Jedro

Tožnica bi bila pri stopanju na pločnik lahko še bolj skrbna, vendar pa opustitev še večje skrbnosti od ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ob upoštevanju opustitev zavarovanca tožene stranke, po mnenju revizijskega sodišča predstavlja tako zanemarljiv prispevek tožnice k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, da ga ni mogoče opredeliti kot tožničino krivdo za to, da je nastala škoda (prvi odstavek 192. člena ZOR).

Zavarovanec tožene stranke ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj je brez utemeljenega razloga kot organizacija, ki opravlja komunalno storitev (184. člen ZOR), z ureditvijo poškodovanega roba pločnika in pločnika samega odlašal več kot mesec dni. Poškodovani pločnik je predstavljal oviro za ljudi, saj je bil zaradi prometne nesreče poškodovan, na njem pa so bili kosi asfalta in granitne kocke. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tudi pritožba tožene stranke v celoti zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 18.700,00 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1999 do plačila in ji povrniti stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožnice v celoti zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in odločilo, da je tudi tožnica do 20 odstotkov soodgovorna za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode. Ob potrditvi višine prisojene odškodnine je nato denarna zadoščenja, ki so bila tožnici prisojena za posamezne oblike nepremoženjske škode, znižalo za 20 odstotkov. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi je na novo odmerilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da jih mora tožnica povrniti toženi stranki v znesku 20.000,00 SIT z zakonskimi obrestmi od 4.10.2000 dalje do plačila.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev, da je tudi tožnica soprispevala k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, ni pravilna. Zaključek pritožbenega sodišča, da je tožnica opustila skrbnost, ki se pričakuje od običajno skrbnega starejšega občana, ni sprejemljiv. Pri hoji je morala biti tožnica pozorna tudi na druge ljudi. Prisojena odškodnina je tudi prenizka. Bolečine so bile hude in dolgotrajne, zdravljenje pa povezano z vrsto neugodnosti. Po končanem zdravljenju je tožničina splošna življenjska aktivnost zmanjšana. Težje opravlja vsa gospodinjska opravila, kvačkati, šivati in klekljati pa sploh ne more več. Odškodnina naj se zato zviša še za nadaljnjih 1.300.000 SIT.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je delno utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP (1977)) bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrecno in določno uveljavlja. Tožnica niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijske trditve, da je odločitev pritožbenega sodišča pravno zmotna v delu, v katerem je ugotovljena tožničina soodgovornost za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, pa so utemeljene iz naslednjih razlogov: Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da se je tožnica na dan škodnega dogodka, tako kot skoraj vsak dan, vračala domov z jutranjega nakupa v mestu. Tako kot običajno je prečkala cesto po prehodu za pešce, ki je v bližini njenega doma in na katerem so bili v času njenega prečkanja še drugi ljudje. Zaradi izogibanja drugim pešcem je bila pozorna predvsem nanje. Zato ob stopanju na pločnik ni opazila, da je asfalt dvignjen, spotaknila se je in padla. Do poškodbe asfalta je prišlo zaradi prometne nesreče. Avtomobil, ki se je približno mesec dni pred tožničino poškodbo zaletel v drevo na pločniku, je poškodoval asfalt in pločnik (asfalt je bil na večih mestih poškodovan - razrit in dvignjen, poškodovan in dvignjen je bil tudi pločnik, na kraju prometne nezgode pa so naokoli ležali tudi kosi kamenja in asfalta). Zavarovanec tožene stranke (Javno podjetje Komunala ...) po ugotovitvah obeh sodišč od dneva poškodovanja asfalta in pločnika pa do dneva tožničine poškodbe (več kot mesec dni) ni naredil prav ničesar, da bi se odstranile (odpravile, popravile) posledice prometne nezgode.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev, da je tudi tožnica soprispevala (v višini 20 odstotkov) k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, oprlo na dejstvo, da je tožnica starejša oseba, kateri so bile zaradi vsakodnevne hoje po isti poti znane poškodbe na pločniku kot delu njene običajne poti. Po presoji pritožbenega sodišča bi morala biti zato pri stopanju na pločnik tako skrbna, kot se to pričakuje od "običajnega starejšega pešca".

Revizijsko sodišče sicer ne nasprotuje sklepu pritožbenega sodišča, da bi bila lahko tožnica pri stopanju na pločnik še bolj skrbna, vendar pa opustitev še večje skrbnosti od ugotovljene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ob upoštevanju opustitev zavarovanca tožene stranke, po mnenju revizijskega sodišča predstavlja tako zanemarljiv prispevek tožnice k temu, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode, da ga ni mogoče opredeliti kot tožničino krivdo za to, da je nastala škoda (prvi odstavek 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Prehod za pešce in pločnik sta namreč namenjena ravno pešcem. Tem mora biti omogočeno, da se po prehodu za pešce in pločniku gibljejo varno. Zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke tožnici (in drugim pešcem) varno gibanje po prehodu za pešce, zlasti pa varno stopanje na pločnik in varno gibanje po pločniku ni bilo zagotovljeno. Predvsem zavarovanec tožene stranke ni ravnal s potrebno skrbnostjo, saj je brez utemeljenega razloga kot organizacija, ki opravlja komunalno storitev (184. člen ZOR), z ureditvijo poškodovanega roba pločnika in pločnika samega odlašal več kot mesec dni. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je poškodovani pločnik predstavljal oviro za ljudi, saj je bil zaradi prometne nesreče poškodovan, na njem pa so bili kosi asfalta in granitne kocke. Zato je bila po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke. V tem delu je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo.

Glede višine prisojene odškodnine pa je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Tožnica je utrpela kompliciran, večkratni prelom končnega dela leve koželjnice s premaknitvijo in skrajšavo. Trajne hude bolečine so trajale dva dni, občasno hude tri dni, trajne srednje močne štirinajst dni, občasne srednje močne sedemnajst dni, trajne zmerno močne tri tedne in občasne zmerne dva meseca. Tožnica je prestala tudi eno operacijo, 13 krat je bila na kontroli pri kirurgu, 28 krat je bila na fizioterapiji, 15 krat na delovni terapiji, 6 krat pa je bila RTG slikana. Dva meseca je nosila doramensko imobilizacijo, radius longeto pa en teden. Za opisane pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je bilo tožnici prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.000.000,00 SIT, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja odškodnino, ki je v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in ki je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Po končanem zdravljenju so ostale tožničine splošne življenjske aktivnosti zmanjšane, zaradi česar duševno trpi. Ne more več opravljati gospodinjskih opravil v enakem obsegu kot pred poškodbo, saj ne more prijemati predmetov, pa tudi šivati, klekljati in kvačkati ne more več. Z levo roko tudi ne more več nositi stvari, ki jih kupi na trgu. Njena splošna življenjska aktivnost je zmanjšana za 10 odstotkov, trajna invalidnost po tabeli Zavarovalnice Triglav pa znaša 15 odstotkov. Zaradi duševnih bolečin, ki jih tožnica trpi zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ji je bilo prisojeno denarno zadoščenje v znesku 900.000,00 tolarjev, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja odškodnino, ki je v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in je primerljiva z drugimi podobnimi primeri.

Po delni ugoditvi reviziji je dolžna tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) in ji povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje (druga točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

V pritožbenem postopku ni uspela nobena od pravdnih strank. Zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V revizijskem postopku pa je tožnica delno uspela. Njen uspeh znaša približno polovico. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da ji je dolžna tožena stranka povrniti 1/2 od na 37.400,00 SIT odmerjenih stroškov revizijskega postopka, tedaj znesek 18.700,00 SIT. Taka odločitev temelji na določbah 154. in 166. člena ZPP (1977).