Jedro

Uporaba obogatitvenega principa v konkretni zadevi pomeni, da bi bila tožena stranka kot lastnica nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, dolžna vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožeča stranka (prikrajšani) vložila v nepremičnino (vrnitveni princip).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 330,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od decembra 1995 do 15. 1. 2005 živela s toženkinim sinom v toženkini stanovanjski hiši. Zunajzakonska skupnost med tožečo stranko in toženkinim sinom je trajala do maja 2004. V času skupnosti sta tožeča stranka in toženkin sin opravila v hiši vlaganja v vrednosti 7.660,79 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka obogatena v višini izvedenih vlaganj. Ker pa tožeči stranki glede na zakonsko domnevo pripada ½ delež na skupnem premoženju, je tožeči stranki prisodilo terjatev v višini 3.830,35 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da za zahtevek tožeče stranke, ki vtožuje povrnitev vlaganj, izvedenih v toženkino nepremičnino, v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ni pravne podlage. Določbe OZ o neupravičeni obogatitvi namreč temeljilo na obogatitvenem principu, skladno s katerim bi lahko tožeča stranka od tožene stranke zahtevala povrnitev zneska dosežene koristi oziroma povrnitev večvrednosti nepremičnine in ne vrednost izvedenih vlaganj. Tožeča stranka pa zaradi zmotnega pravnega izhodišča te koristi oziroma večvrednosti ni opredelila. Po mnenju sodišča druge stopnje je zahtevek neutemeljen tudi iz razloga pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije. Ker skupno premoženje v obravnavani zadevi še ni bilo razdeljeno, ima vtoževana terjatev kolektivno naravo, kar pomeni, da sta bivša zakonca pri njenem uveljavljanju v položaju nujnega sosporništva. Da bi tožila prava stranka, bi torej moral poleg tožeče stranke tožiti tudi njen bivši partner ali pa bi morala tožeča stranka naprej doseči delitev skupnega premoženja.

3. Na predlog tožeče stranke je bila s sklepom II Dor 236/2009 z dne 18. 11. 2010 dopuščena revizija glede obogatitvene ali vrnitvene narave zahtevka za plačilo iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino in glede vprašanja aktivne stvarne legitimacije enega od nekdanjih zunajzakonskih partnerjev pri uveljavljanju zahtevka za plačilo iz naslova vlaganja v nepremičnino tretje osebe.

4. Tožeča stranka je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo in uveljavlja v okviru dopuščenih vprašanj zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka, in sicer naj bi sodišče druge stopnje z zavrnitvijo zahtevka zaradi nesklepčnosti kršilo določbe materialnega procesnega vodstva. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se vzpostavi sodba sodišča prve stopnje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistega pravnega vprašanja, glede katerega je bila ta dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V konkretnem primeru se zato z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na kršitev materialnega procesnega vodstva sodišča druge stopnje in tako pomenijo nedovoljen revizijski razlog, ni ukvarjalo.

8. Prvi odstavek 190. člena OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Iz citirane zakonske določbe torej jasno izhaja uveljavitev obogatitvenega principa. Če bi bilo sprejeto vrnitveno načelo, bi zakon določal, da je pridobitelj dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti njegovo protivrednost. Uporaba obogatitvenega principa v konkretni zadevi pomeni, da bi bila tožena stranka kot lastnica nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, dolžna vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožeča stranka (prikrajšani) vložila v nepremičnino (vrnitveni princip). Vendar, kot je že pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, tožeča stranka ne zahteva povrnitve večvrednosti nepremičnine, temveč povrnitev vlaganj, opravljenih v toženkino nepremičnino. Tožeča stranka tako niti ni opredelila večvrednosti nepremičnine, pri tem pa trditve o vrednosti opravljenih vlaganj, še ne pomenijo trditev o večvrednosti nepremičnine. Vrednost opravljenih vlaganj namreč ni nujno enaka večvrednosti nepremičnine. Tožeča stranka pa je šele v reviziji postavila trditev, da je toženkina nepremičnina večvredna vsaj za vrednost izvedenih vlaganj. Pred tem je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da zahteva povrnitev vseh investicij, opravljenih v toženkino nepremičnino. Tako je npr. v nasprotni tožbi trdila, da zahteva povrnitev zneska njenih investicij v stanovanjsko hišo, prav tako pa je pooblaščenec tožeče stranke na glavni obravnavi dne 20. 4. 2009 pojasnil, da zahteva tožeča stranka povrnitev vseh investicij, ki so bile izvedene v nepremičnino tožene stranke (prim. zapisnik o glavni obravnavi z dne 20. 4. 2009). Tako ne držijo navedbe tožeče stranke, da je že v nasprotni tožbi oziroma na glavni obravnavi dne 20. 4. 2009 zatrjevala večvrednost nepremičnine. Revizijske navedbe o večvrednosti nepremičnine revizijsko sodišče tako ni upoštevalo, saj predstavljajo nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP). Odločitev sodišča druge stopnje, da je zahtevek nesklepčen, je tako materialnopravno pravilna.

9. Ker je bilo torej treba zahtevek zavrniti že zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede višine obogatitve tožene stranke, se revizijskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati še z vprašanjem aktivne stvarne legitimacije, saj to na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP ).

10. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 330,48 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).