Jedro

Pogodba o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo bonusa (letne delovne uspešnosti). Predpogoj za to je določitev ciljev, ki jih bo tožnik v posameznem letu uresničeval ter merilih in pogojih za doseganje (teh) ciljev. Pogodba o zaposlitvi predvideva, da naj bi se o tem stranki dogovorili z vsakoletnim aneksom. Če takega aneksa ni, podlage za ugotavljanje elementov za določitev bonusa in njegove višine na način, kot je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, sploh ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 25.334,34 EUR iz naslova letne delovne uspešnosti oziroma bonusa za leto 2006. Letno delovno uspešnost sta stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi, po kateri naj bi se o ciljih, merilih in kriterijih za ugotovitev delovne uspešnosti dogovorili z aneksom k pogodbi. Tak aneks ni bil sklenjen, ker tožnik ni pristal na predlog, da bi bilo to v izključni pristojnosti direktorja in njegove subjektivne ocene. Sama določba 5. točke pogodbe ni zadostna podlaga za izplačilo bonusa, saj je višina določena le načelno, končna višina pa je odvisna od doseganja zastavljenih ciljev z možnim znižanjem, kar vse je v pristojnosti direktorja. Po ugotovitvah sodišča tožnik zastavljenih ciljev ni dosegel v celoti in mu tudi ob podpisanem aneksu ne bi bil izplačan bonus v višini 34 %. Enak aneks je podpisala namestnica direktorja, ki ji je bil izplačan bonus v višini 80 % s pogodbo določenega bonusa, vodje organizacijskih enot pa so imele že v pogodbi določena merila za doseganje ciljev.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo določbo 5. točke pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku nikoli ni posredovala v podpis aneksa, s katerim bi stranki specificirali oziroma določili cilje, merila za doseganje ciljev, pač pa spremembo pogodbe, po kateri bi se sporazumno določanje kriterijev, ciljev in višine ukinilo in bi bilo to v celoti v izključni pristojnosti direktorja tožene stranke. Sodišče bi moralo zato zahtevek presojati, ali je tožnik upravičen do bonusa in v kakšni višini, če stranki ne skleneta aneksa, določenega v 5. točki pogodbe. Po mnenju tožnika bi mu v takem primeru šel bonus v višini 34 % letne plače, saj tožniku ni mogoče očitati, da ni dosegel 50 % v aneksu zastavljenih in dogovorjenih ciljev. Napačen je zaključek sodišča, da nihče od zaposlenih ni prejel maksimalno izplačanega bonusa. Zaključek je lahko le tak, da so vsi delavci, ki imajo pravico do bonusa, razen tožnika, prejeli bonus. Predlaga, da sodišče njegovemu zahtevku ugodi in v skladu s tem spremeni tudi sklep o stroških postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Letna delovna uspešnost tožniku na podlagi pogodbe o zaposlitvi ne pripada, za plačilo bonusa v obravnavanem obdobju se stranki nista dogovorili in tožnik pri delu ni bil uspešen. Prejel pa je plačano celotno plačo in pretežni del redne mesečne uspešnosti.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija le omeni, ne da bi jih posebej obrazložila oziroma utemeljila. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Revizijske navedbe o tem, da v spisu ni listin, ki bi dokazovale ugotovitve sodišča o dogovorjenih in izplačanih bonusih drugim delavcem, pomenijo v tem delu dejansko le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar je po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljen revizijski razlog.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Bonus, ki ga vtožuje tožnik, ni prejemek, ki bi imel neposredno podlago v ZDR in tudi s pogodbo o zaposlitvi ni bil dogovorjen kot ena od sestavin plače. Plača je bila dogovorjena s 4. točko pogodbe, vključno z delom plače za delovno (mesečno) uspešnost (drugi odstavek 126. člena in drugi odstavek 127. člena ZDR). Iz opredelitve bonusa v 5. točki pogodbe tudi ni mogoč zaključek, da bi šlo le za plačilo za poslovno uspešnost, ki ga kot del plače šteje ZDR v drugem odstavku 126. člena, čeprav na njegovo višino in izplačilo tudi to lahko vpliva. Dogovor o bonusu zato ne sodi med obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi po 29. členu ZDR.

9. Letna delovna uspešnost (bonus) po 5. točki pogodbe o zaposlitvi je tako prejemek, ki sta ga stranki samostojno dogovorili s pogodbo. Ali je tožnik upravičen do bonusa je tako odvisno od tega, kako in v kakšni višini je bil ta prejemek dogovorjen oziroma od razlage pogodbenih določil. 10. Revizijsko sodišče se strinja s presojo nižjih sodišč, da 5. točka pogodbe o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo bonusa. Predpogoj za to je določitev ciljev, ki jih bo tožnik v posameznem letu uresničeval ter merilih in pogojih za doseganje (teh) ciljev. Pogodba predvideva, da naj bi se o tem stranki dogovorili z vsakoletnim aneksom. Če pa takega aneksa ni, podlage za ugotavljanje elementov za določitev bonusa in njegove višine na način, kot je dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, sploh ni. Pravica do bonusa je bila odvisna od letno določenih ciljev in njihovega doseganja. Ob dogovoru, da se bosta stranki o tem vsako leto sproti dogovarjali, je določbo 5. točke pogodbe o zaposlitvi mogoče razumeti in razlagati le tako, da bo podlaga za izplačilo načelno dogovorjenega bonusa vsakoletni aneks, torej dodatek k pogodbi o zaposlitvi. Šele na njegovi podlagi bi imel tožnik pravico zahtevati njegovo izplačilo.

11. Navedeno sicer ne pomeni nujno, da tožnik do bonusa sploh ne bi bil upravičen, če aneks ni sklenjen – ne glede na razlog za to. Tožnik je bil pomočnik direktorja družbe na delih, ki so primeroma navedena v 2. točki pogodbe o zaposlitvi in drugih delih „po navodilih direktorja družbe“. Tudi brez dogovora so zato bili (morali biti) znani cilji in rezultati, ki naj bi jih tožnik dosegal in ki so se od njega pričakovali. Določanje ciljev, presoja o tem, ali in v kolikšni meri so bili doseženi ter ocena o prispevku in uspešnosti podrejenih delavcev pri tem, pa je nedvomno stvar direktorja – tudi njegove subjektivne ocene. Konec koncev je on tisti, ki je odgovoren za uspešnost poslovanja družbe. Da je temu tako, izhaja tako iz določbe 4. točke pogodbe o zaposlitvi, da direktor odloča o mesečni delovni uspešnosti tožnika, kot tudi iz 5. točke pogodbe. Zadnji odstavek 5. točke pogodbe o zaposlitvi namreč določa, da je končna določitev višine bonusa, „ki je odvisna od doseganja zastavljenih ciljev“, v izključni pristojnosti delodajalca – torej direktorja.

12. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek kot je bil postavljen: v višini, ki je kot „načelna“ določena v višini 34 % letne bruto plače. Vendar se po isti določbi pogodbe odstotek bonusa določa vsako leto z aneksom k pogodbi, ali če pogodbe ni, z odločitvijo direktorja. Ker za leto 2006 ni bilo ne aneksa ne odločitve direktorja, ni podlage za izplačilo bonusa v zahtevani višini.

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.