Jedro

Šestmesečne tožničine težave na duševnem področju, povzročene z večkratnimi toženkinimi žaljivimi izjavami, zaradi česar je bila potrebna zdravniška pomoč in zdravljenje z zdravili, zahtevajo satisfakcijo v obliki denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.1.2000 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške, odmerjene ne 66.844,00 SIT, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 4.840,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 300.000,00 SIT, to je odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve (250.000,00 SIT) in za strah (50.000,00 SIT). Zavrnitev tožbenega zahtevka je bila posledica prepričanja prvostopnega sodišča, da je bila glede na trajanja in intenzivnost duševnih bolečin ter strahu satisfakcija pri tožnici dosežena že z obsodbo v kazenskem postopku. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da kazensko obravnavanje povzročitelja škode ni ena od oblik plačila nastanka škode in zato s samo kazensko obsodbo tožnica ni prejela nadomestila za nastalo škodo. Dokazana posledica žalitev je živčni šok, ki se je kazal v tem, da je bila tožnica razburjena, slabo je spala in bila čustveno nesproščena. Sodišče je verjelo tožnici, da je z razžalitvijo utrpela strah - bala se je, kdo vse bo izvedel, da jo toženka dolži tatvine in kaj si bodo ljudje mislili o njej. Zaradi opisanega je morala jemati tablete za pomiritev, tablete za spanec. Dokaz v pravdi je bila izpoved pravdne stranke. Tožeča stranka smatra, da je prepričljivo, povezano in brez spreminjanja izpovedi opisala svoje duševno stanje, bolečine od škodnega dogodka naprej. Toženka je v določenem časovnem razdobju izrekla žaljive besede tožnici, zaradi česar je prvih 14 dni tožnica opisane bolečine s težavo prenašala in zato jemala dopust tudi po urah. Tožnica je zdravniško pomoč iskala po 14 dneh zato, ker so se razžalitve v tem obdobju 14 dni najmanj štirikrat ponovile. Tožnica je svojo izpoved dopolnila na podlagi zastavljenih vprašanj, tako tudi, da je jemala zdravila, ker ni bila brez duševnih težav. Če bi se dobro počutila, zdravil ne bi jemala pol leta. V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja na spreminjanje izpovedi tožnice in na dejstvo, da ni mogoče verjeti tožnici, da je junija prejela zdravila za pol leta in če bi bil psihični šok res tako intenziven, bi jo lečeči zdravnik gotovo po predpisani terapiji po določenem času naročil na pregled. Tega pa ni bilo. Če bi bilo res, da bi tožnica iskala zdravniško pomoč zaradi trpljenja, ki ji ga je povzročila toženka, bi to zdravnikom tudi povedala. Splošno znano je, da mora zdravnik poznati vzroke psihičnih stanj. Tožnica sama pa je izpovedala, da nobenemu od obeh zdravnikov, ki sta izdala potrdili, ni povedala, kaj je vzrok njenemu psihičnemu stresu. Če bi tožnica res utrpela psihični stres, bi takoj po storjenem dejanju obiskala zdravnika, tako pa je najprej obiskala svojo pooblaščenko, ki ji je očitno svetovala tudi obisk pri zdravniku. Sicer pa je bilo verjetno normalno, da je toženka tožnico vprašala po izginulem denarju, saj je poleg toženkinih domačih le še ona razpolagala s ključem toženkinega stanovanja. Šlo je za njun zaupen odnos in je toženka upravičeno štela, da jo kaj takega sme vprašati, ne da bi bila toženka užaljena. Pritožba je delno utemeljena. Prvostopno sodišče v skladu s kazensko sodbo, opr. št. K 128/94 ugotavlja, da je toženka tožnici v zadnjih dneh maja 1994 in prvih dneh junija 1994 najmanj štirikrat izrekla besede: "Ti si mi ukradla denar. Dokaz je na kaseti posnet. Priznaj, denarja pa mi ni treba vračati". Tožnica je bila s tem razžaljena, po mnenju prvostopnega sodišča pa stopnja in trajanje duševnih bolečin, ki jih tožnica trpela zaradi razžalitev in strah v zvezi s tem nista bila tolikšna, da bi opravičevala plačilo denarne odškodnine in je bila satisfakcija dosežena že z obsodbo v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom ne strinja, saj je bila toženki kazenska sankcija (sodni opomin) izrečena šest mesecev po storjenem dejanju, tožničina prizadetost pa je trajala šest mesecev, kar ugotavlja tudi prvostopno sodišče. Ne gre samo za izpoved tožnice same o vrsti trajanju in jakosti duševnih bolečin, ampak te potrjujeta tudi zdravniški potrdili o zdravljenju posledic psihičnih stresov oziroma živčnega šoka. Odveč so pomisleki tožene stranke, da je šla tožnica k zdravniku po navodilu odvetnice prav za potrebe tega postopka, saj je bilo očitno duševno stanje tožnice tako, da je zahtevalo zdravljenje z zdravili za pomiritev, za ureditev spanja in za čustveno sprostitev, kot izjaja iz zdravniških potrdil. Tožnica je tudi ustrezno pojasnila dvome tožene stranke, češ da je šla k zdravniku šele po 15 dneh, ko je vendar ugotovljeno, da je tožnica svoje žaljive trditve ponavljala in to vsaj štirikrat in sicer koncem maja in v začetku junija. V takih okoliščinah pa je razumeti, da so se neugodnosti v zvezi s tožničinim duševnim stanjem stopnjevale, zdravniki pa so jih opisali kot šok oziroma strese. Zato pritožben sodišče meni, da je verjeti tožnici v njenem opisovanju duševnih bolečin, ki so se kazale kot razburjenost, čustvena nesproščenost in posledično slabo spanje. V zvezi z delom pa je tožnica tudi sprejemljivo pojasnila, da je občasno jemala dopust (po dnevih ali po urah), ko zaradi učinka zdravil ni bila dovolj zbrana za delo. Pri odločanju o odškodnini je treba upoštevati subjektivno prizadetost oškodovanca, hkrati pa tudi objektivne kriterije, da je mogoče presojati stopnjo in trajanje duševnih bolečin, ki bi opravičevali denarno odškodnino. Za tožnico je v zdravniških potrdilih izkazano, da pred spornim ravnanjem toženke tožnica ni imela psihičnih težav oziroma ni iskala zdravniške pomoči, v zvezi s toženkinimi ravnanji pa je tožnica zdravniško pomoč potrebovala, potrebovala pa je tudi ustrezna zdravila. S tem je potrjeno, da so duševne bolečine zaradi razžalitve obstajale in to v nezanemarljivem obsegu in jakosti, kar sicer neutemeljeno zatrjuje tožena stranka, ki kljub pravnomočni kazenski sodbi skuša prikazati, da je tožnici govorila drugače, kot je ugotovljeno v sodbi in ne žaljivo. Zato so izvajanja tožene stranke v tej smeri neutemeljena in njene trditve o neobstoju tožničinega duševnega trpljenja zmotne. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da šestmesečne tožničine težave na duševnem področju, povzročene z večkratnimi toženkinimi žaljivimi izjavami, zaradi česar je bila potrebna zdravniška pomoč in zdravljenje z zdravili, gledano objektivno in glede na vse okoliščine primera, zahtevajo satisfakcijo v obliki denarne odškodnine za vzpostavitev porušenega psihičnega ravnotežja. Gre za tako trajanje in stopnjo duševnih bolečin, da je denarna odškodnina potrebna in je zato nasprotna presoja prvostopnega sodišča zmotna. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje pritožbi v opisanem smislu in ocenjuje, da je skladno z merili iz 200. čl. ZOR v tožničinem primeru primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve v znesku 100.000,00 SIT, kar je utemeljeno tudi glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne more iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve tožnice v znesku 100.000,00 SIT, kar pa je zahtevala več, je zavrnilo. Višja odškodnina za ugotovljeno škodo v danih okoliščinah ne bi bila primerna, kar se tiče odškodnine za strah, ki jo tožeča stranka tudi uveljavlja, pa je pritožba neutemeljena in odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Tožničin strah pred govoricami in reakcijami ljudi (zaradi toženkinih izjav) ni niti realno izkazan, saj je žalitve izrekla toženka tožnici neposredno, za tožnico neugodnih posledic v okolju pa tožnica ni izkazala. Sploh pa takega strahu ni mogoče šteti kot pravno priznane škode, saj bi šlo lahko morda le za strah pred nadaljnjimi duševnimi bolečinami, ki bi jih morda trpela tožnica zaradi kakršnekoli reakcije okolice. Zahtevek za plačilo odškodnine za tovrsto škodo je prvostopno sodišče torej utemeljeno zavrnilo. Ob delni ugoditvi pritožbi, ko gre tožnici odškodnina v znesku 100.000,00 SIT, ji pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od izdaje prvostopne sodbe dalje (25.1.2000), ker gre za nepremoženjsko škodo in je odškodnina izražena v denarju po stanju oziroma po cenah na dan izdaje te sodbe. Pritožbeno sodišče je v skladu s spremembo sodbe odločilo tudi o pravdnih stroških in sicer tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 66.844,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je namreč v tej pravdi uspela po temelju v celoti, po višini pa do 1/3, skupaj do 66,65%. Toženkin uspeh je 33,35%. Stroške obeh strank je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnikov v skladu z odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah, pri čemer je stroške tožeče stranke odmerilo na 175.905,00 SIT, stroške tožene stranke pa na 151.113,00 SIT. Upoštevaje 66,65% oziroma 33,35% uspeh, mora torej v skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP tožena stranka povrniti tožeči stranki po medsebojnem pobotanju odmerjenih stroškov znesek 66.844,00 SIT. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo in sicer po temelju v celoti, po višini pa do 1/3, skupaj torej ponovno do 66,65%. Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v znesku 25.000,00 SIT, stroške pritožbenega postopka tožene stranke pa na podlagi njenega stroškovnika v znesku 35.450,00 SIT. Glede na uspeh v višini 66,65% oziroma 33,35% mora po medsebojnem pobotanju tožena stranka povrniti tožeči stranki 4.840,00 SIT njenih pritožbenih stroškov.