Jedro

Vrhovno sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ne najbolj optimalna reakcija zavarovanke toženke ne more prerasti v protipravno ravnanje, ki bi jo postavilo v položaj sopovzročiteljice nesreče v smislu določbe drugega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči 9. 9. 2002 v Trbovljah., v kateri je bil udeležen kot motorist. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo, ki jo je treba glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP), obravnavati po določbah zakona, kakršne so veljale pred 1. 10. 2008. 3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

4. Tožnik v reviziji navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vzročne povezanosti med njegovo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in trčenjem oziroma škodnim dogodkom. S tem naj bi zaobšlo mnenje v postopku postavljenega izvedenca. Tožnik opozarja, da je ta vsaj sokrivdo za trčenje pripisal tudi zavarovanki tožene stranke, ki pri vključevanju s stranske na glavno cesto ni bila dovolj previdna in po tem, ko je opazila tožnika, ni ustrezno odreagirala. Odločila se je napačno, skušala križišče prevoziti, kar pa ji ni uspelo in je prišlo do trčenja. Tožnik meni, da njeno ravnanje vodi vsaj v odločitev o njeni sokrivdi. Poudarja, da njeno ravnanje v prometu ni bilo dovolj skrbno in strokovno, pri čemer vsakega voznika zavezuje stroga skrbnost strokovnjaka. Sodišče se ni zadostno opredelilo do izjave priče (voznika avtobusa), ki je menil, da bi zavarovanka toženke lahko opazila tožnika. Prav tako ni pravilno upoštevana izjava zavarovanke, da je tožnika v celoti videla in da ne ve, kaj bi se zgodilo, če bi svoj manever zaustavila. Tožnik meni, da opisane izjave voznika avtobusa, zavarovanke toženke in mnenje izvedenca vodijo v pravilen sklep, da za nesrečo nikakor ni izključno kriv on sam. Dolžnost avtomobilista je tudi v pričakovanju razumnih ovir, ki se jim mora biti voznik sposoben varno izogniti. Če ne reagira pravočasno, ni zadosti skrben. Po revidentovem mnenju toženka ni uspela dokazati, da njena zavarovanka ni v ničemer kriva za nastanek prometne nesreče. Tožnik poudarja, da sta nižji sodišči ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili materialno pravo, ali pa je bilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Opozarja, da je predpostavka odškodninske obveznosti tudi adekvatna vzročnost, glede katere je materialno pravo nepravilno uporabljeno, in sicer 154. člen Obligacijskega zakonika o obojestranski krivdi pri nesreči premikajočih se motornih vozil. Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in novo sojenje. Priglaša tudi stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so z revizijo uveljavljani, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in je nanj revizijsko sodišče vezano, revizija pa ga niti ne izpodbija: - tožnik je v križišču potem, ko se je prižgala zelena luč, pričel prehitevati kolono dveh vozil in avtobusa, ki so vozili pred njim. Po približno 150 m, še preden se je vrnil na svoj vozni pas, je med zaviranjem s sprednjim delom motorja trčil v levo stran osebnega vozila O. K., zavarovanke tožene stranke, ki se je s stranske ceste vključevala na glavno cesto, tožniku z njegove desne strani; - do trčenja je prišlo na levem smernem vozišču, kamor se je tožnik umikal. O. K. je želela zapeljati levo na glavno cesto, ko pa je zaznala motorista, je zapeljala naravnost preko ločilne črte, kjer je prišlo do trčenja; - tožnik je na motorju vozil prehitro (ob omejitvi v naselju 50 km/h je vozil 65 km/h); izvedenec je ugotovil, da če bi vozil med 50 in 59 km/h, bi se pred trčenjem ustavil. Če pa bi voznica K. takrat, ko je opazila prehitevajočega motorista, zavila desno ali se v manevru vključevanja ustavila, pa bi trčenje tudi preprečila.

8. Revizija je prepis pritožbenih razlogov. Na te je pritožbeno sodišče pravilno in popolno odgovorilo tako v smeri potrditve metodike dokaznega postopka, kakor tudi glede sklepanja sodišča prve stopnje o vzročnosti in tem, kateri od udeležencev prometne nesreče je k njenemu nastanku prispeval ali vsaj soprispeval. Z revizijo tožnik kljub načelnemu strinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem vsaj v nekaterih odsekih slednjega dopolnjuje ali spreminja, s čimer v revizijskem postopku ne more uspeti.

9. Ključna ugotovitev nižjih sodišč je, da če tožnik ne bi kršil hitrostne omejitve, do trčenja z zavarovanko toženke sploh ne bi prišlo, pač pa bi ta svojo načrtovano pot brez nevarnosti izpeljala do konca. Sodišči sta poudarili, da je bilo ravnanje zavarovanke tožene stranke po tem, ko je opazila, da svojega manevra vključevanja na glavno cesto v levo smer ne bo mogla varno opraviti zaradi protipravnega ravnanja tožnika, ravnanje v naglici. Odločili sta, da ji te slabe izbire ni mogoče šteti v breme v smislu protipravnega ravnanja, saj je bil tožnik tisti, ki je povzročil nevarno situacijo. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ne najbolj optimalna reakcija zavarovanke toženke ne more prerasti v protipravno ravnanje, ki bi jo postavilo v položaj sopovzročiteljice nesreče v smislu določbe drugega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde).(1)

10. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.

11. Ker z revizijo ni uspel, tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 898/2008.