Jedro

Vlada Republika Slovenija ne more biti stranka pravdnega postopka. Za njeno ravnanje odškodninsko odgovarja Republika Slovenija, ki je pravna oseba. Ravnanje Uprave inšpekcijskih služb ne odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Odprta razprava o dejstvih je stvar materialno procesnega vodstva. To ne sme iti tako daleč, da bi trpela nepristranskost sodišča. Sodišče si mora prizadevati, da med strankama pride do poravnave, vendar strank ni dopustno prisiljevati k sklenitvi poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodba sodišča prve stopnje in potrdita sklepa sodišča prve stopnje opr. št. P 2407/2007-III z dne 5. 2. 2010 in opr. št. P 2407/2007-III z dne 19. 3. 2010.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna plačati 7.300.000,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 3.988,89 EUR stroškov postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica. Sodbo izpodbija iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Bistvo pritožbenih navedb je: - ob razvezi sta ji bili hčeri J. in A. dodeljeni v varstvo in vzgojo. Zaradi vzgojnih težav, ki so bila posledica različne vzgoje z njene strani in očeta, se je 19. 4. 2000 obrnila za pomoč na Center za socialno delo Ajdovščina. Dne 19. 5. 2000 je podpisala dogovor o stikih, ker ni vedela za vse možnosti, ki jih center za socialno delo lahko ponudi, kot pomoč pri urejanju družinskih razmerij. S tem dogovorom se je starejša hči preselila k očetu, potem se je preselila nazaj k tožnici, dokončno pa se je starejša hči preselila k očetu maja 2002. 14. 8. 2002 je dala zahtevo za določitev stikov med hčero A. in očetom. Hčer A. je socialna delavka Centra za socialno delo Ajadovščina dala prebrati njeno izjavo in jo na tak način obremenila s konfliktnim odnosom, ki sta ga imela starša; - uveljavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije, ki naj bi bila v tem, da od leta 2004 dalje ni mogla dobiti odvetnika za zastopanje v tej odškodninski tožbi; - sodnici J.. očita nepristranskost, ker ni odprto razpravljala o dejanskih in pravnih vidikih spora in si prizadevala za sklenitev sodne poravnave. Drug očitek sodnici je, da ni preložila naroka dne 3. 2. 2010, s čimer je kršila njeno pravico do izjave. Pritožnica se ne strinja s sklepom o zavrnitvi izločitve sodnice J.. Brez upoštevanja ravnanja Centra za socialno delo Ajdovščina se ne more ugotavljati krivdna odgovornost državnih organov, ker so soodgovorni za nastalo škodo. Sodnica je prejudicirala zadevo, kar izhaja iz dejstva, da je rekla, da se bo obravnavala le odgovornost državnih organov, še prej preden je izvedela za tožbo proti Centra za socialno delo Ajdovščina. Pristranost sodnice je v njeni izjavi, da je imela tožnica dovolj časa za pridobitev pooblaščenca. Odvetniki niso vredni zaupanja tožnice. Druga njena zahteva za izločitev sodnice J. je bila zavrnjena s sklepom dne 19. 3. 2010. Razlog za izločitev je bil, ker pritožnici ni bila vročena vloga tožene stranke z dne 3. 2. 2010. Ne strinja se z zavrnitvijo, ker razlog nevročitve vloge ni bil v pomoti, ampak sodnica vloge pri študiju zadeve ni opazila, kar pomeni, da se na narok ni pripravila in da je zadevo prejudicirala. To so indici, ki kažejo na njeno pristranskost; - stroški za vlogo 20. 2. 2008 niso bili potrebni, ker bi tožena vse lahko navedla v odgovoru na tožbo. Neupravičeni stroški so priznani za preložitev naroka 3. 2. 2010, enako stroški za narok 17. 3. 2010; - protipravnost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve, Upravi inšpekcijskih služb je očitno podana; - sodišče je kršilo določilo 285. člena ZPP, ker strank ni seznanilo z dokaznim bremenom; kršilo je določilo 287. člena ZPP, ker v dokaznem sklepu niso navedena dejstva, ki se z njimi dokazujejo. Do prejema sodbe tožnica ni vedela, da je postopek v celoti končan. Sodba je zanjo presenečenje; - kršeno je načelo o dokaznem bremenu. Tožena stranka bi morala dokazati, da ni kriva; - zavrnjeni so bili dokazi z zaslišanjem hčerk, očeta, zaslišanje prič in dokaz z izvedencem. Z izvedbo dokazov bi se dokazala opustitev nadzora organa in s tem protipravnost tožene stranke. Sodišče je zavrnilo dokaz z vnaprejšnjo dokazno oceno; - če bi organi tožene stranke hitro delali, tožnici škoda ne bi nastala; - uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v protispisnosti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ni očitala samo nepravočasnosti izdaje odločbe, ampak tudi, da ni nadzorstveno ukrepalo, ker ni odločilo o izločitvi uradne osebe in prenosu pristojnosti na Center za socialno delo Nova Gorica in ker niso odpravili nepravilnosti, kot jim je to naložila Uprava inšpekcijskih služb. Očitala jim je kršitev strokovnosti in reševanja družinskih zadev. Ministrstvo bi moralo ukrepati z nadzorom Centra za socialno delo Ajdovščina. Sklep o izločitvi uradne osebe je izdalo po dveh letih in osmih mesecih, o predlogu za prenos pristojnosti je odločilo po enem letu in osmih mesecih. Delavka centra za socialno delo strankam ni vročila odločbe o stikih in jim tudi ni izdala na podlagi novih okoliščin; - podana je kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče reševanje te zadeve ni združilo z reševanjem zadeve, ki že teče pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr.št. P 222/2005; - kršena je njena pravica do izjave; - ni ugotovljeno, da je organ naklepoma povzročal škodo družini. Zlorabljal je stranke v postopku; - roki za izdajo odločb so bili nerazumno dolgi. Ministrstvo ni opravilo operativnega nadzora nad Centrom za socialno delo Ajdovščina; - postopek za določanje stikov je bil nepotreben in zato nelegitimen; - ugotavljati bi se morala odgovornost obeh – tako ministrstva kot Centra za socialno delo Ajdovščina, ker se ni, je odločba nepravilna in nezakonita; - zahteva za prenos pristojnosti iz Centra za socialno delo Ajdovščina na Center za socialno delo Nova Gorica je bila vložena 10. 4. 2003, ne pa v aprilu 2004. Takrat je bila hči še pri tožnici. Hči A. se je k očetu preselila maja 2003. Navedba, da je odločanje v roku enega leta in osem mesecev pravočasno, je norčevanje iz ljudi; - nedopustna je ugotovitev, da je ministrstvo ugotovilo, da ni dvomov v pravilnost in strokovnost postopanja Centra za socialno delo Ajdovščina; - na podlagi odločitev državnega organa sodnica ne more sklepati, da državni organ ni ravnal protipravno. Za izločitev socialne delavke D. P. je tožnica predlagala izvedenca. Ta dokaz bi moral biti izveden; - hči J. je šla k očetu, ker ji je tožnica tako rekla, ker tožnica ni več zdržala psihičnih pritiskov, ki jih je Center za socialno delo Ajdovščina spodbujal v družini. Stara je bila 17 let; - tožnica je pričakovala, da bo dobila socialno pomoč v okviru 4., 10. in 11. člena Zakona o socialnem varstvu; - uveljavlja kršitve Zakona o splošnem upravnem postopku. Stranke bi morale biti napotene na psihološko svetovanje. Škoda bi bila manjša, če bi se upoštevale tožničine navedbe v vlogah 24. 7. 2002, 16. 8. 2008 in 21. 8. 2008. Organ je pri odločanju kršil določila 8. in 9. člena Zakona o splošnem pravnem postopku, ker ni hotel ugotoviti resničnega dejanskega stanja. Odločbo dne 23. 11. 2004 je izdal, ne da bi ji dal možnost izjave. Odločba z dne 27. 6. 2003 ji ni bila vročena in zoper njo ni imela možnost pritožbe. Prvostopenjski organ bi o zahtevi moral odločiti v dveh mesecih, odločba pa je bila izdana po dveh letih in sedmih mesecih. 21. 8. 2002 je zahtevala izločitev socialne delavke D. P.. Sklep o izločitvi ni bil izdan. Zaradi prenosa pristojnosti je bila zahteva zavrnjena 6. 12. 2005. Organ bi moral postopek zavreči. Graja postopek izdaje odločbe o stikih pri Centru za socialno delo Ajdovščina. Na center ni prišla zaradi stikov, ampak zaradi težav pri vzgoji. Center je izdal zavrnilno odločbo 30. 11. 2004. Tožnici ni bila dana možnost, da bi predlagala izvedenca za psihodinamiko. Tožnica je bila neuka. Predmet težav je bila vzgoja hčerke J., ne pa njeni stiki z očetom.

- ni bila izdana odločba o pritožbi z dne 22. 10. 2002, drugič 5. 4. 2004, 29. 10. 2004. Organ ni reagiral na pritožbe. Če bi bila odločba pravočasno izdana, bi bila škoda manjša; - na odločbo se je pritožila 7. 12. 2004 in 15. 2. 2005. Ministrstvo je izdalo odločbo, ko je bila hči polnoletna, čez eno leto, to je 6. 12. 2005; - 22. 7. 2004 se je pritožila na inšpektorat, ki je 16. 11. 2004 ugotovil kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določajo rok izdaje odločbe. O tem mora Uprava inšpekcijskih služb voditi upravni postopek. Odločil je, da morajo biti nepravilnosti odpravljene do 31. 12. 2004. Sklep o zavrženju je bil izdan 6. 12. 2005. - socialna delavka je zlorabila hčerko A., ko je dala prebrati njeno izjavo in ko je z njo razpravljala o tožničinih pravilih. Če se jim ni zdelo kaj v redu, bi morala socialna delavka razpravljati s tožnico. Ko je hči začela hoditi na center za socialno delo, je prekinila stike s tožnico in jo zavračala ter pričela uhajati. Izjava hčerke A. z dne 7. 8. 2002, da bi rada z očetom preživela več časa, je sugerirana. Do nje je prišlo na podlagi pranja možganov. Enako tudi izjava Č. D. z dne 7. 8. 2002; - v dopisu z dne 30. 6. 2003 socialna delavka laže oziroma izkrivlja dejstvo, dopis z dne 6. 8. 2004 pa je poln laži. Komentira poročilo sodišču z dne 7. 10. 2004, vloženo v tožbi na predodelitev in mnenje strokovne komisije z dne 26. 11. 2002; - tožena stranka ni verodostojna. Tožnica od očeta ni zahtevala enak pristop glede vzgoje. Opisuje škodne vzgojne vplive očeta na hčeri. Dogovor o stikih z dne 19. 5. 2000 je podpisala, ker ji ni bila ponudena druga možnost. Izrabili so njeno neukost in nevednost. Očita pokvarjenost, ker je vabila pripravnica diplomirana socialna delavka T. P.. Postopek ni bil zahteven; - vlada je državni organ in je zato Republika Slovenija pasivno legitimirana. Vladi očita zločine, ki jih je izvedla nad družinami v stiski, predvsem v ločitvenih postopkih. Našteva primere, ki so bili predstavljeni v medijih. Očita dvotirnost pravnega reda v Republiki Sloveniji enotirni zaveze in poznanstva, drugotirni brez zvez in poznanstva; - celoten postopek je trajal tri leta in tri mesece, do polnoletnosti hčera, ko so vse skupaj zavrgli; - oblast hoče v družbo infiltrirati anomalije; - citira kodeks ravnanja javnih uslužbencev; - obrazlaga višino zahtevane odškodnine;

3. Sodba je materialnopravno pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da tožnica uveljavlja plačila nepremoženjske škode tudi proti Centru za socialno delo Ajdovščina. Pravda teče pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. P 222/2005; - uprava inšpekcijskih služb je 9. 11. 2004 opravila inšpekcijski nadzor nad Centrom za socialno delo Ajdovščina in ugotovila nepravilnosti, ki izhajajo iz zapisnika z dne 15. 11. 2004. V zapisniku so bili odrejeni ukrepi in je bilo Centru za socialno delo Ajdovščina in Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve naloženo, da odpravita nepravilnosti in pomanjkljivosti in o tem poročata do 31. 12.2004; - da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve kršilo rok izdaje odločbe glede molka organa (pritožba z dne 22. 10. 2002); - da je bilo s sklepom Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju ministrstvo) z dne 6. 12. 2005 odločeno tako o pritožbi zoper molk organa z dne 20. 10. 2002, kot o pritožbi z dne 23. 11. 2004; - da se je hči A. v maju 2003 za stalno preselila od tožnice k očetu in da zato od maja 2003 dalje ni bilo vsebinsko več možno odločati o zahtevku tožnice glede določitve stikov med hčerko A. in očetom; - tožnica je zahtevala prenos pristojnosti na Center za socialno delo Nova Gorica, ko je bila hčerka A. že pri očetu. Ministrstvo je o tem predlogu odločalo osem mesecev, pri tem pa je moralo pridobiti mnenje obeh centrov za socialno delo; - o zahtevi za izločitev socialne delavke D. P. je ministrstvo odločalo. Zahtevo je zavrnilo, ker imenovana v postopku ni več sodelovala v času odločanja, ni pa bilo tudi vsebinskih razlogov za ugoditev zahtevi za njeno izločitev; - hčerka J. Č. je šla prostovoljno živet k očetu.

Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da v ravnanju Uprave inšpekcijskih služb ni protipravnega ravnanja. V postopku je inšpektorat ugotovil nepravilnosti in odredil odpravo ugotovljenih nepravilnosti. Po Zakonu o splošnopravnem postopku inšpektorat ni imel pooblastila, da bi prevzel vodenje pravnega postopka in opravljal uradna dejanja v postopku za določitev stikov.

Nadalje je zaključilo, da v ravnanju Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ni protipravnega ravnanja, ne glede na to, da je ta kršil rok izdaje odločbe. Posledica prekoračenega roka za izdajo odločbe zaradi molka organa je, da bi tožnica lahko sprožila upravni spor. Nepravočasna izdaja odločbe o prenosu pristojnosti in nepravočasna odločitev o izločitvi socialne delavke D. P., ne predstavlja protipravnega ravnanja tožene stranke in ker ni vzročne zveze med trajanjem postopka pred Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in zatrjevano škodo, ker se je hčerka A. že maja 2003 za stalno preselila k očetu.

Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne, kot pravilen pa tudi zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker ni protipravnosti ravnanja tožene stranke oziroma vzročne zveze med nepravočasnostjo odločitve in v tožbi uveljavljano škodo.

Na pritožbene navedbe je odgovoriti:

7.1. V tej zadevi tožnica zahteva odškodnino zaradi ravnanja Centra za socialno delo Ajdovščina, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju ministrstvo) in Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve, Uprave inšpekcijskih služb (v nadaljevanju Uprava inšpekcijskih služb) in Vlade Republike Slovenije, nastale v zvezi s postopkom reševanja tožničinih družinskih težav.

Gre za odškodninsko odgovornost več oseb, ki so delale neodvisno druga od druge za isto škodo. Za takšen primer je določena solidarna odgovornost v 3. odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika oziroma v 3. odstavku 206. členu Zakona o obligacijskih razmerjih.

Solidarna odgovornost po citiranem določilu je podana samo, kadar prispevka k škodi posameznih povzročiteljev ni možno ugotoviti. Oškodovanec mora v odškodninski pravdi za vsakega od povzročiteljev dokazati vse predpostavke njegove odškodninske odgovornosti: nedopustnost ravnanja, škodo, vzročno zvezo in krivdo. Oškodovanec mora dokazati torej tudi obstoj protipravnossti ravnanja. Če protipravnosti ravnanja ne dokaže, solidarne odškodninske odgovornosti ni.

Center za socialno delo Ajdovščina je javni zavod. Je samostojna pravna oseba, ki odgovarja za svoje obveznosti. Obstoj njegove odškodninske odgovornosti bi sodišče v tej pravdi moralo ugotavljati, če bi se ugotovil obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke in ne bi bilo možno ugotoviti deleža tožene stranke pri skupni povzročeni škodi. Ker je bilo ugotovljeno, da tožena stranka odškodninsko ni odgovorna, ker ni podana protipravnost in vzročna zveza, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati odškodninske odgovornosti Centra za socialno delo Ajdovščina oziroma obstoja škode tožnice. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost Centra za socialno delo Ajdovščina so zato brezpredmetne in nanje ni potrebno odgovarjati.

Na podlagi določila 26. člena Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Vlada Republike Slovenije je organ izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave Republike Slovenije (Zakon o Vladi Republike Slovenije). Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da Vlada Republike Slovenije ne more biti stranka pravdnega postopka. Za njeno ravnanje odškodninsko odgovarja Republika Slovenija, ki je pravna oseba. Tožnica je v vlogi z dne 28. 4. 2010 razširila odškodninsko odgovornost na celotno Vlado Republike Slovenije. Kot podlago je navedla, da je Vlada Republike Slovenije izvajala načrtne zločine nad družinami v stiski, ki so se na kakršenkoli način znašle v obdelavi na centru za socialno delo in da je bila ena od teh žrtev tudi njena družina. Iz takšne navedbe ne izhaja odškodninska odgovornost Vlade Republike Slovenije. Tožba je zato v tem delu nesklepčna, v kolikor se nanaša na odškodninsko odgovornost Vlade Republike Slovenije. Tožnica v vlogi sama navaja, da je namen vlade nestabilnost družbe in v zamegljevanju družbene klime in uresničitve lastnih interesov. Sodišču prve stopnje, zaradi nesklepčnosti tožbe, v tem delu ni bilo potrebno ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke tudi zaradi ravnanja Vlade Republike Slovenije.

7.2. Tožnica je z vlogo z dne 22. 7. 2004 od Uprave inšpekcijskih služb zahtevala, da izvede postopek ugotavljanja odgovornosti Centra za socialno delo Ajdovščina in ministrstva. Uprava inšpekcijskih služb je dne 9. 11. 2004 opravila nadzor in dne 15. 11. 2004 izdala zapisnik o tem nadzoru, v katerem je organu prve in druge stopnje naložilo, da odpravita nepravilnosti in pomanjkljivosti in mu o tem poročata do 31. 12. 2004. Takšno ravnanje Uprave inšpekcijskih služb je skladno z določilom 18. poglavja Zakona o splošnem upravnem postopku, v katerem je urejen nadzor nad izvajanjem zakona o splošnem upravnem postopku in posebnim upravnim postopkom.

Ravnanje Uprave inšpekcijskih služb v tem primeru ne odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da Uprava inšpekcijskih služb ni ravnala protipravno in da odškodninske odgovornosti tožene stranke iz tega razloga ni.

Pritožba zmotno meni, da bi Uprava inšpekcijskih služb morala prevzeti vodenje upravnega postopka, ki se je vodil pred Centrom za socialno delo Ajdovščina v zvezi z urejanjem družinskih zadev tožnice. Določilo 309. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni možno interpretirati na tak način, ampak je v njem določeno, da se sam inšpekcijski nadzor izvaja kot upravni postopek.

7.3. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ministrstvo prekoračilo rok za izdajo odločbe, določen v 222. in 256. členu Zakona o splošnem upravnem postopku.

Pritožbo zaradi neizdaje odločbe je tožnica vložila 22. 10. 2002, ministrstvo je o tej pritožbi odločilo 6. 12. 2005. Pritožbo zoper odločbo o določitvi stikov je tožnica vložila 7. 12. 2004, ministrstvo je o njej odločilo 6. 12. 2005. Zahtevo za izločitev socialne delavke D.P. je tožnica vložila 21. 8. 2002, ministrstvo je o njej odločilo 6. 12. 2005. Predlog za prenos pristojnosti je tožnica vložila 10. 4. 2003, ministrstvo je o tem odločilo 14. 2. 2004. Prekoračitev rokov odločanja s strani ministrstva je očitna in izven pričakovanih standardov. To pa še ne pomeni, da je protipravnost, kot element odškodninske odgovornosti, za škodo zahtevano v tej zadevi, podan. Ob upoštevanju dejstva, da se je hči A. Č. v mesecu maju 2003 od tožnice preselila k očetu D. Č., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo prekoračitve rokov odločanja s strani ministrstva ne predstavlja nedovoljenega ravnanja, kot pravne podlage za odškodninsko odgovornost za škodo, uveljavljano v tej zadevi in da med prekoračenjem roka in nastalo škodo tožnice, ni vzročne zveze.

Hči A. Č.je bila do maja 2003 v varstvu in vzgoji pri tožnici. Tožnica zato ni bila prikrajšana za stike z njo. Kakor je tožnica večkrat navedla, tudi v pritožbi, problem niso bili stiki, ampak nezadovoljstvo tožnice z načinom očetove vzgoje hčera, v času, ko so bile te pri njemu. Vzročne zveze med dolžino odločanja o stikih in zatrjevano škodo zato ni.

Izločitev socialne delavke in predlog za prenos pristojnosti na Center za socialno delo Nova Gorica sta v postopku za določanje stikov, stranski vprašanji. Nepravočasno odločanje o teh predlogih ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Oba predloga sta bila po vsebini neutemeljena, kot to izhaja iz odločbe ministrstva (A-29), v katerem je ugotovljeno, da ni dvoma v pravilno in strokovno postopanje Centra za socialno delo Ajdovščina in da je razlog za prenos pristojnosti na Center za socialno delo Nova Gorica v stalnih in ponavljajočih se nesoglasjih med tožnico in Centrom za socialno delo Ajdovščina. Do nesoglasij med tožnico in drugimi (postavljenimi odvetniki, razpravljajočo sodnico) je prišlo tudi pri vodenju tega pravdnega postopka.

Vzrok za preselitev hčera od tožnice k očetu ni v dolgotrajnosti odločanja Centra za socialno delo Ajdovščina in ministrstva, ampak ga je iskati v odnosu med tožnico in hčerkama.

7.4. Kršitve 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ni. Tožnici so bili določeni odvetniki za nudenje pravne pomoči. 7.5. S sklepom P 2407/2007-III z dne 5. 2. 2010 in P 2407/2007-III z dne 19. 3. 2010 je bil zavrnjen predlog za izločitev okrožne sodnice J., ker ni okoliščin, ki bi vzbujali dvom v njeno nepristranskost (6. točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku). Zahtevi za njeno izločitev sta bili pravilno zavrnjeni. Pravilno je ugotovljeno, da je imela tožnica med pripravljalnim narokom 17. 4. 2008 in narokom za glavno obravnavo 3. 2. 2010 zadosti časa, da si priskrbi pooblaščenca. Predlog, da se narok preloži, dokler se ne spremeni zakonodaja, ni upravičen razlog za preložitev naroka, ker se pri odškodninskih zadevah uporablja pravo v času škodnega dogodka. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da dejstvo, da sodnica tožnici ni takoj vročila vloge tožene stranke, ni razlog za njeno izločitev, ker gre za vprašanje časovnega vročanja vloge, ne pa za namero, da se vloga tožene stranke tožnici ne bi vročila. Odprta razprava o dejstvih je stvar materialnoprocesnega vodstva. To ne sme iti tako daleč, da bi trpela nepristranskost sodišča. Sodišče si mora prizadevati, da med strankama pride do poravnave. Strank pa ni dopustno prisiljevati k sklenitvi poravnave.

Tožnica v tej zadevi ni tožila Centra za socialno delo Ajdovščina, ki je samostojna pravna oseba. Ugotavljanje odškodninske odgovornosti se je zato v tej pravdi utemeljeno osredotočilo zgolj na ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Nepristranskost sodnice torej ni, ker se je v postopku pred sodiščem prve stopnje omejila na predmet odločanja v tej zadevi. Neizkazan je očitek, da se sodnica na obravnavo zadeve ni pripravila in da je odločitev prejudicirala.

7.6. V pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2008 je tožena stranka pojasnila, zakaj je prišlo do prekoračitve rokov za odločanje s strani ministrstva in glede tega predložila dokaze. Vloga je bila potrebna.

Do preložitve naroka 3. 2. 2010 je prišlo po odločitvi sodišča in to zaradi pripravljalne vloge tožene stranke in zaradi tožničine zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice. Narok 17. 3. 2010 je bil preložen zaradi tožničine ponovne zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice. Strošek za oba naroka je bil zato potreben.

7.7. V 285. členu ZPP je uzakonjeno načelo materialnoprocesnega vodstva. Vsaka stranka nosi dokazno breme za svoje trditve. V 287. členu ZPP je določena vsebina dokaznega sklepa. Res je, da mora sodišče v dokaznem sklepu navesti sporno dejstvo in dokaz, ki se bo za to sporno dejstvo izvedel. Če v dokaznem sklepu izostane navedba spornega dejstva, ki se bo dokazovalo, to ni takšna kršitev pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Na naroku dne 3. 6. 2010 je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se glavna obravnava zaključi in da odločba izide pisno. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da do prejema sodbe tožnica ni vedela, da je postopek v celoti končan.

Tožbeni zahtevek je zavrnjen, ker ni dokazano protipravno ravnanje tožene stranke in ker ni dokazan obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Krivde tožene stranke sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno ugotavljati.

Obstoj protipravnosti in vzročne zveze je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi vpogleda v predložene listine, iz katerih izhaja, kdaj je tožnica vložila kakšno zahtevo in kdaj je organ tožene stranke o njej odločil. Iz vpogledanih listih izhaja tudi, kdaj in kolikokrat je tožnica urgirala za rešitev zadeve. Zaslišanje strank in prič za ugotavljanje časa reševanja s strani ministrstva ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov. Z zavrnitvijo drugih dokazov zato ni prišlo do kršitve 287. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP oziroma do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se tožnici škoda ne bi delala, če bi organi hitro delali. Hitrost dela organov ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Problema, ki ga je tožnica poskušala rešiti, da bi oče pri hčerkah J. in A. spremenil svoj vzgojni odnos do njiju, v postopku določanja stikov ni možno doseči. Sodbo je možno preizkusiti. V njej so jasno podani nosilni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka. Obrazložitev je skladna in v njej ni nasprotij med razlogi in vpogledanimi listinami. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ni podana.

Nadzor nad delom Centra za socialno delo Ajdovščina je opravila Uprava za inšpekcijski nadzor. Odredila je odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti. Nadzor nad strokovnim delom Centra za socialno delo Ajdovščina ministrstvo opravlja, ko odloča o pritožbah zoper odločbe Centra za socialno delo Ajdovščina. V odločbi z dne 14. 12. 2004 je ministrstvo ugotovilo, da se ne dvomi v pravilno in strokovno delo Centra za socialno delo Ajdovščina. Ministrstvo zato ni imelo razlogov za izvajanje drugačnega strokovnega nadzora nad Centrom za socialno delo Ajdovščina. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je podana odškodninska odgovornost ministrstva, ker ni opravil nadzora nad delom Centra za socialno delo Ajdovščina.

Tožnica je prejela vse gradivo, ki je podlaga izpodbijane odločitve. Njena pravica do izjave ni kršena.

S pritožbeno navedbo, da je bil postopek za določitev stikov nepotreben, pritožnica prihaja sama s sabo v nasprotje. Res pa je, da se je tožnica na Centru za socialno delo Ajdovščina zglasila dne 19. 4. 2000 s problemom glede vzgoje hčera. V skladu s tem problemom v letu 2000 je Center za socialno delo Ajdovščina tudi deloval vse dotlej, dokler tožnica ni predlagala, da se začne postopek za določitev stikov. Postopek za določitev stikov se je tako uporabil kot način prisilitve očeta, da bi spremenil svoj vzgojni odnos do hčera. Izkazalo se je, da to ni bil pravilen način za rešitve problema, za kar pa toženi strani ni možno naprtiti nobene odgovornosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je vzrok za nastale vzgojne probleme iskati v ravnanju tožnice in v reakciji hčera na ravnanje tožnice.

Za združitev pravd je pogoj, da pravdi tečeta pred istim sodiščem (300. člen ZPP). Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni združilo te pravde z zadevo P 222/2005, ki se obravnava pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici.

Na pritožbeno navedbo, da je tožnica pričakovala socialno pomoč v okviru 4., 10. in 11. člena Zakona o socialno varstvo je odgovoriti, da je bila tožnici nudena pomoč v okviru teh določil. Center za socialno delo se je s problemom tožničine družine ukvarjal zadosti intenzivno. Takoj po njenem prihodu 19. 4. 2000 je opravil razgovor z očetom hčera in v tem postopku je bil tudi sklenjen dogovor o stikih dne 19. 5. 2000. Ko je tožnica v letu 2002 ponovno zahtevala ureditev stikov, je center začel postopek za določanje stikov. Postopek je zastal, ker se je hči J. maja 2003 preselila k očetu in iz razloga nastalih nesoglasij med C. za s. d. A. in tožnico. Da na navedbe o nepravilnostih dela Centra za socialno delo Ajdovščina ni potrebno odgovarjati, je bilo opozorjeno zgoraj.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).