Jedro

Tisti, ki je izgubil lastninsko pravico na vgrajenih stvareh, je lahko prikrajšan, lastnik nepremičnine pa obogaten, če so izboljšave povečale vrednost njegove nepremičnine. Razlogi pravičnosti zato terjajo ureditev ustreznega instrumenta, ki bi omogočil izravnavo na premoženjskem področju. Tak primer pokriva določilo 48. člena SPZ, ki določa, da tisti, ki je investiral v zgradbo in jo izboljšal, lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. SPZ, ki ureja navedeni izravnalni zahtevek, je z vidika tistega, ki je investiral v zgradbo lastnika oziroma jo izboljšal, specialni predpis glede na določbe o neupravičeni pridobitvi iz OZ.

Terjatev skupnega premoženja je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja kolektivna terjatev (2. odstavek 51. člena in 52. člen ZZZDR). Temeljna značilnost kolektivnosti na aktivni strani je v tem, da sme dolžnik v takšnem primeru plačati samo vsem upnikom skupaj. Vsi upniki kolektivne terjatve so samo skupaj aktivno legitimirani za vodenje pravde. Uveljavljanje kolektivne terjatve torej vodi v pravdnem postopku v položaj nujnega sosporništva. Če pravico uveljavlja samo eden od upnikov (en zakonec), aktivna legitimacija ni podana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v roku petnajstih dni plačati 1.742,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj tožničine terjatve v znesku 3.830,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2007 do 20.4.2009, obstoj terjatve tožene stranke v znesku 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2009 do 20.4.2009 in po pobotanju terjatev odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.631,06 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dala ugovor legitimacije na aktivni in pasivni strani oziroma da bi v pravdi moral biti udeležen tudi drugi skupni lastnik, ker sta skupna lastnika nujna sospornika, dokler skupna lastnina ni razdružena. Izpodbijana sodba o nujnem sosporništvu tudi nima razlogov, kar kaže na absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja še, da ni dala dovoljenja oziroma soglasja za investiranje v svojo nepremičnino. Investicije so brez vrednosti, opravljene pa izključno zaradi lastnega ugodja. To pomeni, da niso bile potrebne niti koristne. Navaja še, da pomeni investirati v tujo nepremičnino, lotiti se tujega posla. Tožeča stranka v tožbeni podlagi ni opredelila potrebnih in nujnih investicij, ki bi jih bilo potrebno nemudoma opraviti, da se prepreči škoda. Sodišče tudi ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja s tem, da se izvedenec opredeli glede potrebnosti investicij. Investicije so bile v letu 1998, tožba pa je bila vložena leta 2005. To pomeni, da tožeča stranka po končanem poslu ni zahtevala povrnitve investicij, niti ne v splošnem petletnem zastaralnem roku. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zastaranja. Zastaralni rok je začel teči v letu 1998, ko so bile investicije končane in ne leta 2005, ko se je tožnica izselila. Višina koristi, ki jih je imela tožeča stranka od tožene, je višja od koristi, ki naj bi jo imela tožena stranka od tožeče. Od tistega, kar sta napravila tožnica in U. H., toženka nima nobenih koristi, ampak je stanje sedaj še slabše, kot je bilo. Zaključuje, da je izrek sodbe nejasen, saj bi sodišče moralo ugotoviti terjatev ene in druge stranke, ju medsebojno pobotati in zapisati, koliko je po medsebojnem pobotanju ena stranka dolžna plačati drugi.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba pritožbenemu stališču o nepravilnosti zapisa odločitve v primeru, ko je v sodbi odločeno tudi o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota. Zaradi materialnopravne neutemeljenosti tožbenega zahtevka pa bi bilo nesmiselno razpravljati o odpravi navedene pomanjkljivosti sodbenega izreka.

Iz neprerekanih dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica od decembra 1995 do 15.1.2005 živela v toženkini stanovanjski hiši. V hiši je živela s toženkinim sinom, v zunajzakonski skupnosti, ki je trajala do maja 2004. V času trajanja zunajzakonske skupnosti sta vlagala v toženkino hišo. Investicije, ki sta jih opravila, so bile po ugotovitvah izvedenca, v decembru 2006 vredne 7.660,70 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da investicije predstavljajo terjatev do lastnika nepremičnine oziroma, da je toženka kot lastnica hiše obogatena za njihovo vrednost v ugotovljeni višini, tožnica, ki je morala hišo izprazniti, pa je ob zakonski domnevi polovičnega deleža na skupnem premoženju, prikrajšana za polovico njihove vrednosti. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je tožnica upravičena terjati od toženke polovico zgoraj navedenega zneska oziroma 3.830,35 EUR. Takšna odločitev pa ni pravilna z vidika materialnopravnih pravil, ki pridejo v poštev glede na življenjski dogodek, ki ga tožnica uveljavlja kot dejansko podlago svojemu zahtevku in ki ga je tudi prvostopenjsko sodišče sprejelo kot dejansko podlago svoji odločitvi.

Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da je tožnica opravljala vlaganja v hišo brez njenega soglasja. Tožnica je v hiši stanovala skoraj deset let skupaj s toženkinim sinom, s katerim sta živela v zunajzakonski skupnosti. Neživljenjski bi bil zaključek, da je toženka, ki je dala svojemu sinu in tožnici možnost, da si uredita bivanje v hiši, hkrati nasprotovala ureditvi bivanja v smeri izboljšanja bivalnih razmer oziroma bi jima prepovedovala investiranje zaradi izboljšav.

Z izboljšavami so nastale pravne posledice na stvarnem področju. Vse, kar se je spojilo z nepremičnino, je postalo njen sestavni del. Lastninska pravica lastnika nepremičnine se je ex lege razširila tudi na vso prirast, ne glede na to, da je sestavina (gradbeni material in gradbeni elementi) pred spojitvijo z nepremičnino pripadala drugi osebi (8. člen, 48. člen, 54. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Vse, kar sta torej tožnica in njen zunajzakonski partner, toženkin sin, vložila v nepremičnino, je postalo last njenega lastnika, torej toženke. S takšno prirastjo pa nastopijo posledice tudi na obligacijskopravnem področju. Tisti, ki je izgubil lastninsko pravico na vgrajenih stvareh, je lahko prikrajšan, lastnik nepremičnine pa obogaten, če so izboljšave povečale vrednost njegove nepremičnine. Razlogi pravičnosti zato terjajo ureditev ustreznega instrumenta, ki bi omogočil izravnavo na premoženjskem področju. Tak primer pokriva določilo 48. člena SPZ, ki določa, da tisti, ki je investiral v zgradbo in jo izboljšal, lahko od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. SPZ, ki ureja navedeni izravnalni zahtevek, je z vidika tistega, ki je investiral v zgradbo lastnika oziroma jo izboljšal, specialni predpis glede na določbe o neupravičeni pridobitvi iz Obligacijskega zakonika (OZ).

Ugotovljeno dejansko stanje je torej treba subsumirati pod določilo 48. člena SPZ. To določilo tako kot tudi obligacijske določbe, ki se nanašajo na zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen do 198. člen OZ, 210. člen do 219. člen ZOR), uveljavlja obogatitveni princip. To pomeni, da je lastnik nepremičnine dolžan vrniti le toliko, za kar je obogaten, oziroma toliko, kolikor je zaradi vlaganj prikrajšanega nepremičnina več vredna, ne pa tega, kar je prikrajšani dal (vrnitveni princip). Vrednost dosežene koristi oziroma večvrednost nepremičnine namreč ni nujno enaka vrednosti vlaganj oziroma investicij. Takšna terjatev tudi ne bi zastarala, saj je SPZ v primerih, kot je obravnavani določil, da začne zastaralni rok teči od dneva, ko je tisti, ki je investiral izgubil posest nepremičnine (3. odstavek 48. člena SPZ).

V obravnavanem primeru bi torej le znesek dosežene koristi oziroma izkazana večvrednost toženkine nepremičnine lahko predstavljal terjatev do toženke, vendar ne toženkine terjatve, ampak terjatev skupnega premoženja tožnice in U. H.. Ne bi pa mogel terjatve skupnega premoženja predstavljati znesek vloženih investicij. Tožnica s tožbo ne vtožuje večvrednosti nepremičnine, ki je zato tudi dejansko ne opredeli. Vtožuje povrnitev vlaganj. Za tak zahtevek pa ni pravne podlage. Tožba je zato že iz tega razloga nesklepčna, tožbeni zahtevek pa neutemeljen.

V zvezi z opredelitvijo terjatve (na plačilo dosežene koristi) kot terjatve skupnega premoženja, pa se postavlja še nadaljnje vprašanje, ki ga v pritožbi izpostavlja tudi toženka in sicer, ali lahko toženka sama iztoži terjatev, ki sodi v skupno premoženje, ali pa imata stvarno legitimacijo le tožnica in njen bivši zunajzakonski partner skupaj.

Terjatev skupnega premoženja je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja kolektivna terjatev (2. odstavek 51. člena in 52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Temeljna značilnost kolektivnosti na aktivni strani je v tem, da sme dolžnik v takšnem primeru plačati samo vsem upnikom skupaj. Vsi upniki kolektivne terjatve so samo skupaj aktivno legitimirani za vodenje pravde. Uveljavljanje kolektivne terjatve torej vodi v pravdnem postopku v položaj nujnega sosporništva. Če pravico uveljavlja samo eden od upnikov (en zakonec), aktivna legitimacija ni podana. V obravnavanem primeru gre za terjatev do nepremičnega premoženja toženke, ki je mati tožničinega bivšega zunajzakonskega partnerja. Zaradi te okoliščine se njegov in tožničin interes razlikujeta. Tožničin zunajzakonski partner je zato nasprotoval sodnemu postopku. To pa ne pomeni, da je tožnici pravno varstvo s tem odvzeto. Premoženjski režim zunajzakonske skupnosti je režim skupnoročne premoženjske skupnosti (2. odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Ta lahko preneha z delitvijo skupnega premoženja. Po delitvi skupnega premoženja bi tudi terjatev skupnega premoženja izgubila naravo kolektivnosti in bi vsak od zakoncev lahko s svojim delom terjatve prosto razpolagal. Tožnica bi zato najprej morala proti zunajzakonskemu partnerju doseči delitev skupnega premoženja oziroma skupne terjatve in nato v primeru, da bi terjatev ali njen del pripadel njej, to uveljavljati z ustrezno obogatitveno (ne vrnitveno) tožbo proti toženki (lastnici nepremičnega premoženja). Tožnica ni zatrjevala, da je na podlagi delitve skupnega premoženja pridobila pravico do prostega disponiranja s svojim delom terjatve. V obravnavani zadevi torej ni podana stvarna legitimacija na aktivni strani. Tudi iz navedenih razlogov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Z odločitvijo o spremembi izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je zaradi akcesornosti pobotnega ugovora v razmerju do tožbenega zahtevka odpadla presoja obstoja toženkine terjatve.

Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi določbe 1. odstavka 155. člena ZPP in na podlagi določb Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Tožnica je dolžna toženki plačati 1.433,00 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 309,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, oziroma skupaj 1.742,00 EUR (2. odstavek 165. člena ZPP).