Jedro

Določba drugega stavka 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP izhaja iz načela ekonomičnosti postopka, saj omogoča upravnemu organu, da se z zadevo, o kateri je bilo odločeno z zavrnilno odločbo, ne ukvarja ponovno po vsebini, če se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo in organ sicer ne bi imel nobenega razloga za sprejem drugačne odločitve kot že v končanem postopku. Vendar to ne pomeni, da pri odločanju o tem, ali je prišlo do spremenjene pravne podlage, ni treba upoštevati tudi novih sodnih odločb oziroma (spremenjene) sodne prakse, ki se je (v tej zadevi) oblikovala po tem, ko je potekel devet mesečni rok za odpravo ugotovljenega neskladja prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 od objave odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006. Pri tem je pomembno, da je na podlagi te ustavne odločbe postalo jasno, da je neustavnost v tem, da zakon nečesa ne ureja - konkretno pravice do delne pokojnine za samozaposlene zavarovance in da bo treba nastalo praznino zapolniti z ustrezno pravno razlago, ki bo dejansko pomenila novo in drugačno uporabo prava.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrne.

Reviziji zoper sodbo se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 1 4 4070004 z dne 12. 5. 2008 in 6. 10. 2008, toženi stranki pa se naloži, da o pravici tožnice do delne pokojnine na podlagi njene zahteve z dne 30. 4. 2008 ponovno odloči v roku 30 dni.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 295 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (s sklepom) zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke z dne 12. 5. 2008 in 6. 10. 2008 ter obnovo postopka, ki je bil končan z odločbama tožene stranke z dne 3. 10. 2007 in 22. 1. 2008 ter (s sodbo) zavrnilo podredni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 12. 5. 2008 in 6. 10. 2008, priznanje delne pokojnine od 30. 4. 2008 dalje in odmero te pokojnine s posebno odločbo.

2. Zavrženje tožbe glede primarnega zahtevka je posledica ugotovitve, da niso podane procesne predpostavke za odločanje. Tožnica je predlog za obnovo postopka podala šele s pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 12. 5. 2008, o tem predlogu pa je bilo odločeno z odločbo 9. 2. 2009, ki je bila na tožničino pritožbo potrjena dne 7. 4. 2009 - predmet presoje v socialnem sporu bi bila torej lahko samo ta odločba. V zvezi s podrednim zahtevkom za odpravo odločb tožene stranke z dne 12. 5. 2008 in 6. 10. 2008 ter priznanje pravice do delne pokojnine pa je sodišče ugotovilo, da je tožnica ponovno zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine vložila pri toženi stranki dne 30. 4. 2008. Tožena stranka je to zahtevo zavrgla s sklepom z dne 12. 5. 2008 in tožničino pritožbo zoper ta sklep zavrnila, in sicer iz razloga, ker je bilo o tožničini zahtevi za priznanje pravice do delne pokojnine že dokončno in pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2008, od takrat pa se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila (četrta točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je opozorilo tudi na to, da je bilo neskladje prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 78. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) z Ustavo ugotovljeno že z odločbo Ustavnega sodišča U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 in da pravica do delne pokojnine odvetniku izhaja že iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007, torej že pred dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke o zavrnitvi tožničine zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine z dne 22. 1. 2008. 3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. V zvezi z odločitvijo v sklepu se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da je bil primarni tožbeni zahtevek preuranjen in za odločanje o njem niso bile izpolnjene procesne predpostavke, v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi podrednega zahtevka pa se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP podlago za odločitev, ki jo je sprejela.

4. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), prvenstveno pa revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvo zahtevo za uveljavljanje pravice do delne pokojnine vložila dne 4. 3. 2007, drugo zahtevo pa je vložila povsem na novo, z zahtevkom, da se ji prizna pravica do delne pokojnine od 30. 4. 2008 dalje. Izpolnjevala je vse pogoje za pridobitev pravice do delne pokojnine. Nedvomno je šlo za spremenjene okoliščine pri uveljavljanju osebne, ustavne pravice, ki jo je priznala tudi sodna praksa. Ne strinja se s presojo sodišča druge stopnje, da ni pomembno, če je pravico do delne pokojnine najprej uveljavljala od leta 2007, kasneje pa od 30. 4. 2008. Sodišče tudi ni upoštevalo ustavnega načela enakega varstva pravic. Sodna praksa namreč v primerih, kot je tožničin, priznava pravico do delne pokojnine, zaradi česar bi bilo treba ugoditi tudi njenemu zahtevku. Nevarno je neupoštevanje uveljavljene sodne prakse; z nasprotnimi dejanji se ruši pravna varnost. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. V navedenem okviru preizkusa izpodbijanje sodbe revizijsko sodišče kljub uvodnemu sklicevanju tožnice na bistvene kršitve določb postopka, ne ugotavlja zadostne konkretizacije teh kršitev, zaradi česar izpodbijanje odločbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Tožnica v zvezi z zavrženjem dela tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk glede odločanja o obnovi postopka ne navede revizijskih razlogov, zaradi česar revizijsko sodišče tudi te odločitve ni moglo preizkusiti. Glede na to je v tem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi podrednega zahtevka tožnica opozarja na ustavno načelo enakega varstva pravic, vendar neutemeljeno. To načelo ne pomeni, da bo zavarovanec - odvetnik, ki uveljavlja pravico do delne pokojnine, s svojim zahtevkom uspel že zaradi tega, ker je bila ta pravica v drugih sodnih postopkih priznana nekaterim zavarovancem – odvetnikom. Pri tožnici namreč do vsebinske presoje tega, ali ji pripada ali ne pripada delna pokojnina, sploh ni prišlo, saj je bila predmet predmet presoje dokončna odločba tožene stranke z dne 6. 10. 2008, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo o zavrženju zahteve za priznanje in odmero delne pokojnine. Ta odločitev je temeljila na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, in s tem v zvezi na presoji, da je bila tožničina zahteva za priznanje delne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, od izdaje te pravnomočne odločbe pa se dejanska in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

10. Pri sklicevanju na ustavno načelo enakega varstva pravic torej ni mogoče izhajati iz primerjave sodnih odločitev, v katerih je prišlo do vsebinske presoje pravice zavarovancev – odvetnikov (ki opravljajo delo s polovičnim delovnim časom) do delne pokojnine in položaja tožnice, temveč bi bilo načelo enakega varstva pravic mogoče upoštevati le ob sklicevanju na enake odločitve ob enaki (ali podobni) dejanski in pravni podlagi. Tega pa tožnica ne stori; prav nasprotno pri tej primerjavi in uveljavljanju ustavnega načela izhaja iz povsem neprimerljivih situacij.

11. Utemeljene pa so revizijsko navedbe, da je z razlago tožene stranke in sodišč nižje stopnje v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP prišlo do zmotne uporabe materialnega prava (1).

12. Določba drugega stavka 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP izhaja iz načela ekonomičnosti postopka (2), saj omogoča upravnemu organu, da se z zadevo, o kateri je bilo odločeno z zavrnilno odločbo, ne ukvarja ponovno po vsebini, če se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo in organ sicer ne bi imel nobenega razloga za sprejem drugačne odločitve kot že v končanem postopku. Vendar to ne pomeni, da pri odločanju o tem, ali je prišlo do spremenjene pravne podlage, ni treba upoštevati tudi novih sodnih odločb oziroma (spremenjene) sodne prakse, ki se je (v tej zadevi) oblikovala po tem, ko je potekel devet mesečni rok za odpravo ugotovljenega neskladja prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 od objave odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006. Pri tem je pomembno, da je na podlagi te ustavne odločbe postalo jasno, da je neustavnost v tem, da zakon nečesa ne ureja - konkretno pravice do delne pokojnine za samozaposlene zavarovance in da bo treba nastalo praznino zapolniti z ustrezno pravno razlago, ki bo dejansko pomenila novo in drugačno uporabo prava.

13. Tožnica je na novo sodno prakso po navedeni odločbi Ustavnega sodišča opozorila že v pritožbi zoper sklep tožene stranke z dne 12. 5. 2008, pri čemer se je sklicevala na dve zadevi sodišča prve stopnje in na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007, s katero je to sodišče odvetniku prvič priznalo pravico do delne pokojnine. Tožena stranka se do tega pritožbenega očitka ni opredelila. Pomembno je tudi, da ta sodna odločba v času tožničine pritožbe (10. 10. 2007) zoper odločbo o zavrnitvi njene (prve) zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine (3. 10. 2007) še bila izdana, torej tožnici še ni mogla biti znana. To pomeni, da je v vmesnem času dejansko prišlo tudi do drugačne odločitve Vrhovnega sodišča, ki je pri odločanju z ustreznim (novim) pravnim tolmačenjem napolniti ugotovljeno pravno praznino.

14. Na podlagi citirane odločbe Ustavnega sodišča torej še ni bilo postavljeno oziroma oblikovano tudi pravno pravilo, ki ga je treba uporabiti pri odločanju o pravici samozaposlenih do delne pokojnine. Ker tega pravila tudi zakonodajalec v določenem roku (niti kasneje) ni oblikoval oziroma določil kot zakonske določbe, temveč ga je dejansko v citirani sodbi postavilo Vrhovno sodišče, ni nepomembno, kdaj je bila ta odločba izdana in kdaj se je z njeno vsebino (z ustrezno objavo) lahko seznanila tudi širša javnost. Prav to spremembo pravnega tolmačenja oziroma pravne podlage za priznanje pravice do delne pokojnine tudi samozaposlenim pa bi morala pri novi zahtevi tožnice upoštevati tudi tožena stranka – ne torej tako, da je ponovno zahtevo zavrgla, temveč da o njej odloči po vsebini, tudi z upoštevanjem novih materialnopravnih izhodišč iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča. 15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP poseglo v odločitev sodišč druge in prve stopnje, tako da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 6. 10. 2008 in 12. 5 2008. Ker s tema odločbama ni prišlo do vsebinskega odločanja in s tem vsebinskega ugotavljanja in preverjanja izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine tožnici (torej ugotavljanje dejanske podlage za odločitev po vsebini), revizijsko sodišče v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 ni odločilo tudi o sami pravici, temveč je toženi stranki naložilo, da o pravici tožnice do delne pokojnine na podlagi njene zahteve z dne 30. 4. 2008 ponovno odloči po vsebini, v roku 30 dni (drugi odstavek 82. člena ZDSS-1), pri tem pa upošteva pravne podlage, ki so bile vzpostavljene v sodni praksi.

16. Tožnica je z zahtevkom uspela in ji na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (v zvezi z 19. členom ZDSS-1 ter drugim odstavkom 165. člena ZPP) pripadajo tudi stroški postopka. Te je zahtevala oziroma priglasila le v postopku pred sodiščem prve stopnje. V skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) ji iz tega naslova za tožbo in pripravljalno vlogo (tar. št. 15 OT), materialne stroške (13. člen OT – 2 %) in DDV pripada skupaj 646,60 točk oziroma 295 EUR .

Op. št. (1): Ne sicer zato, ker je prvič uveljavljala pravico do delne pokojnine od 14. 3. 2007, z novo zahtevo pa od 30. 4. 2008, saj glede na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP spremenjeno dejansko stanje ali pravna podlaga lahko pomeni le spremembo tistih odločilnih dejstev oziroma pravnih podlag, ki predstavljajo podlago za drugačno odločitev o sami pravici.

Op. št. (2): Glej tudi Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, 2006, str. 283.