Jedro

Glede na to, da je bila sodna praksa v zvezi s priznavanjem delne pokojnine zavarovancem, ki opravljajo odvetniško dejavnost (kot tožnica), uveljavljena že pred izdajo dokončne odločbe toženke, zoper katero tožnica ni vložila pritožbe, tožnica z novo zahtevo ne more doseči ponovnega odločanja o njeni pravici do delne pokojnine (saj se od izdaje dokončne odločbe do ponovne zahteve niti dejansko niti pravno stanje zadeve nista spremenila).

Izrek

Pritožba zoper sodbo in sklep se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo s sklepom tožbo v delu v katerem je tožnica zahtevala odpravo odločb toženke z dne 12. 5. 2008 in z dne 6. 8. 2008 ter obnovo postopka končanega z odločbama z dne 3. 10. 2007 in z dne 22. 1. 2008. S sodbo je zavrnilo podredni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 12. 5. 2008 in 6. 10. 2008 ter, da se tožnici prizna pravica do delne pokojnine od 30. 4. 2008 dalje, da je toženka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo tožnici odmeriti delno pokojnino, ter v istem roku izplačati vse že zapadle zneske delne pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska do plačila in kriti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti oz. vsaj glede sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje. Meni, da ne gre za enako dejansko in pravno situacijo pri njenem prvem zahtevku, kjer je uveljavljala pravico do delne upokojitve od 14. 3. 2007 dalje, v sedanjem zahtevku pa uveljavlja pravico do delne pokojnine od 30. 4. 2008 dalje in tako dejansko stanje pri obeh izpodbijanih odločbah ni enako. Prav tako ni enaka pravna situacija glede zahtevka v letu 2007 in zahtevka iz leta 2008. V vmesnem obdobju je bila izdana vrsta ustavnih odločb pa tudi odločb Vrhovnega sodišča RS in sodb Višjega delovnega in socialnega sodišča, ter tudi sodb prvostopnjih socialnih in delovnih sodišč, sodna praksa se je spremenila v smeri, da tudi tisti, ki opravljajo samostojni poklic in niso v delovnem razmerju, med te spadajo tudi odvetniki, imajo pravico do delne pokojnine. Po stališču toženke in prve stopnje sodišča tožnica pravico do delne pokojnine ne bi mogla uveljavljati vse do takrat, ko bi uveljavljala polno starostno pokojnino kar pa je nelogično, glede na pravice, ki so priznane drugim, v podobnem položaju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče odločalo o zahtevi tožnice, da se ji dovoli obnova postopka zoper odločbi toženke z dne 3. 10. 2007 in z dne 22. 1. 2008. Toženka je o tožničinem predlogu za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočno odločbo z dne 22. 1. 2008, odločala z odločbo z dne 9. 2. 2009 in zavrnila predlog za obnovo postopka. Tožničino pritožbo pa z odločbo z dne 7. 4. 2009 zavrnila kot neutemeljeno. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je tožnica zahtevala odpravo dokončne odločbe toženke z dne 6. 10. 2008 s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep toženke z dne 12. 5. 2008 s katerim je toženka zavrgla tožničino zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine in svojo odločitev uprla na 4. odst. 129. čl. Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), z utemeljitvijo, da je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

Glede odločanja o tožbenem zahtevku v katerem je tožnica zahtevala odpravo odločb toženke z dne 12. 5. 2008 in z dne 6. 10. 2008 ter obnovo postopka končanega z odločbama z dne 3. 10. 2007 in z dne 22. 1. 2008 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožničin predlog za obnovo postopka toženka zavrnila z odločbo z dne 9. 2. 2009. Zoper to odločbo se je tožnica pritožila. O pritožbi je toženka odločila z odločbo z dne 7. 4. 2009 in tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Tožnica je dokončno odločbo prejela dne 10. 4. 2009. Navedeno dejansko stanje z vidika pritožbenih navedb ni sporno, niti pritožba posebej ne navede v čem izpodbija izdani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče šteje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je s sklepom zavrglo tožbo v delu v katerem je tožnica zahtevala odpravo odločb z dne 12. 5. 2008 in z dne 6. 10. 2008 ter obnovo postopka končanega z odločbama z dne 3. 10 in z dne 22. 1. 2008 iz razloga, da ne obstaja procesna predpostavka za odločanje o primarnem zahtevku tožnice, pravilna. Toženka je z odločbo z dne 12. 5. 2008 odločila o vlogi tožnice z dne 30. 4. 2008 s katero je ta zahtevala priznanje pravice do delne pokojnine, z odločbo z dne 6. 10. 2008 je bilo tako dokončno odločeno o tej zadevi. Tožnica je predlog za obnovo postopka podala šele dne 12. 5. 2008 skupaj s pritožbo, kot podrejeni predlog pritožbe. V skladu z 72. čl. ZDSS-1 se vloži tožba v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. Glede predloga za obnovo postopka v času vložitve tožbe še ni bilo odločeno niti na prvi stopnji, niti ne gre za molk organa po 2. odst. 72. čl. ZDSS-1 in je bil torej primarni tožbeni zahtevek tožnice preuranjen in zanj torej ni bila podana procesna predpostavka.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo podredni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 12. 5. 2008 in z dne 6. 10. 2008 ter, da se tožnici prizna pravica do delne pokojnine od 30. 4. 2008 dalje in, da je toženka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo tožnici odmeriti delno pokojnino in ji izplačati zapadle zneske delne pokojnine, skupaj z zamudnimi obresti od zapadlosti vsakega zneska, do plačila in ji povrniti stroške postopka.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz listin v prilogi sodnega spisa, je razvidno, da je tožnica dne 14. 3. 2007 pri toženki vložila zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine. Toženka je z odločbo z dne 3. 10. 2007 tožničino zahtevo zavrnila, zoper to odločbo je tožnica vložila pritožbo, njena pritožba pa je bila zavrnjena z odločbo z dne 22. 1. 2008. Ta odločba, ki jo je tožnica prejela dne 25. 1. 2008 je postala pravnomočna, saj zoper njo tožnica tožbe ni vložila. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tako o tožničini zahtevi za priznanje pravice do delne pokojnine že pravnomočno odločeno, zaradi česar je toženka imela pravno podlago v določbi 129. čl. ZUP za zavrženje tožničinega ponovnega zahtevka za priznanje pravice do delne pokojnine.

Kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se niti pravno, niti dejansko stanje, od izdaje pravnomočne odločbe z dne 22. 1. 2008, do ponovne zahteve tožnice za priznanje pravice do delne pokojnine z dne 30. 4. 2008, ni spremenilo. Tožnica je v prvem primeru sicer uveljavljala pravico do delne upokojitve od 14. 3. 2007 dalje, v novem zahtevku pa od 30. 4. 2008 dalje, vendar to ne pomeni drugačnega dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev tožnice za pridobitev pravice do starostne pokojnine, temveč le različnost v tem, od kdaj dalje tožnica zahteva to pravico. Prav tako se v ničemer ni spremenila pravna podlaga, niti sodna praksa. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-358/04 z dne 9. 10. 2006 ugotovilo neskladje 1. odst. 58 čl. in 2. odst. 78. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je že v sodbi opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 zavzelo stališče, da je pri opravljanju odvetniške dejavnosti možna vzporednica v tem, da se opravljanje odvetniške dejavnosti šteje kot zaposlitev. Tudi pritožbeno sodišče je o podobni zadevi odločalo na primer v zadevi Psp 244/2007 z dne 10. 1. 2008. To pomeni, da je bila sodna praksa glede priznanja pravice do delne pokojnine zavarovancem, ki opravljajo odvetniško dejavnost, uveljavljena že pred tem, ko je bila izdana dokončna odločba toženke z dne 22. 1. 2008, zoper katero tožnica ni vložila tožbe.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo tožnice, kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.