Jedro

Vrhovno sodišče k pravilni odločitvi o zavrnitvi izdaje začasne odredbe še dodaja, da predlagana ureditvena začasna odredba v obliki delovanja bioplinarne do pravnomočnosti upravnega spora ni možna, saj je poskusno (tudi podaljšano) obratovanje poteklo. Da pa bi pravna podlaga za nadaljnje poskusno delovanje oziroma za dovolitev rednega obratovanja bioplinarne bila začasna odredba, pa ni možno že po naravi stvari same.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče do pravnomočno končanega upravnega spora dovolilo obratovanje bioplinarne. Izdajo začasne odredbe je tožeča stranka zahtevala skupaj s tožbo, s katero izpodbija odločbo Upravne enote Ilirska Bistrica, št. 351-152/2009-50 z dne 18. 12. 2012, s katero je bila tožeči stranki zavrnjena vloga za izdajo uporabnega dovoljenja za bioplinsko napravo, zgrajeno na tam navedenih parcelah, vse k. o. ... Pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo prvostopnega organa je zavrnilo Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z odločbo, št. 35110-2/2013-6-00641107 z dne 20. 3. 2013. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe, predlagano po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala pretečo težko popravljivo škodo, ki jo je zatrjevala v zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tako ni izkazala niti dnevne izgube v višini 3.600 EUR zaradi neobratovanja bioplinarne, niti ni izkazala možnosti stečaja tožeče stranke. Vse navajane posledice pa po presoji sodišča prve stopnje ne omogočajo sklepa, da je zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja tako ogrozilo tožničino poslovanje, da bi bilo treba tako stanje začasno urediti z izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča in predhodno že upravnih organov, ki so v dolgotrajnem postopku zavrnili njeno vlogo za izdajo uporabnega dovoljenja za bioplinarno. Ponovno zatrjuje, da ji nastaja težko popravljiva škoda zaradi nedelovanja bioplinarne. Prihodki bioplinarne so njeni edini vir prihodkov, ima blokirane transakcijske račune, upniki pa že izterjujejo svoje terjatve. Splošno znano tudi je, da v primeru prenehanja obratovanja gospodarskega subjekta poslovni partnerji poiščejo druge izvajalce storitev na trgu in bo tako izgubila vse poslovne partnerje. Če takoj ne bo dobila vira dohodka, bo v kratkem nesolventna. Zato meni, da je izkazal verjetnost nastanka težko popravljive škode in se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča G 25/2010. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče lahko začasno uredi stanje v zvezi z izpodbijanim aktom po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, če bi z izvršitvijo akta bila prizadejana tožniku težko popravljiva škoda. Tako škodo mora tožnik zatrjevati in izkazati, da se sporno razmerje uredi drugače z začasno ureditvijo, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala zaradi izdaje izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more izkazovati težko popravljive škode s prekinitvijo poslovanja, saj je bioplinarna poslovala le poskusno, in sicer zaradi izvedbe prvih meritev obratovalnega monitoringa, ki je namenjeno ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja. To dovoljenje pa ni bilo izdano, čeprav je bilo enoletno poskusno obratovanje bioplinarne podaljšano še za eno leto. Ali je bila zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja zakonita ali ne, se v postopku izdaje začasne odredbe ne odloča, saj bo sodišče o tem odločilo, ko bo odločilo o tožbi.

7. Vrhovno sodišče k pravilni odločitvi o zavrnitvi izdaje začasne odredbe še dodaja, da predlagana ureditvena začasna odredba v obliki delovanja bioplinarne do pravnomočnosti upravnega spora ni možna, saj je poskusno (tudi podaljšano) obratovanje poteklo. Da pa bi pravna podlaga za nadaljnje poskusno delovanje oziroma za dovolitev rednega obratovanja bioplinarne bila začasna odredba, pa ni možno že po naravi stvari same.

8. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Vrhovno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je v zadevi G 25/2010 iz istih razlogov, kot jih tožeča stranka navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe v tedanjem postopku. V navedeni zadevi je bila resnično izdana začasna odredba, vendar je šlo za drugačno pravno in dejansko stanje (odvzem dovoljenja za zavarovalno zastopanje), kot pa ga navaja tožeča stranka v obravnavani zahtevi za izdajo začasne odredbe.

9. Vrhovno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker tožeča stranka ni uspela s svojo pritožbo, mora sama trpeti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).