Jedro

Za odločitev, ali je revident izkazal zelo hude posledice, je treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Zvezno republiko Nemčijo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-326/2012/163 (1313-05) z dne 4. 1. 2017 (I. točka izreka sodbe in sklepa). Z omenjenim sklepom je tožena stranka na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III), odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje te prošnje. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZUS-1 revizija ni dovoljena, če jo je vložil nekdo, ki te pravice nima.1 V obravnavani zadevi je revident vložil revizijo po pooblaščenki (z ustreznim novim pooblastilom - v prilogi A6), ki kot vlagateljica in podpisnica revizije ni navedla, da ima opravljen pravniški državni izpit (ki ga tudi ni predložila). Vendar pa je zatrjevala, da je vpisana v javni seznam svetovalcev za begunce na spletni strani Ministrstva za pravosodje. Glede na to, da je iz navedenega seznama razvidno, da ima opravljen pravniški državni izpit, Vrhovno sodišče revizije ni zavrglo skladno z določbo 367. č člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.2 K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ker Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga,3 v nadaljevanju zaradi razlage pogojev za dovoljenost revizije navaja tiste bistvene preudarke, zaradi katerih revizije ni vsebinsko obravnavalo in, ki so pomembni za pravilno razumevanje prakse Vrhovnega sodišča. 6. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizija je skladno z navedeno določbo dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

7. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.4 Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je torej na revidentu, ki mora pravni standard zelo hudih posledic izkazati individualno.5

8. Revident navaja, da bi se zaradi predaje Zvezni republiki Nemčiji bistveno poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. Trdi, da je iz izvida dr. A. A., mag. psih. soc. pom., z dne 23. 1. 2017, razvidno, da je zaradi nepredvidljivih paničnih napadov in prisotnih fizičnih stanj odsvetovana njegova takojšnja odstranitev iz države, saj bi se s tem prekinil potek zdravljenja in poglobilo njegovo duševno stanje. Iz zdravniškega izvida B. B., dr. med, z dne 21. 1. 2017, pa po revidentovih navedbah izhaja, da: - zgodovina samopoškodb in suicidalnih misli kaže na to, da bi nasilna premestitev poslabšala njegovo bolezen in privedla do morebitnih neljubih posledic, - je v Sloveniji zdravstveno oskrbljen, prekinitev terapevtskih postopkov pa ni priporočljiva, - si je v Sloveniji ustvaril socialno oporo, brez katere bi bilo njegovo življenje še bolj ogroženo.

9. Iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji je razvidno, da se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.6,7 Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki vsebinsko ustreza 3. členu Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in bi bila zato nedopustna.8 Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).9 Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.10

10. Za odločitev, ali je revident izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Zvezno republiko Nemčijo. Dejstva, ki bi bila glede na stališča iz navedene sodbe SEU pomembna v tej zadevi (posebej resna duševna bolezen tožnika, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Zvezni republiki Nemčiji s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine), pa po presoji Vrhovnega sodišča ne izhajajo niti iz revidentovih trditev niti iz predloženih dokazov, saj gre le za splošne navedbe o slabem duševnem stanju in splošno priporočilo o nadaljevanju terapevtskih postopkov, katerih prekinitev se odsvetuje. Iz revidentovih trditev, nanašajočih se na mnenja o njegovem splošnem zdravstvenem stanju (8. točka te obrazložitve), torej očitno ne izhaja, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje odgovorni državi članici. Ob tem pa Vrhovno sodišče pripominja, da je ESČP že večkrat razsodilo, da to, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje.11 Navedeno pa je torej ukrep v samem postopku predaje. Tudi splošna navedba, glede razbitja socialnih vezi v Sloveniji, brez katerih bi bilo njegovo duševno zdravje še bolj ogroženo, ne utemeljujejo hudih posledic za revidenta, v smislu citiranih standardov iz sodbe SEU, zaradi česar Vrhovno sodišče na njihovi podlagi revizije ne more dovoliti.

11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).

12. Glede na navedeno se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do preostalih revizijskih navedb, v zvezi s katerimi niti ni bila uveljavljana dovoljenost revizije.12 Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 bi bila revizija dovoljena le, če bi revident konkretno izpostavil pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, česar pa ni storil. Podal je zgolj razloge za napačno uporabo materialnega prava, ki pa jih je mogoče šteti le kot materialnopravne ugovore (revizijske razloge v smislu prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče poudarja, da navajanje revizijskih razlogov samo po sebi še ne utemeljuje dovoljenosti revizije. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, pa izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.13 K II. točki izreka:

13. Revident je hkrati z revizijo predlagal tudi izdajo začasne odredbe.

14. Možnost njene izdaje v revizijskem postopku ureja 84. člen ZUS-1. Na podlagi navedene določbe lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni (ne)dovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 revidentov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

1 Po drugem odstavku 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (uporaba določbe tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, je izrecno izključena). Stranka lahko torej v upravnem sporu v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja tudi po svetovalcu za begunce (ki v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) daje podporo in zagotavlja pravno pomoč tudi v postopkih na Vrhovnem sodišču), če ima ta opravljen pravniški državni izpit. 2 Glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. ZPP pa v 367. č členu določa, da se revizija zavrže, če ji ni priložen dokaz iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, torej potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. 3 Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 4 Glej na primer sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010. 5 Glej na primer sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 282/2012 z dne 13. 9. 2012 in X Ips 9/2014 z dne 12. 5. 2016. 6 Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka. O "preventivnih ukrepih" glej točke od 78 do 84. 7 Z navedeno sodbo SEU je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz 17. člena Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU določbe 17. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (C-578/16, 88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti. 8 SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka). 9 Tako npr. zadeva Paposhvili proti Belgiji z dne 13. 12. 2016. Poudarjeno je bilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve). 10 C-578/16, točke od 73 do 75. 11 Ibid., 79. točka. 12 Gre za navedbe v zvezi s pravilnostjo določitve odgovorne države članice za obravnavanje revidentove prošnje za mednarodno zaščito (prvi, drugi in tretji odstavek II. točke revizije). 13 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015.