Jedro

Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku, ne bi smelo odšteti zneska akontacije dohodnine, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se - druga alineja I. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

II. 1. "- v III. točki izreka tako, da se po spremembi glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.097,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.477,65 EUR od 1. 3. 2016 dalje. " - v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje za drugo alinejo doda nova tretja alineja izreka, ki se glasi:

1. - v IV. točki izreka tako, da se po spremembi glasi: "Tožena stranka je dolžna od 1. 3. 2016 dalje mesečno za nazaj od vsakega 15. dne v mesecu plačati tožeči stranki znesek 125,54 EUR iz naslova mesečne rente zaradi izgube na zaslužku, in sicer tako, da je do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zneska 100,43 EUR od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, dolžna plačati v 15 dneh po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za nazaj, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do pačila.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1056,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je kot pešcu nastala v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen toženkin zavarovanec.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je zavarovanec toženke s 40 % prispeval k nastanku škode. Tožniku je iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 19.800 EUR, iz naslova premoženjske škode zaradi prevozov na zdravljenje 360,53 EUR in tuje pomoči 3.254 EUR, od maja 2015 dalje pa mesečno rento za tujo pomoč, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega mu je iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na dohodku za nazaj prisodilo neto znesek 2.477,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka, za naprej (tj. od 1. 3. 2016 dalje) pa mesečno rento v neto znesku 100,43 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri prisojeni odškodnini za izgubo na dohodku je ugotovljeni znesek zmanjšalo še za prispevke in akontacijo dohodnine in zato v izreku dodalo besedo neto. S tem je toženki naložilo, da ta znesek plača neposredno tožniku. Odločilo se je za akontacijo dohodnine po stopnji 20 % in ne 25 %. Oprlo se je na obrazložitev izvedenca, da zavezanci pri nižjih dohodkih odvajajo nižji odstotek dohodnine, da ne prihaja do prevelikega razkoraka v poračunu dohodnine.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh pravdnih strank in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi tožnikove pritožbe znesek odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zvišalo na 27.800 EUR, na podlagi toženkine pritožbe pa je zakonske zamudne obresti od odškodnine za izgubljeni dohodek za nazaj prisodilo šele od vložitve zahtevka zavarovalnici, torej od 1. 3. 2016 dalje. Pritožbo tožnika, da od prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek sodišče sploh ne bi smelo odšteti akontacije dohodnine, ker je to le obveznost delodajalca, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo toženke, da bi sodišče moralo akontacijo dohodnine obračunati po 25% stopnji. Pritrdilo je pritožbeni navedbi, da se po določbi šestega odstavka 127. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) akontacija dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek iz zaposlitve praviloma obračuna in plača po 25% stopnji. Vendar je ocenilo, da so prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje za obračun po 20 % stopnji in opozorilo, da pravilnost takega obračuna potrjuje tudi 120. člen ZDoh-2, ki ureja povprečenje.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 281/2020 z dne 25. 9. 2020 toženki dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da lahko tožena stranka, ki ni tožnikov delodajalec, akontacijo dohodnine, ki jo mora vplačevati v sistem javnih financ, izračuna po nižji (tj. 20 %) stopnji od tiste, ki je določena v šestem odstavku 127. člena ZDoh-2; - ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da se institut povprečenja, ki ga ureja 120. člen ZDoh-2, lahko uporabi pri izračunu stopnje akontacije dohodnine, ki jo mora tožena stranka, ki ni glavni delodajalec tožnika, vplačati v sistem javnih financ.

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da sta se sodišči prve in druge stopnje zmotno oprli na določbo 120. člena ZDoh-2, ki ureja povprečenje oziroma nižanje davčne osnove za davčnega zavezanca. Morali bi uporabiti šesti odstavek 127. člena ZDoh-2, ki določa, da se za izplačnika, ki ni glavni delodajalec, akontacija dohodnine od dohodka izračuna po stopnji 25 %. Poudarja, da bi ob upoštevanju izpodbijane sodbe kršila materialno zakonodajo s področja davčnega prava, poleg tega bi bila s takim obračunom tudi tožeča stranka prikrajšana za 5 %, saj tega odstotka toženka zanjo v sistem javnih financ ne bi izplačala. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da določi neto zneske izgube, pri katerih bo upoštevan 25 % obračun akontacije dohodnine, kot to določa davčna zakonodaja, ter ji prisodi tudi pravdne stroške, ki ji glede na uspeh pripadajo.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 7. Revizija je utemeljena.

**Ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje**

8. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino za izgubo zaslužka na podlagi prvega in drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Oprlo se je na mnenje izvedenca finančne stroke, ki je izgubljeni zaslužek izračunal tako, da je primerjal plači, zmanjšani za prispevke, ki sta jih v spornem obdobju prejemala tožnik in primerljiva oseba. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 19. 9. 2013 do 1. 3. 2016 glede na ugotovljeno 40 % odgovornost zavarovanca toženke prikrajšan za plačo v znesku 3.097,06 EUR. Nato je odločilo, da mora toženka od tega plačati še 20% akontacije dohodnine, kar znaša 619,41 EUR, tako da je toženki naložilo, da mora neposredno tožniku plačati 2.477,65 EUR. Ugotovilo je tudi, da povprečno mesečno prikrajšanje tožnika znaša 125,54 EUR in odločilo, da mora toženka od tega odvesti še 20 % akontacije dohodnine, kar znaša 25,11 EUR in je dolžna neposredno tožniku plačati 100,43 EUR mesečno, kar predstavlja izhodišče za rento v naslednjih letih (56. točka obrazložitve).

9. Tako je sodišče prve stopnje tožniku pod točko III. izreka prisodilo za obdobje od vključno septembra 2013 do vključno januarja 2016 neto znesek 2.477,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod točko IV. izreka pa od 1. 3. 2016 mesečno rento, ki se plačuje za nazaj (prva za februar 2016), prav tako v neto znesku 100,43 EUR.

**O utemeljenosti revizije**

10. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi toženkine pritožbe navedlo, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožniku prisodilo neto znesek izgube dohodka in da je akontacijo dohodnine tudi pravilno izračunalo po 20 % in ne 25 % stopnji. Pri odločitvi, da je pri izračunu odškodnine zaradi izgube dohodka treba upoštevati tudi akontacijo dohodnine, se je sklicevalo na starejši odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013 in II Ips 337/215 z dne 21. 7. 2016. Spregledalo pa je kasnejše odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, II Ips 346/2017 z dne 28. 3. 2019 in VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v katerih je Vrhovno sodišče odločilo, da odločanje o višini davčnega odtegljaja ne sme biti predmet civilnih postopkov. Vrhovno sodišče je v navedenih odločbah pojasnilo, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da ob izdaji sodbe, s katero je tožencu naloženo plačilo odškodnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli.

11. Poleg tega sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih poseže v pristojnost upravnih organov. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 313/2015 obrazložilo, da se spori o višini davčne obveznosti in morebitne napake pri izračunu ali plačilu davčnega odtegljaja s strani plačnika davka rešujejo na davčnopravnem področju. Postopek za vračilo davka je namreč samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju.

12. To pa pomeni, da sodišči prve in druge stopnje sploh ne bi smeli odločati o javnopravnih obremenitvah dohodka, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.1

13. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zmotno uporabili materialno pravo, ko sta že v pravdnem postopku odločali o davčni obveznosti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa je spremenilo tako, da je prisojene neto zneske odškodnine za izgubo dohodka v izreku sodb sodišč druge in prve stopnje nadomestilo z zneski odškodnine brez odštete akontacije dohodnine in posledično iz izreka tudi izpustilo besedo "neto", ki jo je v izrek dodalo sodišče prve stopnje. Čeprav je znesek odškodnine, ki ga mora plačati toženka, v izreku odločbe sedaj višji, je višina skupnega zneska odškodnine, ki ga mora plačati toženka, ostala enaka kot v izpodbijani odločbi. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na 280. člen OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.2 Po spremenjeni odločitvi bo tako toženka ob plačilu sama odvedla akontacijo dohodnine in to po stopnji, za katero meni, da je pravilna. Taka rešitev je v skladu z revizijskimi prizadevanji toženke.

14. V revizijskem postopku se je tako izkazalo, da pravilna uporaba materialnega prava narekuje rešitev, pri kateri v reviziji izpostavljeni davčni vprašanji še nista aktualni.

15. Pri spremembi sodbe, pa je bilo Vrhovno sodišče omejeno s pravilom, da ni mogoče spremeniti sodbe v škodo stranke, ki je vložila revizijo, če jo je vložila samo ona (359. in 383. člen ZPP). Zato Vrhovno sodišče ni smelo poseči v obrestni del izreka in je ohranilo odločitev, da je toženka dolžna tožniku plačati zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2016 le od zneska odškodnine, zmanjšane za akontacijo dohodnine.

16. Po oceni Vrhovnega sodišča navedena sprememba ni vplivala na odločitev o uspehu tožnika v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, zato Vrhovno sodišče v ta del odločitve nižjih sodišč ni posegalo. Ker pa je toženka z revizijo uspela, ji mora tožnik na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 1056,31 EUR (171 EUR sodne takse za predlog za dopustitev revizije, 204 EUR sodne takse za revizijo, 625 točk po tar. št. 21/4 za pripravo predloga za dopustitev revizije, kar znaša 375 EUR, 600 točk za pripravo revizije po ter. št. 21/3, kar znaša 360 točk, vendar se po tar. št. 21/5 od tega odšteje polovica odvetniških stroškov za predlog za dopustitev revizije, zato ji gre le 172,5 EUR, 2 % mat. stroške, kar znaša 10,95 EUR in 22% DDV v znesku 122,86 EUR). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

**Sestava senata in glasovanje**

17. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tako v določenih primerih tudi po 97. členu ZDavP-2. Več Vrhovno sodišče RS v odločbi X Ips 286/2017 z dne 22. 5. 2019 v točki 17. 2 Tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 313/2015 (točka 15).

PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. ERIKA KERŠEVANA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2021110508382642 "Povezava na pdf dokument")