Jedro

Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva - od nje se plača dohodnina. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora po določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, to pa je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku, pri čemer pa ne gre le za golo primerjavo neto plače med tožnikom in primerljivim delavcem, kot zmotno meni tožnik. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru tožbenega zahtevka, saj je tožnik uveljavljal neto znesek, s pomočjo izvedenca pa je ugotovilo, koliko mora toženka dejansko plačati tožniku, po tem ko odvede akontacijo dohodnine. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v II. točki izreka tako, da se znesek odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 19.800 EUR zviša na 27.800 EUR, - v III. točki izreka tako, da se po spremembi glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica d. d., je dolžna plačati tožeči stranki D. M., iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na dohodku neto znesek 2.477,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje.“ - v VI. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov 3.339 EUR nadomesti z zneskom 8.140,65 EUR.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 160,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati iz naslova nepremoženjske škode 19.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2015 dalje do plačila, iz naslova premoženjske škode zaradi prevozov na zdravljenje 360,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2015 dalje do plačila, iz naslova tuje pomoči znesek 3.254 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2015 dalje do plačila in znesek 60 EUR za vsak mesec od maja do decembra 2015 (8 mesecev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne tekočega meseca dalje do plačila, od 1. 1. 2016 pa je toženka dolžna tožniku plačevati mesečno rento iz naslova tuje pomoči v znesku 60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega obroka od 10. v tekočem mesecu do prenehanja obveznosti (II. točka izreka). Toženki je naloženo tudi, da plača tožniku iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na dohodku neto znesek 2.477,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega ugotovljenega zneska (29 -tih zneskov) in datuma zamude dalje (III. točka izreka). Od 1. 3. 2016 dalje pa je toženka dolžna tožniku do vsakega 15. dne v mesecu plačevati neto znesek 100,43 EUR iz naslova mesečne rente zaradi izgube na zaslužku, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je še naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 3.339 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnik zoper njen zavrnilni in stroškovni del, toženka pa zoper II. in IV. točko izreka. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo sodbe v izpodbijanih delih v smislu pritožbenih navedb.

3. Tožnik v bistvenem navaja, da je tožbo spremenil le enkrat z vlogo z 20. 2. 2016, ne pa tudi z vlogo z 22. 10. 2018, s katero je prišlo do znižanja zahtevka iz naslova nepremoženjske škode in premoženjske škode za tujo pomoč. Zato dovolitev spremembe tožbe ni bila potrebna. Ni jasno, o katerem zahtevku je sodišče odločalo in za koliko ga je zavrnilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je prezrlo ugotovitve izvedenca dr. V. S., da je v nesreči tožnik utrpel zelo hude telesne poškodbe in gre zato po Fischerjevi lestvici poškodb za zelo hud primer. Izvedenec je pojasnil, da gre v konkretnem primeru za hudo poškodbo živcev, ki je redka, saj se je v svoji karieri srečal s podobnimi primeri le trikrat. Poleg številnih poškodb so najhujše nevropatske bolečine zaradi hude poškodbe živcev brahialnega pleteža. Tožnik je že v tožbi trdil in tudi izpovedoval, da je trpel hude bolečine, ki jih bo tudi v bodoče. Sodišče trditvam tožnika neutemeljeno ni sledilo, sklicujoč se na objektivizacijo bolečin. Sodišče bi moralo odločitev temeljiti predvsem na izpovedi tožnika, saj je izvedenec potrdil, da je poškodba živca izjemno boleča in odvisna od posameznika. Pojasnil je, da nevropatske bolečine niso lažje, ampak vedno zmerne, in da je zato možno, da bo tožnik trpel več bolečin srednje intenzitete. Teh navedb sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Sodišče ni upoštevalo niti srednjih niti hudih bolečin, ki jih tožnik še vedno trpi in jih bo trpel. Sodišče tudi neutemeljeno ni upoštevalo izredno hudih bolečin, ki jih je trpel tožnik ob škodnem dogodku. Zaradi hudih bolečin je potreboval poleg analgetikov tudi zdravila za sedacijo. Glede na navedeno bi bilo treba odmeriti iz tega naslova bistveno višjo odškodnino. Tudi prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne predstavlja pravičnega zadoščenja. Tožnik je zaradi številnih poškodb onemogočen ali vsaj bistveno omejen v vseh aktivnostih, tako delovnih kot vsakodnevnih. Prisojena odškodnina ne odraža subjektivnega in objektivnega kriterija. Ne glede na dejstvo, da je sodišče pri odmeri upoštevalo invalidnino, tudi s prištevkom v preteklosti prejetih zneskov iz tega naslova, odmerjena odškodnina ni pravična. Sicer pa iz razlogov ni mogoče razbrati, na kakšen način je sodišče upoštevalo invalidnino. V primeru izredno hudih poškodb in trajnih posledic je znesek invalidnine zanemarljiv. Tudi sicer primerjava v sodni praksi odmerjene odškodnine z upoštevanjem invalidnine, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni ustrezna, saj ne gre za primerljivo škodo. Sodišče se je tudi pri odmeri odškodnine iz naslova strahu in skaženosti zmotno oprlo na sodno prakso, ki ni primerljiva z obravnavanim primerom. V zadevi II Cp 2829/2017 je oškodovanka utrpela le globoke ureznine na prstih leve roke in zato njeno zdravstveno stanje ni bilo tako kritično in zdravljenje tako dolgotrajno kot tožnikovo. Zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od naslednjega dne, ko je toženka prejela zahtevek in ne šele po izteku petnajstdnevnega roka, saj rok za podajo poravnalne ponudbe, ki predstavlja poskus mirne rešitve spora, ne vpliva na tek obresti. Tožnik je iz naslova mesečne rente za tujo pomoč uveljavljal plačilo za povprečno dve uri dnevno. Sodišče trditvam in izpovedi tožnika, da potrebuje najmanj toliko ur pomoči, ne oporeka. Tudi izvedenec ugotavlja, da tožnik potrebuje stalno pomoč dve uri dnevno. Kljub temu sodišče zahtevku ni ugodilo v celoti, temveč je tožniku priznalo pomoč le za eno uro na dan. Če je sodišče dovolilo spremembo tožbe, bi moralo odločati v skladu s spremenjenim zahtevkom. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženki naložilo, da od neto zneska izgube na zaslužku plača dohodnino v višini 20 %. Izvedenec je zmotno menil, da tožniku ne pripada neto razlika v plači, temveč, da je od te razlike dolžan plačati dohodnino. Plačilo akontacije dohodnine je obveznost delodajalca, ki jo ta izpolni pred izplačilom neto plače delavcu in ni zajeta v neto plačilih. Razlika med neto prejemki tožnika in neto prejemki primerljivega delavca je dejansko tista izguba na zaslužku, do katere je tožnik upravičen. Tožnik je z odločitvijo sodišča dodatno prikrajšan pri izgubi na zaslužku. Če bi tožnik delal, ne bi bil dolžan plačevati akontacije dohodnine. Akontacijo dohodnine plačuje delodajalec, in takšna je tudi obveznost zavarovalnice, ki je dolžna plačati davek na neto znesek in ne od neto zneska. Zato je treba izgubo na zaslužku zvišati za 25 % davek. Napačna je tudi stroškovna odločitev, saj je tožnik deloma uspel po temelju in po višini.

4. Toženka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče v sodbi upoštevati, da je del zahtevka za plačilo rente postal iz prej bodoče škode sedaj znana škoda, zato bi moralo toženki naložiti v plačilo takšen skupen znesek, šele od 1. 1. 2018 dalje pa znesek izgube na dohodku, ki predstavlja mesečno rento. Če pa je sodišče odločilo, da bo sledilo zahtevku in bo znesek izgube na dohodku v skupnem seštevku prisodilo do januarja 2016, potem bi moralo tožnikov rentni zahtevek od 1. 3. 2016 zavrniti, kolikor ta zahtevek presega dejansko izgubo. Poleg tega bi moralo sodišče v skladu z davčno zakonodajo toženki naložiti, da tožniku kot neto izgubo nakaže 75 % od davčne osnove. Sodišče je napačno in materialno pravno zmotno obračunalo akontacijo dohodnine. Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčljiva. Obračun akontacije mora po določbi šestega odstavka 127. člena tega zakona obračunati toženka in jo plačati v imenu in za račun tožnika v višini 25 %. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da predstavlja prisojena neto izguba tožnika 80 %. Izvedenec je pojasnil, da se v določenih situacijah odvaja nižji odstotek odškodnine, vendar toženka ni tožnikov delodajalec in zato zanjo to ne velja. Sodišče je tudi nepravilno prisodilo tek zamudnih obresti od 29 zneskov izgube na dohodku. Zapadlost ni enako kot zamuda. Tožnik je prvič zahteval povračilo te škode šele s pripravljalno vlogo z 20. 2. 2016, ki jo je toženka prejela 1. 3. 2016, zato prej ni mogla priti v zamudo. Glede rentnega zahtevka za čas od 1. 3. 2016 dalje pritožba opozarja, da iz podatkov izvedenskega mnenja izhaja, da tožniku za čas od 1. 3. 2016 dalje ni nastajala mesečna škoda zaradi izgube na dohodku v neto znesku 100,43 EUR, ampak manjša, saj je izvedenec vse do konca decembra 2017 izračunal izgubo dohodka, toženka pa mora od tega odšteti akontacijo dohodnine v višini 25 %, preostalo pa izplačati tožniku. Razlika med izračunom izvedenca od marca 2016 do decembra 2017 in oceno sodišča v znesku 100,43 EUR, ki jo je opravilo na podlagi povprečja štirih mesecev, je velika. Za izračun povprečja pa bi lahko sodišče vzelo daljše obdobje in ne le štiri mesece. Izvedenec je rentni znesek izračunal na podlagi do tedaj znanih podatkov. V letu 2017 je tožniku nastala izguba v višini 1.289,94 EUR, kar znaša 107,50 EUR mesečno, upoštevaje 25 % akontacijo dohodnine, je toženka dolžna tožniku mesečno nakazati rentni znesek 80,62 EUR in ne 100,43 EUR, kot je izračunalo sodišče ob uporabi minimalnega vzorca.

5. Tožnik na vročeno toženkino pritožbo ni odgovoril, toženka je odgovorila na tožnikovo pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede spremembe tožbe

7. Tožnik neutemeljeno navaja, da s pripravljalno vlogo z 22.10.2018 ni spremenil tožbe. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tožnik je v tožbi z 18. 12. 2015 zahteval iz naslova nepremoženjske škode 80.000 EUR1, upoštevajoč njegov soprispevek 30 % pa 56.000 EUR, iz naslova prevoznih stroškov med zdravljenjem 1.048,58 EUR, iz naslova tuje nege in pomoči za 30 mesecev 7.750 EUR, od 1. 1. 2016 dalje pa iz naslova tuje pomoči mesečno rento v znesku 150 EUR (za eno uro dnevno po urni postavki 5 EUR). Z vlogo z 20. 2. 2016 je tožbeni zahtevek razširil tako, da je zahteval še povračilo mesečne izgube na zaslužku od 18. 9. 2013 do vložitve razširitve tožbe v znesku 7.975 EUR, in sicer za 29 mesecev po 275 EUR mesečno, upoštevaje njegov 30 % soprispevek skupaj 5.582,50 EUR ( s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za vsako posamezno mesečno plačilo). Obenem je zahteval plačilo mesečne rente zaradi izgube na zaslužku od marca 2016 dalje v znesku 192,50 EUR (ki že upošteva tožnikov soprispevek). Nato je v vlogi z 22. 10. 2018 navajal, da se je po vložitvi tožbe njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, zaradi česar so posledice bistveno hujše, kot ob vložitvi tožbe. Zato uveljavlja višji znesek iz naslova nepremoženjske škode2, in sicer 120.000 EUR3, ker pa je bilo tekom postopka že pravnomočno odločeno o temelju4 (40 % odgovornost toženke), je zahteval 48.000 EUR. Zaradi zatrjevanega poslabšanja zdravstvenega stanja je uveljavljal od januarja 2016 tudi višje plačilo mesečne rente za tujo pomoč v znesku 300 EUR (za dve uri pomoči na dan po 5 EUR), glede na odgovornost toženke pa 120 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja z obširnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v tč. 7 izpodbijane sodbe, da je z obema vlogama prišlo do spremembe tožbe. Tožnik je z drugo vlogo razširil svojo trditveno podlago s tem, ko je trdil, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo po vložitvi tožbe, in zahteval višjo odškodnino iz nepremoženjske škode in iz naslova rente za tujo pomoč. V posledici pravnomočno razsojenega temelja je prišlo le do navideznega znižanja zahtevka. Dejstvo pa je, da je z razširitvijo trditvene podlage, prišlo do spremembe tožbe. Zato pritožbeni očitek, da dovolitev spremembe tožbe ni bila potrebna, ni utemeljen. Tudi če pri drugi vlogi ne bi šlo za spremembo, bi ravnanje sodišča predstavljalo le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj je iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje odločalo v okviru tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik oblikoval s tožbo in naknadno/dodatno z obema vlogama, v luči trditvene podlage pravdnih strank. Nejasnosti, o čem je odločalo sodišče, tako ni.

Glede nepremoženjske škode

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.000 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 25.000 EUR, iz naslova skaženosti 2.000 EUR in za prestani strah 2.500 EUR, skupaj torej 49.500 EUR, kar predstavlja 44,7 povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS na dan izdaje sodbe.5 Ker pa je bila pravnomočno ugotovljena 40% odgovornost toženke, je sodišče odškodnino temu ustrezno znižalo na 19.800 EUR.

9. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami.

10. Tožnik je v prometni nesreči6, ki se je pripetila 2. 4. 2012, utrpel številne poškodbe, in sicer zlom levih reber od 4. do 8. z izlivom krvi v levo stran prsne votline, udarnino pljuč ter ohromelost levega dela trebušne predpone, zlom desnih reber od 4. do 6. z udarnino pljuč, zlom zgornje veje desne sramnice in simfiziolizo sramnih kosti, zlom desne goleni v srednjem delu, izpah leve rame, popolno raztrganino živcev levega brahialnega pleteža, udarnino glave z manjšo rano na desni strani čela in zvin vratne hrbtenice. Kot pravilno opozarja tožnik, gre po oceni sodnega izvedenca medicinske stroke dr. S. za skupek poškodb, ki ga je po Fischerjevi lestvici poškodb šteti za zelo hud primer. Izvedenec je pojasnil, da so takšne poškodbe redke in da se je v svoji karieri s tako hudimi poškodbami živcev brahialnega pleteža srečal le trikrat ali štirikrat. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca, ob upoštevanju izpovedi tožnika, pravilno in popolno ugotovilo obseg in trajanje telesnih bolečin. Izvedenec je po tožnikovih pripombah glede intenzitete in trajnosti bolečin na podlagi natančne preučitve zdravstvene dokumentacije in pregleda tožnika ocenil, da je lahko tožnik utrpel še enkrat več hude bolečine (kot je ocenil pred pripombami tožnika), torej 50 dni, srednje bolečine štiri mesece in jih bo občasno še v bodoče, lahke telesne bolečine pa je trpel pol leta in jih bo čutil tudi v bodoče, ob večjih obremenitvah, kot tudi pri vsaki malo daljši fizični obremenitvi, pri hoji pa te prehajajo v bolečine srednje intenzitete. Ves čas čuti mravljinčenje v levi roki. Pritožbeno zavzemanje, da je tožnik izredno hude bolečine trpel še dlje, nima podlage v dokaznem postopku, saj je bilo pravilno upoštevano, da je bil tožnik v komi štirinajst dni in se to obdobje ne more šteti v trajanje bolečin. Zaradi jemanja analgetikov so bile bolečine zmanjšane, zato ni podlage za daljše trajanje močnejših bolečin, izvedenec pa je pri oceni trajanja in intenzivnosti vse to upošteval. Je pa sodišče prve stopnje jemanje protibolečinskih tablet in tablet za sedacijo ter stanje kome upoštevalo med nevšečnostmi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da sodišče ni upoštevalo hudih bolečin, ki jih bo tožnik trpel v prihodnje. Za zaključek, da jih bo, v dokaznem postopku ni bilo podlage. Izvedenec je pri oceni trajanja in intenzitete bolečin upošteval tožnikovo zatrjevanje in izpovedovanje o trajanju in intenziteti bolečin, a je tožnikovo opisovanje objektiviziral. Izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in v njegovo pravilnost ne dvomi niti pritožbeno sodišče, vsebuje kumulativno trajanje bolečin posameznih intenzitet, kar pomeni, da ta čas ni nujno enak obdobju, ko so se bolečine določene intenzitete dejansko pojavljale. Izvedenec je na naroku 1. 10. 2018 sicer potrdil, da so nevropatske bolečine po poškodbi roke možne, vendar je hkrati pojasnil, da so tovrstne bolečine ob dejstvu, da tožnik ne jemlje določenih protibolečinskih tablet, lahko le zmerne stopnje. Dodal je, da so lahko telesne bolečine tako srednje stopnje kot lažje stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo občasnost srednje hudih bolečin v bodoče. 11. Dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so predstavljene v razlogih izpodbijane sodbe (točka 18), v pritožbenem postopku niso sporne. Iz teh razlogov izhaja, da je bil tožnik v času zdravljenja posledic zaradi utrpelih poškodb, ki je trajalo slabi dve leti, hospitaliziran 120 dni (v SB ... 87 dni, V UKC ... 5 dni, v Zdravilišču ... 21 dni in nato ponovno v UKC ... 7 dni), petkrat je bil operiran v splošni anesteziji, 14 dni v času prve hospitalizacije je bil v umetni komi in povsem odvisen od zdravstvenega osebja, znaten del prve hospitalizacije je preležal in bil mobilen le z invalidskim vozičkom, šele po koncu te hospitalizacije je na kratke razdalje shodil z berglami, ki jih je uporabljal skoraj dva meseca. Poleg tega je bil petnajstkrat izpostavljen rtg slikanju, dvakrat CT, kar je bilo škodljivo zdravju, opravil je številna prevezovanja operativnih ran, trikrat je opravil EMG preiskavo, enkrat MRI preiskavo, fizioterapijo je opravljal 21 x, vsaj 17 x je bil na specialističnih pregledih in vsaj 30 x pri osebni zdravnici. Dobival je tudi transfuzijo in infuzijo, jemal zdravila proti trombozi in zaužil večjo količino analgetikov, kot tudi številne antibiotike.

12. Je pa sodišče prve stopnje, glede na svoje ugotovitve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnostih, po presoji pritožbenega sodišča odškodnino odmerilo v prenizkem znesku. Pritožbeno sodišče jo je zato zvišalo za 10.000 EUR, to je na znesek 30.000 EUR (kar predstavlja 27 povprečnih plač). Ta znesek je po presoji pritožbenega sodišča tudi ustrezno umeščen med podobne primere, ki so bili obravnavani v sodni praksi. Že primeri, ki jih omenja sodišče prve stopnje, dopuščajo takšno prisojo odškodnine. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja še primere7 VS RS II Ips 211/20078, II Ips 124/20049 in II Ips 775/200710. Primer VDSS Pdp 821/2010, ki ga toženka omenja v odgovoru na pritožbo v podkrepitev izpodbijane odločitve, je primer, ki ni bil revizijsko preizkušen, poleg tega pa iz razlogov ni mogoče preveriti primerljivosti.11 Primera VSC Cp 1058/2009 ni najti na spletu sodne prakse.

13. Prenizko je bila odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik ima po ugotovitvah sodišča prve stopnje popolnoma ohromelo levo zgornjo okončino, leva roka mu enostavno visi ob telesu. Zaradi te okvare, ocenjene kot 80 % telesna okvara, je bil invalidsko upokojen za polovični delovni čas. Prej je opravljal delo strojnika, sedaj pa je polovično zaposlen na delovnem mestu varnostnika, pri čemer je po odločbi ZPIZ, s katero je bil spoznan za invalida III. kategorije, zmožen le za dela, ki se opravljajo enoročno, z desnico, pretežno sede, za upravljanje strojev in naprav ter za vožnjo motornih vozil ni zmožen. Tožnik je zaradi ohromelosti leve roke povsem nesposoben za vse aktivnosti/opravila, ki jih je treba opravljati z obema rokama. Od vsakodnevnih aktivnosti ne more voziti avta, pri lažjih in težjih fizičnih aktivnosti doma, ki jih je potrebno opravljati z obema rokama, potrebuje pomoč druge osebe. V posledici poškodbe medeničnih kosti in goleni se pojavljajo bolečine v kolkih pri daljši hoji in stanju, zaradi česar je za takšne aktivnosti manj sposoben. Prehodi lahko do tri kilometre, potem se v kolkih pojavilo bolečine. Izrazite težave ima pri hoji po neravnem terenu in po stopnicah, zato se takšne hoje izogiba. Sposoben je samo za hojo po ravnem, po večkrat na krajše razdalje in za rahel tek na krajše razdalje. Drugih in obsežnejših športnih in rekreativnih dejavnosti ni sposoben, tudi ne aktivnosti, kjer je potrebna uporaba obeh rok (kolesarjenja, igre z žogo in plavanja), kar je prej opravljal. Zaradi ohromelosti vitalne kapacitete pljuč se zelo hitro zadiha in utrudi, zato bolj opravlja samo pretežno sedeča dela z uporabo desne roke.

14. Tožnik prejema zaradi telesne okvare mesečno invalidnino v znesku 82,90 EUR. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je treba invalidnino upoštevati v okviru odločanja o odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri. Zato se jo upošteva po prostem preudarku. Pri tem je treba izhajati tudi iz tega, da denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Upoštevanje invalidnine oziroma koristi, ki jo tožnik ima od prejemanja invalidnine, je torej le ena od okoliščin pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine, saj ta v konkretnem primeru v manjši meri (glede na njen nizek znesek in trajne posledice in omejitve zaradi utrpelih poškodb) tudi kompenzira prizadetost oškodovanca.

15. Glede na ugotovljene trajne posledice, ki tožnika močno omejujejo na vseh področjih življenja, upoštevaje tudi okoliščino, da mesečno prejema invalidnino, je bila po presoji pritožbenega sodišča pravična odškodnina odmerjena v prenizkem znesku. Zato jo je treba zvišati za 10.000 EUR, in tako znaša 35.000 EUR (31,6 povprečnih plač), ki je ustrezna tako v subjektivnem kot objektivnem pogledu. Takšna odškodnina je umeščena v razpon odškodnin za podobne primere. Pritožbeno sodišče tu najprej izpostavlja primere, ki jih je omenilo že sodišče prve stopnje in od postavljenega okvira zelo hudih primerov ne odstopajo. Izpostavlja pa še primere, kot jih je že zgoraj v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnostmi med zdravljenjem.

16. Odškodnina iz naslova strahu v znesku 2.500 EUR je primerna. Sodna praksa sicer loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob škodnem dogodku in pa strah, ki ga trpi v procesu zdravljenja zaradi posledic dogodka. A ne glede na to, ali gre za primarni ali sekundarni strah, je podlaga za prisojo zadoščenja upravičenost, višina takega zahtevka pa je odvisna od okoliščin konkretnega primera. V izpodbijani sodbi opravljena dokazna ocena o trajanju in intenzivnosti strahu je celovita in prepričljiva, ima oporo ne le v ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, pač pa tudi v izpovedbi tožnika. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ob vseh ugotovljenih okoliščinah, ki so vplivale na trajanje in intenziteto strahu, napačno upoštevalo sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). Pritožba glede na ugotovljene okoliščine primera, iz katerih izhaja, kakšne vrste poškodb je tožnik utrpel, ko je ob prečkanju ceste vanj trčil avtomobil, sicer pravilno opozarja, da odškodnina za strah, ki je bila prisojena v zadevi II Cp 2829/2017, ni primerljiva z obravnavano, saj je v omenjeni zadevi šlo zgolj za (hujšo) poškodbo prsta na levi roki v delovni nesreči, medtem ko je tožnik utrpel dodatne hujše in obsežnejše poškodbe v prometni nesreči. Vendar pa sodišče prve stopnje tega primera iz sodne prakse pri odmeri odškodnine za strah ni upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina v obravnavani zadevi ustrezna, saj je odmerjena v razponu, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih (II Ips 208/2000, II Ips 191/2006, II Ips 61/2002, II Ips 243/2012), ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje. Zato se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova.

17. Enako velja glede prisojene odškodnine za skaženost v znesku 2.000 EUR. Tožnik ima v posledici nesreče več brazgotin po različnih delih telesa (na glavi, vratu, prsnem košu in desni spodnji okončini), ki so dobro opazne. Zaradi ohromelosti leve roke mu ta prosto visi ob telesu, kar tožniku nedvomno povzroča občutek nelagodnosti in tesnobe. Odškodnina iz tega naslova je umeščena v razponu odškodnin, ki jih je oblikovala sodna praksa v podobnih primerih. Že sodišče prve stopnje je izpostavilo primere, ki nudijo okvir za prisojo takšne odškodnine. Primer II Cp 2829/2017, ki ga tožnik sicer zmotno omenja pri odmerjeni odškodnini za strah, je primerljiv z obravnavanim, saj je tudi oškodovanka v tem primeru tako kot tožnik zaradi poškodbe roke utrpela skaženost, saj ji prosto visi leva roka. Okoliščina, da je tožnik utrpel v nesreči še druge poškodbe (ki se ne odražajo v obliki skaženosti), na odločitev o odškodnini iz naslova skaženosti ne more imeti posebnega vpliva. Odločilno je, da je v obeh primerih ugotovljeno, da je poškodba roke pustila enako vidno posledico.

18. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so začele teči zakonske zamudne obresti od odškodnine iz naslova nepremoženjske škode od poteka roka za izpolnitev. Skladno s prvim odstavkom 378. člena OZ dolguje dolžnik, ki je v zamudi, poleg glavnice še zamudne obresti. Po določilu drugega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik, če rok ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ob ugotovitvi, da je tožnik podal odškodninski zahtevek 26. 3. 2105 s petnajstdnevnim rokom za izdajo zavezujoče poravnalne ponudbe s plačilom obveznosti, je pravilna odločitev, da je toženka prišla v zamudo s 11. 4. 2015. Ker ne gre za situacijo, ko rok ne bi bil določen, obresti ne tečejo že od vročitve zahtevka. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

Glede premoženjske škode

19. Sodišče prve stopnje je iz naslova premoženjske škode priznalo tožniku od januarja 2016 dalje mesečno rento za tujo pomoč za eno uro dnevno po urni postavki 5 EUR. Tožnik, čigar prispevek k nastali škodi znaša 60 %, je upravičen do mesečne rente v višini 60 EUR.

20. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za večji obseg potrebne tuje pomoči v bodoče. S tožbo je zahteval plačilo mesečne rente iz naslova tuje pomoči od januarja 2016 po eno uro dnevno, s pripravljalno vlogo z 22. 10. 2018 pa je povišal obseg tuje pomoči na dve uri. Višji obseg potrebne pomoči je utemeljeval s trditvijo, da se mu je po vložitvi tožbe njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da se tožniku zdravstveno stanje po vložitvi tožbe ni poslabšalo. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 28. 2. 2014 (slabi dve leti pred vložitvijo tožbe). Tožnik temu ne nasprotuje. Res je izvedenec ocenil, da bi tožnik glede na utrpele poškodbe in njihove posledice, lahko potreboval v bodoče v povprečju dve uri dnevne pomoči, vendar je tožnik trdil, da jo v takšnem obsegu potrebuje zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Ker tega ni bilo, je sodišče prve stopnje navkljub oceni izvedenca, utemeljeno priznalo tožniku zgolj eno uro dnevne pomoči v prihodnje, čeprav je z vlogo zvišal obseg pomoči, očitno po prejemu izvedeniškega mnenja, in s tem prilagodil zahtevek izvedenčevi oceni. Ker do spremembe okoliščin po vložitvi tožbe ni prišlo, tožnik pa tudi ni izpovedal nič drugače, kot je trdil v tožbi, on pa je tisti, ki najbolje ve, koliko pomoči potrebuje dnevno, je bila utemeljeno zavrnjena zahteva po renti za tujo pomoč v višjem obsegu, kot je prvotno zahteval. 21. Pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata odločitev glede izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi obsežnih razlogov o odločilnih dejstvih je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče toženki naložilo, da od neto zneska tožnikove izgube plača akontacijo dohodnine. Iz obširnih razlogov sodišča prve stopnje, ki ima oporo v izvedenskem mnenju finančnega izvedenca T. H., je razvidno, da je bila opravljena primerjava tožnikovega dohodka s plačo primerljivega delavca, pri čemer je izvedenec podal (obsežne in preverljive) izračune, koliko znaša izguba na dohodku in šele nato, koliko znaša neto izguba. Takšno postopanje je bilo pravilno. Davčna osnova za odmero dohodnine je dohodek. Izvedenec je pojasnil strokovne izraze za bruto plačo, dohodek/plača in neto dohodek/plača. Do slednjega je tožnik upravičen po odbitku akontacije dohodnine. Plača oziroma dohodek je bruto plača, zmanjšana za prispevke, neto plača pa je plača, zmanjšana za akontacijo dohodnine. Glede na temeljite obračune izvedenca in primerjavo s primerljivim delavcem, je sodišče prve stopnje ugotovilo, upoštevajoč metodologijo, ki jo je uporabil izvedenec, kakšno je tožnikovo neto prikrajšanje. Pred tem je moralo odbiti akontacijo dohodnine, kot jo je izvedenec. Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčljiva - od nje se plača dohodnina.12 Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora po določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, to pa je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku, pri čemer pa ne gre le za golo primerjavo neto plače med tožnikom in primerljivim delavcem, kot zmotno meni tožnik. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru tožbenega zahtevka, saj je tožnik uveljavljal neto znesek, s pomočjo izvedenca pa je ugotovilo, koliko mora toženka dejansko plačati tožniku, po tem ko odvede akontacijo dohodnine. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

22. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru tožbenega predloga in za obdobje od septembra 2013 do vključno februarja 2016 ugotovilo prikrajšanje na podlagi izračuna izvedenca, ki mu toženka, tudi potem, ko je izvedenec odgovoril na vse pripombe tožnika, ni ugovarjala. Čeprav je izvedenec izračun naredil za daljše obdobje (do konca leta 2017), je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega zahtevka pravilno obravnavalo zahtevek od septembra do februarja ločeno od rentnega zahtevka od marca 2016 dalje, in sicer kot ga je uveljavljal tožnik.

23. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja glede na postavljen zahtevek samo izračunalo, da dohodek, kjer še ni odšteta akontacija dohodnine, do konca februarja 2016 znaša 3.097,06 EUR. Od tega zneska znaša neto osebni dohodek, ki ga mora toženka plačati tožniku, 2.477,64 EUR, akontacija dohodnine, ki jo je toženka dolžna plačati davčnemu uradu, pa 619,41 EUR. Odškodnina za izgubljeni dohodek je obdavčljiva in se od nje plača dohodnina. Toženka obračuna akontacije dohodnine in neto zneska (sicer za daljše obdobje), ki ga mora plačati tožniku, ni konkretno izpodbijala. Ni trdila, da bi bil napačno obračunan, kljub temu, da je izvedenec označil, da naj bi omenjena zneska predstavljala 75 % oziroma 25 % izgube dohodka. Drži pritožbena navedba, da se po določbi 6. odstavka 127. člena ZDoh-2 akontacija dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek iz zaposlitve praviloma obračuna in plača po 25 % stopnji. Na to je opozoril že izvedenec v svojem mnenju. Vendar je sodišče prve stopnje samo ugotovilo (in to predočilo strankam in izvedencu na naroku), da znaša obračun neposrednega izplačila tožniku in akontacija dohodnine v razmerju 80 -20 % in tako pripomnilo, da je izvedenec napačno označil obračunani procent. Sodišče prve stopnje je kljub zakonski določbi utemeljeno sledilo takšnemu obračunu (ki upošteva razmerje 80-20%), saj se je pri tem oprlo na prepričljivo pojasnilo sodnega izvedenca, da pri nižjih dohodkih zavezanci oddajajo nižji odstotek dohodnine, da ne prihaja do prevelikega razkoraka v poračunu dohodnine. Tak zaključek je mogoč tudi upoštevaje določbe 120. člena ZDoh-2, ki ureja povprečenje. V konkretnem primeru je plačnik davka toženka, ki nastopa namesto tožnikovega delodajalca, zato je tudi v razmerju do nje, na podlagi pojasnila izvedenca, mogoče obračunati nižji odstotek dohodnine in s tem izplačila tožniku kot delavcu. Ob tem, da toženka posameznim zneskom, ki naj bi predstavljali razmerje med akontacijo dohodnine in neposrednim izplačilom, niti ni obrazloženo ugovarjala, je sodišče prve stopnje, ki je sledilo obračunu izvedenca, pravilno uporabilo materialno pravo.

24. Pritožnica tudi neutemeljeno navaja, da bi bilo treba rentni zahtevek za čas od 1. 3. 2016 dalje zavrniti, kolikor presega dejansko izgubo. Sodišče prve stopnje je v okviru postavljenega zahtevka pravilno ugotavljalo, kolikšna bi bila povprečna izguba tožnika od marca 2016 dalje. Izvedenec je sicer izračunal izgubo na dohodku do decembra 2017, čeprav je tožnik zahteval rento že od marca 2016. Vendar je sodišče prve stopnje upoštevaje del njegovega mnenja in podatke v spisu, pravilno vzelo za podlago za izračun mesečne rente podatke o njegovi izgubi za nekaj mesecev. Pravilno je izhajalo iz povprečja štirih mesecev izgube na dohodku in tako obračunalo mesečno izgubo, ki bi mu po rednem teku stvari pripadala. Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče glede na izvedenčeve mesečne prikaze do konca leta 2017 izračunati mesečno rento od marca 2016 dalje do konca leta 2017, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Izračun na podlagi povprečja nekaj mesecev je ustrezen vzorec za ugotovitev izgube, ki jo je pričakovati v prihodnje od marca 2016 dalje. Tudi ob še kakšnem dodatnem mesecu, izračun ne bi bil bistveno drugačen. Upoštevanje celotnega obračuna izvedenca, ki je do leta 2017 izračunal izgubo, pa presega trditveno podlago pravdnih strank in tožbeni predlog tožnika. Glede zmanjšanja izgube na dohodku za akontacijo dohodnine, pa je bilo že zgoraj povedano, da ima razmerje 20 - 80 % oporo v strokovnem mnenju izvedenca, ki je prepričljivo pojasnil, zakaj je v konkretnem primeru pravilnejše takšno razmerje.

25. Toženka pa utemeljeno izpodbija začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska iz naslova izgubljenega dohodka 2.477,65 EUR (za čas od septembra 2013 do februarja 2016 oziroma 29 mesecev). Čeprav gre za čisto denarno terjatev, zamuda nastane šele z opominom. Res, da je izpad mesečnega dohodka nastal že takrat, ko bi moral biti izplačan, a je s tem dnem terjatev šele zapadla (165. člen OZ). Zapadlost terjatve pa ni isto kot njena zamuda. Zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo gredo tako od zamude dalje (378. in 299. člen OZ). Toženkina zamuda je, kot pravilno opozarja toženka, lahko nastala šele, ko je prejela razširitev zahtevka z vlogo z 20. 2. 2016, s katero je tožnik prvič uveljavljal povračilo te škode. Po podatkih spisa je toženka prejela to vlogo 29. 2. 2016, kar pomeni, da so pričele teči zamudne obresti naslednjega dne, torej 1. 3. 2016 dalje.

26. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbama ter izpodbijano sodbo spremenilo v II. točki izreka tako, da je znesek nepremoženjske škode zvišalo za 8.000 EUR, v III. točki izreka pa tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 2.477,65 EUR od 1. 3. 2016 dalje (5. alineja 358. člena ZPP). Ta sprememba glede na zapis v V. točki izreka izpodbijane sodbe („Kar zahteva tožnik več, se zavrne.“) ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe. V ostalem delu je pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

27. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjena tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). V pravdi je bil temelj odškodninske odgovornosti sporen, zato je podana podlaga za ločeno upoštevanje uspeha po temelju in po višini. Tožnik je tako po spremembi (izpodbijane sodbe) uspel s približno 50 %13 svojega tožbenega zahtevka, kar vpliva na odločitev o stroških postopka.

28. Tožnikovi pravdni stroški (upoštevajoč priznane in neizpodbijane stroške strank v izpodbijani sodbi) znašajo 17.744 EUR, toženkini stroški pa 1.462,70 EUR. Upoštevajoč njun uspeh v pravdi je tožnik upravičen do 8.872 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do 731,35 EUR. Po pobotu obeh zneskov je toženka dolžna tožniku plačati 8.140,65 EUR. Temu ustrezno je bila spremenjena izpodbijana sodba tudi v stroškovnem delu (v VI. točki izreka).

29. Ker je toženka uspela s pritožbo le glede teka zakonskih zamudnih obresti kot stranske terjatve, je odločeno, da krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), tožniku, ki je delno uspel s pritožbo (s približno 25 %)14, pa je dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Ti znašajo 640,50 EUR (87515 točk za sestavo pritožbe po 1. točki tar. št. 21 OT, povečano za 22 % DDV), glede na uspeh pa 160,13 EUR. Pritožbene stroške mora povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 3.000 EUR iz naslova strahu, 35.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, 40.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 2.000 EUR iz naslova skaženosti 2 Toženka je ugovarjala zastaranje povišanega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode z utemeljitvijo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno februarja 2014, in da po vložitvi tožbe ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. 3 Za strah 3.000 EUR, za telesne bolečine 50.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 62.000 EUR in za skaženost 5.000 EUR 4 Z vmesno sodbo sodišča prve stopnje z dne 17. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1376/2017 z dne 10. 1. 2018. 5 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS na dan zadnje glavne obravnave je znašala 1.107,96 EUR. 6 Takrat je bil star 46 let. 7 Glej Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2010, poglavje poškodbe rok in ramenskega obroča. 8 V tej zadevi je bila prisojena oškodovancu za telesne bolečine z nevšečnostmi odškodnina v višini 35 plač s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom trpel primerljivo obdobje hudih, srednje hudih in lahkih bolečin, pri čemer ima oškodovanec stalne glavobole, podobno kot tožnik je trpel številne nevšečnosti, sicer s krajšo hospitalizacijo, a tudi z več operativnimi posegi, opravili pa so mu tudi dodatne preiskave, večkrat je obiskal specialiste in osebnega zdravnika, in imel bistveno več fizioterapij, zdravljenje pa trajalo več kot štiri leta. Iz naslova ZŽA pa je oškodovancu, ki je bil ob nesreči bistveno mlajši, priznana odškodnina v višini 53 plač, ki ima poleg primerljive okrnjenosti funkcioniranja na različnih področjih, težave s spominom in vzkipljivostjo, zaradi poškodb pa je opustil študij. 9 V tej zadevi je bila prisojena oškodovancu za telesne bolečine z nevšečnostmi odškodnina v višini 21 plač s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom sicer trpel več hudih bolečin, a bistveno manj srednje hudih, hospitalizacija je bila v primerjavi s tožnikom krajša, bilo je manj operativnih posegov, manj obiskov pri specialistih in osebnem zdravniku, id. Iz naslova ZŽA pa je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 53 plač s tem, da je nesposoben za delo, omejen je v vsakdanjem delu za vse aktivnosti, ki jih je treba opravljati z obema rokama, zaradi poškodbe je bil invalidsko upokojen, medtem ko tožnik še lahko dela s polovičnim delovnim časom drugo delo z omejitvami. 10 V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena odškodnina za telesne poškodbe in ZŽA 51 plač s tem, da so bila bolečinska obdobja različnih intenzitet bistveno krajša, v bodoče čuti le pobolevanja in mravljinčenje roke, sicer bolečin v prihodnje ne bo, tudi nevšečnosti so bile v primerjavi s tožnikom manjše (7 tednov hospitalizacije, štirje operativni posegi, imobilizacija roke, številni pregledi, mesec zdraviliškega zdravljenja). Z levo roko ni zmožen za nobeno težje fizično delo, zaradi oslabljenosti ne more prijemati z levico ali v njej držati stvari, oviran je pri iskanju zaposlitve in ima težave pri opravljanju vsakodnevnih opravil. 11 V tej zadevi je oškodovanec sicer utrpel hude poškodbe, kakšne ni razvidno, zdravljenje je bilo primerljivo dolgo, v primerjavi s tožnikom je imel oškodovanec en operativni poseg, pri tem pa ni razvidno, koliko dni je bil hospitaliziran, kot tudi ne kakšne preglede in preiskave je imel, razvidni pa tudi nista stopnja in trajanje prestanih in bodočih telesnih bolečin. 12 Da je treba akontacijo dohodnine upoštevati pri obračunavanju odškodnine iz naslova izgube na dohodku, izhaja tudi iz sodne prakse VS RS II Ips 78/2013, II Ips 337/2014 in druge) 13 S temeljem je uspel približno polovico, saj je trdil in uveljavljal, da je toženka odgovorna v višini 70%, pravnomočno pa je bilo ugotovljeno 40%. Tožnik je uveljavljal nepremoženjsko škodo v višini 120.000 EUR, premoženjsko škodo pa preko 16.000 EUR (brez upoštevanja soprispevka), uspel pa je s približno polovico zahtevka. Uspeh pravdnih strank je torej enak. 14 Z 8.000 EUR od spornega zneska nepremoženjske škode v višini 28.000 EUR, ni pa uspel z višjim zahtevkom iz naslova tuje pomoči in izgube na zaslužku. 15 Vrednost storitve je 700 odvetniških točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR.