Jedro

Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, sta pristojni kazenski sodišči in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj. tujcu, katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.

Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ne more več uspešno uveljavljati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

K I. točki izreka Povzetek izpodbijane odločbe

1. Ministrica za pravosodje je z odločbo št. 56010-42/2019/76 z dne 7. 5. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) dovolila izročitev tožnika pristojnim organom Republike Kazahstan zaradi kazenskega pregona kaznivega dejanja sodelovanja v mednarodni organizirani skupini oziroma mednarodni kriminalni združbi po členu 264, 2. del in odstranjevanja človeških organov in tkiv s silo oz. nezakonitega odstranjevanja človeških organov in tkiv po 116. členu, 3. del Kazenskega zakonika Republike Kazahstan (I. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločila je, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 531. člena ZKP in sicer: (a) da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; (b) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; c) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (II. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločeno je bilo še, da bo tožnikovo predajo pristojnimi organom Republike Kazahstan izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (III. točka izreka izpodbijane odločbe). Toženka je zavrnila predlog za povračilo stroškov pravnega zastopanja tožnika (IV. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku 26. 8. 2019 odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije na podlagi naloga za prijetje št. 71795-19-00-2-3M/4449 z dne 30. 7. 2019, izdanega s strani sodišča v mestu Nur-Sultan (Republika Kazahstan) in razpisane mednarodne tiralice Interpola št. ... z dne 23. 8. 2019, zaradi v izreku izpodbijane odločbe navedenega kaznivega dejanja. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 44061/2019 z dne 26. 8. 2019 je bil tožniku odrejen začasni izročitveni pripor. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je 9. 10. 2019 prejelo prošnjo Generalnega državnega tožilstva Republike Kazahstan št. 2-013602-19-61810 z dne 28. 9.2019 za tožnikovo izročitev. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 44061/2019 z dne 26. 8. 2019 v zvezi s sklepom I Ks 44061/2019 z dne 28. 8. 2019 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 44061/2019 z dne 10. 10. 2019 in s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 44061/2019 z dne 25. 11. 2019 v zvezi s sklepom I Ks 4406112019 z dne 29. 11. 2019 je bil tožniku odrejen izročitveni pripor. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je sprejel sklep I Ks 44061/2019 z dne 29. 7. 2020, s katerim je odločil, da so izpolnjeni pogoji za tožnikovo izročitev Republiki Kazahstan za omenjena kazniva dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 44061/2019 z dne 4. 9. 2020 pritožbi tožnika ugodilo, citirani sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je ocenilo, da je odločitev o izpolnjenosti pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP lahko preuranjena. Po pridobitvi dodatne izročitvene dokumentacije je v ponovno izvedenem sodnem izročitvenem postopku senat Okrožnega sodišča v Ljubljani sprejel sklep I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021, s katerim je odločil, da so podani pogoji za tožnikovo izročitev Republiki Kazahstan zaradi kazenskega pregona v izreku izpodbijane odločbe navedenega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 44061/2019 z dne 19. 3. 2021 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik v pisni izjasnitvi nasprotoval svoji izročitvi, ker obstaja verjetnost kršitve 3. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), saj bo v Kazahstanu mučen oziroma podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi svoje narodnosti in razmer v zaporih, prav tako pa v Republiki Kazahstan ne bo deležen ustrezne zdravstvene oskrbe. Navedel je tudi, da nasprotuje izročitvi, ker obstaja verjetnost kršitve 6. člena EKČP zaradi splošnih razmer v Kazahstanu, zato mu bodo kršene temeljne človekove pravice v povezavi s pravico do poštenega sojenja.

4. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka upoštevala dejstva in dokaze, ki izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. II Kpd 44061/2019), iz upravnega spisa Ministrstva za pravosodje (št. 56010- 42/2019) in izpodbijano odločbo sprejela na podlagi določil Ustave RS, EKČP, Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (v nadaljevanju ZKP), Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in načela vzajemnosti. Izpostavila je, da je v konkretnem primeru glede na naravo kaznivega dejanja in dejanske okoliščine primera kot pravna podlaga za odločanje o izročitvi uporabljiv tudi 16. člen Konvencije Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu z dne 12. 12. 2020, katere državi pogodbenici sta tako Republika Slovenija kot Republika Kazahstan.

5. Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da tožnik v Republiki Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito in da mu v času izdaje izpodbijane odločbe mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji ni priznana.

6. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je toženka presojala umestitev kaznivih dejanj, zaradi katerih je izročitev zahtevana, med politična ali vojaška kazniva dejanja. Ugotovila je, da je zoper tožnika pristojni organ Republike Kazahstan vložil prošnjo za izročitev zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sodelovanja v mednarodni organizirani skupini oz. mednarodni kriminalni združbi po členu 264, 2. del in odstranjevanja človeških organov in tkiv s silo oz. nezakonitega odstranjevanja človeških organov in tkiv po členu 116, 3. del Kazenskega zakonika Republike Kazahstan. Kot izhaja iz 12. točke razlogov sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021, tako inkriminirana ravnanja, kot jih določa kazenska zakonodaja Republike Kazahstan, ustrezajo kaznivim dejanjem v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1), in sicer kaznivemu dejanju trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1, kaznivemu dejanju nedovoljene presaditve delov človeškega telesa in spremembe človeškega genoma po šestem odstavku 181. člena KZ-1 in kaznivemu dejanju hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ- 1. Kaznivo dejanje po 113. člen KZ-1 se sistematično uvršča med kazniva dejanja zoper človečnost, kaznivo dejanje po 6. odstavku 181. člena KZ-1 se sistematično uvršča med kazniva dejanja zoper človekovo zdravje in kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1 se sistematično uvršča med kazniva dejanja zoper javni red in mir. Toženka je glede na to, da v spisu ni drugih indicev, da bi bilo kaznivo dejanje storjeno zoper politični sistem v državi oz. kakorkoli povezano s tožnikovo politično dejavnostjo oz. njegovo kršitvijo vojaških dolžnosti, z gotovostjo zaključila, da se kaznivi dejanji po členu 254, 2. del in členu 116, 3. del Kazenskega zakonika Republike Kazahstan, ne uvrščata med politična ali vojaška kazniva dejanja.

7. Toženka je v zvezi s tožnikovimi navedbami, da obstaja v primeru dovolitve njegove izročitve verjetnost kršitve 3. člena EKČP, saj so razmere v zaporih, kakor tudi splošne okoliščine v državi tako slabe, da nedvomno obstaja verjetnost, da bo v državi prosilki podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ugotovila, da je tožnik te navedbe in dokaze (z izjemo poročila Amnesty International za obravnavo na 117 zasedanju Odbora za človekove pravice Združenih narodov v letu 2016 in dokumenta Odbora za človekove pravice OZN, št CCPRlClKAZlQ/2 z dne 4.12.2015) podal že večkrat v sodni fazi odločanja o izročitvi. Zato je pojasnila, da je te okoliščine presojalo že kazensko sodišče (gl. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 44061/2019 z dne 19. 3. 2021), ki je za to tudi pristojno. Ker gre za pravnomočno razsojeno zadevo in ker ugotavljanje pogojev za izročitev ni v pristojnosti ministra za pravosodje, se toženka v nadaljevanju postopka pri odločanju o dovolitvi izročitve do teh razlogov ni opredeljevala.

8. V zvezi s Poročilom Amnesty International iz leta 2016 ter Dokumentom Odbora za človekove pravice Združenih narodov z dne 4. 12. 2015 je toženka ugotovila, da je tožnik v sodni fazi odločanja o izročitvi predložil Zaključne ugotovitve Odbora za človekove pravice Združenih narodov št. CCPR/C/KAZ/CO/2 z dne 9. 8. 2016, glede drugega poročila v zvezi s Kazahstanom (sodni spis 8404), ki predstavlja zaključni dokument Odbora za človekove pravice Združenih narodov v zvezi drugim poročilom glede Kazahstana, ki je kasnejšega datuma in zajema tudi ta dva dokaza. Toženka je pojasnila, da se tudi do navedenih dokazov, ki zadevajo kršitve 3. člena EKČP, ne more opredeliti, saj je zadeva v tem delu že pravnomočno odločena. Toženka je pojasnila, da ni pristojna izvajati novih dokazov, ki zadevajo presojo okoliščin iz 3. člena EKČP, katerih izvedbo bi lahko tožnik predlagal že v sodnem delu izročitvenega postopka. Zato je toženka zavrnila predlog, naj dodatno prebere vsa poročila nevladnih organizacij zadnjega desetletja glede razmer, ki se nanašajo na Kazahstan glede kršitve 3. člena EKČP. 9. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je tudi odločitev o morebitnih kršitvah 3. člena EKČP v povezavi z zatrjevanimi splošnimi okoliščinami v državi in slabimi razmerami v zaporih pridržana pristojnemu sodišču, zaradi česar je toženka na to odločitev vezana.

10. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom X Dor 330/2020-3 z dne 20. 1. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP, vendar pa do danes o tem vprašanju še ni bilo odločeno.

11. Toženka se sklicuje na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 438/2021-8 z dne 2. 4. 2021, ki je bila sprejeta po datumu izdaje sklepa Vrhovnega sodišča v RS, v kateri je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da sta za ugotavljanje okoliščin ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP pristojni kazenski sodišči. Upravno sodišče je zavzelo stališče, da minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Za presojo okoliščin, o katerih je pravnomočno odločilo že kazensko sodišče, ni pristojno niti upravno sodišče v upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. V navedeni sodbi Upravnega sodišča RS je jasno in nedvoumno navedeno, da je toženka (tj. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS) po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj, tujcu katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.

12. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da se toženka zato, ker gre za pravnomočno odločeno zadevo, ni smela opredeljevati niti do tožnikovih navedb o stanju v kazahstanskih zapornih institucijah in Resoluciji Evropskega Parlamenta z dne 14. 3. 2019 o stanju človekovih pravic v Kazahstanu (2019/2610(RSP) (v nadaljevanju Resolucija EP), o verjetnosti, da bo tožnik kot pripadnik lezginske narodnosti diskriminiran. Do vseh tovrstnih navedb se je že opredelilo Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 (gl. tč. 26-31 razlogov sklepa), potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 4406112019 z dne 19. 3. 2021 (gl. tč. 5-6 razlogov sklepa).

13. Toženka je v zvezi s subjektivnimi okoliščinami o tožnikovem zdravstvenem stanju ter navedbami, da mu v zaporni instituciji v Republiki Kazahstan ne bodo zagotovljeni vsi minimalni standardi v zvezi s higienskimi in sanitarnimi kriteriji poudarila, da je tudi odločitev o morebitnih kršitvah 3. člena EKČP, zaradi slabega zdravstvenega stanja, v povezavi z bivanjskimi razmerami v zapornih institucijah Republike Kazahstan in zdravstveno oskrbo v njih, pridržana pristojnemu sodišču. Vidik ustreznosti zdravstvene oskrbe v povezavi z zdravstvenim stanjem osebe in bivanjskimi razmerami v priporu, sodi v okvir presoje 3. člena EKČP, zaradi česar je Ministrstvo za pravosodje na odločitev kazenskih sodišč vezano in o njej ne more ponovno odločati niti ne presojati oziroma izvajati novo predlaganih dokazov v zvezi s temi navedbami. Zato je toženka zavrnila dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Tožnik je tovrstne navedbe in dokaze predložil v sodni fazi odločanja o izročitvi (slednje navaja tudi tožnik sam na 12. strani pisne izjasnitve) in je zato tudi v tem delu zadeva že pravnomočno odločeno. Toženka je še ugotovila, da ne gre za nove dokaze, saj jih je tožnik predložil že v sodni fazi izročitve, kot se je lahko prepričalo z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 44061/2019 (str. 1416-1424). Pojasnila je, da se tudi v primeru, da bi tožnik predložil nove dokaze, toženka do navedenega ne bi mogla opredeliti, saj je zadeva v tem delu že pravnomočno odločena. Do navedb tožnika glede njegove zdravstvene obravnave v kazahstanskih zaporih se je prav tako že opredelilo Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 (gl. tč. 29). Okrožno sodišče v Ljubljani je presojalo in ocenilo (gl. tč. 31 in 32 razlogov navedenega sklepa) tudi navedbe pristojnega organa v Kazahstanu, iz katerih med drugim izhaja, da v kazahstanskih zaporih dejansko primanjkuje zdravstvenega osebja, vendar so to odpravili tako, da se zdravljenje zapornikov izvaja preko območnih civilnih zdravstvenih ustanov in da ne gre zgolj za pavšalna zagotovila kazahstanskih oblasti, čemur je pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Kp 44061/2019 z dne 19. 3. 2021 (gl. tč. 6 razlogov sklepa).

14. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da se je do stanja splošnih razmer v zaporni instituciji v Republiki Kazahstan in možnostih zagotavljanja zdravstvene oskrbe v zavodu, kjer bo tožnik prestajal kazen, na podlagi informacij o namestitvi države prosilke o bivanjskih in varnostnih pogojih v konkretnem priporu/zaporu ter upoštevanjem tudi poročila mednarodnih organizacij, ki skrbijo za varstvo človekovih pravic (Poročilo o človekovih pravicah Kazahstan 2019 in Konsolidirano poročilo članov nacionalnega preventivnega mehanizma za leto 2018), opredelilo Okrožno sodišče v Ljubljani (gl. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021, tč. 22-33 razlogov sklepa), s čimer se je Višje sodišče v Ljubljani v celoti strinjalo.

15. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da ugovora o izročitvi zaradi verjetnosti kršitve pravice do poštenega sojenja v državi prosilki na podlagi 6. člena EKČP tožnik ni zatrjeval v sodni fazi odločanja o izročitvi, zato se je do teh navedb opredelila v izpodbijani odločbi. Tožnik nasprotuje izročitvi in trdi, da obstaja verjetnost kršitve 6. člena EKČP zaradi splošnih razmer v Kazahstanu, ker mu bodo kršene temeljne človekove pravice v povezavi s pravico do poštenega sojenja. Tožnik se je pri tem skliceval na Poročilo Ameriške odvetniške zbornice o predhodnih izsledkih sojenja aktivistu za človekove pravice Alnurju lIyashevu z dne 3. 9. 2020, iz katerega izhaja, da se obrambo nenehno prekinja, izklaplja se ji zvočnike, zagovornik je imel le nekaj minut za posvet s stranko, itd.. Tožnik meni, da ne bodo priznani standardi poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sklicuje se tudi na poročilo Amnesty International iz leta 2016 ter Dokument Odbora za človekove pravice Združenih narodov št. CCPRlClKAZJQ/2 z dne 4. 12. 2015, iz katerih izhajajo navedbe v zvezi z ustrahovanjem in nadlegovanjem zagovornikov in obdolžencev.

16. Toženka je obrazložila, da iz sodne prakse ESČP izhaja jasno stališče, da se varstvo pravice iz 6. člena EKČP v zadevah izročitev in izgonov lahko uveljavlja le izjemoma, t.j. v primerih očitnega odrekanja te pravice (»flagrant denial of justice«) v državi prosilki. Navedeni test po prepričanju sodišča presega nepravilnosti ali pomanjkanja procesnih varovalk v postopkih, ki pridejo v poštev pri presoji kršitev 6. člena EKČP znotraj posamezne države pogodbenice konvencije. V zadevi Othman proti Združenemu kraljestvu je sodišče zapisalo, da v dvaindvajsetih letih po sodbi v zadevi Soering ni ugotovilo kršitve 6. člena EKČP osebam v zadevah izgonov, saj se uporablja strogi test presoje poštenosti postopka. Po stališču ESČP pojem »f1agrant denial of justice« predstavlja sinonim za sojenje, ki je v očitnem nasprotju z določbo iz 6. člena oz. načeli, ki jih vsebuje. Gre torej za tako hude kršitve, ki pomenijo izničenje samega bistva te pravice. Sodišče med primere takšnih kršitev prišteva denimo obsodbo v nenavzočnosti brez možnosti ponovnega odločanja o pritožbi, določene primere kršitev pravic do obrambe, odločitev o priporu brez možnosti preizkusa zakonitosti njegove odreditve pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem ter namerno in sistematično odrekanje pravice do odvetnika, predvsem osebam pridržanim v tujini. Opozori na odločbo Ustavnega sodišča Up-402/12 z dne 5. 7. 2012 in sklep z dne 21. 5. 2012, iz katere izhaja, da v postopku izročitve tujca ne gre za preizkus vseh ustavnih procesnih jamstev po domačem kazenskem postopku, temveč zgolj za ugotavljanje zakonitih pogojev za izročitev in v tem okviru za presojo, ali so bili spoštovani minimalni standardi varstva pravice do obrambe pred pritožbenim sodiščem države prosilke.

17. V zvezi s Poročilom Ameriške odvetniške zbornice o predhodnih izsledkih sojenja aktivistu za človekove pravice Alnurju lIyashevu, je toženka izpostavila, da sicer ne dvomi v verodostojnost poročila, da pa gre zgolj za posamezen primer, izpostavljen s strani tožnika, na podlagi katerega ne gre sprejemati zaključkov in posploševati, da v državi prosilke ni zagotovljene vladavine prava in pravice do poštenega sojenja. Poudarila je, da je bil R.R. obtožen zavestnega razširjanja lažnih informacij v izrednih razmerah, ko je v treh ločenih objavah na spletni strani Facebook objavil zapise, ki so kritizirali stranko Nur Otan zaradi korupcije in nesposobnosti, pri čemer so se zapisi nanašali tudi na ukrepe, sprejete v posledici pandemije COVID-1 9. Toženka se je sklicevala tudi na pojasnilo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 440612/2019 z dne 8. 1. 2021 (gl. tč 24. razlogov sklepa), da se Republika Kazahstan na relevantnih lestvicah mednarodnih institucij, ki se ukvarjajo s področjem vladavine prava in varstva človekovih pravic, praviloma uvršča nizko in je opredeljena kot avtoritativna država. V njej obstajajo številne omejitve političnega in sindikalnega udejstvovanja, zabeleženi pa so tudi primeri zlorabe pravnih institutov za obračun z nasprotniki aktualne politične oblasti. Kot je razvidno iz Poročila Ameriške odvetniške zbornice o predhodnih izsledkih sojenja aktivistu za človekove pravice Alnurju lIyashevu, vsebuje primer Alnurja Ilyasheva politične elemente, saj bi le-ta naj na spletu kritiziral vladajočo stranko AI-Nur. Po prepričanju toženke pa vse navedeno še ne pomeni, da je podana realna in konkretna nevarnost za kršenje pravice do poštenega sojenja tudi v konkretnem primeru, tj. v primeru tožnika, ki ni preganjan zaradi kaznivih dejanj oz. ravnanj, ki bi imela kakršnekoli elemente političnega ali sindikalnega udejstvovanja.

18. Toženka je obrazložila, da je že v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 (gl. tč. 26 razlogov sklepa) navedeno, da iz dokumentacije, ki jo je dostavilo Generalno državno tožilstvo Republike Kazahstan, v katere verodostojnost iz enakih razlogov kot kazensko sodišč, tudi toženka ne dvomi, izhaja, da je v novejšem času Kazahstan pristopil k številnim izboljšavam zakonodaje s področja kazenskega postopka in izvrševanja kazenskih sankcij. Konec leta 2017 je bil sprejet tudi Zakon o modernizaciji kazenskega postopka, ki je med drugim okrepil načelo kontradiktornosti in razširil pristojnosti zagovornikov. Toženka je pojasnila, da na podlagi seznanitve in pregleda poročil, predloženih v sodnem delu izročitvenega postopka (Resolucija EP, Zaključne ugotovitve Odbora za človekove pravice Združenih narodov, št. CCPRlClKAZJCO/2 z dne 9. 8. 2016, poročila Human rights watch, poročilo Amnesty International, itd.) ter poročila Amnesty International iz leta 2016 in Dokumenta Odbora za človekove pravice Združenih narodov iz leta 2015, ugotavila, da gre za poročila starejšega datuma, ki so bila izdana pred uvedbo dodatnih izboljšav nadzornih mehanizmov ter posodobitvijo notranje zakonodaje. Toženka meni, da verodostojni viri ne izkazujejo primerov, ki bi pomenili očitno odrekanja pravice iz 6. člena EKČP v sodnih postopkih v Republiki Kazahstan.

19. Toženka je še ugotovila, da je Generalno državno tožilstvo Republike Kazahstan v točki 8 svoje prošnje za izročitev, katere podpisnik je g. Ahmetžanov, namestnik generalnega tožilca, podalo izrecno garancijo, da bodo imenovanemu v Kazahstanu zagotovljene vse možnosti za zaščito, vključno s pomočjo odvetnika, da bodo predstavniki pristojnih organov Slovenije imeli možnost pridobitve informacije o kazenskem postopku imenovanega, vključno z udeležbo na sojenju ter da bodo obveščeni o zaključku kazenskega postopka zoper njega. Toženka se pri oceni verodostojnosti garancij pridružuje zaključkom kazenskega sodišča (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 - tč. 27 in 32), da gre za zagotovila Generalnega državnega tožilstva in s tem za zagotovila pristojnega organa Republike Kazahstan in da ni razlogov za dvom v pristnost ali verodostojnost prejetih zagotovil, saj je odgovornost za njihovo uresničevanje jasna in sloni na Generalnem državnem tožilstvu države zaprosila. Toženka je utemeljila, da je zagotovila pristojnih organov države prosilke, prejetih po diplomatski poti v postopku izročitve, tožnikove navedbe in predloženi dokazi v sodnem in upravnem delu izročitvenega postopka, niso omajali do te mere, da bi z vidika standardov ESČP lahko govorili o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Tožnik po oceni toženke ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja (ti. »flagrant denial of justice«), zato toženka ni sledila predlogu, naj dodatno prebere vsa poročila nevladnih organizacij zadnjega desetletja glede razmer, ki se nanašajo na Kazahstan glede kršitve 6. člena EKČP. Toženka je ocenila, da upoštevajoč dana zagotovila, sodno prakso ESČP in verodostojne vire, ni podana verjetnost, da bi bila tožniku v državi prosilki kršena pravica do poštenega postopka v taki meri, da bi šlo za njeno očitno odrekanje oziroma izničenje le-te.

20. Toženka je na podlagi obrazloženega ugodila prošnji Generalnega državnega tožilstva Republike Kazahstan št. 2-013602-19- 61810 z dne 28. 9. 2019 in dovolila tožnikovo izročitev pristojnim organom Republike Kazahstan, zato ker sta Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 in Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 44061/2019 z dne 19. 3. 2021 ugotovili, da so izpolnjeni pogoji za tožnikovo izročitev in ker ni podan nobeden od pogojev za zavrnitev izročitve po tretjem odstavku 530. člena ZKP. Med izročitvenim postopkom je toženka ugotovila, da v primeru izročitve tožnika v Republiko Kazahstan ni izkazana verjetnost kršitve človekovih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS in EKČP. Toženka je izročitev skladno s 531. členom ZKP omejila z načelom specialnosti, saj se mu imenovani ni odpovedal. 21. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da je tožnik s svojim protipravnim ravnanjem in izogibanjem kazenskemu postopku povzročil izročitveni postopek, zato po presoji toženke na podlagi drugega odstavka 113. člena ZUP ni upravičen do povračila stroškov upravnega postopka (smiselno enako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 353/2012 z dne 16. 1. 2013).

Tožnikove navedbe

22. Tožnik zoper izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 26. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) vlaga tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in trdi, da je toženka tudi nedopustno in brez pravne podlage posegla v pravico tožnika do prepovedi mučenja (18. člen Ustave RS in 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, v nadaljevanju EKČP).

23. Nasprotuje stališču toženke, da minister ne more posegati v okoliščine, ki jih je ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne. Tožnik meni, da lahko minister ne glede na odločitev sodišč še vseeno zavzame stališče, da izročitve ne dopusti, med drugim tudi zato, ker obstaja verjetnost, da bo izročena oseba v državi prosilki mučena. Navaja, da je tako stališče potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je s sklepom št. X Dor 330/2020-3 z dne 20. 1. 2021 dopustilo revizijo prav glede vprašanja, ali je minister za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

24. Tožnik trdi, da je v sodnem delu postopka vseskozi opozarjal na splošne slabe razmere v Republiki Kazahstan (na splošno), v kazahstanskih zaporih (konkretno) in zatrjeval, da bodo v primeru izročitve v Republiko Kazahstan kršene njegove človekove pravice, ker obstaja velika verjetnost, da se bo z njim nečloveško in ponižujoče ravnalo. Opozori, da je prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja edina absolutna človekova pravica, v katero ni dopustno poseči pod nobenim pogojem, četudi bi minister v takšnem primeru »nasprotoval pravnomočni odločitvi sodišča«. Navaja, da je tudi minister za pravosodje v upravnem delu izročitvenega postopka zavezan upoštevati tako EKČP kot tudi sodno prakso ESČP. Meni, da je s tem, ko toženka ni pretehtala tožnikovih navedb o kršitvah 3. člena EKČP, ravnala v direktnem nasprotju z 18. členom Ustave RS. Toženki očita, da ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, ni preučila niti se opredelila do njegovih navedb, zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

25. Poudarja, da je v sodnem postopku podal obsežne navedbe o mučenju v Kazahstanu in predložil številna s tem povezana poročila relevantnih institucij (npr. članki s portalov: Radio Free Europe, BBC NEWS, ACCA, Amnesty International,...). Mučenje zapornikov v Kazahstanu potrjuje tudi Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. 3. 2019 o stanju človekovih pravic v Kazahstanu (2019/2610/RSP). Po poročanju Evropskega parlamenta in OZN je stanje v kazahstanskih zaporih katastrofalno. Zatrjuje, da bo v državi prosilki mučen oziroma se bo z njim nečloveško in ponižujoče ravnalo. Tožnik meni, da ni sporno, da so splošne razmere v Kazahstanu katastrofalne, še toliko bolj pa so katastrofalne v kazahstanskih zaporih. Tožnik je izpostavil tudi osebni okoliščini, ki nakazujeta na to, da bo tožnik mučen. Toženki očita, da se ni spustila v presojo dejstva, da bo mučen, torej ni uporabila 3. člena EKČP, zaradi česar je po mnenju tožnika izpodbijano odločbo treba odpraviti. Opozoril je, da je ESČP v zadevi Baysakov proti Ukrajini št. 54131/08 z dne 18. 2. 2010 ekstradicijo v Kazahstan označilo kot kršitev 3. člena EKČP. 26. Jamstva in zagotovila, ki jih je dala Republika Kazahstan, so po mnenju tožnika povsem splošne narave, brez konkretnih in oprijemljivih garancij. ESČP je že opozorilo na zanašanje na diplomatska zagotovila pred mučenjem iz držav, kjer je mučenje endemično ali trajno. Prav takšen primer pa je v Republiki Kazahstan, kot sta pravilno ugotovili tudi slovenski sodišči. Poudari, da kjer so dana zagotovila, sodišča ne odvezuje obveznosti, da preuči ali so ta zagotovila v njihovi praktični uporabi zadostno zagotovilo, da bo prosilec zaščiten pred tveganjem (Abdulkhakov proti Rusiji, opr. št. 14743/11, z dne 11. 2. 2013). Tožnik še navaja, da je toženka povsem prezrla standarde, ki jih je vzpostavilo ESČP in ravnala v nasprotju s 3. členom EKČP. 27. Tožnik opozori, da je zagotovila podal tožilec, ki sedi v glavnem mestu Nursultan, tožnik pa bo najverjetneje prestajal pripor oziroma zapor v kazenski koloniji, oddaljeni več tisoč kilometrov iz glavnega mesta. Ne drži, da je enota Generalnega državnega tožilstva, ki je podala zagotovila, zadolžena za nadzor nad vsemi naštetimi zapornimi institucijami, kamor naj bi pritožnika odpeljali. Republika Kazahstan ni pojasnila, kako Generalno državno tožilstvo spremlja nadzor nad tožilci, ki so obveščeni o pravnem statusu zapornikov (tako tudi ESČP v zadevi Kordian proti Turčiji, opr. št. 6575/06 z dne 4. 7. 2006),.

28. Tožnik navaja, da je država prosilka podala normativna zagotovila v zvezi z zapornimi ne pa tudi s pripornimi institucijami - tožnik pa bo, preden ga bo doletela zaporna kazen, prestajal pripor. Država prosilka ni pojasnila, v kateri priporni instituciji bo pritožnik niti kakšna zagotovila daje glede razmer v tej instituciji. Tožnik meni, da je obveznost ministra za pravosodje, da preveri, kam točno, v katero institucijo izroča pritožnika, zato je takšno površno postopanje, v primerih, ko gre za ogrožanje temeljne človekove pravice, povsem nesprejemljivo in v nasprotju s 3. členom EKČP. 29. Tožnik še navaja, da država prosilka ni podala nikakršnih zagotovil glede spoštovanja njegovega slabega zdravstvenega stanja. Iz edinih podatkov o zagotovljenem osebnem prostoru v zaporih, ki izhajajo iz dokumentacije Generalnega državnega tožilstva Republike Kazahstan št. 2-013602-20-15104 izhaja, da je minimalni zagotovljeni življenjski prostor zapornikov 2,5 kvadratnih metrov, vendar »dejansko« trenutno omogočajo 3,5 kvadratnih metrov prostora. Že zgolj zaradi tega toženka tožnika ne bi smela izročiti. Takšna kvadratura ne ustreza minimalnim standardom, kot jih je razvilo ESČP, zato po tožnikovem mnenju ni mogoče z verjetnostjo ugotoviti, da so zagotovljeni pogoji, ki ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP. Če sodišče te presoje ne opravi, s tem krši svoje dolžnosti (na primer sodba ESČŠ, zadeva Muršič proti Hrvaški, opr. št. 7334/13 z dne 20. 10. 2016). Tožnik še navaja, da zagotovila niso bila podpisana s strani države prosilke, kar ni v skladu z mednarodnimi standardi.

30. Tožnik je že tekom sodnega postopka v izjavi pred toženko navedel, da se je njegovo zdravstveno stanje izredno poslabšalo. V Kazahstanu mu glede na splošne in posebne okoliščine ne bo zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba, prav tako pa tudi ne ostali minimalni higienski in preostali standardi. Toženka se sicer strinja, da navedbe o ne-zagotavljanju minimalnih higienskih in zdravstvenih standardov sodijo v presojo kršitev 3. člena EKČP. Meni pa, da ne drži, da je ministrstvo za pravosodje vezano na odločitev kazenskih sodišč in o njej ne more ponovno odločati niti ne presojati oziroma izvajati novo predlaganih dokazov v zvezi s temi navedbami. V nadaljevanju navaja, da v postopku presojanja pogojev za izročitev pred kazenskim sodiščem še ni zatrjeval svojega slabega zdravstvenega stanja, na katerega je opozoril v predlogu za odpravo pripora z dne 1. 3. 2021, o čemer pa je odločala preiskovalna sodnica s sklepom II Kpd 44061/2019 z dne 10. 3. 2021 (in ne senat kazenskega oddelka) le v okviru pogojev za odpravo pripora. Tožnik meni, da bi se toženka zato morala spustiti v presojo, ali obstaja verjetnost, da se bo zaradi zdravstvenega stanja s tožnikom v Republiki Kazahstan slabo ravnalo. Toženka zavestno ni želela uporabiti 3. člena EKČP in 18. člena Ustave RS in dopustila izročitev tožnika kljub temu, da je vedela, da je zdravstveno stanje tožnika slabo. Zato ni pravilno uporabila 3. člena EKČP (18. člena Ustave RS), ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ni izvedla predlaganih dokazov, se do njih ni opredelila in/ali jih zavrnila in tudi ni zadostila standardom obrazloženosti odločbe.

31. Tožnik še navaja, da obstajajo utemeljeni razlogi za verjetnost, da bo prišlo v Kazahstanu do očitne in tako hude kršitve standardov poštenega postopka, da bi to izničilo pravico iz 6. člena EKČP. Toženka bi morala preučiti predvidljive posledice pošiljanja v državo prejemnico, upoštevajoč tamkajšnje splošno stanje in njegove osebne okoliščine.

32. Toženka se je v izpodbijani odločbi široko opredelila do Poročila Ameriške odvetniške zbornice o predhodnih izsledkih sojenja aktivistu za človekove pravice Alnurju Ilyashevu z dne 3. 9. 2020, ni pa izvedla drugih, po mnenju tožnika bistveno bolj pomembnih dokazov, ki se nanašajo na nepoštenost sodnih postopkov v Republiki Kazahstan. Tožnik je poleg Poročila Ameriške odvetniške zbornice, ki redoma spremlja postopke proti aktivistu Alnur-u Ilyashev-u, predložil tudi poročilo Amnesty International, ki je objavljen med dokumenti Odbora ZN za človekove pravice v zvezi s kršitvami v Kazahstanu, iz katerega izhaja, da se tam obdolženi in njihovi zagovorniki soočajo z ovirami, nadlegovanjem in ustrahovanjem. Pravniki, s katerimi se je leta 2015 pogovarjala Amnesty International, so tudi poudarili težave, s katerimi se pogosto srečujejo pri dostopu do svojih strank, ki so v zaporu ali pridržanju. Dokazna ocena tega poročila je po mnenju tožnika tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost odločbe. Toženka je po oceni tožnika v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedla, da naj bi se na splošno kazenski postopki v državi prosilki izboljšali, da je bila uvedena funkcija preiskovalnega sodnika, da so bile razširjene pristojnosti zagovornikov, ne poda pa niti enega samega argumenta (indica), da se je izboljšal procesni položaj obdolženega. Tožnik navaja, da ni zatrjeval tega ampak je zatrjeval, da mu predvsem na glavni obravnavi ne bodo zagotovljene pravica do izjave, do posveta z zagovornikom, svobodna komunikacija z njim ipd., do česar se toženka sploh ni opredelila. Trditev toženke, da gre za stara poročila, ker novejših poročil o zadevni tematiki v Kazahstanu ni, ocenjuje tožnik kot pavšalno in v dokaz navaja spletno stran Združenih narodov - OHCHR. Poleg tega se takšna poročila ne pišejo na letni ravni, pač pa po »periodic review« obdobju, ker je seveda le na takšen način mogoče podati zaključne ugotovitve o stanju spoštovanja človekovih pravic.

33. Ne drži stališče, da je že na podlagi nove zakonodaje mogoče sklepati o spoštovanju človekovih pravic, ker ureditev morda ni implementirana ali se jo ignorira in ne spoštuje. Če bi toženka natančno vpogledala v predložene dokumente in se seznanila z njihovo vsebino, bi prišla do drugačnega zaključka o stanju nespoštovanja 6. člena EKČP v Kazahstanu.

34. Tožnik navaja, da je toženki predlagal, da prebere vsa poročila nevladnih organizacij (Amnesty International, Lawyers for Lawyers, The Equal Rights Trust, itd.) zadnjega desetletja, ki se nanašajo na razmere v Kazahstanu, tako v zvezi s kršitvijo 3. člena, kot tudi v zvezi s kršitvijo 6. člena EKČP. Poročila so dostopna na spletni povezavi. Toženka je ta tožnikov predlog pavšalno zavrnila iz razloga, ker upoštevaje dana zagotovila, sodno prakso ESČP in verodostojne vire zaključuje, da ni podana verjetnost kršenja 6. člena EKČP. Toženka je kršila tožnikovo pravico do izjave, ker bi morala to zavrnitev ustrezno utemeljiti, opredeliti do vseh posameznih s strani tožnika v postopku predlaganih dokazov ter jasno obrazložiti. Prepovedana je namreč vnaprejšnja dokazna ocena, kar izhaja tako iz pravice do izjave, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kot tudi iz 10. člena ZUP. Tožniku je bila neposredno kršena pravica do izjave v tem postopku ker ne ve, katera zagotovila je toženka na temo 6. člena EKČP pribavila (ta mu niso bila dana na vpogled in v izjasnitev). Edina zagotovila, ki jih je Republika Kazahstan podala, so se nanašala na 3. člen EKČP in ne na 6. člen EKČP. Prav tako tožnik ne ve, iz katere prakse ESČP naj bi izhajalo, da se v Republiki Kazahstan spoštujejo človekove pravice (prav obratno, tožnik je v postopku predložil sodbo ESČP v zadevi Raysakov proti Ukrajini, opr. št. 54131/08, z dne 18. 2. 2010, s katero je ESČP ugotovilo ravno nasprotno). Ti verodostojni viri tožniku niso bili razkriti, jih ni imel možnosti izzvati (»challenge«), zato je tudi postopek pred toženko povsem nepošten (v nasprotju s 6. členom EKČP in 22. členom Ustave RS). Če bi toženka izvedla predlagane dokaze, bi ugotovila verjetnost, da si tožnik v postopku ne bo mogel svobodno izbrati zagovornika, ne bo mogel prosto komunicirati z njim, ne bo mogel zasliševati prič, jih videti, njegove izjave ne bodo slišane pred sodiščem, sodišče ne bo nepristransko in neodvisno sestavljeno in postavljeno, prav tako pa ne tožilec, ki ima glede na dokumente OZN preširoka pooblastila v kazenskih zadevah.

35. Tožnik v vlogi, prejeti 24. 5. 2021, navaja, da pravnomočno ugotovljeno stanje v "sodnem delu“ postopka izročitve, po mnenju tožnika ne bi smelo prekludirati toženkine zavrnitve prošnje za izročitev, če bi toženka samostojno ocenila, da obstaja verjetnost, da bodo zahtevani osebi v primeru izročitve kršene pravice iz 2., 3., 6. in 8. člena EKČP. Tožnik izrecno opozarja, da ga toženka izroča v državo, kjer sta mučenje zapornikov in ponižujoče kaznovanje del vsakdana. Dejanje zaradi nekajmesečne zamude pri izročitvi ne bo zastaralo. Nikakršnega pomena ne sme igrati teža kaznivega dejanja, ki naj bi ga tožnik domnevno izvršil. Dejstvo, da predmetni postopek traja že 22 mesecev, ni odvisen od tožnika in tega ni mogoče šteti v njegovo škodo.

Navedbe toženke

36. Toženka v odgovoru na tožbo povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje na izpodbijano odločbo.

37. Ponavlja stališče, da so navedbe tožnika, da minister ni vezan na nobene pogoje, neutemeljene in kontradiktorne. Opozori, da tožnik sam izrecno navede, da se glede na naravo odločanja lahko šteje, da je sodni del izročitvenega postopka osredotočen na ugotavljanje pogojev, ki so predpisani z notranjo zakonodajo in večstranskimi in dvostranskimi mednarodnimi sporazumi, ki zavezujejo državo. Meni, da se minister za pravosodje glede pogojev za izročitev, katerih presoja je v pristojnosti kazenskih sodišč in do navedb tožnika v zvezi z njimi, do katerih sta se sodišči že pravnomočno opredelili, ne more ponovno opredeljevati in spreminjati ter posegati v pravnomočno odločitev sodišča. Če bi se, bi kršilo načelo neodvisnosti sodstva kot tudi načelo spoštovanja pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave RS. Pravnomočnost namreč izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju. V konkretnem primeru se dejansko stanje po pravnomočni odločitvi pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo, kar bi narekovalo obveznost toženke, da zaradi varovanja ustavnih pravic ponovno presoja iste navedbe tožnika, do katerih se je pravnomočno že opredelilo kazensko sodišče. 38. Toženka lahko sprejema, da je v določenih primerih zaradi varstva človekovih pravic izjemoma dopustno, da tudi minister za pravosodje presoja ugovor tujca glede izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave RS, in sicer v situaciji, ko tujec takega ugovora v sodnem delu izročitvenega postopka ne bi mogel uveljavljati, saj so nastopile nove okoliščine po odločitvi pristojnih kazenskih sodišč (npr. v primeru nastopa izrednih razmer v državi prosilki). Nasprotno pa v situaciji, kot je v konkretnem primeru, ko tožnik v upravnem delu izročitvenega postopka izročitvi ugovarja iz istih razlogov in na podlagi istih navedb, do katerih sta se pravnomočno opredelili že kazenski sodišči, toženka ni pristojna ponovno presojati istih navedb in ocenjevati novih dokazov, do katerih sta se vsebinsko pravnomočno že opredelili kazenski sodišči. 39. Toženka poudarja, da se je ustrezno opredelila do vseh s strani tožnika v upravni fazi postopka predlaganih dokazov in trditev, jih obrazložila in zavrača očitek vnaprejšnje dokazne ocene kot neutemeljen.

40. Toženka še izpostavlja, da tožnik zgolj ponavlja svoje navedbe pod točko V tožbe (pod razdelkom 2. »Glede neustreznosti jamstev in zagotovil«). V izogib nepotrebnemu ponavljanju se toženka sklicuje na izpodbijano odločbo. Dodaja, da je v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 (gl. zlasti tč. 27) navedeno, da je Generalno državno tožilstvo vsekakor tisti državni organ, ki je pristojen dati zagotovilo, da zahtevana oseba ne bo soočena z mučenjem ali nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem ter je sposobno tudi učinkovito izvrševati nadzor nad ravnanjem z obsojencem. Tovrstnemu stališču pa je pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani št. I Kp 44061/2019 z dne 19. 3. 2021 (gI. zlasti tč. 5 in 6 razlogov sklepa), ki je ugotovilo, da je bilo zadoščeno vsebinskim zahtevam države izvršiteljice za pojasnitev posameznih okoliščin, da so dana zagotovila verodostojna in da jim je, upoštevaje načelo medsebojnega zaupanja med državami, upravičeno slediti.

41. Tožbene trditve pod točko VI tožbe toženka prereka kot popolnoma neutemeljene, neresnične in zavajajoče. Poudarja, da je že obrazložila in poudarila v izpodbijani odločbi, da je odločitev o morebitnih kršitvah 3. člena EKČP zaradi slabega zdravstvenega stanja v povezavi z bivanjskimi razmerami v zapornih institucijah Republike Kazahstan in zdravstveno oskrbo v njih pridržana pristojnemu sodišču. Posledično je toženka zavrnila dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Poudarja, da ne gre za nove dokaze. Glede na datume na zdravniških potrdilih oz. napotnici bi bil tožnik dolžan po mnenju toženke tovrstne listinske dokaze predložiti in se do njih podrobno opredeliti že v fazi pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021. Toženka vztraja, da se je do navedb tožnika glede njegove zdravstvene obravnave v kazahstanskih zaporih opredelilo že Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 (gl. tč. 29).

42. V zvezi s stanjem splošnih razmer v zaporni instituciji v Republiki Kazahstan, kjer bo zahtevana oseba prestajala kazen, toženka dodatno izpostavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani zaprošene informacije in zagotovila države prosilke o namestitvi tožnika v primeru izročitve, za podatke o bivanjskih in varnostnih pogojih v konkretnem priporu/zaporu, možnostih zagotavljanja zdravstvene oskrbe v zavodu ter druge podatke v zvezi z zagotavljanjem človekovih pravic v času prestajanja kazni, dokazno ocenilo v povezavi z dokazi, predloženimi s strani tožnika. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi poročila mednarodnih organizacij, ki skrbijo za varstvo človekovih pravic (Poročilo o človekovih pravicah Kazahstan 2019 in Konsolidirano poročilo članov nacionalnega preventivnega mehanizma za leto 2018), pri čemer je svoje ugotovitve Okrožno sodišče v Ljubljani obširno utemeljilo (gl. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021, tč. 22-33 razlogov sklepa), kar vse je Višje sodišče v Ljubljani v celoti potrdilo.

43. Toženka kot neutemeljene in zavajajoče prereka tudi vse navedbe glede poštenosti postopka. Kot je toženka že pojasnila v izpodbijani odločbi, iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja jasno stališče, da se varstvo pravice iz 6. člena EKČP v zadevah izročitev in izgonov lahko uveljavlja le izjemoma, t.j. v primerih očitnega odrekanja te pravice (»flagrant denial of justice«) v državi prosilki.

44. Toženka ponavlja, da se je po vpogledu v poročila, predložena v sodnem delu izročitvenega postopka (Resolucija EP, Zaključne ugotovitve Odbora za človekove pravice Združenih narodov, št. CCPR/C/KAZ/CO/2 z dne 9.8.2016, poročila Human rights watch, poročilo Amensty International, itd.) ter poročilo Amnesty International iz leta 2016 in Dokument odbora za človekove pravice Združenih narodov iz leta 2015, predložena z izjavo tožnika z dne 3. 5. 2021 ocenila, da gre za poročila starejšega datuma, ki so bila izdana pred uvedbo dodatnih izboljšav nadzornih mehanizmov ter posodobitvijo notranje zakonodaje, kar je vodilo v zaključek, da relevantni verodostojni viri ne izkazujejo primerov, ki bi pomenili očitno odrekanja pravice iz 6. člena EKČP v sodnih postopkih v Republiki Kazahstan.

45. Kot je toženka pojasnila v izpodbijani odločbi in na kar se na tem mestu ponovno sklicuje, je že v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 (gI. tč. 26 razlogov sklepa) navedeno, da je iz dokumentacije, ki jo je dostavilo Generalno državno tožilstvo Republike Kazahstan, mogoče povzeti, da je v novejšem času Kazahstan pristopil k številnim izboljšavam zakonodaje s področja kazenskega postopka in izvrševanja kazenskih sankcij. Tako je bila z reformo uvedena tudi funkcija preiskovalnega sodnika, s čimer se je okrepil sodni nadzor nad preiskovalnimi ukrepi, ki posegajo v človekove pravice in ki so bili v preteklosti v pristojnosti sodišča. Konec leta 2017 je bil sprejet Zakon o modernizaciji kazenskega postopka, ki je med drugim okrepil načelo kontradiktornosti in razširil pristojnosti zagovornikov.

46. Kar zadeva tožbeni očitek o neustreznosti dokaznega predloga, da se preberejo vsa poročila nevladnih organizacij zadnjega desetletja, ki se nanašajo na razmere v Kazahstanu, tako v zvezi s kršitvijo 3. člena kot tudi v zvezi s kršitvijo 6. člena EKČP, toženka pojasnjuje, da tega dokaznega predloga ni izvedla, ker tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja (ti. »flagrant denial of justice«). Toženka je pojasnila, da je Generalno državno tožilstvo Republike Kazahstan v točki 8 svoje prošnje za izročitev, katere podpisnik je g. Ahmetžanov, namestnik generalnega tožilca, podalo izrecno garancijo, da bodo tožniku v Kazahstanu zagotovljene vse možnosti za zaščito, vključno s pomočjo odvetnika, da bodo predstavniki pristojnih organov Slovenije imeli možnost pridobitve informacije o kazenskem postopku imenovanega, vključno z udeležbo na sojenju ter da bodo obveščeni o zaključku kazenskega postopka zoper njega. Toženka se je pri oceni verodostojnosti garancij pridružila zaključkom kazenskega sodišča (gl. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021 - tč. 27 in 32), da gre za zagotovila Generalnega državnega tožilstva, in s tem za zagotovila pristojnega organa Republike Kazahstan in da ni razlogov za dvom v pristnost ali verodostojnost prejetih zagotovil, saj je odgovornost za njihovo uresničevanje jasna in sloni na Generalnem državnem tožilstvu države zaprosila.

47. Toženka navaja, da je pri odločanju v zvezi s 6. členom EKČP izhajala iz listin in dokazov, ki so se nahajali v sodnem in upravnem spisu, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. V prošnji za izročitev, katere podpisnik je g. T.T., namestnik generalnega tožilca, je bila dana izrecna garancija, da bodo tožniku v Kazahstanu zagotovljene vse pravice, ki se nanašajo na 3. člen in 6. člen EKČP, pri čemer so tovrstna zagotovila upoštevna tako v sodni kot tudi v upravni fazi izročitvenega postopka. Ne drži, da so se edina zagotovila, ki jih je podala Republika Kazahstan, nanašala zgolj na 3. člen EKČP. Vsebina danih zagotovil in listinskih dokazov, ki so se nahajali v sodnem in upravnem spisu je toženki omogočila sprejem odločitve v zvezi z varstvom pravice iz 6. člena EKČP. Neutemeljena je tožbena trditev, da se do navedenih zagotovil ni mogla izjaviti, saj se je do navedenega večkrat izjavila v sodni fazi izročitve, nenazadnje pa tudi v upravni fazi izročitve (t.j. v svoji izjasnitvi z dne 3. 5. 2021).

48. Toženka še navaja, da je bil tožnik v pozivu za predložitev pisne izjave št. 56010-42/2019172 z dne 12. 4. 2021 izrecno opozorjen, da bo ministrica za pravosodje pri odločitvi v zvezi z izročitvijo na podlagi sedmega odstavka 524. člena ZKP upoštevala vse za upravni postopek relevantne izjave in vloge, ki jih je tožnik v zvezi z izročitvijo podal v okviru sodnega dela izročitvenega postopka pred pristojnim sodiščem, saj se le-te raztezajo tudi na upravni del izročitvenega postopka, ki teče pred ministrom za pravosodje. Tožnik je bil izrecno opozorjen, da bo ministrica za pravosodje pri svoji odločitvi upoštevala dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 44061/2019 ter dejstva, ki izhajajo iz upravnega spisa ministrstva št. 56010-42/2019. Glede na vse navedeno je kakršnokoli njeno zatrjevanje o kršitvi pravice do izjave neutemeljeno.

49. Toženka še navaja, da tožnik tudi v tožbi v upravnem sporu ponavlja iste navedbe kot v sodnem in upravnem delu izročitvenega postopka, za presojo katerih so pristojna kazenska sodišča in do katerih so se le-ta tudi pravnomočno opredelila.

50. Toženka še navaja, da tožnik v postopku pred toženko ni predložil nobenih novih dokazov, s katerimi bi izkazal utemeljenost istih navedb, ki jih je navajal že pred kazenskimi sodišči, čeprav je bil s pozivom toženke k temu izrecno pozvan, prav tako pa jih ne prilaga niti tožbi v upravnem sporu.

51. V zvezi s priglašenimi stroški tožnika toženka pojasnjuje, da ugovarja višini priglašenih stroškov odvetniškega zastopanja, saj višino stroškov upravnega spora določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, če so seveda izpolnjeni pogoji za njihovo priznanje in plačilo.

52. Glede na vse navedeno toženka meni, da tožbene navedbe niso utemeljene in predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano odločitev.

53. Toženka je na naroku dne 16. 6. 2021 navedla, da bi moral tožnik okoliščine glede svojega zdravstvenega stanja zatrjevati v postopku pred kazenskim sodiščem. V času odločanja prvostopenjskega kazenskega sodišča je tožnik že opravil pregled in ultrazvok mehurja, v pritožbenem postopku pa bi lahko izpodbijal ugotovitev sodišča o zagotovljeni zdravstveni oskrbi. Toženka meni, da ne gre za nove okoliščine glede zdravstvenega stanja ali bistveno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.

Presoja sodišča

54. Sodišče je na podlagi določbe 205. in 206. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo tožnikov predlog za prekinitev tega postopka do pravnomočnega imenovanja novega ministra za pravosodje, saj odstop ministra ne predstavlja razloga za prekinitev postopka.

55. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledajo in prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A14, priloge vlogi tožnika prejeti 9. 6. 2021, vpogledalo v Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (predlagano pod točka IV tožbe), vpogledalo v spletno stran UN: OHCHR (predlagano pod točka VI tožbe), vpogledalo v spletno stran UN Treaty body Database (predlagano pod točka VI tožbe), vpogledalo v poročilo Amnesty International (predlagano pod točka VI tožbe), vpogledalo v vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo in spis Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 44061/2019. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, predlagan na naroku za glavno obravnavo dne 14. 6. 2021 v dokaz, da je tožnik opravil MR zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja, ki ni pravnorelevantna okoliščina. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je namreč glede na stališča tega sodišča bistvena za odločitev v tem upravnem sporu ugotovitev, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita in ali gre za politično oziroma vojaško kaznivo dejanja (tretji odstavek 530. člena ZK).

56. Tožba ni utemeljena.

57. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba o izročitvi tožnika Republiki Kazahstan, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

58. Sodišče je presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da so podani razlogi za dovolitev izročitve tožnika, pri čemer sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi, upoštevajoč, da tožnik v bistvenem ponavlja trditve iz dosedanjega postopka (tako sodnega kot upravnega dela postopka izročitve). Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev, sodišče zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka. Sodišče ugotavlja, da je toženka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožnika o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

59. Postopek izročitve je urejen v XXXI. poglavju Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu ZKP, postopek pa v nadaljnjih členih tega poglavja. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Postopek izročitve je dvofazen, in sicer t.i. sodnemu delu izročitvenega postopka, v katerem prvostopenjsko in drugostopenjsko kazensko sodišče odloči, ali so izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji za izročitev tujca (522-529.a člen ZKP), sledi t.i. upravni del izročitvenega postopka, v katerem minister za pravosodje dovoli izročitev (530. člen ZKP). Pogoji za dovolitev izročitve, ki jih presojata sodišči (Ustava RS, 522. člen ZKP, oziroma določbe mednarodne pogodbe, ki se uporablja primarno), so jasno razmejeni od razlogov za zavrnitev izročitve, ki jih presoja minister za pravosodje (530. člen ZKP).

60. ZKP določa, da senat okrožnega sodišča s sklepom ugotovi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, ki so določeni v 522. členu ZKP (528. člen ZKP). Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper ta sklep spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca, se zadeva pošlje ministru za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi (drugi odstavek 528. člena ZKP). Minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP).

61. Kot je pravilno navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, predstavlja pravno podlago za odločitev v tem upravnem sporu določba 530. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli, lahko pa izda tudi odločbo, da se izročitev odloži zato, ker zoper tujca, katerega izročitev se zahteva, teče pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 530. člena ZKP, ki je za odločanje v tej zadevi relevanten, je določeno, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

62. Sodišče se strinja s stališčem naslovnega sodišča iz sodbe I U 438/2021-8 z dne 2. 4. 2021, da sta za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, pristojni kazenski sodišči, kot tudi, da minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Prav tako je zavzelo stališče, da za presojo okoliščin, o katerih je pravnomočno odločilo že kazensko sodišče, ni pristojno niti upravno sodišče v upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. Po stališču sodišča je toženka (tj. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS) po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj, tujcu katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.1

63. To pomeni, da tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ne more več uspešno uveljavljati. Presojo pogojev za izročitev je namreč opravilo že pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I Ks 44061/2019 z dne 8. 1. 2021, s katerim je sklenilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika Republiki Kazahstan, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 44061/2019 z dne 19. 3. 2021, kot je obširno pojasnila toženka v izpodbijani odločbi. Vse navedbe in dokazni predlogi, ki se nanašajo na »sodni del« postopka izročitve, so zato v tem upravnem sporu nerelevantni.

64. Utemeljeno toženka pojasni, da Vrhovno sodišče RS v zvezi s sklepom št. X Dor 330/2020-3 z dne 20. 1. 2021, s katerim je dopustilo revizijo glede vprašanja ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP, o tem vprašanju še ni odločilo in zato v tem sporu ni upoštevno. Sodišče pripominja, da je predlog za dopustitev revizije v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS I Up 1351/2020 z dne 21. 10. 2020, s katero je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, vložila toženka.

65. V konkretnem upravnem sporu je na podlagi obrazloženega, presoja omejena na ugotovitev toženke, da tožniku ni priznana mednarodna zaščita in da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, čemur pa tožnik niti ne ugovarja. Po presoji sodišča je odločitev toženke zakonita in pravilna, dejansko stanje v zvezi z razlogi, ki jih je bila pristojna ugotavljati toženka, popolno ugotovljeno, prav tako pa je toženka v celoti upoštevala pravila postopka.

66. Po presoji sodišča je pravilno toženkino stališče v zvezi z okoliščinami, ki jih tožnik navaja in se nanašajo na zatrjevano kršitev 3. člena EKČP. Presoja okoliščin, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo, oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, je od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP-N, ki se uporablja od 20. 10. 2019 dalje, skladno s 14. točko 522. člena ZKP pridržana sodiščem, minister za pravosodje pa je na takšno odločitev pristojnih sodišč vezan.

67. Na podlagi obrazloženega se toženka utemeljeno ni spuščala v presojo kršitev 3. člena EKČP, ki jo tožnik utemeljuje (i) s splošnimi okoliščinami v zaporu, (ii) tožnikovim zdravstvenim stanjem, (iii) očitkom, da toženka ni pretehtala tožnikovih navedb o kršitvah 3. člena EKČP, (iv) da se toženka ni spustila v presojo dejstva, da bo tožnik mučen, (v) da toženka ni uporabila 3. člena EKČP, (vi) da država prosilka ni podala nikakršnih zagotovil glede spoštovanja tožnikovega slabega zdravstvenega stanja, (v) da niso zagotovljeni pogoji, ki ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, (vi) z nepravilnostmi v zvezi z nadzorom Generalnega državnega tožilca nad zapornimi institucijami, (vii) z ugovori glede kvadrature zaporov, ki ne ustrezajo minimalnim standardom, kot jih je razvilo ESČP, in je pod kvadraturo (3 m2), ki narekuje avtomatsko zavrnitev zahteve za izročitev, (viii) navedbami o (ne)zagotavljanju minimalnih higienskih in zdravstvenih standardov. O teh okoliščinah in zatrjevanih kršitvah je pravnomočno že odločilo (kazensko) sodišče in zato ni predmet presoje toženke, kot je to obširno pojasnila v izpodbijani odločbi.

68. Sodišče v zvezi z navedbo tožnika, da mora presojo kršitve 3. člena EKČP opraviti sodišče (tožnik navaja primer pred ESČP Muršič proti Hrvaški, opr. št. 7334/13 z dne 20. 10. 2016), pojasnjuje, da je to presojo tudi v tožnikovem primeru opravilo sodišče (kazensko) in sicer v sodnem delu postopka o izročitvi.

69. V zvezi s kršitvijo 6. člena EKČP in zatrjevani nepoštenosti postopka v Republiki Kazahstan sodišče ugotavlja, da zgolj tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno toženke, ki je vestna, skrbna ter analitično sintetična, slednje ne ovrže. Pravilno je sicer stališče tožnika, da zgolj na podlagi nove zakonodaje ni mogoče sklepati o spoštovanju človekovih pravic, ker morda zakonodaja ni implementirana ali se jo ignorira oziroma spoštuje. Tožnik pa očitno spregleda, da toženka svoje dokazne ocene o spoštovanju 6. člena EKČP ni gradila zgolj na podlagi informacije o novi zakonodaji, ampak po dokaznem postopku, v katerem je upoštevala tudi druga dokazna sredstva (Resolucija EP, Zaključne ugotovitve Odbora za človekove pravice Združenih narodov, št. CCPRlClKAZJCO/2 z dne 9. 8. 2016, poročila Human rights watch, poročilo Amnesty International, ter poročila Amnesty International iz leta 2016 in Dokumenta Odbora za človekove pravice Združenih narodov iz leta 2015. 70. Po presoji sodišča je tudi dokazna ocena Poročila Ameriške odvetniške zbornice o predhodnih izsledkih sojenja aktivistu za človekove pravice Alnurju Ilyashevu z dne 3. 9. 2020 vestna, skrbna ter analitično sintetična. V izogib ponavljanju se tudi v tem delu sodišče sklicuje na izpodbijano odločbo in jo v relevantnem delu povzema. Toženka namreč, kot jasno izhaja iz izpodbijane odločbe, ni dvomila v verodostojnost poročila, je pa izpostavila, (i) da gre zgolj za posamezen primer, izpostavljen s strani tožnika, (ii) da je bil Alnur Ilyashev obtožen zavestnega razširjanja lažnih informacij v izrednih razmerah, ko je v treh ločenih objavah na spletni strani Facebook, objavil zapise, ki so kritizirali stranko Nur Otan zaradi korupcije in nesposobnosti, pri čemer so se zapisi nanašali tudi na ukrepe sprejete v posledici pandemije COVID-1 in (iii) da vsebuje primer R.R. politične elemente. Na podlagi tega je toženka prepričana in s to presojo se sodišče strinja, da na podlagi Poročila Ameriške odvetniške zbornice o predhodnih izsledkih sojenja aktivistu za človekove pravice R.R. z dne 3. 9. 2020, ni izkazana realna in konkretna nevarnost za kršenje pravice do poštenega sojenja tudi v konkretnem primeru, tj. v primeru tožnika, ki ni preganjan zaradi kaznivih dejanj oz. ravnanj, ki bi imela kakršnekoli elemente političnega ali sindikalnega udejstvovanja.

71. Povsem jasna je obrazložitev izpodbijane odločbe tudi v delu, ki se nanaša na poročila, predložena v sodnem delu izročitvenega postopka (Resolucija EP, Zaključne ugotovitve Odbora za človekove pravice Združenih narodov, št. CCPRlClKAZJCO/2 z dne 9. 8. 2016, poročila Human rights watch, poročilo Amnesty International, itd.) ter poročila Amnesty International iz leta 2016 in Dokumenta Odbora za človekove pravice Združenih narodov iz leta 2015. Toženka je ugotovila, da gre za poročila starejšega datuma, ki so bila izdana pred uvedbo dodatnih izboljšav nadzornih mehanizmov ter posodobitvijo notranje zakonodaje in po oceni toženke ti viri ne izkazujejo primerov, ki bi pomenili očitno odrekanja pravice iz 6. člena EKČP v sodnih postopkih v Republiki Kazahstan. Torej ni utemeljen tožbeni očitek, da naj bi toženka zapisala, da gre za stara poročila. Starost poročil je bila, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, vezana na to, da so bila poročila sprejeta pred spremembami nadzornih mehanizmov ter posodobitvijo notranje zakonodaje.

72. Toženka je obrazložila, da tožnik po njeni oceni ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja (ti. »flagrant denial of justice«), zato ni sledila predlogu, naj dodatno prebere vsa poročila nevladnih organizacij (Amnesty International, Lawyers for Lawyers, The Equal Rights Trust, itd.) zadnjega desetletja glede razmer, ki se nanašajo na Kazahstan glede kršitve 6. člena EKČP. Ne gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, kot neutemeljeno trdi tožnik, ampak za zavrnitev dokaznega predloga zato, ker se z dokazi ne more nadomestiti trditvena podlaga, kot je obrazložila toženka.

73. Logičen in prepričljiv je na podlagi navedenega zaključek toženke, da na podlagi zagotovil pristojnih organov države prosilke, prejetih po diplomatski poti v postopku izročitve, tožnikovih navedb in predloženih dokazov v sodnem in upravnem delu izročitvenega postopka, ni verjetno, da bi z vidika standardov ESČP lahko govorili o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 74. Toženka je po 530. členu ZKP pristojna, da ugotovi, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč. Vse te okoliščine pa so bile izpolnjene, zato je odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe v bistvenem neutemeljene, saj se nanašajo na pravilnost odločitev pravnomočno zaključenega postopka kazenskih sodišč.

75. Ker je odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

76. Sodišče je tožbo zavrnilo, zato na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Utemeljeno toženka opozori na obrazložitve Predloga ZKP-N, iz katerega med drugim izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da o morebitnih zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, vključno s prepovedjo mučenja in nečloveškega in poniževalnega ravnanja v prvi vrsti in primarno odloča neodvisno in nepristransko sodišče in ne minister za pravosodje kot upravni organ izvršilne veje oblasti. Predlog navaja, da se je zakonodajalec za takšno ureditev odločil zaradi dejstva, da je sodni del izročitvenega postopka osredotočen na ugotavljanje pogojev, ki so predpisani z notranjo zakonodajo in večstranskimi in dvostranskimi mednarodnimi sporazumi, ki zavezujejo državo, odločitev ministra za pravosodje kot predstojnika upravnega organa izvršilne veje oblasti v izročitvenem postopku pa je po svoji naravi tudi politična in vsebuje diskrecijsko polje odločanja, zaradi česar ni primerno, da o presoji ustavno varovanih pravic presoja izvršilna veja oblasti. Namen zakonodajalca je, da o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, vključno s prepovedjo mučenja in nečloveškega in poniževalnega ravnanja, odloča sodišče in ne, da minister za pravosodje lahko ponovno presoja navedbe, do katerih sta se kazenski sodišči že pravnomočno opredelili ter izvaja dokaze, ki sta jih izvedli že sodišči v okviru sodnega dela izročitvenega postopka.