Jedro

Odsotnost škodljivih posledic pri kaznivem dejanju iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper pravni promet sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko zmanjšala pomen varovane pravne vrednote, tako da bi lahko govorili o dejanju majhnega pomena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je R. C. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo eno leto in ji v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, obsojenki pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 14. člena KZ, ker naj bi kaznivo dejanje ne pustilo nobenih pravnih posledic oziroma koristi pri obsojenki. Nadalje vložnik navaja, da se obsojenki ne more očitati naklepa pri storitvi kaznivega dejanja in jo je zato treba oprostiti. Nadalje trdi, da je obsojenka vložila utemeljen ugovor zastaranja, pa je pritožbeno sodišče to trditev zavrnilo. Vložnik še uveljavlja, da izpodbijana sodba temelji na krivi izpovedbi B. S. Vložnik izpodbija še odločbo pritožbenega sodišča o stroških kazenskega postopka oziroma razloge, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenko oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga še, da se obsojenko oprosti plačila stroškov celotnega kazenskega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uporaba instituta neznatne nevarnosti (člen 14 KZ) ni utemeljena, ker za presojo niso pomembne le materialne posledice ali morda neupravičeno pridobljena premoženjska ali nepremoženjska korist, pač pa varstvo pravnega prometa. Ta je bila v zadostni meri kršena, da v obliki opozorilne kazenske kazenske sankcije zasluži kazenskopravno grajo. Vprašanje naklepa, ki ga prav tako načenja zahteva, sodi v področje uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja; tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Vrhovni državni tožilec še ocenjuje, da so neutemeljeni tudi razlogi zahteve, ki zajemajo stroške postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. V celoti je potrebno pritrditi pravnim stališčem, ki jih je zavzel vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je po določbi člena 14. KZ imelo dejanje majhen pomen, kadar je bila njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni bilo ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin. Narava kaznivega dejanja ponarejanja listin ni neznatna, prav tako pri dejanju ni mogoče govoriti o nizki stopnji obsojenkine kazenske odgovornosti. Odsotnost škodljivih posledic pri kaznivem dejanju, ki spada med kazniva dejanja iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper pravni promet, sama po sebi ni okoliščina, ki bi lahko zmanjšala pomen varovane pravne vrednote, tako da bi lahko govorili o dejanju majhnega pomena. Posebej je potrebno še povedati, da niso podane osebne okoliščine obsojenke, ki bi narekovale pravno oceno, da je dejanje, ki ga je storila, dejanje majhnega pomena.

5. Zatrjevanje vložnika, da obsojenki ni mogoče očitati naklepa in da sodba sloni na krivi izpovedbi B. S. predstavlja uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, teh ugovorov glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče upoštevati.

6. Tudi v zvezi z vprašanjem pravilnosti odločitve pritožbenega sodišča o stroških kazenskega postopka vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in sicer premoženjskih razmer obsojenke, medtem ko zatrjevanja nezakonitost odločitve ne pojasni.

7. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane in da je deloma zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

8. Odločba o plačilu sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. v zvezi z 98.a členom ZKP.