Jedro

Tožniki v postopku niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti A.A., ker niso predložili dokaza, da bi imenovani kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ, niti da je bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi lahko vse bilo razlog za izpodbijanje domneve nelojalnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ z izrekom pod točko 1 ugotovil, da se A.A., rojen ... 3. 1883, Poljska, v času od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne 13. 4. 1949, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu (v nadaljevanju: ZDRS) ni štel za državljana LR Slovenije in državljana FLRJ, in sicer zaradi uporabe določb 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž/45). V 2. točki izreka je odločil, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški.

V obrazložitvi prvostopni organ kronološko opisuje ves potek postopka izdaje izpodbijane odločbe od prejema zahteve tedanjega Sekretariata za gospodarstvo – Komisije za denacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij Občine Kranj, sedaj Oddelek za okolje in kmetijstvo Upravne enote Kranj z dne 26. 11. 1992 in Uprave za gospodarstvo ter družbene dejavnosti Občine Radovljica, sedaj Upravne enote Radovljica, z dne 15. 3. 1993, ki sta na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahtevali ugotovitev državljanstva imenovanega pravnega prednika tožnikov. Prvostopni organ je v postopku prvič odločil z odločbo z dne 3. 1. 1994, ki je bila odpravljena z odločbo drugostopnega organa, nato pa je v večkrat ponovljenem postopku dne 18. 9. 2007 izdal odločbo št. 200-769/1992-53, s katero je odločil, da imenovani v času med 28. 8. 1945 in 13. 4. 1949, ko je umrl, ni bil državljan Republike Slovenije, saj se po veljavni zakonodaji, ki je veljala do uveljavitve ZDRS, ni štel za jugoslovanskega državljana, drugostopni organ pa je z odločbo št. 213-1636/2007/6 (1323-02) pritožbo zavrnil, v upravnem sporu pa je Upravno sodišče s sodbo U 536/2008-8 z dne 26. 10. 2009 tedaj izpodbijano dokončno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Vendar je predmetni spis prvostopni organ prejel šele 23. 4. 2010 s strani Okrajnega sodišča v Kranju, ki vodi nepravdni postopek pravnih naslednikov imenovanega zoper Republiko Slovenijo, zato mu je Upravno sodišče posredovalo zadevno dokumentacijo.

V nadaljevanju navaja, kaj so tožniki po pozivu prvostopnega organa dodatno predložili in predlagali v dokazne namene. Četudi je Upravno sodišče z navedeno sodbo odpravilo predhodno odločbo prvostopnega organa zaradi neskladja med izrekom in obrazložitvijo, je v ponovljenem postopku prvostopni organ pozval tožnike, da predložijo morebitna nova dokazila v zvezi z izpodbijanjem zakonske domneve nelojalnosti, ki je v posledici nastopila, glede na v postopku pridobljeno primarno arhivsko gradivo, to je kopije arhivskih gradiv originalnih nemških dokumentov organizacije Kärtner Volksbund Ortsgruppe Krainburg, o članstvu imenovanega pravnega prednika tožnikov v organizacijah Kärtner Volksbund Ortsgruppe Krainburg – Koroška ljudska zveza, Urad v Kranju, ter sekundarno gradivo o izselitvi imenovanega dne 7. 2. 1946 preko Podrožce v Avstrijo, kjer je živel vse do svoje smrti dne 13. 4. 1949, na podlagi česar je bila ugotovljena njegova nemška narodnost. Ob dejstvu, da je bil poljskega rodu, upravni organ ni verjel trditvam, da so ga Nemci vpisali v sezname navedenih nacističnih organizacij brez njegovega soglasja, način odhoda v tujino pa ni pomemben. V ponovljenem postopku je upravni organ ponovno preučil dokaze, zbrane v prejšnjih postopkih, glede dodatnih dokazov, ki so jih tožniki po pooblaščenki predložili 24. 5. 2010, pa je presodil, da njihova dodatna izvedba, glede na zahtevo pooblaščenke tožnikov z dne 24. 5. 2010, ne bi vplivala na drugačno odločitev v predmetni zadevi.

Upravni organ je ugotovitveni postopek izvedel ob sklicevanju na 39. člen ZDRS, v svoji obrazložitvi pa med drugim še navaja, da je s tem določilom zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi in da hkrati pomeni, da je potrebno za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njegovega rojstva do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njegovo državljanstvo. Na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ (prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, v nadaljevanju: ZDrž/45), ki je stopil v veljavo 28. 8. 1945, so se za državljane FLRJ štele osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Na ta dan so postale državljani FLRJ vse tiste osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico v eni izmed jugoslovanskih občin. Po paragrafu 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovenije (Službene novine Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev št. 254/LXXXIV), ki je urejal državljanstvo pred uveljavitvijo ZDrž/45, je moral imeti vsak državljan kraljevine domovinstvo v eni izmed občine kraljevine po določbah o domovinstvu. Po paragrafu 15 Zakona o občinah z dne 13. 3. 1933, ki je stopil v veljavo 14. 7. 1933, je moral biti vsak državljan član kake občine, član občine pa je bil lahko le državljan Kraljevine Jugoslavije. Domovinstvo je bilo po citiranem zakonu izenačeno s članstvom občine. Kljub državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, v katerega je bil imenovani sprejet z odločbo Ministrstva za notranje poslove v Beogradu št. III-br. 2420/40, z domovinsko pristojnostjo v takratni Občini Šenčur, imenovani pravni prednik tožnikov na dan 28. 8. 1945 ni postal državljan LRS in FLRJ zaradi pogojev iz 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 ob ugotovljeni nemški nacionalnosti imenovanega in njegovi odsotnosti z območja FLRJ na dan 4. 12. 1948, ob dejstvu, da domneve nelojalnosti njegovi pravni nasledniki niso uspeli izpodbiti. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Novela ZDrž/45, ki je dne 4. 12. 1948 uveljavila novo določbo 2. odstavka 35. člena, je po svoji vsebini imela retroaktivni učinek in se je za vse osebe, ki so ob njeni uveljavitvi dne 4. 12. 1948 živele v tujini in pri katerih sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja te določbe, štelo, da z dnem 28. 8. 1945 niso postali jugoslovanski državljani z uveljavitvijo osnovnega državljanskega zakona in s tem tudi ne slovenski državljani.

Tožniki so vložili pritožbo zoper navedeno odločbo organa prve stopnje, vendar jo je drugostopni organ ob sklicevanju na določila 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločbo upravnega organa prve stopnje. Deloma je sicer pritožbeni organ, sedaj tožena stranka, sledil razlogom in dokazni oceni prvostopnega organa v izpodbijani odločbi, vendar le v delu, ki zadeva pogoj bivanja imenovanega pravnega prednika tožnikov v tujini na dan 4. 12. 1948. V svoji odločbi pa je dodatno dopolnil dokazno oceno prvostopnega organa glede pravno relevantnih okoliščin v zvezi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž/45 glede nemške narodnosti imenovanega in glede zakonske domneve nelojalnosti. Na nemško narodnost pravnega prednika tožnikov je prvostopni organ sklepal na podlagi podatkov iz arhivskega gradiva v hrambi Arhiva Republike Slovenije, ki je z dopisom št. 677-13-133/97 z dne 23. 2. 1999 sporočil, da se v arhivskem gradivu Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev nahaja seznam – Liste der Volksdeutsch aus dem Kreis Krainburg di bis Heute endgültige Mitglieder in den Kaerntner Volksbund aufgenomen Wurden pod št. 93 vpisan A.A., rojen ... 3. 1883, članska številka 915 Kranj (Fond AS 1827, KUZOP, fasc. 905/VII-2), navedeni seznam pa je prepis originalnega nemškega dokumenta, kar je razvidno iz nemškega naslova dokumenta in iz članskih številk članov Koroške ljudske zveze. Podatek o nemški narodnosti imenovanega pravnega prednika tožnikov pa izhaja nadalje tudi iz zapisnika Okrajne zaplembene komisije, kjer so našteti pripadniki nemške narodnosti, je v seznamu tudi A.A. (Fond AS KUZOP, škatla 905/VII-4), ter njegovega vpisa v razvid oseb nemške narodnosti (Volksdeutcherjev), ki so bili izseljeni v Avstrijo v letih 1945 in 1946, in sicer je bil imenovani dne 7. 2. 1946 izseljen preko Podrožce v Avstrijo z naslednjimi podatki: A.A., rojen ... 3. 1883, Lotz, in sicer pod št. 1435. Podatki o A.A. se namreč nahajajo v seznamu Volksdeutcherjev okrožja Kranj, ki so bili sprejeti kot polnopravni člani v Koroško ljudsko zvezo (Kärntner Volksbund), ki jo je na zasedenih ozemljih slovenske, koroške in gorenjske osnoval Šef civilne uprave za Gorenjsko z odredbo z dne 24. 5. 1941, da bi pospešil raznarodovanje Slovencev. Navedena zveza je bila organizirana po načelih Nacional socialistične nemške delavske zveze (NSDAP) in naj bi delovala kot predhodna stopnja in priprava članov za sprejem v NSDAP. Člani NSDAP so bili na zasedenem območju Koroške in Gorenjske lahko le tisti, ki so prišli kot del okupacijske uprave in so bili že člani NSDAP ter prejšnji jugoslovanski državljani, člani nemške manjšine, včlanjeni v Kulturbund. Na čelu Koroške ljudske zveze je bil zvezni vodja z zveznimi uradi (finance, personala, šolstvo, propaganda itd.) in zveznim poslovodjem. Sedež zveznega vodstva je bil na Bledu. Vrhovno vodstvo je bilo razdeljeno na okrajna vodstva z okrajnimi vodji. Bila so v Kranju, Radovljici, Kamniku in Dravogradu. Okraji so bili razdeljeni na krajevne skupine s krajevnimi vodji, te pa so se delile na celice z vodji celic in ti na bloke z vodji blokov, krajevne skupine pa so se pokrivale z območij političnih občin. Tako kot pri zveznem vodstvu, so bili tudi pri krajevnih nastavljeni posebni poslovodje. Krajevne skupine so bile razdeljene na razne sekcije, vsaka krajevna skupina pa je imela tudi svojega poročevalca, organizacijskega vodjo in vodjo propagande. Z organiziranjem NSDAP na Gorenjskem in slovenskem Koroškem dne 15. 12. 1941 je bila Koroška ljudska zveza s 1. 1. 1942 organizacijsko vključena v NSDAP, ukinjeni so bili njeni uradi, zvezno vodstvo in okrožna vodstva, ki so jih prevzela vodstva NSDAP. Glede Komisije za ugotavljanje zločina okupatorja in njegovih pomagačev (KUZOP), ki je bila ustanovljena 19. 2. 1944 na zasedanju Slovenskega narodno-osvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju na podlagi Moskovske deklaracije vlad ZDA, SZ, Velike Britanije o pregonu vojnih zločincev, tožena stranka pojasnjuje, da je navedeno gradivo (Fond AS 1827 Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev, škatla 905/VII-2), gradivo, ki je nastalo na podlagi nemških seznamov in članskih izkaznic nemških organizacij in je zato sekundarni zgodovinski vir. V zvezi s podatki, ki jih je sporočil Arhiv Republike Slovenije, ki hrani navedeno gradivo (Fond KUZOP, Fasc. 905/VII-5) navaja, da dokument, na katerem je A.A. vpisan in črtan na seznamu Volksdeutcherjev s podatki A.A., rojen ... 3. 1883, št. izkaznice 915, bivališče Kranj, ni datiran in dokumentiran, zato ni mogoče pojasniti, kdaj in zakaj naj bi prenehalo njegovo članstvo v organizaciji. Kljub tej okoliščini pa tožena stranka sledi sklepu prvostopnega organa glede nemške narodnosti A.A., saj to dejstvo izhaja iz Seznama Volksdeutcherjev okrožja Kranj, ki so bili sprejeti kot polnopravni člani v Koroško ljudsko zvezo, ki je prepis originalnega nemškega dokumenta, Vpisa v razvid oseb nemške narodnosti (Volksdeutcherjev), ki so bili izseljeni v Avstrijo v letu 1945 in 1946 ter zapisnika Okrajne zaplembene komisije.

Čeprav so (pri)tožniki v ponovljenem postopku oporekali verodostojnosti navedenega uporabljenega arhivskega gradiva s pisni vlogi priloženo vsebinsko analizo gradiva, ki jo je podal direktor Koroškega deželnega arhiva, in listinami, ki so bile vse predložene kot neoverjene fotokopije, tožena stranka ugotavlja, da predloženim listinam ni priloženo zaprosilo, na katerega se omenjene listine v dopisu sklicujejo. Zato ni mogoče sklepati, da se navedeni dopis nanaša na A.A. Prav tako pa ni razvidno, katero dokumentacijo so na podlagi zaprosila B.B. pregledali v Avstrijskem državnem arhivu. Iz navedenih razlogov je po presoji tožene stranke zatrjevanje (pri)tožnikov, da A.A. ni bil član Koroške ljudske zveze, preuranjeno in nedokazano, prav tako tudi njihov sklep, da iz gradiva, ki je bilo poslano 21. 5. 2010 in ki je pridobljeno v Deželnem arhivu Celovca, izhaja, da je bila družina A. deležna ukrepov po Uredbi o zasegu narodu in državi sovražnega premoženja z dne 24. 4. 1941. Kot nedokazana tožena stranka ocenjuje tudi pritožbena stališča, da je Avstrijski republiški arhiv Dunaj, to je uradna institucija države, izdala potrdilo dne 3. 2. 2009, iz katerega izhaja, da osebe družine A. niso navedene v nobenih datotekah pokrajinskih dokumentacijah o pripadnosti strankarskim skupinam NSDAP, SS, SA, čeprav so pregledali 13 milijonov kartotek. Navedeno potrdilo, predloženo v neoverjeni fotokopiji in neoverjenem prevodu, namreč po oceni tožene stranke potrjuje zgolj dejstva, kot so bila predhodno citirana. Med listinami, ki so jih tožniki posredovali 21. 5. 2010, vse listine pa so bile posredovane zgolj kot neoverjene fotokopije, se sicer nahaja tudi listina, na kateri so navedeni podatki o C.C. in Č.Č. z vsebino, kot sledi: „Zvezni arhiv Berlin, preverjanje v centralni kartoteki članov NSDAP, negativno (13 mio kartotek), dokumentacija o osebah, ki so pripadale organizacijskim strukturam NSDAP, negativno, dopisi strank (1,3 mio dokumentov), negativno, osebna dokumentacija SS, SA (1,4 mio dokumentov), negativno.“ Ker ni razvidno, na katero osebo se preverjanje podatkov nanaša, prav tako pa iz priloženih listin ni razvidno, ali je v navedenih institucijah ohranjeno arhivsko gradivo iz obdobja 2. svetovne vojne, ki se nanaša na to problematiko, zlasti gradivo Šefa civilne uprave za spodnjo Štajersko in Gorenjsko, ter gradivo, ki obsega Koroško ljudsko zvezo, zato ostaja nedokazana trditev, da A.A. ni bil član teh organizacij.

Tožena stranka še navaja, da sledi sklepu organa prve stopnje, da (pri)tožniki s predloženimi dokazili niso bili uspešni z dokazovanjem drugačnega dejanskega stanja ter da so listine, ki jih kot arhivsko gradivo hrani Arhiv Republike Slovenije, ki so bile uporabljene kot dokaz v postopku ugotavljanja narodnosti A.A. tudi po mnenju tožene stranke verodostojen dokaz, saj (pri)tožnikom drugačnega dejanskega stanja ni uspelo dokazati. Prav tako in zgolj s priloženo Uredbo z dne 24. 4. 1941 niso dokazali, da je bilo A.A. zaplenjeno premoženje kot sovražnemu državljanu, saj v upravne spise o tem dejstvu niso vložili dokazila. Temu ne pritrjuje niti listina, ki je bila po navedbah pritožnikov pridobljena v Deželnem arhivu avstrijske Koroške, Poveljnika varnostne policije in varnostne službe, iz katere izhaja „da izvedene preiskave o zgoraj imenovanem (A.A.) v zvezi z njegovim domnevnim židovskim poreklom niso prinesle nobenih indicev, ki bi utemeljevali to domnevo“; temu ne pritrjuje niti zemljiško-knjižni izpisek, ki se nahaja v denacionalizacijskem spisu, prav tako pa na to okoliščino ni mogoče sklepati po podatkih Zgodovinskega arhiva v Ljubljani, Enoti za Gorenjsko, ki v fondu Gospodarstvo in bančništvo, hrani arhivsko gradivo o tovarni H. (SI-ZAL-KRA/0136 tovarni H., 1919-1996 (Fond)). Navedbe pritožnikov, da je „Seznam pripadnikov nemške manjšine v nenemški državi iz okrožja Kranja“ ponaredba oziroma slaba reprodukcija pa so pavšalne in nedokazane. Tožena stranka se glede uporabe citiranega arhivskega gradiva v dokaznem postopku sklicuje tudi na stališče, ki ga je Upravno sodišče RS zavzelo v sodbi U 23/2008-13 z dne 29. 4. 2009 v postopku sodne presoje zakonitosti odločbe o ugotovitvi državljanstva D.D. Dalje še navaja, da organ, ki vodi postopek, mora ugotoviti vse pomembne okoliščine in dejstva in odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to za razjasnitev stvari potrebno. Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba v upravni stvari, se ugotovijo na podlagi dokazov. Kot dokaz pa se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti listine, priče, izjave strank in podobno. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Po mnenju tožene stranke je pravilna presoja upravnega organa prve stopnje, ko je štel kot verodostojen dokaz arhivske podatke Ministrstva za kulturo, Arhiva Republike Slovenije, ki se nanašajo na prednika pritožnikov in kažejo na njegovo nemško narodnost. Uporabljeno arhivsko gradivo je dovolj natančno označeno, iz njega je razvidno, od kod izvira, kdo ga je sestavil in na podlagi česa je bilo sestavljeno ter v katerem uradnem arhivu se hrani oziroma ga vodijo kot verodostojno arhivsko gradivo. Gre za listine uradne državne ustanove, ki se ukvarja s hranjenjem, posredovanjem in strokovno obdelavo arhivskih gradiv, zato se domneva njegova pravilnost oziroma resničnost, pritožnikom pa po povedanem ni uspelo dokazati drugačnega dejanskega stanja. Iz tega razloga tožena stranka zavrača pritožbene navedbe o neverodostojnem arhivskem gradivu kot neutemeljene.

Nadalje je po presoji tožene stranke prvostopni organ pravilno in skladno s podatki in listinami v upravnih spisih v zadostni meri ugotovil vse pravno relevantne okoliščine glede nemške narodnosti prednika pritožnikov ter se pri tem pravilno oprl na arhivsko gradivo. Stališče prvostopnega organa, ki povezuje vpis oseb v Seznam Volksdeutcherjev okrožja Kranj, ki so bili sprejeti kot polnopravni člani v Koroško ljudsko zvezo, je po mnenju tožene stranke pravilno, saj dejstva, ki se nanašajo na okoliščino nemške narodnosti, na katero je moč sklepati na podlagi članstva imenovanega v Koroški ljudski zvezi nadalje potrjujejo tudi drugi dokazi, in sicer: zapisnik Okrajne zaplembene komisije ter vpis v razvid oseb nemške narodnosti (Volksdeutcherjev), ki so bili izseljeni v Avstrijo v letu 1945 in 1946. Glede na podatke in listine upravnega spisa so po oceni tožene stranke imeli pritožniki v postopku ugotavljanja državljanstva njihovega prednika učinkovito možnost dokazovanja dejstev in okoliščin, ki nasprotujejo zakonski domnevi nelojalnosti ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v odločbi U-I-23/93, ki jih v svoji obrazložitvi glede presoje domneve nelojalnosti tudi povzema, in sicer, da je ta izpodbojna in da je breme dokazovanja na strani tistega, ki zatrjuje, da domneva nelojalnosti ni obstajala, stranka pa bo pri tem dokazovanju uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa bo dokazala obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

Pritožniki so v postopku dokazovali lojalnost prednika z lastnimi izjavami in izjavami prič ter listinami, in sicer fotokopijo pisma, ki ga je „na položaju dne 13. 8. (letnica nejasna) ing. A.A. pisal Jože“, ki ga tožena stranka v svoji obrazložitvi v celoti povzema. V nadaljevanju povzema izjavo, ki jo je podal D.D. (ni opremljena z datumom) ter izjavo, ki jo je dne 15. 12. 1993 podal E.E. (upokojeni mojster tovarne H.) ter izjavo, ki jo je dne 15. 12. 1993 podal F.F., uslužbenec pri A.A. do leta 1945, kot tudi izjavo, ki jo je na zapisnik pri Upravni enoti Kranj dne 28. 9. 1998 podal D.D. Po presoji tožene stranke so nedokazane izjav prič o pomoči, ki naj bi jo lastniki tovarne H. nudili partizanom. Stranke v postopku niso dokazale, ali je njihov pravni prednik dejansko realiziral prošnjo za pomoč „edinici“, ki jo je poslal gospod Jože „iz položaja“; ali so bili v tovarni dejansko zaposleni ljudje, ki so podpirali osvobodilno gibanje, ali je bilo A.A. znano, da so v tovarni zaposleni ljudje, ki so sodelovali v osvobodilnem gibanju in v čem se je kazala podpora le-tem in posredno gibanju ter v kakšnem obsegu naj bi prednik pritožnikov nudil pomoč in kako dolgo naj bi ta pomoč trajala. Ker ne gre za splošno znana dejstva in ker jih v svoji izjavi eden izmed pritožnikov niti ni potrdil, jih tožena stranka šteje kot nedokazane. Glede na usklajenost izjav preostalih zaslišanih prič pa tožena stranka ocenjuje, da je okoliščina, da je pravni prednik pritožnikov pomagal ljudem verjetno dokazana, vendar ta okoliščina in socialno pravičen odnos, kot so ga opisale priče, ki ga je gojil kot delodajalec v svojih podrejenih, pa sami po sebi ne pomenijo delovanja v korist slovenskega naroda. Po dosedanji sodni praksi, na primer v sodbah U 1777/94, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003 in I Up 589/2004, se domnevo nelojalnosti ovrže, če je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, ravnala aktivno v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti. Zatrjevane pomoči osvobodilnemu gibanju s strani A.A. pa ni potrdil v svoji izjavi z dne 28. 9. 1998 niti njegov pravni naslednik D.D. Pritožnikom v postopku po povedanem ni uspelo dokazati, da bi A.A. aktivno deloval v korist slovenskemu narodu. Zakonsko domnevo nelojalnosti bi pritožniki lahko izpodbili z argumenti o neresničnosti dejstva, ki se v tem upravnem postopku domneva, to je nelojalnosti imenovanega pravnega prednika tožnikov. Dokazovanje domnevi nelojalnosti nasprotnega dejstva gre v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja po 3. odstavku 63. člena ZDen v breme tistega, ki zatrjuje, da to dejstvo ne obstoji, v konkretnem primeru torej v breme (pri)tožnikov. Po ustaljeni upravno-sodni praksi mora stranka utemeljiti lojalnost s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti) in je večja tudi od verjetnosti, ki pomeni ravnotežje med obema možnostima, je pa lahko manjša od gotovosti. Ugotovljena dejstva v konkretnem primeru, tudi ob upoštevanju izjav prič, po presoji tožene stranke ne zadoščajo za izpodbitje domneve nelojalnosti, saj niso dokazana s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti).

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še navaja, da je odločitev in namen zakonodajalca, ki je jugoslovansko državljanstvo (DFJ oziroma) FLRJ odrekel tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile lojalne nemškemu Reichu, potrebno kronološko umestiti v tisto obdobje, ko se je ta odločitev sprejela in izvajala v praksi ter presojati skozi tedanjo mednarodno situacijo. Podlaga za takšno odločitev so bili nedvomno ustrezni mednarodno-pravni akti, ki so jih izdale zavezniške sile, s katerimi so bili postavljeni pravni temelji, ki so opredeljevali odgovornost nemškega ljudstva za storjene zločine in povzročeno škodo v 2. svetovni vojni – tako se je izreklo tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997. Domnevo nelojalnosti njihovega pravnega prednika bi lahko (pri)tožniki izpodbijali z vsemi dokaznimi sredstvi, pri čemer imajo v postopku večjo vrednost dokazna sredstva, ki so opredeljena v 2. odstavku 9. člena ZDen, kot izhaja iz citirane odločbe Ustavnega sodišča RS, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da posameznik, ki dokaže, da je bil zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali ki dokaže, da se je boril na strani protifašistične koalicije, je s tem uspel dokazati lojalno ravnanje za potrebe ugotavljanja državljanstva kot pogoja za upravičenje do denacionalizacije. Dokazi, ki imajo v postopku večjo vrednost so opredeljeni tudi v Razlagi točke 2 člena 1 Odloka antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. 11. 1944 (Uradni list DFJ, št. 39/45), s katero je predsedstvo AVNOJ med drugim navedlo, da se državljanske pravice in imovina ne odvzamejo tistim državljanom Jugoslavije nemške narodnosti ali nemškega pokolenja ali priimka, ki so sodelovali kot partizani ali vojaki v narodnoosvobodilni borbi ali so se dejavno udeleževali narodnoosvobodilnega boja; za vse v citirani določbi navedene pa je veljalo, da se s svojim vedenjem pod okupacijo niso smeli pregrešiti zoper osvobodilno borbo narodov Jugoslavije in da niso smeli biti okupatorjevi pomagači. V postopku ugotavljanja državljanstva se lojalnost ugotavlja individualno, kar pomeni, da osebi, za katero se ugotavlja državljanstvo, ni mogoče pripisati ravnanj in opredelitev, ki so jih storile druge osebe ali se nanašajo na njeno družino. Domnevo nelojalnosti lahko izpodbijajo le dokazi o trajni, aktivni in kontinuirani lojalnosti, kar velja za vse osebe nemške narodnosti, ne glede na to, ali so bile člani Kulturbunda ali ne. Po oceni tožene stranke se kot dokaz o lojalnem ravnanju imenovanega tudi ne šteje sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 364/95 z dne 19. 4. 1995, s katerim je bila razveljavljena sodba Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja opr. št. SOD 1486/45 z dne 22. 8. 1945, saj se v postopku ugotavljanja državljanstva ne ugotavlja morebitna storitev kaznivih dejanj, temveč (ne)lojalno ravnanje določene osebe, ki pa ni nujno povezano s kakršnimkoli inkriminiranim dejanjem, medtem ko ustavitev kazenskega postopka vzpostavlja zgolj domnevo nedolžnosti glede kazenske odgovornosti, ne izpodbija pa domneve nelojalnosti oseb nemške narodnosti po določilih 63. člena ZDen. Drugačna interpretacija bi privedla do situacije, ko bi morale tiste osebe nemške narodnosti, ki jim kaznivo dejanje nikoli ni bilo očitano, dokazovati lojalnost, po krivem obsojenim pa lojalnosti ne bi bilo treba dokazovati. Ob upoštevanju 3. odstavka 63. člena ZDen in ugotovitvi, da je bil pravni prednik tožnikov nemške narodnosti in da je živel v tujini na dan 4. 12. 1948 je na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 vzpostavljena zakonska domneva, da je bil tudi nelojalen. Dokazila pa, ki so jih tožniki predlagali za dokazovanje nelojalnosti nasprotnega ravnanja njihovega pravnega prednika, ne pritrjujejo niti ne izkazujejo njegovega aktivnega ravnanja pred in med vojno ter posledično ne izkazujejo takšne stopnje aktivnega ravnanja njihovega prednika, ki bi s prepričljivostjo izpričevalo ravnanje v prid narodnim in državnim koristim slovenskega naroda oziroma narodov FLRJ ter tako tožniki domneve nelojalnosti njihovega pravnega prednika niso izpodbili, zato je pravilen sklep organa prve stopnje, ki je kot podlago pri svoji odločitvi vzel domnevo nelojalnosti in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialni predpis, določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž/45. Tožena stranka sicer pritrjuje stališču pritožnikov, da je bil njihov pravni prednik jugoslovanski državljan, sicer državljanstva ne bi mogel izgubiti s sodbo Vojaškega sodišča, vendar so bile z razveljavitvijo navedene sodbe odpravljene tudi pravne posledice te sodbe, torej odvzem državljanstva kot kazenske sankcije, ki ni imela več pravnega učinka. Vendar je potrebno v postopku ugotavljanja državljanstva pravnega prednika tožnikov upoštevati vse določbe ZDrž/45 glede na 39. člen ZDRS ter pravno relevantne okoliščine dejanskega stanja, to je nemške narodnosti pravnega prednika tožnikov in njegove odsotnosti z območja današnje Republike Slovenije pred 4. 12. 1948, ki so bile ugotovljene skladno s podatki in listinami upravnega spisa ter v skladu z dokaznim standardom po določbah ZUP, domneve nelojalnosti kot tretje okoliščine iz 2. odstavka 35. člena ZDrž pa pritožnikom ni uspelo izpodbiti. Po presoji tožene stranke je prvostopni organ pravilno in skladno s podatki in listinami v upravnih spisih ugotovil vse pravno relevantne okoliščine glede nemške narodnosti A.A., glede te okoliščine pa je tožena stranka zgolj dopolnila obrazložitev organa prve stopnje. Prvostopni organ je glede na določbo 39. člena ZDRS pravilno uporabil predpise, ki so urejali državljanstvo od rojstva pravnega prednika (pri)tožnikov dalje ter na ugotovljeno dejansko stanje uporabil pravilno pravno podlago ter ugotavljal pravno relevantne okoliščine, ki so vplivale na njegov državljanski status, pri čemer državljanstvo Kraljevine Jugoslavije in domovinstvo na dan 6. 4. 1941 nista sporni, (pri)tožniki pa so oporekali pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju glede 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 in posledično ugotovitvi, da njihov pravni prednik na dan 28. 8. 1945 ni postal jugoslovanski državljan (DFJ oziroma) FLRJ. Tožena stranka sledi razlogom in dokazni oceni organa prve stopnje, ki se nanaša na njegovo bivanje v tujini na dan 4. 12. 1948. Ob upoštevanju dejstva, da sta bili v postopku ugotavljanja državljanstva A.A. ugotovljeni dve pravno relevantni okoliščini iz 2. odstavka 35. člena ZDrž/45, to je nemška narodnost in bivanje v tujini na dan 4. 12. 1948 ter dejstva, da pravne domneve nelojalnosti (pri)tožniki niso uspeli izpodbiti, ocenjuje kot pravilen zaključek organa prve stopnje, da na dan 28. 8. 1945 imenovani ni postal jugoslovanski državljan in posledično tudi ne državljan katere izmed bivših republik nekdanje FLRJ. Glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic in pravic po Evropski konvenciji o človekovih pravicah tožena stranka ocenjuje, da gre za pavšalne ugovore, ki jih ni mogoče upoštevati, saj jih pritožniki niso niti obrazložili, v kakšnih okoliščinah in na kakšen način naj bi prišlo do teh kršitev. Kot enega ključnih pogojev za upravičenje do denacionalizacije izpostavlja pogoj iz 1. odstavka 9. člena ZDen, ki ga tudi citira ter še navaja, da je skladnost te določbe z Ustavo RS in mednarodnimi pogodbami v postopkih ugotavljanja državljanstva morebitnih upravičencev do denacionalizacije ocenjevalo tudi že Ustavno sodišče RS v citirani odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo, enako kot tudi ne določbe 2. odstavka 9. člena, 3. odstavka 63. člena ZDen in 2. odstavka 35. člena ZDrž/45. Pritožbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno na podlagi 248. člena ZUP.

Tožniki v tožbi uveljavljajo tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Menijo, da je izpodbijana odločba neutemeljena ter brez dejanske in pravne podlage. Kritizirajo skupno dolžino trajanja postopka in menijo, da se prvostopni organ ponovno sklicuje na isto arhivsko gradivo, za katerega tožniki menijo, da je njegova vrednost popolnoma neverodostojna. Nadalje menijo, da so razlogi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe v nasprotju z listinami in dokazi v spisu. Upravna organa prve in druge stopnje sta se po mnenju tožnikov v postopku ukvarjala s tem, ali je bil A.A. lojalen ali ne, zanemarila pa osnovni ugovor, da A.A. ni bil oseba nemške narodnosti. Tožniki menijo, da nasprotnega dokaza ni nikjer. Tožniki še navajajo, da so sami pridobili dokaze in izvedeniška mnenja na območju, kjer naj bi imeli največ podatkov o organizacijah, na katere se izpodbijani odločbi sklicujeta, to je NSDAP in Volksbund. Tako so strokovno mnenje tožniki pridobili v Arhivu deželne krajine Koroške iz Celovca ter pri osebi, dr. I.I., ki ima na tem področju avtoriteto in strokovno znanje na območju Republike Avstrije. Prav zato, ker ni bil postavljen kot izvedenec s strani upravnega organa in takšnega predloga upravni organ ni sprejel, so tožniki v vlogi z dne 21. 5. 2010 ponovno predlagali, da se izvede dokaz „s postavitvijo izvedenca z vprašanjem raznarodovalne politike v času okupacije za območje Gorenjske in izvedenca za arhivska gradiva“. Vendar je upravni organ predlagane dokaze zavrnil kot neutemeljene, dokaznemu predlogu s postavitvijo navedenega izvedenca pa upravni organ ni sledil, ker je presodil, da „mnenje nima večje teže od ostalih listinskih dokazov, ki jih je v postopku pridobil upravni organ sam“. Po mnenju tožnikov takšno razlogovanje pomeni bistveno kršitev določb ZUP. V nadaljevanju tožbe pojasnjujejo način priprave mnenja, ki ga je podal dr. I.I. na podlagi listin, ki so mu jih predložili tožniki in jih v tožbi taksativno naštevajo, zato menijo, da je potrebno, da se na navedene ugotovitve strokovnjaka odzove izvedenec, ki naj bi ga postavil upravni organ, da bi ocenil strokovnost predloženih zaključkov dr. I.I. Nadalje tožniki navajajo, da iz gradiva, ki je bilo poslano 21. 5. 2010 in ki je bilo pridobljeno v Deželnem arhivu Celovca, izhaja, da je bila družina A. deležna ukrepov po Uredbi o zasegu narodu in državi sovražnega premoženja z dne 24. 4. 1941, kar jasno izhaja iz listin, za katere upravni organ trdi, da niso bile predložene. Upravni organ pa tožnikov ni nikoli pozval, da predložijo original oziroma overjene fotokopije, zato jih tožniki prilagajo tožbi tako, da je k vsaki listini pripet tudi komentar strokovnjaka. Tožniki dalje navajajo, da je Avstrijski republiški arhiv Dunaj uradna državna institucija, ki je izdala potrdilo z dne 3. 2. 2009, iz katerega izhaja, da osebe družine A. niso navedene v nobenih datotekah – pokrajinskih dokumentacijah o pripadnosti strankarskim skupinam NSDAP, SS, SA, čeprav so pregledali 13 milijonov kartotek. V nadaljevanju tožbe povzemajo nesporne ugotovitve, ki jih je kot relevantne v obravnavani sporni zadevi opredelilo že Upravno sodišče RS v sodbi U 536/2008, s katero je bila razveljavljena predhodna odločba v isti sporni zadevi. V tej zvezi izpostavljajo, da tudi izpodbijana odločba na strani 11 priznava, da je bilo A.A. ob naturalizaciji podeljeno domovinstvo v takratni Občini Šenčur, ter da je bil poljskega rodu, in da ob tem dejstvu ni verjeti trditvam, da so ga Nemci vpisali v sezname nacističnih organizacij brez njegovega soglasja; nadalje upravni organ na strani 7 izpodbijane odločbe tudi navaja, da je bil A.A. napisan v prepisu seznama članov Kärtner Volksbund s številko članske izkaznice 915, a je njegovo ime v naslednjem prepisu prečrtano, vendar ker ta dokument ni datiran in dokumentiran, ni možno pojasniti kdaj in zakaj naj bi prenehalo njegovo članstvo v organizaciji, gre pa za sekundarno gradivo, in sicer rekonstrukcijo iz leta 1952. V zvezi s tem tožniki navajajo, da so predlagali zaslišanje predstavnika arhiva in izvedenca, vendar predlog ni bil sprejet. Iz teh ugotovitev je po mnenju tožnikov jasno, da se upravni organ sklicuje na gradiva arhiva, ki nimajo nobenega elementa verodostojne listine, saj „več ali manj niso podpisana, niso opremljena z datumom in ni znano, kdo jih sestavil, niti čemu so bili namenjeni“. Tožniki nadalje navajajo, da upravni organ ponavlja žaljive očitke na račun A.A., čeprav je bila kazenska sodba, s katero je bil obsojen popolnoma razveljavljena in kazenski postopek zoper njega ustavljen, tako da gre za popolno rehabilitacijo, nadaljevanje teh žaljivih očitkov pa pomeni kaznivo dejanje, storjeno s strani upravnega organa. Navajajo še, da pravnomočna oprostilna sodba veže tudi upravni organ, zato ni možno sklicevanje na navedbe v pravnomočni obsodilni sodbi. Kot pristransko označujejo ravnanje upravnega organa, da iz kazenske sodbe povzema le žaljive očitke, ne pa vseh generalij, ki jih navajajo v nadaljevanju tožbe in izpostavljajo, da je bil imenovani jugoslovanski državljan in poljske narodnosti, ne pa nemške, ki mu jo po mnenju tožnikov upravni organ pripisuje nezakonito in neutemeljeno. Z navedeno sodbo, ki je postala pravnomočna 22. 8. 1945 je A.A. izgubil državljanstvo, je bil prisilno izgnan iz Slovenije dne 7. 2. 1946 preko Podrožce v Avstrijo, kar priznavata izpodbijana prvostopna in tudi drugostopna odločba, hkrati pa očitata, da na dan 4. 12. 1948 ni bil na območju LRS, čeprav je bil izgnan. Nadalje pojasnjujejo, da je kazenski postopek tekel zgolj zato, ker je imel imenovani tovarno večje vrednosti, H. v Kranju, in je bilo to premoženje potrebno zapleniti, kar se je kasneje v letu 1996 tudi izkazalo, zato je bila obtožba umaknjena. Tožniki menijo, da se tudi sedaj A.A. godijo krivice, z žaljivimi očitki, da je bil oseba nemške narodnosti, pa gre za hude kršitve ustavnih svoboščin in določb Evropske konvencije o človekovih pravicah, med katere po mnenju tožnikov spada kršitev člena 14 – kršitev načela enakosti pred zakonom, člena 15 – kršitev načela uresničevanja pravic, člena 22 – enako varstvo pravic, člena 23 – pravica do sodnega varstva, člen 33 – pravica do rehabilitacije in člen 34 – pravica do osebnega dostojanstva, kakor tudi pravica do enakosti pred zakonom, ki jo uveljavlja 14. člen EKČP, 13. člen EKČP – pravica do učinkovitega pravnega varstva in člen 3. Protokola št. 7 k EKČP – pravica do poprave krivic. Vse te kršitve so hude in očitne, delane po navodilu in tendeciozno, tako da gre očitno za sprenevedanje pri izvrševanju določb ZDen in ZIKS zgolj z namenom, da se imenovanim ne vrne premoženje, ki jim je bilo odvzeto, četudi sta Ustavno in Vrhovno sodišče RS v zadnjem času zavzela stališče, da morajo biti krivice poravnane. Tožniki opozarjajo, da jim bo premoženje povrnjeno ali na podlagi 12. člena ZDen ali po določilih ZIKS, po katerem sploh ni potrebno ugotavljanje državljanstva. Sodišču predlagajo, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da odloči, da se je pravni prednik tožnikov po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve ZDRS, štel za državljana FLRJ in LRS, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnikov pa označuje kot neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotovitev državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS za pravnega prednika tožnikov A.A., rojenega ... 3. 1883, Poljska, v času od 28. 8. 1945 do njegove smrti dne 13. 4. 1949. Predmet spora sta uvodoma navedena izpodbijana akta, ki sta bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. U 536/2008-8 z dne 26. 10. 2009. Že tedaj, ko je v obravnavani zadevi sodišče odločalo prvič, je ugotovilo, da med strankama v postopku ni sporno, da je bil imenovani na dan 6. 4. 1941 državljan Kraljevine Jugoslavije, saj je bil z naturalizacijo sprejet v državljanstvo Kraljevine Jugoslavije leta 1940, podeljeno domovinstvo pa mu je bilo v takratni Občini Šenčur. Sporno pa je ostalo vprašanje njegovega državljanstva v času od 28. 8. 1945 do njegove smrti dne 13. 4. 1949. Državljanstvo domnevnega upravičenca do denacionalizacije, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ, ki sta jih po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka pravilno uporabila. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva pa do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane DFJ oziroma pozneje FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Novela, Uradni list FLRJ št. 105/48) je v 2. odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki ob uveljavitvi Novele na dan 4. 12. 1948 živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ta določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost uporabe te določbe še iz časa FLRJ v zdaj veljavnem pravnem redu Republike Slovenije, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997, na katero sta se pravilno oprla upravna organa prve in druge stopnje, ugotovilo, da uporaba določila 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS v citirani odločbi v točki 45 navaja, da kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne. Iz obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča RS v točki 46 odločbe tudi izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve 2. odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ dne 4. 12. 1948 živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih okoliščin.

Po ugotovitvah sodišča je bil v obravnavani zadevi v upravnem postopku dokazni postopek zakonito izpeljan v skladu z dokaznimi standardi, ki so se izoblikovali na podlagi 6., 7., 8., 9., 10., 12. in 14. člena ZUP. Prav tako pravilno je bil ugotovljen tudi obstoj vseh treh okoliščin iz 2. odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ, zaradi katerih se imenovani pravni prednik tožnikov ne more šteti za državljana LR Slovenije in državljana FLRJ po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS. Dejansko stanje je bilo glede vseh treh relevantnih okoliščin po določilih 2. odstavka 35. člena ZDrž/45 v povezavi s 3. odstavkom 63. člena ZDen pravilno in v za odločitev v zadostni meri ugotovljeno, tožniki pa v svojih dokaznih predlogih niso substancirali in obrazložili, kaj naj bi dokazovali z izvedencema in z dodatno predloženimi listinami ter ali je tisto, kar naj bi želeli dokazati, sploh pomembno in v čem za odločanje o ugotovitvi državljanstva njihovega pravnega prednika. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, kolikor se nanaša na izvedbo dokaznega postopka v obravnavani sporni zadevi, v kateri je drugostopni organ v skladu z določili 248. člena ZUP dopolnil obrazložitev prvostopne odločbe in s svojo odločbo saniral pomanjkljivosti prvostopne odločbe v skladu z 2. in 3. odstavkom 248. člena ZUP, hkrati pa je v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZUP odgovoril v svoji obrazložitvi na vse pritožbene ugovore, ki jih tožniki ponovno uveljavljajo v tožbi. Zato se sodišče, da se izogne ponavljanju v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu na tem mestu sklicuje na utemeljitev tožene stranke, ki ji v celoti sledi, da ne ponavlja njenih razlogov za odločitev, ki je pravilna in zakonita.

Po navedenem ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da je bil imenovani poljske narodnosti, saj je bila njegova nemška narodnost v postopku ugotovljena na podlagi primarnih (originalnih nemških) in sekundarnih arhivskih virov (kot je pravilno navedel že prvostopni organ v svoji obrazložitvi v 5. odstavku na str. 7 izpodbijane odločbe) o članstvu imenovanega v Koroški ljudski zvezi, ki je v svoje članstvo sprejemala le osebe nemške nacionalnosti ali ki so se kot take same opredelile, kot je podrobno obrazložila tožena stranka v svoji odločbi, zlasti v opombi št. 1. Po ugotovitvah sodišča je bilo v upravnem postopku tudi pravilno ugotovljeno, da iz podatkov Arhiva Republike Slovenije izhaja, da je bil imenovani izseljen dne 7. 2. 1946 preko Podrošce v Avstrijo, kar pomeni, da je na dan 4. 12. 1948 živel v tujini, pri čemer sodišče tožnikom pojasnjuje, da način odhoda oziroma zapustitve države oziroma območja sedanje Republike Slovenije ni pravno relevanten. Glede izpolnjevanja kriterija lojalnosti velja poudariti, da skladno z 49. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 pristojni organ v postopku ugotavljanja državljanstva ne vodi dokaznega postopka in ne dokazuje nelojalnosti osebe, temveč je dokazno breme na strani tistega, ki dokazuje obstoj lojalnosti. Vendar pa tožniki v postopku niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti A.A., ker niso predložili dokaza, da bi imenovani kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ, niti da je bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi lahko vse bilo razlog za izpodbijanje domneve nelojalnosti.

Sodišče je glede na navedeno odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ki so jo tožniki sicer smiselno predlagali s tem, ko so predlagali izvedbo dokazov z zaslišanjem prič in izvedencev, vendar svojega dokaznega predloga niso z ničemer obrazložili in navedli s čim oziroma kako bi predlagani dokazni predlogi lahko prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja oziroma k njegovi dopolnitvi, zato jim sodišče ni sledilo.

K točki 2: Sodišče je zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kot je obravnavani, če je tožba zavrnjena ali zavržena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.