Jedro

Sodna praksa je določeno dejavnost opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja, marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine konkretnega primera (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).

Vaja (tek po hribu navzdol), ki so jo izvajali vojaki, sama po sebi ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da tožnik ni padel zaradi teka navzdol po hribu, pač pa zato, ker se je zapletel v bodečo žico, ki je bila prekrita s snegom in je ni mogel videti. Nanjo tudi ni bil opozorjen. Taka vaja pa je ob upoštevanju tega, da tožnik ni bil poklicni vojak, pač pa vojaški obveznik, postala nevarna dejavnost. Vajo je izvajal po navodilih nadrejenega in z vso potrebno skrbnostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je 17. 12. 2001 utrpel tožnik (da je torej konkretni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine po temelju utemeljen). Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo.

2. Tožena stranka v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in graja bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev, ker je v obrazložitvi sodbe napačno navedlo letnico škodnega dogodka (2002 namesto pravilno 2001). Navaja še, da je pravočasno trdila, da je vaja potekala na vojaškem poligonu in je bila bodeča žica napeljana že pred to vajo ter je bila namenjena ravno vaji premagovanja ovir oziroma oviranju vojakov med premikanjem, območje pa da je bilo vojakom poznano. Trdi, da je bila žica vidna in da so bili vojaki nanjo predhodno opozorjeni, zato za tožnika ni mogla predstavljati nepredvidljive ovire. Ob tem se sklicuje na pisno poročilo neposredno nadrejenega, ki je bil vodja vaje, in izpodbija verodostojnost priče Leskovšek, da se žic ni videlo. Očita napačno sklepanje nižjih sodišč, saj je od vseh udeleženih vojakov padel le tožnik. Žica ni bila prekrita s snegom, saj bi to pomenilo, da ne predstavlja ovire – ravno premagovanje ovir pa je bil cilj vaje. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v kvalifikaciji, da je sicer nenevarna dejavnost zaradi posebnih okoliščin postala nevarna. Pri tem revidentka bodečo žico primerja z drevesno korenino, glede katere se je Vrhovno sodišče že opredelilo, da teka po gozdu ne kvalificira kot nevarno dejavnost. Meni, da bi, ker je bil opozorjen na žico, ki je bila vidna brez posebnih težav, tožnik kot vojak moral biti bolj pozoren in bi se oviri moral brez težav izogniti. Njegova aktivnost je primerljiva z rekreativnim tekom v naravi po valovitem terenu, kjer se nahajajo naravne ovire, zato za škodo, ki je nastala zaradi njegove nepozornosti, ne more odgovarjati tožena stranka. Tek po zasneženem terenu je bolj ugoden in manj zahtevna aktivnost kot tek po travnati površini, saj sneg prekrije globeli, grbine in nizko grmovje, kamenje in manjše ovire, tako da se je potrebno izogniti le tistim oviram, ki jih sneg ne prekrije, to pa so večje ovire. Tožnik je za škodo odgovoren sam, saj ni tekel po že uhojeni trasi, kjer se v žico ne bi zapletel, pač pa si je izbral pot po celem snegu, ki ni bil uhojen, tako da bi moral biti ob tem še bolj previden. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

3. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 14. 5. 2008, torej preden je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008). Zato je potrebno tudi v revizijskem postopku uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki so veljale pred 1. 10. 2008. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija konkretizirano uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ko je v obrazložitvi sodbe napačno navedlo letnico škodnega dogodka. Ker ni nobene dileme, da je bil škodni dogodek le en, to je obravnavani, ki se je pripetil 17. 12. 2001, je pomotni zapis v letnici škodnega dogodka potrebno opredeliti kot pisno pomoto in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako ni utemeljena revizijska trditev, da je tožena stranka pravočasno navajala, da je bil tožnik seznanjen s stanjem na terenu in s tem z obstojem žice, ker je vaja potekala na vojaškem poligonu. Trditev o lokaciji in naravi terena, na katerem je potekala vaja (vojaški poligon), je tožena stranka res podala pravočasno, vendar pa ta trditev sama po sebi še ne vodi do sklepa, da bi zato tožnik moral vedeti, da se tam kot ovira nahaja tudi bodeča žica. Ostale revizijske trditve bodisi nedovoljeno napadajo ugotovljeno dejansko stanje bodisi se nanašajo na očitek zmotne uporabe materialnega prava.

7. Dejanske ugotovitve, ki so neizpodbojno ugotovljene, in na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, so naslednje: tožnik se je poškodoval med obveznim služenjem vojaškega roka 17. 12. 2001 med vajo (napad na bunker), ki je obsegala tek navzdol po hribu čez ovire; tedanje razmere so bile zasnežena površina, pokrita s celim snegom in ledom, pod površino je bila skrita oziroma s snegom prekrita bodeča žica; vojaki so imeli določen pas, po katerem so tekli, ni pa bilo zaukazano, da morajo teči po eni, že uhojeni gazi; tožnik je tekel po neshojenem snegu, kar ni bilo v nasprotju z navodili nadrejenega; vojaki so bili pred vajo opozorjeni na previdnost zaradi snega in ledu, ne pa tudi na bodečo žico, ki ni bila vidna; tožnik se je zapletel v bodečo žico, padel je in si poškodoval hrbtenico.

Vse trditve revidentke, da so bili vojaki pred vajo opozorjeni na obstoj bodeče žice in da je bila le-ta vidna s prostim očesom in ne zasuta pod snegom, izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in v tem delu revizija zato ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo v celoti, ker je smatralo, da so okoliščine (sneg, led in skrita bodeča žica) povzročile, da je dejavnost, ki jo je izvajala tožena stranka (urjenje vojakov v vaji teka navzdol po hribu) postala nevarna, zaradi česar je tožena stranka tista, ki nosi riziko morebitnih škod, nastalih kot posledica te dejavnosti.

9. Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru vsebinsko napolniti. Glede na ustaljeno sodno prakso je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka (nezanemarljive) škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo, in oseb, ki z njo prihajajo v stik (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

10. Sodna praksa je določeno dejavnost opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja, marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine konkretnega primera (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).

11. Vaja (tek po hribu navzdol), ki so jo izvajali vojaki, sama po sebi ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega. Udeleženci take aktivnosti se ne soočajo z nevarnostmi, ki bi presegale tiste, ki spremljajo vsakodnevna oziroma običajna opravila. Vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da tožnik ni padel zaradi samega teka navzdol po hribu, pač pa zato, ker se je zapletel v bodečo živo, ki je bila prekrita s snegom in je ni mogel videti. Nanjo tudi ni bil opozorjen. Taka vaja pa je ob upoštevanju tega, da tožnik ni bil poklicni vojak, pač pa vojaški obveznik, postala nevarna dejavnost.(1) Ključna razlika od primerov, na katere se sklicuje revidentka in v katerih ni bila ugotovljena objektivna odgovornost izvajalca določene dejavnosti, je v tem, da bodeče žice, ki je bila vzrok tožnikovega padca, tožnik ni niti videl niti ni bil nanjo opozorjen, zato od njega tudi ni mogoče zahtevati, da bi se ji moral izogniti. Pravilna je tako odločitev, da tožnik z ničemer ni prispeval k nastanku škode. Vajo je izvajal po navodilih nadrejenega in z vso potrebno skrbnostjo.

12. Toženka je zato odgovorna tožniku za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena, 149. in 150. člen OZ), te odgovornosti pa se ni uspela razbremeniti (v smislu določbe tretjega odstavka 153. člena OZ).

13. Materialno pravo sta nižji sodišči pravilno uporabili, ob tem pa tudi nista zagrešili očitanih procesnih kršitev, zato je revizijsko sodišče toženkino revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS II Ips 592/2008, II Ips 50/2003 in II Ips 56/2007.