Jedro

Tožnica bi imela po določbi 179. člena ZPIZ-1 kot oseba, ki je bila izvzeta iz zavarovanja po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1, pravico do izplačevanja pokojnine. Ob ugotovitvi, da je kljub izvzemu iz zavarovanja opravljala odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa, je bila ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 torej upravičena do delne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 1. 10. 2007 in 3. 4. 2008 ter priznanje pravice do delne starostne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje. Zavrglo pa je tožbo tožnice v delu, v katerem je ta zahtevala priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 1. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 1. 10. 2007 in 3. 4. 2008, tožnici priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 6. 2006 dalje, naložilo toženi stranki, da o odmeri in izplačilu te pokojnine odloči v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe, v ostalem delu, to je glede delne pokojnine od 1. 1. 2005 do 31. 5. 2006, pa je pritožbo zoper sodbo zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbo zoper sklep. Kot zmotno je štelo stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ne izpolnjuje enega od potrebnih pogojev za pridobitev pravice do delne pokojnine, ker od 31. 12. 2004 ni prijavljena v obvezno zavarovanje, saj je zaradi opravljanja dejavnosti v manjšem obsegu in s tem nižjega dobička, na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 106/99 in nadalj.) dosegla izvzem iz obveznega zavarovanja. Oseba, ki ni obvezno zavarovana, ker izpolnjuje pogoje za izvzem po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1, je ob izpolnjevanju ostalih pogojev upravičena do polne pokojnine, zato je upravičena tudi do delne pokojnine, in sicer na podlagi določbe 179. člena ZPIZ-1. Tožnica je glede na dopolnjeno starost in pokojninsko dobo izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena, v zvezi s prvim odstavkom 398. člena ZPIZ-1. Pravica do delne pokojnine ji pripada za šest mesecev nazaj od vložitve vloge, to je od 1. 6. 2006 dalje (drugi odstavek 157. člena ZPIZ-1).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo zahtevku tožnice ugodeno, je revizijo vložila tožena stranka. Navaja, da se določba 178. člena ZPIZ-1 ne nanaša na tiste, ki niso niti uživalci pokojnine, niti niso zaposleni, saj ureja izplačevanje polovice pokojnine v primerih, ko gre za sočasni status uživalca pokojnine in zavarovanca. To je pritožbeno sodišče spregledalo, saj tožnica ni bila uživalka pokojnine in od 31. 12. 2004 ni bila več prijavljena v zavarovanje. Sklep Odvetniške zbornice Slovenije z dne 8. 9. 1999, s katerim je zbornica soglašala z delno upokojitvijo tožnice, ne zadošča za izpolnitev pogoja zavarovanja za polovični delovni čas. Tudi če bi bila tožnica že uživalka pokojnine in bi bila prijavljena v zavarovanje za polovični delovni čas, je priznanje pravice do delne pokojnine po določbi drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1 nesprejemljivo. Kljub odločbi Ustavnega sodišča U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 o neskladju prvega odstavka 58. in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ti določbi nista prenehali veljati, zato bi lahko pravico do delne pokojnine uveljavljali zavarovanci v delovnem razmerju, ne pa tožnica, ki je imela status samozaposlene po 5. alineji prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Opravljanje odvetniškega poklica časovno v smislu polnega ali krajšega delovnega časa ni opredeljeno, ker ne gre za delovno pravni inštitut, ki velja le za delavce. Samozaposleni so osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic opravljajo samostojno dejavnost (8. in 15. člen ZPIZ-1) in z njo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Po 33. členu ZPIZ-1 traja obvezno zavarovanje teh zavarovancev od vpisa v predpisani razvid in se zaključi z dnem izbrisa iz takšnega razvida. V tej povezavi tožena stranka omenja tudi določbo drugega odstavka 17. člena in prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1. Tožnica, ki se je odjavila iz obveznega zavarovanja z 31. 12. 2004, se pod pogoji 17. člena ZPIZ-1 lahko ponovno zavaruje, če začne opravljati dejavnost z osebnim delom. Takšno prijavo pa je mogoče vložiti za krajši delovni čas od polnega izključno v primerih iz drugega in tretjega odstavka 17. člena ZPIZ-1, kar ni tožničin primer. Kadar samozaposleni dejavnost opravlja kot edini poklic, ga je mogoče obvezno oziroma v primerih iz 18. člena ZPIZ-1 zavarovati le za polni delovni čas. Navedene oziroma tudi druge določbe ZPIZ-1 ne dajejo podlage za zavarovanje za polovični delovni oziroma preostali delovni čas. Tudi izjema od pravila, da se pokojnina izplačuje kljub temu, da nekdo opravlja samostojno dejavnost, se po določbi 179. člena ZPIZ-1 ne nanaša na odvetnike oziroma vse zavarovance iz druge alineje prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Razen tega navedena določba nobenemu od uživalcev pokojnine, ki sicer izpolnjujejo pogoje, ne daje pravice do delne pokojnine. Ustavno sodišče je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje drugega odstavka 18. člena in 179. člena ZPIZ-1. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je že v sodbah VIII Ips 172/2006, VIII Ips 211/2008 in VIII Ips 328/2009 odločilo, da tudi odvetniku, ki opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa in je v tem obsegu tudi zavarovan, pripada pravica do delne pokojnine. Pri tem je upoštevalo tudi citirano odločbo Ustavnega sodišča, razloge presoje tega sodišča in odločilo o priznanju pravice do delne pokojnine ob upoštevanju 3. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.).

7. Tudi v tej zadevi ni razlogov za drugačno odločitev - torej da odvetniku, ki opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa (to za tožnico izhaja iz dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tudi sodišče druge stopnje), ob izpolnitvi ostalih pogojev po zakonu (ki pa niso sporni), pripada pravica do delne pokojnine. Razlika, ki se pojavlja v tej zadevi, se nanaša na okoliščino, da je bila tožnica ob vložitvi vloge za pridobitev delne pokojnine in več kot šest mesecev nazaj izvzeta iz zavarovanja v skladu z prvim odstavkom 18. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega (v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki urejajo dohodnino), dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu. Prav za takšen primer pa 179. člen ZPIZ-1 določa, da se uživalcu pokojnine, ki prične ali nadaljuje s samostojno umetniško ali drugo kulturno dejavnostjo, dejavnostjo ustvarjalca izumov, novih oblik teles, slik in risb ali v primerih iz 18. in 19. člena tega zakona, na njegovo željo pokojnina izplačuje, ta čas pa se mu ne upošteva za odstotno povečane že uveljavljanje pokojnine oziroma za novo odmero pokojnine.

8. Tožnica bi imela torej po določbi 179. člena kot oseba, ki je bila izvzeta iz zavarovanja po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1 pravico do izplačevanja pokojnine. Ob ugotovitvi, da je kljub izvzemu iz zavarovanja opravljala odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa, je bila ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 torej upravičena do delne pokojnine.

9. Na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožene stranke, da opravljanje odvetniškega poklica v smislu polnega ali krajšega delovnega časa ni opredeljeno in določeno, saj je položaj odvetnika, ki opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa in je v tem obsegu tudi zavarovan, povsem primerljiv s položajem delavcev v delovnem razmerju s polovico delovnega časa, prav tako pa je primerljiv tudi položaj odvetnika, ki je izvzet iz zavarovanja, vendar opravlja odvetniško dejavnost s polovico polnega delovnega časa in je kot tak še vedno član odvetniške zbornice (2. alineja 33. člena ZPIZ-1). Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 17. člena ZPIZ-1, saj glede na razloge Ustavnega sodišča v citirani odločbi in razloge, ki jih je Vrhovno sodišče natančneje obrazložilo v citiranih sodbah, ta določba ne predstavlja ovire za pridobitev pravice do delne pokojnine odvetnika, ki s polovico polnega delovnega časa opravlja le odvetniško dejavnost. Še toliko bolj v primerih iz 179. člena ZPIZ-1, iz katerega tudi ne izhaja, da v njem opredeljen krog upravičencev do pokojnine iz 18. in 19. člena ZPIZ-1 ne zajema tudi odvetnikov.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.