Jedro

Nelikvidna je terjatev, ki ji dolžnik „kvalificirano“ nasprotuje.

Nelikvidna je tudi dvomljiva terjatev, to je terjatev, obstoj katere ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 80.404,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2012 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je obstoj tožničine terjatve, toženčev ugovor predpravdnega pobotanja pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da niso bili izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za pobotanje, saj toženčeva terjatev ni likvidna.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in, potem ko je pritrdilo dokazni oceni in pravnim argumentom sodišča prve stopnje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec je s pobotno izjavo z dne 3. 10. 2012 v pobot uveljavljal terjatev, ki jo ima zoper tožnico. Iz listinskih dokazov izhaja, da je tožničina terjatev zapadla 2. 10. 2012, toženčeva terjatev pa dan kasneje. S tem dnem je tožencu prenehal mandat direktorja družbe. Ker je bil odpoklican brez utemeljenega razloga, je v plačilo zapadla tudi odpravnina, do katere je upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2011. Obe sodišči sta zavzeli napačno stališče, da je bila toženčeva terjatev predmet delovnopravnega spora. To ne drži, saj je bila predmet tega spora nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, zahteva delavca, naj se vrne na delo, in se mu izplačajo neizplačane plače in vsi obvezni prispevki. Tudi ugotovitev o nelikvidnosti terjatve, ki naj bi bila izkazana na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2012, je nepravilna. Pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama je bila sklenjena kot individualna pogodba o zaposlitvi, s katero lahko pogodbeni stranki določena razmerja uredita tudi drugače, kot jih ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Med njimi je tudi prenehanje delovnega razmerja, ki sta ga pogodbeni stranki uredili na takšen način, da delovno razmerje preneha že s samim odpoklicem in posebna odpoved, tudi če je podana, nima pravnega učinka. Odpoved pogodbe s strani delodajalca ni bila predvidena kot ena od možnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 3. 10. 2012, in ne šele 4. 10. 2012. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako sama po sebi neveljaven pravni akt, ki nima učinka. Iz obrazložitve sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 541/2012 z dne 10. 2. 2014 jasno izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik (sedanji toženec) ni predlagal nadaljevanja prekinjenega postopka, v vsebinsko presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pa se ni spuščalo. Obe sodišči sta zato svojo odločitev napačno oprli na to sodbo. Morali bi ugotavljati, ali so bili izpolnjeni vsi pogoji za pobot terjatev na dan 3. 10. 2012, torej, ali je bil utemeljen razlog za odpoklic v sklepu z dne 3. 10. 2012, oziroma ali ima tako naravo, da toženec ni upravičen do odpravnine v skladu s pogodbo o zaposlitvi. V njej sta pogodbeni stranki taksativno določili razloge, zaradi katerih lahko edina družbenica predčasno odpokliče predsednika uprave. Med njimi ni „izgube zaupanja v predsednika uprave oziroma direktorja“ niti „slabega finančnega stanja družbe“. Tudi če bi se tožnica sklicevala na drugo alinejo, torej na razlog, da družba ne dosega rezultatov iz sprejetega poslovnega načrta s predvidenimi odstopanji, bi morala izkazati, kakšni so bili pričakovani rezultati sprejetega poslovnega načrta in kakšni so bili dejanski rezultati. Odpoved pogodbe o zaposlitvi nima pravnih učinkov tudi zato, ker je bil toženec imenovan na mesto direktorja oziroma predsednika uprave. Razmerja med direktorjem in družbo ter direktorjem in družbeniki so korporacijske narave, zato sodišče odgovora na vprašanje, ali je bil razlog za odpoklic utemeljen, ne bi smelo iskati v predpisu delovnega prava. Za veljavnost pobota privolitev druge stranke ni potrebna - pobot je veljaven, če so izpolnjeni določeni pogoji. Če mu nasprotna stranka nasprotuje, je treba ugotavljati, ali je terjatev stranke, kateri nasprotna stranka nasprotuje, utemeljena. Ob dejstvu, da med pravdnima strankama očitno ni bilo soglasja glede utemeljenosti pravice do odpravnine, bi o tem moralo odločiti sodišče in se vsebinsko opredeliti do vprašanja, ali je bil razlog za odpoklic utemeljen ali ne. V zvezi s tem sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z listinskimi dokazi in nejasni. V drugostopenjski sodbi obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagatelju ni mogoče očitati, da ni začel pravdnega postopka zoper stečajnega dolžnika glede prerekane terjatve. V času začetka stečajnega postopka (18. 1. 2013) ni imel terjatve iz naslova odpravnine, saj je bila ta pobotana s pobotno izjavo z dne 3. 10. 2012. Če je stečajni upravitelj menil, da pobot ni veljaven, bi mu moral nasprotovati in izpodbijati pravni posel. Razlaga sodišča o materialnopravni razlagi relevantnih določb v obravnavanem primeru je tako očitno napačna, da je bilo poseženo v toženčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Toženec ni dobil odgovorov na svoje utemeljene navedbe in ugovore v vlogah na prvi in drugi stopnji, s čimer sta bila kršena 23. in 25. člen Ustave.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predmet spornega pravnega razmerja med pravdnima strankama je obstoj terjatve, ki izvira iz pogodbe o odstopu terjatev z dne 18. 9. 2012, s katero je tožnica kot odstopnik terjatev tožencu kot prevzemniku terjatev odstopila terjatve, ki jih je imela zoper družbo C., v povezavi z 2. 12. 2012 sklenjenim aneksom k tej pogodbi, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec tožnici za odstopljene terjatve plačal 80.404,00 EUR.

7. Toženec je ugovarjal, da je tožničina terjatev prenehala zaradi predpravdnega pobotanja, ki ga je uveljavljal pred začetkom tožničinega stečaja s pobotno izjavo, podano 3. 10. 2012. Pravdni stranki sta namreč 2. 11. 2011 sklenili Pogodbo o zaposlitvi s predsednikom uprave (v nadaljevanju pogodba) s katero s ta se med drugim dogovorili (9.1. točka pogodbe), da lahko tožnica toženca predčasno odpokliče in toženec nima pravice do odpravnine v primerih, določenih v 268. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), če pri svojih odločitvah ne upošteva mnenj, stališč in usmeritev edine družbenice; če družba ne dosega rezultatov iz sprejetega poslovnega načrta s predvidenimi odstopanji; zaradi grobe kršitve zakonskih predpisov; če krši določilo o varovanju poslovne skrivnosti in o konkurenčni prepovedi; če krši določbe 41. člena ZGD-1; in če je bila predsedniku uprave s pravnomočno sodno odločbo dokazana storitev kaznivega dejanja. Edina družbenica tožnice je nato toženca s sklepom z dne 3. 10. 2012 odpoklicala z mesta direktorja družbe in mu vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 4. 10. 2012, v kateri je v 3. točki navedla, da toženec ni upravičen do odpravnine, ker je bil odpoklican iz utemeljenega razloga.

8. Osrednje vprašanje v obravnavani zadevi je, ali so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji predpravdnega pobotanja, konkretno likvidnost terjatve, ki jo toženec uveljavlja zoper tožnico. V slovenski sodni praksi se je namreč uveljavilo Cigojevo stališče, da je predpostavka za predpravdno pobotanje tudi, da mora biti terjatev resnična in ne sme biti nelikvidna oziroma sporna(1), pri čemer pa sodna praksa „spornost“ oziroma „nelikvidnost“ pojmuje ozko.(2)

9. Likvidnost terjatve je pravni standard, pri uporabi katerega mora sodišče opraviti dve operaciji: (1) določiti je treba njegovo vsebino, torej abstraktno dejansko stanje pravne norme; (2) nato pa s tako določeno vsebino primerjati okoliščine konkretnega primera. Likvidnost ne pomeni, da mora dolžnik s pobotno izjavo soglašati, saj bi bilo to v nasprotju s pravno naravo pobota, ki je enostranska izjava volje (prvi odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Vsekakor pa je nelikvidna terjatev, ki ji dolžnik „kvalificirano“ nasprotuje, na primer tako, da je predmet drugega pravdnega postopka.

10. Pojma (ne)likvidnosti po drugi strani ni mogoče enačiti z (ne)utemeljenostjo terjatve. Predpravdno pobotenje namreč opravlja pomembno ekonomsko funkcijo zmanjševanja stroškov in poenostavitve poslovanja med gospodarskimi subjekti,(3) ki je ne bi bilo mogoče uresničiti, če bi bilo vprašanje prenehanja pravnega razmerja negotovo, torej odvisno od pogosto zapletenega in zamudnega ugotavljanja obstoja in višine terjatve. Nelikvidna je zato tudi dvomljiva terjatev, to je terjatev, obstoj katere ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti.

11. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče strinja z oceno nižjih sodišč o nelikvidnosti terjatve iz naslova odpravnine, ki jo toženec uveljavlja v pobot. Ne samo, da je tožnica plačilu odpravnine kvalificirano nasprotovala tako, da jo je njen stečajni upravitelj prerekal, ampak je terjatev tudi dvomljiva, če že ne očitno neutemeljena.

12. Edina družbenica tožnice je toženca s sklepom z dne 3. 10. 2012 odpoklicala z mesta direktorja družbe, nato pa mu je naslednji dan vročila še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Odpoklic predsednika uprave je veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena.(4) Neposredna posledica odpoklica iz utemeljenega razloga je neobstoj pravice do odpravnine (primerjaj 9.1. točko pogodbe in tretjo alinejo sedmega odstavka 294. člena ZGD-1). Temeljni revizijski ugovor, da bi moralo sodišče kot predhodno vprašanje ugotavljati, ali je bil razlog za odpoklic v sklepu z dne 3. 10. 2012 utemeljen oziroma ima tako naravo, da toženec ni upravičen do odpravnine, je zato že v načelu zgrešen. Tudi sicer je Delovno sodišče v Mariboru s sodbo Pd 541/2012 z dne 10. 2. 2014 zavrnilo toženčev zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev oziroma ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi z dne 4. 10. 2012. Sestavni del odpovedi je bila tudi odločitev (2. točka izreka nezakonitosti redne odpovedi z dne 4. 10. 2012), da toženec v skladu s tretjim odstavkom 13.1. člena pogodbe o zaposlitvi ni upravičen do odpovednega roka in odpoved začne učinkovati nemudoma. Toženec sprenevedajoče trdi, da „je odpoved o zaposlitvi že sama po sebi neveljavna, ker je pogodba prenehala veljati z odpoklicem 3. 10. 2012“, saj sklep o odpoklicu po svoji vsebini ni nič drugega kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Kot neuspešen se pokaže tudi poskus relativizacije pomena meritorne (zavrnilne) odločitve o tožbenem zahtevku, da „se sodišče ni spuščalo v vsebinsko utemeljenost tožbenega zahtevka“. Pravnomočna sodba preprečuje vnovično odločanje o istem zahtevku med istima strankama. Tudi če sprejmemo stališče, da je dopustna nova tožba, ki se opira na drug tožbeni temelj, toženec dejstev v tej smeri ne zatrjuje.

14. Ker v tej pravdi vprašanje, ali je bil toženčev odpoklic utemeljen ali ne, ni pravno relevantno, so neutemeljeni tudi vsi revizijski ugovori v smeri absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

15. Izpodbijana sodba je razumljiva in ima jasne razlage, tako da je toženec lahko ugotovil, zakaj je sodišče odločilo tako, kot je, in zakaj njegovih argumentov ni sprejelo. Standard obrazloženosti odločbe ni bil prekršen, zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je bilo spoštovano temeljno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave. Odločitev je pravilna in utemeljena s pravnimi razlogi, zato ni arbitrarna.

16. Očitek o tako imenovani protispisnosti in posledični kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je le navržen. Revident ne pojasni, v katerih konkretnih točkah odločb naj bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin in zapisnikov. Le v pojasnilo revizijsko sodišče dodaja, da kršitev postopka ne more biti podana, če sodišče izhaja iz materialnopravne presoje spornega pravnega razmerja, s katero se stranka ne strinja.

17. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

(1) Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1978, stran 327. (2) Primerjaj na primer sklep II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005. (3) Miha Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, stran 389. (4) Primerjaj sodbo G 18/2007 z dne 27. 5. 2008.