Jedro

Tožnica, ki je izpolnila starostni pogoj in pogoj pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je kot oseba, ki ni obvezno zavarovana (samostojne dejavnosti ne opravlja kot edini ali glavni poklic, ker v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti ni presegel letnega zneska minimalne plače), ob izpolnjenih ostalih pogojih upravičena do polne pokojnine, zato je upravičena tudi do delne pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 10. 2007 in z dne 3. 4. 2008 se odpravita.

Tožeči stranki se prizna pravica do delne pokojnine od 1. 6. 2006 dalje.

O odmeri in izplačilu delne pokojnine bo odločila tožena stranka v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe.“ V ostalem (glede pravice do delne pokojnine za čas od 1. 1. 2005 do 31. 5. 2006) se pritožba zoper sodbo in pritožba zoper sklep zavrne in se v tem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 1. 10. 2007 in z dne 3. 4. 2008, s katerima je toženka dokončno zavrnila zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevo, da se tožnici prizna pravica do delne starostne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje. Tožbo je v delu, kjer je tožnica zahtevala priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Navedla je, da izpolnjuje pogoje za pridobitev delne starostne pokojnine, čeprav ni prijavljena v zavarovanje za polovični delovni čas, saj 58. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne določa takšnega pogoja. Ker izpolnjuje pogoje za izvzem iz zavarovanja in celo do polne starostne pokojnine, izpolnjuje tudi pogoje za priznanje polovice starostne pokojnine. Utemeljitev, kot jo navaja izpodbijana sodba, bi veljala le v primeru, da zaradi višine dohodkov v odvetniški pisarni ne bi mogla uveljaviti izvzema iz zavarovanja. Izpodbija tudi sklep o zavrženju tožbe za priznanje pravice do polne starostne pokojnine. Njeno zahtevo bi tožena stranka morala obravnavati, ko je bil določen postopek izvzema iz zavarovanja, najkasneje pa, ko se je odjavila iz pokojninskega zavarovanja 31. 12. 2004. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da zahtevka za priznanje polne pokojnine ni postavila. Sklicuje se na 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem ima stranka, v primeru, ko organ ne izda odločbe in je ne vroči stranki, pravico do pravnega sredstva, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in ji prizna pravico do polne ali vsaj delne starostne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, delno pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe temeljito obrazložilo, da je tožena stranka tožničino zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine neutemeljeno zavrnila s sklicevanjem na določbi 58. in 2. odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pravilno je povzelo razloge, zaradi katerih je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 ugotovilo neskladje 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena ZPIZ z Ustavo, ker ne dajeta pravice do delne pokojnine samozaposlenim zavarovancem, medtem ko upravičencem v delovnem razmerju ta pravica pripada. Pravilno je tudi utemeljilo, da ne glede na odločitev Ustavnega sodišča, ki omenjenih določb, kljub ugotovljeni neustavnosti ni razveljavilo, teh določb ni mogoče uporabljati. Protiustavno določilo ZPIZ-1 je potrebno razlagati in ga tudi uporabljati na način, skladen z Ustavo RS. Navedenim utemeljitvam prvostopenjskega sodišča ni potrebno ničesar dodati.

Zmotno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica ne izpolnjuje enega od potrebnih pogojev za pridobitev pravice do delne pokojnine, ker od 31. 12. 2004 ni prijavljena v obvezno zavarovanje, saj je zaradi opravljanja dejavnosti v manjšem obsegu in s tem nižjega dobička, na podlagi 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 dosegla izvzem iz obveznega zavarovanja. Po prepričanju sodišča druge stopnje določbi 2. odstavka 178. in 179. člena ZPIZ-1 utemeljujeta drugačen sklep. Po 2. odstavku 178. člena ZPIZ-1, za katerega je sicer Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z ustavo vendar le, kolikor se nanaša na “zaposlene” zavarovance, se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. To pomeni, da obseg zaposlitve navzdol, torej za manj kot polovico polnega delovnega časa, ni omejen. Po 179. členu ZPIZ-1, ki določa, pod kakšnimi pogoji se lahko opravlja dejavnost, ne da bi to vplivalo na uživanje pokojnine, se v primerih iz 18. in 19. člena ZPIZ-1 upravičencu izplačuje na njegovo željo pokojnina, pri čemer se mu ta čas ne upošteva za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine oz. za novo odmero pokojnine. Oseba, ki ni obvezno zavarovana, ker izpolnjuje pogoje po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1 (samostojne dejavnosti ne opravlja kot edini ali glavni poklic, ker v obdobju zadnjih treh let, dobiček iz njene dejavnosti, dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa ni presegal letnega zneska minimalne plače v tem letu), je ob izpolnjenih ostalih pogojih upravičena do polne pokojnine, zato je upravičena tudi do delne pokojnine. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je tožnica do 31. 12. 2004, ko je uveljavila izvzem iz zavarovanja dopolnila 60 let starosti ter pokojninsko dobo 43 let 5 mesecev in 28 dni, torej je dopolnila starost in izpolnila pogoj pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 1. odstavku 36. v zvezi s 1. odstavkom 398. člena ZPIZ-1. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 6. 2006 dalje. Zahtevo za priznanje delne pokojnine je tožnica, kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu, res vložila že 17. 9. 1999 in priložila sklep upravnega odbora Odvetniške zbornice, da soglaša z njeno delno upokojitvijo. V zvezi s to zahtevo je tožena stranka dne 25. 1. 2000 izdala dokončno zavrnilno odločbo, ki je tudi priložena v upravnem spisu. Iz listin ne izhaja, da bi tožnica navedeno odločbo izpodbijala s tožbo v socialnem sporu in tega tudi ni zatrjevala. Njena zahteva je bila pravnomočno zavrnjena, glede pričetka obdobja, od katerega je upravičena do delne pokojnine, je zato potrebno upoštevati zahtevo, na podlagi katere sta bili izdani izpodbijani odločbi, vloženo 10. 11. 2006, kot izhaja iz poštnega potrdila o oddaji priporočeno pošiljke. V vmesenem obdobju zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine ni vložila. Tožnica ob vložitvi zahteve in ob uveljavitvi pravice ni bila zavarovana, zato je po 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1 upravičena do delne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 6. 2006 dalje. Zahtevek za priznanje pravice do delne pokojnine že od 1. 1. 2005 dalje je sodišče prve stopnje zakonito zavrnilo, saj za priznanje pravice pred 1. 6. 2006 niso izpolnjeni pogoji.

Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo z zahtevkom, da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje. Tožnica je v vlogi, ki jo je tožena stranka prejela 14. 2. 2000 in je priložena v upravnem spisu, zahtevala priznanje pravice do polne starostne pokojnine, pod pogojem da bo, zaradi opravljanja dejavnosti v manjšem obsegu, izvzeta iz obveznega zavarovanja. To zahtevo je nato ponovila v vlogi z dne 14. 1. 2002, ki jo je tožena stranka prejela 16. 1. 2002, kot se vidi iz sprejemne štampiljke. O teh zahtevah tožena stranka ni odločila, kljub prenehanju obveznega zavarovanja tožnice z 31. 12. 2004. Enako zahtevo, da ji tožena stranka prizna pravico do starostne pokojnine od njenih zahtev 17. 9. 1999 oz. 14. 2. 2000, je ponovno navedla v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 1. 10. 2007, vloženi 18. 10. 2007. Tožena stranka o pravicah iz obveznega zavarovanja po 12. in 249. členu ZPIZ-1 odloča po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Če tožena stranka o (katerikoli) zahtevi tožnice, da se ji prizna pravica do starostne pokojnine ni odločila v enomesečnem oz. dvomesečnem roku, kot ga določa 1. odstavek 222. člena ZUP, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (4. odstavek 222. člena ZUP). Iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da je tožnica v predsodnem postopku vložila pritožbo zaradi molka organa, niti da je predlagala izdajo dopolnilne odločbe, po postopku določenem v 220. členu ZUP.

Socialni spor je po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Stranka sme vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, kot določa 2. odstavek 72. člena ZDSS-1. Vsi navedeni pogoji za obravnavo zahtevka tožnice za priznanje pravice do (polne) starostne pokojnine niso izpolnjeni. Ni zahtevala izdaje dopolnilne odločbe, ni se pritožila zaradi molka organa in v zvezi z vloženo pritožbo ni posebej zahtevala odločitve o zahtevi za priznanje starostne pokojnine. O zahtevku za priznanje navedene pravice v predsodnem postopku ni bilo odločeno, tožnica pa tudi ni izpolnila pogojev za obravnavo takšnega zahtevka v socialnem sporu ob dejstvu, da tožena stranka o takšni pravici ni izdala dokončnega upravnega akta in tožnica tega tudi ni posebej zahtevala, kot ji nalaga 2. odstavek 72. člena ZDSS-1. Neutemeljeno pritožbo zoper zavrnitev priznanja pravice do delne pokojnine od 1. 1. 2005 do 31. 5. 2006 in zoper sklep prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe v delu, kjer je zahtevala priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje, je sodišče druge stopnje zato zavrnilo.