Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Pdp 385/2008

ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.385.2008 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog utemeljen razlog možnosti za nadaljnjo zaposlitev del plače za delovno uspešnost del plače za poslovno uspešnost
Višje delovno in socialno sodišče
3. junij 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Racionalizacija stroškov poslovanja in reorganizacija dela je v pristojnosti vodstva podjetja, zato je tožena stranka lahko naloge, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi opravljal tožnik, razdelila med ostale delavce ter tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Zahtevek za plačilo mesečne delovne uspešnosti je vezan in odvisen od odločitve o zahtevku za spremembo sklepov, s katerimi je bilo plačilo iz tega naslova ukinjeno. Ker tožnik varstva zoper te sklepe ni uveljavljal pravočasno, so postali sklepi pravnomočni, tako da ni pravne podlage, da bi tožniku priznali pravico do plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Revizija v zvezi z odločitvijo 1. odstavka sklepa sodišča prve stopnje se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka E.M. d.o.o. podala dne 15. 1. 2007 tožniku nezakonita in se razveljavi ter ugotovi, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z dne 15. 1. 2007, temveč še traja in je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo, od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, v višini določeni s pogodbo o zaposlitvi ter od bruto plače odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila ter mu priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je prav tako zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek 25.334,34 EUR in od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od polovice zneska od 1. 2. 2007 dalje, od druge polovice neto zneske pa od 1. 7. 2007 dalje do plačila. Zavrglo pa je tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za mesec november in december 2006, v bruto znesku 3.338,34 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka, v znesku 2.087,87 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi zahtevku tožnika ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da poslovni razlog, ki ga je navedla tožena stranka ne obstoji in tudi ni bil utemeljen, kar se je izkazalo tekom sodnega postopka. Prav tako tožena stranka dejansko sploh ni preverjala možnosti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko in tudi sodišče tekom sodnega postopka realnih možnosti za zaposlitev tožeče stranke ni ustrezno preverjalo. Okoliščina, ki jo je navedla tožena stranka, da delovno mesto, ki ga je zasedel tožnik ni izpolnilo namena, za katerega je bilo ustanovljeno, ker se je v praksi nefunkcionalno razdeljevalo naloge ter koordinacija med vodji oddelkov in direktorjem ni delovala, kot je bilo zamišljeno in je zato prihajalo do nesoglasij ter nesporazumov, ne predstavlja poslovnega razloga, kot ga določa ZDR. Razlogov za navedeno namreč ni mogoče iskati v obstoju delovnega razmerja tožeče stranke in njenih delovnih nalog, ampak v samem načinu dela pri toženi stranki, ko očitno ni bilo vzpostavljene jasne hierarhije in porazdelitve del. Funkcionalno razdeljevanje nalog in boljšo komunikacijo med vodij oddelkov in direktorjem, bi tožena stranka lahko in morala doseči brez ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala tožeča stranka. Tožena stranka ni izkazala, da je z ukinitvijo delovnega mesta tožeče stranke racionalizirala stroške in v čem se racionalizacija odraža. Da poslovni razlog dejansko ni obstajal in je torej le navidezen, izhaja tudi iz pričanja direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da je delo tožeče stranke potrebno, vendar pa ga sedaj opravljajo drugi zaposleni. Iz navedenega izhaja, da je delo tožeče stranke še vedno potrebno, in to v celoti, vendar pa tožena stranka ne želi, da to delo opravlja tožeča stranka in je zato izpeljala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravi razlog za odpoved so torej nesoglasja in nestrinjanja med direktorjem tožene stranke in tožečo stranko, česar pa sodišče ni ustrezno ugotavljalo. Prav tako tožena stranka druge ustrezne zaposlitve za tožečo stranko, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni iskala, saj v kolikor bi tožena stranka iskala zaposlitev, bi znotraj sistema E.M. zagotovo našla ustrezno zaposlitev za tožečo stranko, upoštevajoč predvsem njeno strokovno usposobljenost in izkušnje. Tožena stranka bi tožnika lahko zaposlila na delovnem mestu direktorja tovarne v ..., saj je direktor tožene stranke tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omenil možnost dela na delovnem mestu direktorja tovarne v ..., kar pomeni, da je tožeča stranka izpolnjevala pogoje in zahteve za opravljanje tega dela. Tudi sicer je tožeča stranka, za omenjeno delovno mesto, zaradi svojih dolgoletnih izkušenj, poznavanje panoge, poznavanja jezikov in strokovne usposobljenosti nedvomno primerna, vendar ji tožena stranka, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi za omenjeno prosto delovno mesto, ampak je nanj zaposlila drugo osebo, zato je napačen zaključek sodišča, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je sodišče nepravilno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo postopek, saj je podano nasprotje med izpovedbami strank in prič ter ugotovitvami sodišča. Sodišče prve stopnje pa je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za izplačilo zneska, v višini 25.334,34 EUR, iz naslova letne delovne uspešnosti iz razloga, ker se tožeča in tožena stranka, z aneksom nista dogovorili o ciljih, merilih in kriterijih za ugotavljanje delovnega uspešnosti, v smislu določb 5. točke pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se delodajalec in delavec letno dogovorita o ciljih, merilih in kriterijih za ugotavljanje delovne uspešnosti ter da se bonus načelno določi v višini 34 % letne bruto plače, pri čemer pogodbeni stranki vsako leto posebej določata maksimalni odstotek bonusa z aneksom k pogodbi. Tožeči stranki se, v skladu s pogodbo, bonus ne bi izplačal le v primeru, če ne bi dosegel 50 % v aneksu zastavljenih ciljev. Stranki sta v pogodbi povsem jasno določili višino bonusa in sicer 34 % letne bruto plače ter sta se dogovorili tudi za rok plačila bonusa. Sodišče je neutemeljeno štelo tožeči stranki v škodo, da ni podpisala nesprejemljivega aneksa, kar je povsem v nasprotju z primerljivo sodno prakso. Sodišče se je namesto da bi upoštevalo pogodbo o zaposlitvi, ki tožeči stranki priznava bonus, postavilo na stališče, da se bonus očitno izplačuje na podlagi več ali manj subjektivnih merilih in kriterijih, ki jih določa direktor družbe. Po mnenju tožeče stranke predstavlja določba 5. točke pogodbe o zaposlitvi ustrezno pravno podlago za izplačilo bonusa, saj je le-ta veliko bolj določena kot pa predlog aneksa in tudi odraža dogovor pogodbenih strank. Tožeča stranka do bonusa ne bi bila upravičena le v primeru, če ne bi dosegla niti 50 % zastavljenih in dogovorjenih ciljev, kar pa tožena stranka niti ni zatrjevala. Glede na dejstvo, da so vsi zaposleni po individualni pogodbi, vključno z namestnico direktorja, prejeli izplačan bonus, bi moralo sodišče odločiti, da tožeči stranki pripada izplačilo iz naslova letne delovne uspešnosti v vtoževani višini, to je 34 % letne bruto plače tožeče stranke. Po mnenju pritožbe pa je tudi nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za tožbeni zahtevek iz naslova mesečne delovne uspešnosti za mesec november in december 2006, tožeča stranka ne izpolnjuje procesnih predpostavk za sodno varstvo, ter je zato tožbo zavrglo. Po mnenju pritožbe gre za denarni zahtevek, na podlagi določil ZDR in zanj velja neposredno sodno varstvo. Le v kolikor bi tožeča stranka prejela oceno, iz katere bi bilo razvidno kakšna je njena mesečna delovna uspešnost in kriterije za takšno odločitev, bi tožnik pri toženi stranki lahko vložil zahtevo za odpravo kršitev, če se z oceno ne bi strinjal. S strani tožene stranke pa je tožnik prejel le sklep o ukinitvi izplačila delovne uspešnosti za mesece november in december 2006, kar ne pomeni, da navedena meseca tožeča stranka ni bila uspešna. V navedenem primeru je torej povsem nedvoumno, da tožeča stranka vtožuje denarno terjatev, za katero se uporablja 4. odstavek 204. člena ZDR.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Navedla je, da je tožena stranka delovno mesto, na katerem je delal tožnik, ukinila in tudi danes, po poteku več kot enega leta od odpovedi, na tem delovnem mestu ne dela nihče. Tožena stranka ni zaposlila delavca, ki bi opravljal delo, kot ga je v času zaposlitve opravljal tožnik in je delo porazdelila med ostale delavce, predvsem vodje oddelkov, kar pa ni nezakonito. Delodajalec ima pravico, da delovni proces, na vseh nivojih, organizira tako kot se mu zdi najbolj primerno. Glede na to, da delodajalec lahko delo opravi z isto stopnjo kvalitete z manj zaposlenimi, ima nedvomno pravico, oziroma kot dober gospodarstvenih celo dolžnost, da poslovni proces optimalizira in v okviru tega lahko poda tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s preverjanimi možnostmi druge zaposlitve je bilo v postopku pojasnjeno, da takšne možnosti ni bilo, saj tožnik v postopku ni navajal, na katero ustrezno drugo delovno mesto bi lahko bil prerazporejen. Dejstvo, da v kadrovski službi niso posebej preverjali kam bi lahko prerazporedili tožnika, še ne pomeni, da je delodajalec opustil svojo dolžnost iz 88. člena ZDR. Možnosti prerazporeditve v obravnavanem primeru je preučil direktor sam, skupaj z ostalimi vodilnimi delavci. Tožnik je celo sam priznal, da sta se z direktorjem pogovarjal o možnosti, da bi postal direktor družbe E.M. d.o.o. v ... na Hrvaškem. Družba po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni zaposlovala delavcev na delovnem mestu, ki bi predstavljalo ustrezno zaposlitev za tožnika, v smislu določbe 90. člena ZDR. Po mnenju tožene stranke je nepravilna presoja tožnika, da bi morala družba delovno mesto direktorja v ... prednostno ponuditi njemu, saj Zakon o gospodarskih družba kot Zakon o trgovačkim društvima, ki velja za družbo E.M. d.o.o. ne določata, da mora skupščina pri imenovanju direktorja prednostno upoštevati zaposlene v družbi in sicer zaposlene v povezanih družbah, kot to meni pritožnik. Razpis za direktorja je bil objavljen v javnih občilih, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, vendar se tožnik nanj ni prijavil. Pogodba o zaposlitvi z direktorjem je namreč posledica imenovanja na funkcijo direktorja, pri čemer tožena stranka poudarja, da za direktorja sploh ni nujno da bo funkcijo opravljal v delovnem razmerju. Direktorja družbe E.M. so izbrali lastniki družbe, ki so ocenili kdo je najbolj primeren za to funkcijo. V pogodbi o zaposlitvi sta pogodbeni stranki izrecno pustili nedorečeno oziroma prepustili izplačilo bonusa vsakokratnemu aneksu k pogodbi. To sta stranki storili namenoma, saj se je delo pomočnika direktorja ves čas spreminjalo, oziroma je bil vsako leto zadolžen za drugačne projekte, naloge in cilje. Ker do podpisa aneksa ni prišlo, direktor formalno ni ocenjeval njegovega dela, je pa njegovo delo seveda spremljal in je zaslišan kot stranka natančno povedal kaj je tožnik delal dobro in česa ne, ter ocenil njegovo celotno delo kot podpovprečno. Ob tem tožena stranka poudarja, da je tožnik dobil plačano vso plačo za njegovo redno delo pri delodajalcu in celo pretežen del redne mesečne uspešnosti, medtem ko je bilo plačilo letnega bonusa predvideno samo za posebne dosežke in prispevke posameznika, ki jih tožnik ni dosegel. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, še zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožeča stranka v pritožbi. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti. Prav tako ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba opisanih nepravilnosti nima, sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih tako da je njegovo odločitev mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še odgovarja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni imela podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker okoliščina, ki jo je navedla tožena stranka in sicer, da delovno mesto tožnika ni izpolnilo namena, za katerega je bilo ustanovljeno, ne predstavlja poslovnega razloga, kot ga določa ZDR. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), to je zaradi prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je bilo delovno mesto, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in sicer pomočnik direktorja družbe za področje prodaje, marketinga, produktivnega vodenja, blagovne znamke in kakovosti, ukinjeno, na podlagi sklepa direktorja družbe o reorganizaciji vodstva podjetja z dne 3. 1. 2007. Ukinitev delovnega mesta je tipičen poslovni razlog in je tožena stranka izkazala obstoj poslovnega razloga s tem, ko je obrazložila zakaj se je odločila za ukinitev delovnega mesta, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sama organizacija dela je namreč v pristojnosti delodajalca in sodišče smotrnosti odločitve, v sodnem postopku ne presoja, zato je tudi neutemeljeni pritožbeni očitek, da sodišče ni preverjalo in ugotavljalo ali je z ukinitvijo delovnega mesta tožnika, tožena stranka racionalizirala stroške poslovanja in v čem se racionalizacija odraža. Sodišče v sodnem postopku le presoja ali je šlo za dejansko prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela, kar pa je tožena stranka dejansko izkazala. Direktor tožene stranke I.U. je ob zaslišanju izpovedal, da koordinacijo in vodenje projektov ter vsebinsko delo sedaj opravljalo vodje posameznih služb, člani kolegija ali imenovani projektni vodje. Tožnik pa je ob zaslišanju izpovedal, da meni, da so dela, ki jih je opravljal pri toženi stranki potrebna in da se še vedno opravljajo na nekem nivoju, ni pa vedel kako se opravljajo in kdo jih opravlja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, na podlagi izvedenih dokazov, da je racionalizacija stroškov poslovanja in reorganizacija dela v pristojnosti vodstva podjetja, zato je tožena stranka lahko naloge, ki jih je v pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 1. 2006 opravljal tožnik, razdelila med vodje oddelkov in služb, katerih področje je pokrivalo delovno mesto tožnika, njegovo delovno mesto pa ukinila. Navedeno pa je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je torej izkazala obstoj poslovnega razloga s tem, ko je obrazložila, zakaj se je odločila za ukinitev delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik. Torej organizacija dela je v pristojnosti delodajalca in sodišče smotrnosti odločitve reorganizacije, v sodnem postopku ne presoja. V sodnem postopku se presoja le, ali je šlo za dejansko prenehanje po opravljanju določenega dela, kar pa je tožena stranka izkazala (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 246/2007 z dne 8. 4. 2008).

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka druge ustrezne zaposlitve za tožečo stranko, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni iskala, in da to izhaja iz izpovedbe A.R., vodje kadrovske službe, ki je izpovedala, da ji direktor tožene stranke ni dal navodil, da bi morala preveriti ali je tožnika mogoče ustrezno zaposliti na drugem delovnem, mestu znotraj sistema E.M.. Dejstvo, da v kadrovski službi niso preverjali možnosti prerazporeditve tožnika, ne pomeni, da je delodajalec opustil svojo dolžnost iz 88. člena ZDR. Kot je izpovedal direktor družbe je sam, skupaj z ostalimi vodilnimi delavci, preveril možnost prerazporeditve tožnika in celo tožnik je priznal, da sta se z direktorjem tožene stranke pogovarjala o možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita, ker mu tožena stranka ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi za prosto delovno mesto direktorja tovarne v ... in je na to mesto zaposlila drugo osebo. Kot je razvidno, je tožena stranka razpis za direktorja objavila v javnih občilih, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji šele v mesecu februarju 2007, torej po tem, ko je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi dne 15. 1. 2007, razpis za delovno mesto direktorja družbe pa je bil podan sredi meseca februarja 2007, kot je to izpovedala priča A.R.. Priča je tudi izpovedala, da so izvedeli da namerava direktor v ... dati odpoved v začetku meseca februarja 2007 in direktor I.U., zaslišan kot stranka je izpovedal, da je direktor dokončno odstopil v mesecu marcu 2007 in so nato preko kadrovske agencije iskali in tudi našli osebo za razpisano delovno mesto. Tožnik se na razpisano delovno mesto ni prijavil. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževanim denarnim zahtevkom tožnika iz naslova mesečne delovne uspešnosti, za mesec november in december 2006, saj terjatev tožnika dejansko ni izključno denarna terjatev, v smislu določbe 4. odstavka 204. člena ZDR, ki bi jo delavec lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem. Tožeča stranka je prejela sklep direktorja o ukinitvi izplačila delovne uspešnosti za mesec november in december 2006 in v kolikor se tožnik z ukinitvijo delovne uspešnosti ni strinjal, bi vsekakor moral predhodno uveljavljati odpravo kršitev pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR mora delavec od delodajalca najprej pisno zahtevati, da odpravi kršitve oziroma da izpolni svoje obveznosti in če delodajalec tega ne stori v roku 30 dni, od poteka roka za izpolnitev, lahko zahteva varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 1. 2006 (4. točka pogodbe), je razvidno, da je bila tožniku plača določena v dveh delih in sicer osnovna plača v fiksnem znesku 1.000.000,00 SIT bruto, plača iz naslova mesečne delovne uspešnosti pa v višini največ 400.000,00 SIT, ki jo direktor lahko mesečno spremenil s pisnim sklepom. V konkretnem primeru je direktor tožene stranke odločil s sklepom z dne 5. 12. 2006, da se mesečna delovna uspešnost tožniku za mesec november 2006 ukinja in da se iz tega naslova tožniku ničesar ne izplača. Prav tako je s sklepom z dne 21. 12. 2006 ukinil izplačilo mesečne delovne uspešnosti tožniku v višini 400.000,00 SIT za mesec december 2006. Sklepa sta bila tožniku vročena in kot je tožnik izpovedal zoper sklepa ni ugovarjal, ker se ni hotel prerekati.

Sodišče prve stopnje je sicer napačno zahtevek tožnika v tem delu zavrglo in bi ravnalo pravilno, če bi zahtevek zavrnilo. Vendar pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika ni smelo spreminjati odločitve sodišča prve stopnje, saj bi le-to bilo v škodo pritožnika. Zahtevek tožnika za plačilo mesečne delovne uspešnosti je vezan in odvisen od odločitve o zahtevku za spremembo izpodbijanih sklepov, glede odločitve o plačilu delovne uspešnosti in zaradi zamude roka za sodno varstvo, so postali sklepi pravnomočni in v sodnem postopku vanje ni mogoče poseči, zato tudi ni pravne podlage, da bi sodišče priznalo delovno uspešnost mimo pravnomočnih sklepov tožene stranke (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 15472007 z dne 5. 11. 2008).

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da iz pogodbe o zaposlitvi povsem jasno izhaja pravica tožnika do izplačila bonusa, v višini 34 % letne bruto plače in da tožnik ne bi bil opravičen do izplačila bonusa le v primeru, če ne bi dosegel 50 % v aneksu zastavljenih ciljev.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da sta stranki letno delovno uspešnost opredelili v 5. točki pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se delodajalec in delavec z aneksom k pogodbi o zaposlitvi letno dogovorita o ciljih, merilih in kriterijih za ugotavljanje delovne uspešnosti delavca ter je osnova za določitev bonusa procent od bruto izplačila 12 plač, v posameznem letu. Bonus v višini 34 % letne bruto plače delavca, je v pogodbi o zaposlitvi določen le načelno in pogodbeni strani, vsako leto posebej, določita maksimalni procent bonusa, z aneksom k pogodbi. Končna določitev višine bonusa, je odvisna od doseganja zastavljenih ciljev in čas izplačila bonusa ter znižanje izplačila bonusa, zaradi nedoseganja planirane vrednosti dobička je v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na tako ureditev tožnik neutemeljeno uveljavlja neposredno izplačilo bonusa, na podlagi 5. člena pogodbe o zaposlitvi in je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila podlaga za izplačilo letne delovne uspešnosti za leto 2006, sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katero bi bili dogovorjeni cilji, merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti, v smislu določbe 5. točke pogodbe o zaposlitvi. Tožnik napačno tolmači, da bi moral dobiti izplačano maksimalno dogovorjeno letno delovno uspešnost, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, torej kot najuspešnejši delavci, saj je takšno tolmačenje v nasprotju z bistvom in namenom plačila letne delovne uspešnosti, ki je v tem, da jo prejme vsak delavec sorazmerno svojemu prispevku. V postopku je bilo ugotovljeno, da nihče od zaposlenih ni prejel maksimalnega bonusa, kot ga vtožuje tožnik.

Glede na navedeno je pritožba tožnika neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom krije sama.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, kar ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi 165. v zvezi s členoma 154. in 155. ZPP.

Revizija v zvezi zahtevkom tožnika glede izplačila razlike plače za mesec november in december 2006, v bruto znesku 3.338,34 EUR, se ne dopusti.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v delu kjer revizija ni dovoljena že po ZDSS-1 delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre v odločitvi sodišča prve stopnje v 1. odstavku sklepa za denarni zahtevek, ki ne presega revizijskega minimuma po določbah ZPP (2. odstavek 367. člena ZPP), revizija ni dovoljena že po samem zakonu, lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia