Jedro

Dokazna ocena mora težiti k sintezi. Sodišču se ni treba opredeljevati do slehernega analitičnega gradnika dokaznega gradiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine, nastale v prometni nezgodi, ki naj bi jo po tožbeni tezi povzročila zavarovanka tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge, sodišču pa predlaga bodisi spremembo, bodisi razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba sodbi sodišča prve stopnje očita, da je tožnikova odgovornost utemeljena le s pavšalnim navajanjem številnih kršitev določb ZTVCP (1). Namesto da bi ugotavljalo vzročno zvezo, je na takšen način tudi v pretežni meri zaobšlo ugotovitve izvedenca B. K., ki je bil postavljen v tem postopku. Ta je jasno zapisal, da je voznica osebnega avtomobila O. K. nameravala pred trčenjem iz stranske ceste zaviti na levo prednostno cesto in sicer pred kolono vozil, ki se je tožnici bližala z leve strani. V času, ko je že zapeljala na prednostno cesto, je zaznala tudi motorista, ki je prehiteval ali že prehitel osebni avtomobil, ki je vozil prvi v koloni vozil. Da bi preprečila trčenje, je opustila misel na zavijanje levo in zapeljala naravnost preko vozišča prednostne ceste. Tam je do trčenja nato vseeno prišlo. Če bi voznica, ko je zaznala motorista, vozilo ustavila, ali zavila desno, je izvedenec mnenja, da bi trčenje preprečila. Te ugotovitve izvedenca pa po stališču pritožbe nakazujejo vso krivdo za prometno nesrečo tudi pri voznici O. K.. Pritožba se tako osredotoča na nepravilno reagiranje voznice O. K.. Njena nepravilna odločitev jo je namreč napeljala k temu, da je skušala vozišče prepeljati in se s tem izogniti nesreči. Po stališču pritožbe pa je prav s tem soprispevala k nastali prometni nesreči. Prav tako je podana nedopustnost njenega ravnanja, ki izvira iz premajhne pozornosti, posvečene varnemu vključevanju v promet iz neprednostne na prednostno cesto.

Sodišče naj se ne bi opredelilo do izpovedbe priče J. K., ko je ta na izrecno vprašanje, ali je voznica lahko pravočasno videla tožnika, skomigajoč z rameni rekel: "Lahko bi ga opazila, samo ...".

Sodišče se prav tako ni opredelilo do izpovedbe priče O. K. z dne 20.7.2007. Na vprašanje, ali bi se lahko ustavila v trenutku, ko je zagledala tožnika in kaj bi bilo, če bi se ustavila, ni odgovorila na način, da bi z zaustavitvijo vozila kogarkoli ogrožala. Povedala je samo, da težko komentira, kaj bi se zgodilo v primeru njene zaustavitve.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni res, kar trdi pritožba, da je sodišče vzročno zvezo utemeljevalo le tako, da bi nanizalo kršitve prometnih predpisov. Sodišče je v razlogih sodbe povsem razločno izrisalo sliko škodnega dogodka. Ravnanje obeh udeležencev je osvetlilo z vidika cestnoprometnih predpisov in tudi napravilo primerjavo, kaj bi se zgodilo, če kršitve predpisov (odločilna je bila previsoka hitrost tožnika) ne bi bilo. Ugotovilo je, da tedaj do nezgode ne bi prišlo. Pravno relevantna vzročna zveza je tako brezhibno ugotovljena.

Sodišču se ni treba opredeljevati do sleherne potankosti procesnega gradiva. Zahteva, da bi se opredeljevalo do vsakega stavka, ki ga izreče kakšna priča, ali še dalje, do vsakega gradnika izvedenega dokaza (na primer pričinega izraza na obrazu in podobno) je pretirana. Takšno postopanje sodišča bi bilo tudi nesmiselno. Sodišče se more do dokaza opredeliti celostno ter težiti k sintezi. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa ima stranka seveda možnost omajati pravilnost (prepričljivost) dokazne ocene tudi s sklicevanjem na posamezne analitične gradnike dokaznega postopka. Pritožbena navedba o tem, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe J. K., ko je ta podajal svoje mnenje o tem, ali bi zavarovanka tožene stranke tožnika lahko opazila ter pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do izjave O. K., češ da težko komentira, kaj bi se zgodilo v primeru, če bi se zaustavila, je tako pritožbeno sodišče obravnavalo kot napad na dokazno oceno. Ob tem je ugotovilo, da ti prvini dokaznega gradiva pravilnosti dokazne ocene niti malo ne omajata. Pomenita le to, da ena izmed prič dopušča možnost, da bi zavarovanka tožene stranke tožnika, ki je nepravilno vozil za kolono vozil, teoretično lahko opazila in pa to, da tožnica ne zna pojasniti, kaj bi se zgodilo, če bi se zaustavila.

Prav v zvezi s slednjim je pritožbeno sodišče tudi materialnopravno preizkusilo skrbnost njenega ravnanja. Ob tem je ugotovilo, da bi se tožnica brez škodnih posledic lahko vključila na prednostno cesto z zavijanjem v levo navzlic bližajoči se koloni vozil. Če je tako, potem se je povsem pravilno vključevala v promet na prednostno cesto. Tisto, kar se je zgodilo potem (se pravi: da je že v času izvajanja tega manevra opazila protipravno vožnjo tožnika, iz katere je pretilo, da bo prišlo do nezgode) je torej zarezalo v to dotlej nenevarno podobo prometnega položaja. V takšnem primeru vsak voznik ravna v naglici. Po stališču izvedenca zavarovanka tožene stranke pri tem sicer ni izbrala najboljše možnosti. Vendar pa ji takšne nagle izbire v prometnem položaju, ki ga je s svojo protipravno vožnjo zakrivil tožnik, ni mogoče vrednotno očitati. Tožnik je tisti, ki je povzročil celotno prometno shemo, iz katere je pretila škodna nevarnost in se nazadnje tudi udejanila. Pravilen je zato materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da ne more uveljavljati odškodnine s tezo, da se zavarovanka tožene stranke v takšni, z njegove strani protipravno povzročeni nevarni prometni situaciji, ni znašla na najboljši možen način.

Pritožbeno sodišče tako sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako pritrjuje uporabi materialnega prava s strani sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče nadalje zavrača procesne očitke in dodaja, da niso podani tudi nobeni drugi razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Ob povedanem je zato v skladu s 353. členom ZPP (2) pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Zakon o temeljih varnosti v cestnem prometu, Uradni list RS, št. 30/98. (2) Uradni list RS, št. 73/2007, ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.