Jedro

Izolirana uporaba določbe drugega odstavka 376. člena ZOR bi morda utegnila povzročiti situacijo, zaradi katere bi bil tožnik v bistveno slabšem ali protiustavnem položaju v primerjavi z drugimi oškodovanci, ker zaradi samega izbrisa ne bi mogel uveljavljati kakšne od svojih pravic ali te ne bi mogel uveljavljati uspešno. Vendar je v skladu z določbo 383. člena ZOR zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

Samo dejstvo, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, takšne ovire ne predstavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo 19.179,13 EUR ter pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 608,63 EUR pravdnih stroškov. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zastaral, pa tudi zato, ker je ugotovilo, da tožniku škoda ni nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik poudarja, da si je ves čas od poteka roka za vložitev prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva prizadeval, da bi si uredil status, a so ga vedno znova pošiljali iz upravne enote na urad za tujce in obratno. Že Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-284/1994 s 4. 2. 1999 ugotovilo, da so bili državljani nekdanjih republik SFRJ, ki so živeli v Sloveniji in tu imeli stalno prebivališče (pa niso pravočasno zaprosili za državljanstvo RS), v slabšem položaju kot tisti tujci, ki so imeli ta status že pred osamosvojitvijo RS. Niso na mestu očitki sodišča prve stopnje, da bi si tožnik lahko pridobil osebno delovno dovoljenje na podlagi tedaj veljavnega Zakona o zaposlovanju tujcev (1) (v nadaljevanju ZZT). Zaradi nezakonitega izbrisa in nezakonite uporabe 13. in 16. člena Zakona o tujcih (2) (v nadaljevanju ZTuj) tožnik ni mogel pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje in posledično stalnega delovnega dovoljenja ter s tem možnosti stalne zaposlitve pri družbi L.. Da bi tožnik stalno zaposlitev pri družbi L. lahko pridobil, kaže tudi dejstvo, da jo je dobil takoj, ko je pridobil oziroma imel prijavljeno stalno prebivališče ter je pridobil slovensko državljanstvo. Pridobitev stalnega delovnega dovoljenja je vezana na stalno prebivališče, zato se tožnik ni mogel redno zaposliti.

Kar se tiče zastaranja tožbenega zahtevka pa tožnik poudarja, da sodišče ne bi smelo uporabiti določb Zakona o obligacijskih razmerjih (3) (v nadaljevanju ZOR), saj gre za specifičen primer, ki zadeva problematiko izbrisanih. Tožnik je možnost uveljavljanja odškodnine pridobil šele z izdajo odločbe ustavnega sodišča št. U-I-246/02 s 3. 4. 2003. Tožnik še meni, da je glede na problematiko izbrisanih uporaba določb 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR v nasprotju z ustavo, saj posega v pritožnikovo temeljno ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva in enakega obravnavanja. Treba je upoštevati, da ni namen ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, ampak mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. V primeru izbrisanih pravil obligacijskega prava ni mogoče uporabiti slepo. Tožniku je protipravna škoda nastala že pred izdajo ustavne odločbe s 3. 4. 2003, ki mu je dala dejansko možnost svoj zahtevek uveljavljati pred sodiščem. V tem primeru gre za neustavno zakonsko praznino, ki jo je treba zapolniti, sodišče prve stopnje pa bi moralo postopek prekiniti in sprožiti oceno ustavnosti določbe 352. člena Obligacijskega zakonika (4) (v nadaljevanju OZ) oziroma 376. člena ZOR, kolikor se ta nanaša na vprašanje zastaranja odškodninskih zahtevkov izbrisanih. Prekinitev postopka iz tega razloga pritožnik predlaga tudi višjemu sodišču. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala v obdobju 52 mesecev (od 29. 4. 1993 do 28. 4. 1994 ter od 28. 4. 1995 do 15. 9. 1998). Trdi, da zaradi posledic nezakonitega izbrisa iz registra prebivalstva ni pridobil delovnega dovoljenja, zaradi česar se v letu 1993 ni uspel zaposliti pri družbi L. O pravni podlagi Pravno podlago za odločitev o odškodninski odgovornosti države predstavljajo določbe 26. člen Ustave RS in ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena OZ. V skladu z določbo 1. odstavka 172. člena ZOR pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Da bi bila podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja njenih organov, morajo biti, kljub temu da gre pri odgovornosti države po 26. členu Ustave za specifično odgovornost, hkrati podani vsi elementi civilnega delikta (5).

Tožnik s trditvijo, da je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar je ugotovilo Ustavno sodišče RS, uveljavlja t. i. zakonodajno protipravnost. Redna sodišča niso pristojna za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnih aktov, takšna presoja je pridržana Ustavnemu sodišču RS (6), ki pa jo je glede spornega zakona, torej ZTuj, opravilo (7).

O zastaranju Višje sodišče se je najprej moralo opredeliti do pritožbenega predloga, naj prekine postopek ter zahteva oceno ustavnosti določb 376. člena ZOR in 352. člena OZ, kolikor se nanašata na oškodovance, ki so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je treba vse določbe zakona, torej tudi določbe ZOR in OZ o zastaranju, uporabljati celovito. Kolikor je sicer možno, da bi izolirana uporaba določbe drugega odstavka 376. člena ZOR (ali smiselno enake določbe drugega odstavka 352. člena OZ) utegnila povzročiti situacijo, zaradi katere bi bil tožnik v bistveno slabšem ali protiustavnem položaju v primerjavi z drugimi oškodovanci, ker zaradi samega izbrisa ne bi mogel uveljavljati kakšne od svojih pravic ali te ne bi mogel uveljavljati uspešno, pa je treba poudariti, da je v skladu z določbo 383. člena ZOR (ali smiselno enako določbo 360. člena OZ) zastaranje zadržano ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Samo dejstvo, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, takšne ovire ne predstavlja. Če so v tožnikovem primeru obstajale kakšne nepremagljive ovire za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pred 23. 6. 2006 (vložitev tožbe), bi ta to moral zatrjevati, sodišče pa bi pri odločitvi o zastaranju to moralo upoštevati. Golo dejstvo, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, pa ne more povzročiti, da bi bila uporaba določb o zastaranju v nasprotju z ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva in do enakosti pred zakonom. Pritožbeno sodišče zato zahteve za oceno ustavnosti določb ZOR in OZ o zastaranju, kolikor se te nanašajo na osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb ZTuj, ni podalo; ravnanje sodišče prve stopnje, ko tega ni storilo, pa tudi ni bilo napačno.

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da mu je vsa zatrjevana premoženjska škoda nastala najkasneje do septembra 1998. Sodišče prve stopnje je štelo, da je zastaralni rok tedaj začel teči. Pritožbeno sodišče sicer sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožniku nastala zatrjevana škoda, vendar pa poudarja, da zastaralni rok tedaj še ni začel teči. Za primere tako imenovane zakonodajne protipravnosti (torej za odgovornost države za protiustavni zakon) za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča uveljavljanje protiustavnosti v sodnem postopku, saj (kot je bilo zgoraj že pojasnjeno) redno sodišče v postopku na plačilo odškodnine samo ne more ugotavljati neustavnosti zakona. Slednje je pridržano ustavnemu sodišču. V konkretnem primeru je o protiustavnosti ZTuj in protipravnosti izbrisa iz stalnega registra prebivalstva Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo z odločbo U-I-284/94 s 4. 2. 1999. Z odločitvijo ustavnega sodišča je tožnik pridobil možnost uveljavljati odškodnino za škodo, ki mu je do tedaj že v celoti nastala.

Pritožnikovo stališče, da je zastaralni rok začel teči šele, ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije 3. 4. 2003 izdalo odločbo U-I-246/02, je napačno. V čem naj bi na tožnikov položaj vplivala ugotovitev ustavnega sodišča, da so v nasprotju z ustavo tudi določbe Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (8), pritožnik niti ne navede. Ustavna odločba s 3. 4. 2003 na ugotovitev nedopustnosti toženkinega ravnanja ne vpliva (9). Vse relevantne elemente o vprašanju protipravnosti je vsebovala že odločba Ustavnega sodišča RS s 4. 2. 1999. To pa je moralo biti tožniku ob zahtevani povprečni skrbnosti znano najkasneje z njeno objavo v Uradnem listu RS 12. 3. 1999. Tedaj je torej začel teči zastaralni rok in je do 23. 6. 2006, ko je tožnik vložil tožbo, iztekel. Že opisano je zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

O vzročni zvezi Ker se je sodišče prve stopnje obsežno ukvarjalo tudi z vprašanjem vzročne zveze, pa pritožbeno sodišče zgolj kratko pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da razlog za to, da se tožnik v letu 1993 ni mogel zaposliti, ni v tem, da ni imel stalnega bivališča in stalnega delovnega dovoljenja, ampak v tem, da je bil tujec, torej da ni imel državljanstva Republike Slovenije, ker ni pravočasno oddal vloge za državljanstvo. Da bi bilo ravnanje toženke v zvezi s tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva kakorkoli protipravno, tožnik ni trdil. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo drugega odstavka 5. člena ZZT in utemeljeno poudarilo, da je tožnik izpovedal, da je bilo za delovno mesto pri družbi L. zmeraj veliko prijavljenih (razlogi v drugem odstavku na 8. strani sodbe). Sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno izpostavlja, da je tožnik sam izpovedal, da so mu v kadrovski službi družbe L. (pravilno) pojasnili, da ga bodo lahko zaposlili takrat, ko bo pridobil slovensko državljanstvo, v pritožbi pa tožnik to potrjuje, torej da se je zaposlil takoj, ko je pridobil državljanstvo. Pravilen je torej tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izguba zaslužka pri tožniku ni nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka Tožnik v pritožbi sicer navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka oz. konkretno zaradi bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (10) (v nadaljevanju ZPP), vendar ne pojasni, v čem naj bi bila kršitev podana. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njen preizkus, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, obrazložitev sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena kakšna od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Uradni list RS, št. 33/92. (2) Uradni list RS, št. 1/91-I. (3) Uradni list SFRJ, št. 29/78 do Uradni list RS, št.87/2002. (4) Uradni list RS, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007. (5) To je: da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo in da tožena stranka odgovarja za nastalo škodo.

(6) Prim. Višje sodišče v Ljubljani, odločba II Cp 27/2008 z 10.9.2008. (7) In med drugim ugotovilo, da zakon krši načela pravne države - načelo varstva zaupanja v pravo in načelo enakosti.

(8) Uradni list RS, št. 61/99 in 64/2001. (9) Podobno stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo tudi v sodbah opr. št. I Cp 201/2008 z 2.7.2008 in II Cp 440/2008 s 16.6.2008. (10) Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3.