Jedro

Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v tujini v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini.

Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je delovno razmerje med strankama po pogodbi o zaposlitvi za določen čas št. ... z dne 26. 1. 2016 sklenjeno za nedoločen čas, in da je tožena stranka dolžna tožnici po navedeni pogodbi zagotoviti delo, ji izplačati plače in ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja tudi po 31. 12. 2018. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je kraj opravljanja dela skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... v A. (Nemčija), in da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti nadaljevanje delovnega razmerja v tujini s pravicami, ki ji pripadajo v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Tožnica nasprotuje dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem sodišča prve stopnje. Zmotno je stališče sodišča, da tožnica ne more zahtevati sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas za delo v tujini, ker je že zaposlena za nedoločen čas, saj lahko tožnica priznanje pravic iz delovnega razmerja, ki je zanjo ugodnejše. Navaja, da prva pogodba o zaposlitvi iz leta 2002 ni vsebovala določbe o možnosti napotitve na delo v tujino. Ta možnost je bila določena šele v pogodbi o zaposlitvi iz leta 2006, s katero je bila tožnica prerazporejena, ne pa napotena na začasno delo v Nemčijo. Mandatno obdobje so določile šele kasnejše pogodbe o zaposlitvi od leta 2010 dalje, pri čemer pa zakoniti zastopniki tožene stranke niso znali pojasniti razloga za določitev mandata. Tožnica meni, da ni bilo zakonite podlage za določitev mandata niti za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas za čas mandata glede na to, da ni bila vodilna delavka. Trdi, da ustvarjanje delovnih mest v predstavništvih v tujini, ki so vezana na mandat, ni stvar organizacije dela, ki je v pristojnosti delodajalca. Interni akt delodajalca ne more določati mandata oziroma delovnopravnih pravic brez ustrezne zakonske podlage. Vsakokratne napotitve na delo v tujino niso bile začasne, saj je tožnica delo v Nemčiji sprejela pod pogojem, da bo tam ostala trajno, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 22. 12. 2006. Tožnica ima glede na 12-letno nepretrgano opravljanje dela na ... predstavništvu v Nemčiji in spremembo direktive, ki ureja začasnost napotitve, utemeljeno pričakovanje po nadaljnjem opravljanju dela v tujini. Sklicuje se na ureditev položaja diplomata, ki ima mandat opredeljen v zakonu. V okviru primarnega zahtevka bi moralo sodišče ugotoviti, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje predstavništva v Nemčiji trajno oziroma vsaj za čas dokončanja dela. Zmotna je tudi odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka, saj gre pri sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za določen čas in nedoločen čas v letu 2016 za eno samo delovno mesto z enakim opisom delovnih nalog, ki se po svoji naravi lahko opravljajo le v Nemčiji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba tožnice pa neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje glede zavrnitve primarnega zahtevka za ugotovitev, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 26. 1. 2016 za nedoločen čas, in posledično za priznanje pravic iz delovnega razmerja po tej pogodbi. Tožnica je s toženo stranko sklenila pisno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 1. 2016 za nedoločen čas in za polni čas, in sicer za delovno mesto področni sekretar. Veljavnosti te pogodbe niti ni izpodbijala, zato ta pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas velja. Že zato je neutemeljeno zavzemanje pritožbe za transformacijo pogodbe o zaposlitvi št. ... za opravljanje dela na sedežu predstavništva v Nemčiji, sklenjene za določen čas, v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Ta ureja posledice nezakonitega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas in kot sankcijo določa transformacijo take pogodbe v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Uporaba te določbe v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je tožnica pri toženi stranki za nedoločen čas že zaposlena, ne glede na to, kakšno delo in v katerem kraju ga je tožnica opravljala do 31. 12. 2018. Ker se je na podlagi 2. člena pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 26. 1. 2016 iztekla s 31. 12. 2018, po tem datumu tudi ni več podlage za priznanje pravic po tej pogodbi.

7. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica za čas opravljanja mandata napotena na opravljanje dela v tujino od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2018. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi izhaja, da je tožnica delo v tujini opravljala na podlagi vsakokratne napotitve, tj. sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, s katero sta stranki uredili pravice in obveznosti tožnice v zvezi z opravljanjem dela v tujini, pri čemer pa je bila napotitev vsakokrat omejena na določen čas, po izteku mandata oziroma tega časa pa je bila predvidena vrnitev tožnice na opravljanje dela v Slovenijo. Že iz prvega odstavka 208. člena ZDR-1 oziroma prej veljavnega 211. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) izhaja, da delodajalec napoti delavca na delo v tujino le začasno. Takšna napotitev lahko traja do dokončanja projekta oziroma do dokončanja dela, lahko pa tudi za čas trajanja mandata. Tudi iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006 jasno izhaja, da je bila tožnica začasno napotena na delo v Nemčijo, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je pri časovni omejitvi napotitve oziroma mandata v pogodbah o zaposlitvi od leta 2010 dalje utemeljeno izhajalo iz Pravilnika o delovanju predstavništev v tujini, ki ga je tožena stranka sprejela v juniju 2010 in ki v 9. členu določa, da vodjo predstavništva s sklepom imenuje in razrešuje direktor tožene stranke, in sicer za čas trajanja štiriletnega mandata. Vezanost opravljanja določenega dela na mandat oziroma imenovanje kot pogoja za opravljanje dela ter določitev njegovega trajanja je v pristojnosti delodajalca. To izhaja tudi iz določb 10. in 22. člena ZDR-1 v povezavi s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) oziroma prej veljavnega 8. in 20. člena ZDR, po katerih delodajalec s splošnimi akti določa organizacijo dela in obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, ter s strani delodajalca zahtevane pogoje za opravljanje dela oziroma zasedbo delovnega mesta. Podobno določa tudi 26. člen Zakona o javnih agencijah (Ur. l. RS, št. 52/2002 in nasl.). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka za določitev mandata vodje predstavništva v tujini kot pogoja za opravljanje dela ni imela zakonite podlage. Ni ustrezna pritožbena primerjava vodje ... predstavništva v tujini z zakonsko ureditvijo delovnopravnega položaja diplomatskega osebja, saj tožnica ni imela statusa diplomata.

9. Glede na vsebino predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe za opravljanje dela v tujini (208. in 209. člen ZDR-1), in sicer za čas trajanja mandata, ne pa na podlagi določb ZDR-1 o pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ker je bilo tožničino delo vezano na mandat, je vsakokratna pogodba o zaposlitvi z iztekom začasne napotitve (mandata) prenehala. Zgolj zato, ker je tožnica po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi opravljala delo vodje predstavništva v Nemčiji v skupnem trajanju 12 let, ni mogoče šteti, da je bila med strankama sklenjena pogodba za nedoločen čas za opravljanje dela v tujini. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati revizijo oziroma spremembo Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, ki ureja dolgotrajne napotitve na delo v tujini, in utemeljena pričakovanja tožnice. Z določbama 208. in 209. člena ZDR-1 je bila v naš pravni red prenesena Direktiva 96/71/ES, ki ne določa časa trajanja začasne napotitve na delo v tujino niti ne prepoveduje njihovega veriženja.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tudi zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka, ki temelji na stališču sodišča prve stopnje, da kraj opravljanja dela po zadnji pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas št. ... z dne 21. 1. 2016 ni v Nemčiji. Predmet podrednega zahtevka je kraj opravljanja dela, ne pa naziv delovnega mesta z opisom delovnih nalog. Zato niso bistvene pritožbene navedbe o enotnem delovnem mestu ter identičnem opisu delovnih nalog v pogodbah o zaposlitvi iz leta 2016. Po določbi 4. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi vsebovati kraj opravljanja dela; če ni naveden točen kraj, velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca. Med strankama veljavna pisna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas v prvem odstavku 9. člena določa, da javna uslužbenka delo opravlja pretežno na sedežu delodajalca, glede na potrebe delovnega procesa pa tudi v krajih, kjer delodajalec opravlja svojo dejavnost. Nobena od zaslišanih prič ni potrdila navedb tožnice o dogovorjenem trajnem opravljanju dela v Nemčiji. Glede na takšne ugotovitve in povzeto širšo pogodbeno opredelitev kraja opravljanja dela, ki v prvi vrsti določa kraj opravljanja dela na sedežu tožene stranke, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka zagotoviti tožnici opravljanje dela na predstavništvu v Nemčiji.

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2010 in nasl. - ZDSS-1).