Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vprašanje dokazne vrednosti arhivskega gradiva v postopkih ugotovitve državljanstva v zvezi z denacionalizacijo v teoriji in ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ne sproža posebnih dilem, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj, št. 200-769/1992-76 z dne 10. 6. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 213-1373/2010/6 z dne 12. 4. 2011, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Prvostopenjski organ je z navedeno odločbo odločil, da se A. A., rojen ... 1883 v L., Poljska, v času od 28. 8. 1945 do svoje smrti dne ... 1949, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), ni štel za državljana LR Slovenije in državljana FLRJ (1. točka izreka) ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V upravnem postopku je bil namreč ugotovljen obstoj vseh treh okoliščin iz drugega odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ (da je imenovani oseba nemške narodnosti; da je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena tedanjega Zakona o državljanstvu FLRJ na dan 4. 12. 1948 živel v tujini; in nelojalnost).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa revizija v upravnem sporu tudi ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 obe z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

8. Revident v obravnavani zadevi kot pomembno pravno vprašanje postavlja vprašanje „ali gre pri arhivskem gradivu povojnega obdobja Arhiva RS za verodostojno arhivsko gradivo ali arhivsko gradivo, s katerim ni vzpostavljena nobena posledična zveza z resničnostjo navedb, ki so zapisane v njih, niti ni status tega gradiva pogojen z njegovo uporabnostjo za upravne postopke.“ Po mnenju revidenta ima arhivsko gradivo povojnega obdobja status arhivskega gradiva, katerega verodostojnost se mora preverjati v vsakem posameznem postopku pred upravnimi organi in sodišči. Prilaga naslednje dokaze: sklep Inšpektorata RS z dne 10. 1. 2008, mnenje Informacijskega pooblaščenca, št. 0712-549/2007 z dne 13. 6. 2007, Splošno deklaracijo o arhivih, knjigo Toneta Ferenca: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945 in ugotovitve Republiškega inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, št. 032-99-024/94 z dne 24. 6. 1994. Navaja še, da glede navedenega vprašanja ni enotnosti pri prvostopenjskih upravnih organih, in da Vrhovno sodišče o njem še ni odločalo.

9. Revident po vsebini postavlja vprašanje dokazne vrednosti arhivskega gradiva oziroma dokazovanja z vpogledom v arhivsko gradivo v postopkih ugotavljanja državljanstva, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ne gre za vprašanje, ki bi v teoriji in praksi sprožalo posebne dileme.

10. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč ustaljeno stališče, da se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev (v vseh upravnih postopkih), lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, Stranka pa ima tudi v takem primeru pravico dokazovati nasprotno od tistega, kar izhaja iz takšnih listin (na primer sodbe Vrhovnega sodišča: I Up 332/1999 z dne 26. 9. 2001, I Up 165/2005 z dne 15. 11. 2006 in X Ips 761/2006 z dne 13. 9. 2007). V pravni teoriji in praksi pa tudi ni sporno, da prosta presoja dokazov (10. člen ZUP), ki jo opravi upravni organ, ne pomeni samovoljnega ocenjevanja, kateri od izvedenih dokazov neko dejstvo potrjuje ali ne potrjuje, temveč zahteva kritično in logično presojo dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in medsebojnega součinkovanja izvedenih dokazov. Vsa dokazna sredstva imajo praviloma enako moč in je stvar organa, ki izvaja in presoja dokaze, katere dokaze bo štel za utemeljene in verodostojne. Ker izpostavljeno vprašanje glede na pojasnjeno ne sproža dilem v teoriji in praksi, revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.