Jedro

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva je ureditev ZDrž FLRJ, ki določa v drugem odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž FLRJ je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Gornja Radgona je z uvodoma navedeno odločbo odločila z izrekom pod točko 1, da je bil A.A., roj. …. 1903 v Apačah, ki je bil razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti 1. 7. 1945, na dan 6. 2. 1945 domovinsko pristojen v Apačah in vse do svoje smrti 1. 7. 1945 ni bil jugoslovanski državljan po določilih Zakona o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ (ZDržFLRJ). Z izrekom pod točko 2 je prvostopni organ še odločil, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi je upravni organ povzel dotedanji potek postopka ugotavljanja državljanstva za A.A., pravnega prednika tožnika, ter razloge za ponovni postopek. Nadalje je navedla ugotovljena dejstva v ponovljenem upravnem postopku in povzela ugotovitve, ki izhajajo iz uradnih matičnih evidenc ter ugotovitve institucij, ki hranijo arhivsko gradivo s podatki o A.A.. V obrazložitvi je upravni organ prve stopnje poudaril, da je odločba sestavljena po navodilih sklepa Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 292/2012 z dne 17. 4. 2013, s katerim je Vrhovno sodišče ugodilo tožbi tožnika B.B. in odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 213-12/2006-73 z dne 3. 12. 2010 odpravilo ter vrnilo zadevo temu organu v ponovni postopek.

Predpis, ki ga je upravni organ uporabil pri ugotovitvi državljanstva A.A., je prvi odstavek 35. člena, v zvezi s 37. členom ZDržFLRJ. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZDržFLRJ so veljale za državljana FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. V prvem odstavku 37. člena ZDržFLRJ pa je določeno, da so z dnem 28. 8. 1945 državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katerem območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost. Prvo pravnorelevantno dejstvo, ki ga je ugotovil upravni organ, je, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v Občini Apače oziroma v občini iz območja sedanje Slovenije. To pomeni, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 državljan Kraljevine Jugoslavije na podlagi Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije. Na podlagi listine, ki so jo stranke predložile v postopku in jo je izdalo Deželno sodišče v Gradcu, je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. rojen …. 1903, nazadnje bivajoč v …, razglašen za umrlega z datumom 1. julij 1945, ki je bil določen kot verjetni datum njegove smrti. Drugo pravno relevantno dejstvo za rešitev konkretnega spora je dejstvo, da A.A. ni dočakal uveljavitve ZDržFLRJ, ki je bil uveljavljen z dnem 28. 8. 1945, saj je bil razglašen za umrlega z verjetnim datumom smrti, to je z datumom 1. 7. 1945. Čeprav je A.A. umrl 1. 7. 1945, to je v času, ko je področje državljanstva še vedno urejal Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije in ne glede na to, da A.A. dejansko in pravno ni dočakal uveljavitve ZDržFLRJ, ki je bil uveljavljen 28. 8. 1945, je upravni organ upošteval sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 292/2012 in napotilo iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 798/2013-20, v kateri je bilo navedeno, da bo moral organ prve stopnje v ponovnem postopku državljanstvo prejšnjega lastnika presojati po določbi 35. člena ZDržFLRJ, in sicer vključno z določbo drugega odstavka 35. člena ZDržFLRJ, kot je bila spremenjena z novelo ZDržFLRJ/48. Na podlagi navedene odločitve Vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku ugotavljal državljanstvo A.A. na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDržFLRJ/48, ki določa, da so določene tri pravne relevantne okoliščine, ki vplivajo na državljanski status, in sicer nemška narodnost, bivanje v tujini na dan 4. 12. 1948 in nelojalnost. Zbrani podatki in dokazi so rezulitirali v zavrnilnem izreku izpodbijane odločbe.

Organ druge stopnje je v celoti potrdil odločitev prvostopnega organa.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka. Tožnik je v obrazložitvi citiral sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 292/2012 z dne 17. 4. 2013. Tožnik se strinja z uporabo člena 36 ZDržFLRJ. Ne strinja pa se tožnik s stališčem Vrhovnega sodišča, ki ugotavlja, da je ključna okoliščina, ki je bila temelj za razlikovanje pri ugotovitvi državljanstva oseb nemške narodnosti, delovanje posameznika med vojno, prav tako pa se ne strinja s stališčem, da se 35. člen ZDržFLRJ uporablja tudi za osebe, ki datuma uveljavitve novele ZDržFLRJ/48 niso dočakale. Tožnik se sprašuje, ali je postopek ugotavljanja državljanstva A.A. za izvedbo postopka denacionalizacije sploh potreben. V konkretnem primeru gre le za uporabo materialnega prava glede državljanstva. Vprašanje ali je A.A. tudi denacionalizacijski upravičenec ni stvar tega postopka, ampak je stvar postopka denacionalizacije. Tožnik zatrjuje napačno uporabo materialnega prava, saj bi bilo potrebno v konkretnem primeru uporabiti predpise, ki so veljali v času življenja pravnega prednika tožnika. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi uporabilo retroaktivno veljavo za čas pred 28. 8. 1945, ko Zakon o državljanstvu sploh še ni veljal, prav tako pa je napačno razlagalo določbo novele ZDržFLRJ/48. Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni enako uporabo predpisov v odnosu do vsakega posameznika. Sodišče je popolnoma spregledalo tudi določbo drugega, tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da v postopkih ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelogalnega ravnanja zoper interese narodovo in države FLRJ. Tožnik zaključuje, da je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava edini možen zaključek, da je A.A. v času podržavljenja premoženja bil jugoslovanski državljan po določilih Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen. Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva je ureditev ZDrž FLRJ, ki določa v drugem odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28. 8. 1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž FLRJ je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Po presoji sodišča je bil v upravnem postopku pravilno ugotovljen obstoj obeh okoliščin (narodna pripadnost in (ne)lojalnost) iz drugega odstavka 35. člena ZDržFLRJ, zaradi katerih se A.A. ne more šteti za jugoslovanskega državljana. Na dan 6. 4. 1941 je imel domovinsko pristojnost v občini Apače, zato je bil vse do verjetnega datuma smrt 1. 7. 1945 državljan Kraljevine Jugoslavije. Pravni prednik tožnika nesporno ni dočakal uveljavitve ZDržFLRJ, ki je bil uveljavljen 28. 8. 1945. Glede na napotilo Vrhovnega sodišča, kateri zakon je potrebno uporabiti za presojo državljanstva A.A. in sicer drugi odstavek 35 člena ZDržFLRJ, je upravni organ pravilno ugotovil nemško pripadnost za tožnikovega prednika, saj je bil le-ta član Nemške kulturne zveze in je optiral za nemško narodnost in državljanstvo. Naslednji pogoj po drugem odstavku 35. člena ZDržFLRJ, je pogoj življenja v tujini, ki se sicer ugotavlja na dan začetka veljavnosti novele ZdržFLRJ/48, pa hkrati ne velja za osebe, ki tega datuma niso doživele. Zato je upravni organ pravilno presojal pogoj lojalnosti tudi pri tožnikovem pravnem predniku, ki datuma uveljavitve prej citirane novele ni doživel, saj je le takšna razlaga zakona po presoji Vrhovnega sodišča skladna s temeljnim namenom ZDen, to je popravo krivic. Upravni organ je tako temeljito raziskal dejansko stanje glede obstoja pravne domneve lojalnosti oziroma nelojalnosti osebe, za katero se ugotavlja državljanstvo, in tožnika pozval, naj predloži morebitne dokaze o izpodbijanju pravne domneve nelojalnosti A.A. zoper interese narodov in narodnosti FLRJ. Tudi po presoji sodišča tožnik pri izpodbijanju omenjene domneve ni bil uspešen in je tako upravni organ pravilno zaključil, da pri A.A. niso izpolnjeni pogoji za priznanje jugoslovanskega državljanstva, ki jih določa drugi odstavek 35. člena ZDržFLRJ. Iz zbranih dokazov je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti in član oziroma pripadnik nemške nacistične organizacije, to pa je dokaz o nemški narodnosti, dokaz o opciji za nemško državljanstvo ter dokaz, da je A.A. pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem deloval proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in se je pregrešil zoper svoje državljanske dolžnosti. Sodišče prav tako zavrača ugovor napačne uporabe materialnega prava, saj v zvezi s tem pravnim vprašanjem obstaja že ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, prav tako pa je prvostopenjski organ sledil pri uporabi materialnega prava natančnim navodilom Vrhovnega sodišča. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.