Jedro

Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito v več državah članicah, in sicer v Sloveniji, Italiji, Švici in v Nemčiji. Iz spisov tudi sledi, da je prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, in sicer 18. 12. 2012. Vendar pa iz spisov tudi dovolj jasno sledi, da Republika Nemčija, kjer je tožnik vložil prošnjo 4. 8. 2015, ni posredovala zahtevka za ponovni sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito toženi stranki. To pa pomeni, da je v skladu z določbami tretjega odstavka 23. člena Dublinske uredbe postala Republika Nemčija kot država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja, odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje, hkrati pa to pomeni, da je odgovornost tožene stranke za obravnavanje tožnikove prošnje kot države članice, v kateri je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, prenehala.

Zdravstvene težave in s tem posebne potrebe prosilca po določbah Dublinske uredbe ne predstavljajo ovire za odločanje o določitvi odgovorne države članice in s tem za izdajo izpodbijanega sklepa. Vplivajo pa na izvedbo predaje in s tem na izvršitev sklepa, saj mora država članica v skladu z določbami 31. (Izmenjava bistvenih informacij pred izvedbo predaje) in 32. člena Uredbe (Izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo predaje) pred predajo odgovorni državi članici poskrbeti, da se oseba z ozirom na svoje stanje in svoje potrebe ustrezno obravnava, vključno z zdravstveno oskrbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka prošnjo tožnika, državljana Afganistana, za priznanje mednarodne zaščite zavrglo in v 2. točki izreklo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je Ministrstvo za notranje zadeve kot pristojni organ v predhodnem postopku izdalo sklep z dne 9. 10. 2015, s katerim je bilo odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, ker bo predan Republiki Italiji kot odgovorni državi članici. Ker je medtem odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje prešla z Republike Italije na Republiko Nemčijo, je pristojni organ izdal sklep, s katerim je kot odgovorno državo članico določil Republiko Nemčijo. Sklep je postal pravnomočen 15. 4. 2016 in tožnik je bil 4. 5. 2016 predan Nemčiji. Dne 1. 7. 2016 je tožnik ponovno prišel v Slovenijo in 19. 7. 2016 četrtič zaprosil za mednarodno zaščito. Pristojni organ je s sklepom z dne 10. 8. 2016 ponovno kot odgovorno državo članico določil Republiko Nemčijo. Sklep je postal pravnomočen 10. 9. 2016 in tožnik je bil 30. 9. 2016 predan Nemčiji. Dne 31. 10. 2016 je ponovno prišel v Slovenijo in 3. 11. 2016 vložil peto prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Pristojni organ je tožniku ponovno odvzel prstne odtise ter na tej podlagi dobil od Centralnega sistema Eurodac podatek, da je tožnik po izvedeni predaji v Nemčijo dne 26. 10. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na to je pristojni organ v skladu z določbami prvega odstavka 3. člena in točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe posredoval pristojnima organoma Nemčije in Hrvaške zahtevka za ponovni sprejem prosilca. Pristojni organ Hrvaške je odgovoril, da za obravnavanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška ni odgovorna in da je odgovorna Republika Nemčija, ki je svojo odgovornost potrdila v predhodnih postopkih in kamor je bil tožnik predan 30. 9. 2016. Enako - da je Republika Nemčija v skladu s točko b) prvega odstavka 18. člena Uredbe odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito - je odgovoril pristojni organ Republike Nemčije.

4. Dne 9. 12. 2016 je bil na podlagi 5. člena Uredbe s tožnikom opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je bil tožnik seznanjen s potekom postopka po Uredbi in z odgovorom pristojnih nemških organov. Tožnik je na razgovoru povedal, da v Nemčiji ni bil ustrezno obravnavan ter da so mu povedali, da ga obravnavajo zadnjič, oziroma da nima več možnosti, da bi v Nemčiji zaprosil za zaščito in da bo vrnjen nazaj v Slovenijo, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje. Zato se je kar sam vrnil v Slovenijo, kjer mu je všeč in kjer želi ostati. Nasprotno mu v Nemčiji iz različnih razlogov ni bilo všeč, med drugim zato, ker so ga nastanili v odročnem kraju, kjer ni imel v bližini ne socialne delavke ne zdravnika. Ko je bil prvič v Nemčiji, je bil en mesec v zaporu, zato se boji, da bi ga v Nemčiji ponovno zaprli ali pa deportirali v Afganistan, kjer pa je ogroženo njegovo življenje. Skratka meni, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Slovenija, kjer ima dekle in kjer si tudi sicer želi ustvariti mirno življenje.

5. Pooblaščenec tožnika je posredoval tudi spletne članke o stanju v Republiki Nemčiji, ki po presoji pristojnega organa ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev in s tem nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerih se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Nemčijo. Takšnih razmer tudi ne izkazujejo navedbe tožnika o razmerah v Nemčiji, ki jih je dal na osebnem razgovoru in za katere ni predložil nobenega dokaza, medtem ko izjave tožnika, po katerih naj bi mu nemški organi rekli, da bo glede na določbe Uredbe vrnjen v Slovenijo oziroma deportiran v Afganistan, šteje pristojni organ za neverodostojne. Za neverodostojno šteje tudi izjavo, da mu je enako informacijo (da je za reševanje njegove prošnje pristojna Slovenija) posredoval inšpektor iz Centra za tujce v Postojni. Republika Nemčija je namreč 18. 11. 2016 v dublinskem postopku ponovno potrdila, da je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje. V zaporu v Nemčiji tožnik ni bil v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, ampak zaradi svojih nezakonitih ravnanj. Družina ni obstajala v državi izvora, zato zatrjevano partnerstvo (z dekletom v Sloveniji) ne more predstavljati razloga za obravnavanje tožnikove prošnje v Sloveniji. Tožnikova dejanja po mnenju pristojnega organa nasprotno nakazujejo na zlorabo postopka za mednarodno zaščito, saj je za mednarodno zaščito zaprosil že velikokrat in v različnih državah: v Sloveniji petkrat, enkrat v Italiji in v Švici ter v Nemčiji, kamor je bil dvakrat predan po Uredbi. V Nemčiji zaenkrat ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema niti ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, zato se bo pristojni organ s pristojnim nemškim organom dogovoril o sprejemu tožnika v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Toži zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi vztraja, da je v skladu z drugim odstavkom 7. člena Uredbe za obravnavanje njegove prošnje pristojna Slovenija kot prva država članica, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 18. 12. 2012. V Nemčiji je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito 4. 8. 2015, zato ta država za obravnavanje njegove prošnje ne more biti odgovorna. Dodaja še, da so mu pristojni nemški organi povedali, da njegove prošnje v primeru, če bo ponovno vrnjen, ne bodo obravnavali, temveč ga bodo vrnili v Afganistan, kjer pa je njegovo življenje ogroženo. Če pa je že za prošnjo pristojna druga država, je to Hrvaška, kjer je nazadnje zaprosil za mednarodno zaščito in kjer mu je bila izdana izkaznica z veljavnostjo enega leta. V Sloveniji želi ostati zato, ker je tukaj bival dlje časa in se je na okolje navadil. Naučil se je jezika, dobil prijatelje in našel dekle, s katerim je več let v resni zvezi. Udeležuje se tudi kulturnih aktivnosti (npr. snemanja filma).

7. Poleg tega navaja in dokazuje, da bi se mu zaradi odstranitve iz Slovenije resno poslabšalo zdravstveno stanje. Zaradi stresnih dogodkov v izvorni državi in dolgoletnih negotovih življenjskih razmer ima psihične težave (anksiozna motnja, psihotična simptomatika), je paničen in fobičen. Trenutna situacija vse to poslabšuje. Tožnik prejema psihiatrično in psihološko pomoč, zdravniki odsvetujejo njegovo odstranitev iz države. V Nemčiji ni imel ustrezne zdravstvene oskrbe, dostop do zdravnikov mu je bil omejen. Zaradi zdravstvenih težav bi odstranitev iz Slovenije za tožnika pomenila kršitev 3. člena EKČP. Zato predlaga razveljavitev (pravilno: odpravo) izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Tožnik poleg tega predlaga, da se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo v zadevi, bi to pomenilo, da se lahko izroči Nemčiji. Če bi se to zgodilo, pa vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, tudi če bi s tožbo uspel. Z izročitvijo Nemčiji bi mu prenehal pravni interes za tožbo, kar bi pomenilo kršitev tožnikovih pravic iz 23. in 25. člena Ustave, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, bi mu nastala nepopravljiva škoda. Nepopravljiva škoda pa bi mu nastala tudi zaradi opisanega zdravstvenega stanja. Prekinitev terapij, ki jih prejema v Sloveniji, bi pomenila poslabšanje zdravja in nenazadnje tudi življensko ogroženost tožnika.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru ponovi razloge izpodbijanega sklepa. V zvezi s tožbeno navedbo, da je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito pristojna Slovenija kot prva država članica, v kateri je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito (18. 12. 2012), se tožena stranka sklicuje na 1. alineo drugega odstavka 23. člena Uredbe, po kateri se zahteva za ponovni sprejem osebe (prosilca) poda čim hitreje, oziroma v vsakem primeru v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac, in na tretji odstavek istega člena, po katerem je v primeru, kadar zahteva za ponovni sprejem ni podana v rokih drugega odstavka, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja. Poudarja, da se je tožnik v predhodnih postopkih večkrat umaknil iz postopka in zaprošal za mednarodno zaščito v več državah članicah. Ko je tožnik 4. 8. 2015 zaprosil za mednarodno zaščito v Nemčiji, Republika Nemčija ni posredovala zahtevka za ponovni sprejem toženi stranki v predpisanem roku po Uredbi. Nakar je tožena stranka posredovala pristojnemu nemškemu organu 8. 12. 2015 zahtevek za ponovni sprejem v skladu s točko b) prvega odstavka 18. člena Uredbe, ta pa je 22. 12. 2015 toženi stranki odgovoril, da je Republika Nemčija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Tožnik je bil nato predan Republiki Nemčiji 4. 5. 2016 in 30. 9. 2016, da je za obravnavanje odgovorna Republika Nemčija, pa je potrdilo s sodbo I U 1241/2016-6 z dne 7. 9. 2016 tudi naslovno sodišče. 10. V zvezi s tožbeno navedbo, da bi bilo v primeru predaje Republiki Nemčiji ogroženo tožnikovo zdravstveno stanje, tožena stranka navaja, da posebne potrebe prosilca ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s tem lahko izpodbijal obravnavanje prošnje v drugi državi članici. Mora pa država članica pred predajo v skladu z 31. členom Uredbe odgovorni članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotavljanje njegovih pravic in zaščite, ki mu jih dajejo Uredba in drugi pravni akti na področju azila. To je še posebej določeno v 32. členu Uredbe. Odgovorna država članica nato poskrbi, da se prosilca glede na njegove posebne potrebe ustrezno obravnava, vključno z zdravstveno oskrbo. V primeru, da se bo tožnik strinjal s posredovanjem njegovih zdravstvenih podatkov Republiki Nemčiji, bo tožena stranka te podatke posredovala v skladu z 32. členom Uredbe, Republika Nemčija pa mu bo kot odgovorna država članica zagotovila potrebno pomoč.

K I. točki izreka

11. Tožba ni utemeljena.

12. V konkretnem primeru se z izpodbijanim sklepom odloča v zadevi priznanja mednarodne zaščite - postopka določitve države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, tokrat na podlagi pete tožnikove prošnje, ki jo je vložil 3. 11. 2016. 13. Pred tem je bil tožnik že dvakrat predan Republiki Nemčiji kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tudi tokrat je po nespornih podatkih spisov tožena stranka, enako kot v predhodnih postopkih, pristojnemu organu Republike Nemčije posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika kot prosilca v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, in tudi tokrat je od pristojnih nemških organov prejela odgovor, da je Republika Nemčija v skladu z navedeno določbo Uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Na ta način je, kot pravilno poudari tožena stranka v odgovoru na tožbo, Republika Nemčija v dublinskem postopku ponovno potrdila, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, pravilno pa poudari tudi, da poleg pravila iz drugega odstavka 7. člena Uredbe, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, obstajajo za primer vlaganja več prošenj v različnih državah članicah tudi merila oziroma pravila za (ponovni) sprejem prosilca, vključno z roki za vložitev zahteve za (ponovni) sprejem ter posledicami, kadar zahteva za (ponovni) sprejem ni vložena v predpisanih rokih. Tožnik je po podatkih odgovora na tožbo, ki so skladni s podatki spisov, zaprosil za mednarodno zaščito v več državah članicah, in sicer v Sloveniji, Italiji, Švici in v Nemčiji. Iz spisov tudi sledi, da je, kot se navaja v tožbi, tožnik prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, in sicer 18. 12. 2012. Vendar pa iz spisov tudi dovolj jasno sledi, da Republika Nemčija, kjer je tožnik vložil prošnjo 4. 8. 2015, ni posredovala zahtevka za ponovni sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito toženi stranki. To pa pomeni, da je v skladu z določbami tretjega odstavka 23. člena Dublinske uredbe postala Republika Nemčija kot država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja, odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje, hkrati pa to pomeni, da je odgovornost tožene stranke za obravnavanje tožnikove prošnje kot države članice, v kateri je tožnik prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, prenehala.

14. Sklicevanje tožnika na domnevno drugačne izjave nemških organov v zvezi z obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito organov kot neverodostojne pravilno zavrne že tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Prav tako pravilno in izčrpno odgovori tudi na tožnikove navedbe o neustrezni obravnavi, ki naj bi je bil deležen v Nemčiji in o razlogih, iz katerih želi ostati v Sloveniji, zato se sodišče v tem pogledu sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Z ozirom na tožbene navedbe le še dodaja, da ni na tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito, da izbira državo članico, v kateri želi prebivati, temveč se državo, ki bo reševala njegovo prošnjo, določi v skladu s predpisi (Dublinsko uredbo in ZMZ-1). Poleg tega tožnikovo ravnanje do sedaj ne nakazuje, da bi dejansko želel ostati v Sloveniji, saj je kljub vloženi prošnji Azilni dom dvakrat samovoljno zapustil, v zadnjem primeru pobega iz Nemčije pa odšel na Hrvaško in tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito.

15. V zvezi s psihičnimi težavami, ki jih tožnik sicer prvič zatrjuje v tožbi in ki naj bi jih predaja Nemčiji še poslabšala, pa prav tako že tožena stranka (v odgovoru na tožbo) pravilno pojasni, da zdravstvene težave in s tem posebne potrebe prosilca po določbah Dublinske uredbe ne predstavljajo ovire za odločanje o določitvi odgovorne države članice in s tem za izdajo izpodbijanega sklepa. Vplivajo pa na izvedbo predaje in s tem na izvršitev sklepa, saj mora država članica v skladu z določbami 31. (Izmenjava bistvenih informacij pred izvedbo predaje) in 32. člena Uredbe (Izmenjava zdravstvenih podatkov pred izvedbo predaje) pred predajo odgovorni državi članici poskrbeti, da se oseba z ozirom na svoje stanje in svoje potrebe ustrezno obravnava, vključno z zdravstveno oskrbo.

16. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

17. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

18. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.