Jedro

Zastaranje kazenskega pregona je po tretjem odstavku 112. člena KZ pretrgano z vsakim procesnim dejanjem za pregon storilca kaznivega dejanja in ne šele, ko je domnevni storilec s tem dejanjem seznanjen.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene R.C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sodbo II K 537876/2012 z dne 9. 10. 2013 obdolženo R.C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolžena plačati še stroške tega postopka, in sicer sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik iz, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kdaj in kako je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka pritožnik ni razložil, kazenski zakon pa je bil po njegovem kršen zato, ker bi moral biti uporabljen 14. člen KZ, ki izključuje kaznivost dejanja (1. točka 372. člena ZKP), in ker je kazenski pregon zastaral (3. točka 372. člena ZKP).

5. Kršitvi nista podani. Pri prvi pritožnik izhaja iz dejstev, kot jih sam šteje za ugotovljena in ne iz dejstev kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zgolj ta so namreč merodajna pri presoji katerekoli kršitve kazenskega zakona, medtem ko je pritožnikova (različna) ocena predmet drugega pritožbenega razloga; zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Seveda pa bi tedaj pritožnik moral obrazložiti še druge objektivne in subjektivne okoliščine iz 14. člena KZ, brez katerih dejanja majhnega pomena, kot enega izmed pogojev za uveljavljano izključitev kaznivosti ne more biti.

6. Podobno zgornjemu se pritožnik moti v izhodišču še glede zastaranja kazenskega pregona, ki je po tretjem odstavku 112. člena KZ pretrgano z vsakim procesnim dejanjem za pregon storilca zaradi kaznivega dejanja in ne šele, ko je domnevni storilec s tem dejanjem seznanjen, kar je v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano. Procesno dejanje je namreč stvar procesnega udeleženca (upravičenega tožilca ali sodišča) in kot takšno ne more biti odvisno od seznanjenosti tistega zoper katerega je pravzaprav naperjeno. Če kljub vsemu je, je potem tudi zastaranje kazenskega pregona kot svojevrstna sankcija za nedejavnost takšnega udeleženca, nesmiselna.

7. Pritožnik se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja zato, ker je priča B.S. obdolženo krivo ovadil, in ker je v postopku krivo izpovedoval. Imenovani se je hotel zaradi postopkov, ki se vodijo proti njemu, odgovornosti razbremeniti, hkrati pa ni bilo upoštevano, da je lahko le obdolžena podpisovala listine, ki so izvirale iz dejavnosti G.M.S., da se je podpisala v imenu B.S., ki je na gimnazijo prihajal le občasno ter da za banko kot kreditodajalko pravzaprav niti ni bilo pomembno kdo z gimnazije je vlogo za odobritev kredita podpisal. 8. Z vidika odločilnih dejstev kot izhajajo iz opisa dejanja, so nazadnje povzeta pritožbena prizadevanja v zvezi z učinki obdolženkinega ravnanja nasproti banki, nepomembna. Po jasnem opisu gre namreč le zato, ali je obdolžena podpis B.S. na navedenih listinah ponaredila ter ali je te listine tudi uporabila. Obdolžena je obe ravnanji v svojem zagovoru dopustila, medtem ko je priča B.S. povedal, da zgornjih listin ni podpisal. Ni torej šlo za obdolženkino podpisovanje v imenu B.S., ampak za podpisovanje kot B.S., kar je bilo v obtožbi zatrjevano in v razlogih sodbe pravilno ugotovljeno. Kakršnakoli kriva ovadba - mimogrede, predkazenski postopek je bil v obravnavani zadevi sprožen z uradnim zaznamkom o zaznavi kaznivega dejanje kriminalistične inšpektorice (l. št. 23) in kriva izpovedba s strani navedene priče sta zato izključeni, pričine pridobitve v drugih postopkih zaradi takšne njene izpovedbe, pa v pritožbeni obrazložitvi niso konkretizirane. Glede na to pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kot ne dvomi v ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z direktnim naklepom in ne z malomarnostjo, ki jo pritožnik v splošnem, vendar še vedno napačno šteje za kazensko pravno neškodljiv spodrsljaj.

9. Pritožnik pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji ni obrazložil, jo je pa pritožbeno sodišče moralo glede na uveljavljane kršitve kazenskega zakona in zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje samo preizkusiti (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba odločbo o kazenski sankciji v obdolženkino korist kakorkoli spreminjati.

10. Pritožnik tudi ni obrazložil pritožbe v zvezi s stroški kazenskega postopka, s tem da v takšnem primeru podoben preizkus kot zgoraj ni predviden.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolžene R.C. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica neuspešne pritožbe ter okoliščin, kot jih je v zvezi z obdolženkinimi premoženjskimi razmerami ugotovilo že sodišče prve stopnje, in ko hkrati ni podatka, da bi se pritožnik in obdolženka, zaradi socialnih razlogov, dogovorila za plačilo pavšalnih zneskov ali zneskov po porabljenem času, ki so nižji od zakonsko določenih nagrad (tretji odstavek 4. člena Zakona o odvetniški tarifi).