Jedro

Iz določb 98. člena ZGO-1 izhaja, da mora zaprošeni organ podati zahtevano mnenje glede prejetih poročil v predpisanem 15-dnevnem roku. Ali je ta rok primeren ali ne, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Če mnenje v tem roku ni dano, je zakonodajalec predvidel nastop posledice, to je danega pozitivnega mnenja. Gre za pravno fikcijo, saj je jasno, da tako mnenje ni bilo izdano. Nastop fikcije pa izključuje ne le nadaljnjo aktivnost upravnega organa pri pridobivanju mnenja, ampak tudi relevantnost (in s tem upoštevanje) kasneje izdanega negativnega mnenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ilirska Bistrica št. 351-152/2009-50 z dne 18. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja za bioplinsko napravo ..., stoječo na tam naštetih zemljiščih v k.o. …. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil razlog za zavrnitev odgovor Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO), iz katerega ne izhaja, da emisije pri obratovanju objekta ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti (vzorčenje pregnitega blata ni bilo izvedeno po akreditirani metodi) in da objekt izpolnjuje s predpisi o varstvu okolja določene parametre. S tem ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Razvidno je še, da je upravni organ omenjeni odgovor prejel 17. 12. 2012, in sicer po svojem ponovnem pozivu z dne 12. 12. 2012, saj ARSO prvič zahtevanega odgovora ni poslal v 15-dnevnem roku.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Pri tem je zavzel stališče, da rok iz četrtega odstavka 98. člena ZGO-1 ni prekluzivni rok, zaradi katerega ne bi bilo mogoče upoštevati dejstva, da je ARSO kot nadzorni organ še pred izdajo izpodbijane odločbe dal mnenje. V postopku ga je zato treba upoštevati, saj se nanaša na dejstva, pomembna za izdajo uporabnega dovoljenja. Ker je ARSO organ, ki opravlja strokovne in upravne naloge s področja okolja, pritožbeni organ ne dvomi v pravilnost njegovih ugotovitev.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo petega odstavka 98. člena ZGO-1. V zvezi z ocenjevanjem kakovosti pregnitega blata oziroma njegovega monitoringa pojasnjuje, da je zadnjo zahtevano dokumentacijo predložila 16. 11. 2012 in da je bila ta skupaj s pozivom prvostopenjskega organa posredovana ARSO 20. 11. 2012 z opozorilom, da mora mnenje izdati v roku 15 dni. Ravnanje upravnega organa, ki je kljub poteku roka pozival na predložitev mnenja in njegovo odločanje na podlagi kasneje pridobljenega mnenja, je nezakonito. Zato meni, da bi moral organ, potem ko je ARSO o drugih emisijah v okolje dal pozitivno mnenje, glede pregnitega blata pa se v zakonsko določenem roku ni izrekel, ugotoviti, da tožnica izpolnjuje s predpisi o varstvu okolja in drugimi predpisi določene parametre glede vplivov na okolje. Pojasnjuje še svoja vsebinska stališča glede mnenja ARSO. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se ji izda uporabno dovoljenje, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V skladu s 1. točko prvega odstavka 96. člena ZGO-1 upravni organ izda uporabno dovoljenje za objekt, če iz poročil o prvih meritvah obratovalnega monitoringa, predloženih med poskusnim obratovanjem, izhaja, da emisije pri obratovanju objekta ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti in da objekt izpolnjuje s predpisi o varstvu okolja in drugimi predpisi določene parametre. Če je pristojni upravni organ odredil poskusno obratovanje, kot je bilo to tudi v obravnavani zadevi, mora investitor po tretjem odstavku 98. člena ZGO-1 pred potekom obdobja poskusnega obratovanja predložiti poročila o prvih meritvah obratovalnega monitoringa /.../, ki jih upravni organ v skladu s četrtim odstavkom istega člena posreduje pristojnemu organu za nadzor nad poskusnim obratovanjem in ga pozove, naj v roku 15 dni poda mnenje o tem, ali emisije pri obratovanju objekta presegajo predpisane mejne vrednosti in ali objekt izpolnjuje s predpisi o varstvu okolja in drugimi predpisi predpisane parametre glede vplivov na okolje. Če omenjeni organ svojega mnenja ne pošlje v predpisanem roku, se v skladu s petim odstavkom tega člena šteje, da je njegovo mnenje pozitivno.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in v zadevi ni sporno, so bila za obravnavano bioplinarno izdana tri okoljevarstvenega dovoljenja, in sicer glede emisij v zrak iz nepremičnih virov št. 345430-15/2007-2, glede emisij hrupa št. 35451-5/2007-8 in za predelavo odpadkov št. 35472-38/2007-8, ter da so bile v omenjenih dovoljenjih predpisane tudi prve meritve in monitoringi, ki jih je bilo treba opraviti v času poskusnega obratovanja. Prav tako ni sporno, da je ARSO podal pozitivni mnenji glede poročil o emisijah v zrak in hrupu, niti to, da je upravni organ glede monitoringa pregnitega blata z dopisom, ki ga je ARSO prejel 21. 11. 2012, naslovnika pozval na predložitev mnenja v roku iz četrtega odstavka 98. člena ZGO-1. Ker ARSO tega ni storil, je prvostopenjski organ 12. 12. 2012 še enkrat poslal zaprosilo. Vprašanje torej je, ali je upravni organ v obravnavanem primeru ravnal zakonito, ko je po poteku roka iz četrtega odstavka 98. člena ZGO-1 ponovno pozval pristojni organ, naj pošlje odgovor in nato na podlagi kasneje prejetega mnenja izdal zavrnilno odločbo.

Iz navedenih določb ZGO-1 izhaja, da mora zaprošeni organ podati zahtevano mnenje glede prejetih poročil v predpisanem 15-dnevnem roku. Ali je ta rok primeren ali ne, ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Če mnenje v tem roku ni dano, je zakonodajalec predvidel nastop posledice, to je danega pozitivnega mnenja. Gre za pravno fikcijo, saj je jasno, da tako mnenje ni bilo izdano. Nastop fikcije pa izključuje ne le nadaljnjo aktivnost upravnega organa pri pridobivanju mnenja, ampak tudi relevantnost (in s tem upoštevanje) kasneje izdanega negativnega mnenja. Povedano drugače: mnenje, izdano po poteku roka, ni upoštevno in se šteje, kot da ni bilo izdano. Pri tem sodišče še dodaja, da z izdajo uporabnega dovoljenja, s katerim se dovoli začetek uporabe objekta (11. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), ne preneha nadzor nad obratovanjem objekta, ki je pridobilo okoljevarstveno dovoljenje. Ta se opravlja po določba Zakona o varstvu okolja (ZVO-1).

Glede na navedeno je bilo ravnanje prvostopenjskega organa v nasprotju s četrtim in petim odstavkom 98. člena ZGO-1, kar je vplivalo na odločitev v zadevi. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Tožnica je v obravnavani zadevi primarno predlagala sodišču, naj s sodbo samo odloči o stvari, čemur sodišče ni sledilo. Tako odločanje je v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 namreč mogoče, če narava stvari to dopušča in kadar dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Po presoji sodišča v konkretnem primeru ti pogoji niso izpolnjeni že zato, ker gre pri preverjanju pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja za pretežno tehnično opravilo, kar pomeni, da narava stvari ne dopušča vsebinskega odločanja sodišča. Tudi sicer je vloga sodišča v upravnem sporu v prvi vrsti odločanje o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov (prvi odstavek 157. člena Ustave RS), ne pa odločanje o pravicah in obveznostih s področja upravnega prava, ki je v pristojnosti izvršilne oblasti. Ker je sodišče zadevo zaradi okoliščin, s katerimi je tožnica v tožbi utemeljevala svoj predlog za vsebinsko odločitev v zadevi in za izdajo začasne odredbe, obravnavalo prednostno, upravni organ pa je dolžan izdati novo odločbo v 30 dneh (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), po presoji sodišča ponovljeni postopek na prvi stopnji ne bo razlog niti za nastanek težko popravljive škode.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Povračilo DDV ni bilo zahtevano, medtem ko bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).