F.F.F. na (list. št. 1/5). Ob tem je treba posebej poudariti, da upravičencu ni moglo biti podržavljeno tuje premoženje, saj so bile nepremičnine par. št. 99/1 in 99/2 k.o. C. v idealnem deležu do 1/8 v last E.E., zato tudi ni nobene podlage v zakonu za zahtevo tožnika, da se v korist upravičenca denacionalizirajo tudi ti deli nepremičnin. Da pa bi bilo dejansko stanje v zvezi z lastništvom v času ob podržavljenju drugačno od ugotovljenega v upravnem postopku, pa tožnik zgolj zatrjuje, ni pa te svoje trditve z ničemer izkazal, da bi sodišče lahko podvomilo v podatke iz upravnih spisov.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženca pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.