Jedro

Očitek, da so sodniki izvajalci zločinov, ruši zaupanje v sodni sistem, njegov ugled in avtoriteto. Pritožnica bi lahko svojo nestrinjanje s sodno odločbo lahko izrazila na dostojen način, brez izražanja slabšalnih vrednostnih sodb glede sodne veje oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Ob odločanju o njeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče z uvodoma navedenim sklepom tožnico kaznovalo z denarno kaznijo v višini 1.000 EUR, ki jo mora plačati v roku 60 dni po vročitvi sklepa. Denarno kazen ji je izreklo zaradi zapisa v pritožbi, da so sodniki izvajalci zločinov, kar je ocenilo za izredno hudo žalitev sodišča. 2. Tožnica je zoper sklep pritožbenega sodišča vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je utemeljitev sodbe (pravilno sklepa) napačna in nezakonita. Iz njenih obširnih argumentov je razumeti njeno prepričanje, da Vlada Republike Slovenije ni ustvarila takih razmer oziroma sistema, da družine, ki se znajdejo v kakršnemkoli postopku urejanja družinskih zadev na sodišču ali na centrih za socialno delo, niso brez milosti prepuščene interesom posameznikov, sodnikov, sodnih izvedencev, uradnikov, centrov za socialno delo in odvetnikov, ki bi morali državljanom pomagati reševati njihove probleme, pa v postopke zgolj vnašajo dodatne konflikte, jih zavlačujejo, neukim udeležencem zamegljujejo dejansko stanje, pravno relevantna dejstva pa potvarjajo ali jih zamolčijo. Če bi se v pritožbi osredotočila samo na svoj primer, bi njeni očitki zgledali nekonsistentno, zato je svojo argumentacijo zastavila širše, opozorila je na več primerov, ki skupaj z njenim potrjujejo, da se na širši ravni dogaja zločin nad narodom. Na konkretnih primerih je prikazala, da hitreje in bolj kakovostno rešujejo zadeve tistih udeležencev postopkov, ki pripadajo določenim interesnim skupinam oziroma so del tako imenovane elite. Opozarja na medijsko izpostavljen primer, v katerem se je zahtevalo od izvedenca zelo podrobno obnašanje psa, v njenem primeru, ko je šlo za koristi otroka, pa njen predlog po angažiranju uspešnih strokovnjakov, ki jih je predlagala ni bil sprejet ter komisija, ki jo je sestavil center za socialno delo njenega mnenja sploh ni upoštevala, mnenje centra pa nasprotuje strokovnim usmeritvam pri vzgoji otrok. Kot eno od okoliščin, ki podpirajo njeno trditev, da inštitucije, ki podpirajo njeno trditev, da inštitucije nočejo, da bi se družinski problemi kakovostni reševali, ker bi bila s tem ogrožena njihova delovna mesta, zatrjuje drastično zmanjšanje števila psihoterapevtov, ki bi lahko pomagali družinam v stiskah. Za tem tožnica ponovi (dobesedno prepiše) več strani obrazložitve pritožbe zoper sodbo, pritožbo zoper sklep o denarni kazni pa sklene s trditvijo, da uradne osebe, zaposlene v inštitucijah, ki jih v pritožbi omenja, odločajo skladno s svojimi interesi in ne skladno z javnimi interesi, da jim to omogoča komplicirana zakonodaja in zlorabe s strani odvetnikov, ki jih mora stranka angažirati vsaj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi; krog zlorab je tako sklenjen. Zagotovitev pravnega varstva je zgolj floskula in njen primer to potrjuje: sodniki na Okrožnem sodišču v Novi Gorici in v Ljubljani so v sodbah potvarjali dejstva ali pa se do pravno relevantnih dejstev niso opredelili, za vložitev izrednega pravnega sredstva pa ji ni uspelo angažirati niti enega odvetnika. Uveljavlja se argument moči ne pa moč argumenta. Z zlorabami se ljudi sili v nove in nove postopke, finančno siromaši in psihično uničuje. In to ni nič drugega kot zločin nad lastnim narodom, tisti, ki ga izvajajo, pa so izvajalci zločinov. Da se ti dogajajo masovno, kaže dejstvo, da 90% ljudi ne verjame v pravno državo, da je največ pritožb na Evropskem sodišču v Strasbourgu vloženih zoper Republiko Slovenijo in da ima ta od vseh držav največ sodnikov na prebivalca. Vse to počnejo osebe v postopkih, kot je opisala, torej so, znova zapiše, izvajalci zločinov. Poudarja, da njena izjava ni žaljiva. Za žaljivo izjavo v smislu določbe 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), velja izjava, ki izraža splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva in ki nima nobene zveze z obrambo pravic ter temelji na neresničnih dejstvih. V njenem primeru ni tako: njena izjava ni pavšalna, pač pa konkretizirana in povezana z obrambo pravice v njeni zadevi. Je tudi utemeljena. Sodnica zadeve ni pretehtala, kar potrjuje njeno tezo o zlorabah.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravdno sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku (prvi odstavek 109. člena ZPP). Žalitev sodišča, strank ali drugih udeležencev postopka so ena od oblik uresničitve pravnega standarda zlorabe pravic, definirane v drugem odstavku 11. člena ZPP z generalno klavzulo in sankcionirane z denarno kaznijo, ki po določbi tretjega odstavka istega člena zakona lahko znaša največ 1.300 EUR.

5. Denarna kazen je bila tožnici izrečena, ker je v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča zapisala, da so sodniki izvajalci zločinov, tak zapis pa je ovrednotilo za žaljiv ter nepotreben in neprimeren v komunikaciji med sodiščem in stranko. S pritožbo tožnica poskuša ovreči presojo o žaljivosti zapisa, zaradi katerega ji je bila denarna kazen izrečena. Njenemu stališču ni mogoče pritrditi. Gre za očitek, ki je glede na splošne moralne vrednote v družbi zelo težak in brez dvoma objektivno žaljiv. Tožnica ga ne more opravičiti s sklicevanjem na temeljne ustavne in konvencijske pravice. Nobenega dvoma ni o tem, da ima stranka vso pravico uveljavljati kršitve procesnega in materialnega prava pri sojenju in izraziti nestrinjanje s sodno odločbo, vendar se mora pri tem poslužiti institutov, katerih namen je bodisi za vnaprej preprečiti nepravilnosti, ki jih lahko utemeljeno pričakuje (npr. izločitev sodnika, delegacija zadeve drugemu sodišču), bodisi poseči v že opravljen postopek ali v že sprejeto odločitev, ki ji nasprotuje (npr. pritožba), pri črpanju teh institutov pa mora nastopati s pravno relevantnimi argumenti, katerih del pač ne morejo biti negativne vrednostne sodbe ne o posameznih sodnikih ali o določenem sodišču kot celoti in tudi ne o sodstvu kot samostojni veji oblasti nasploh. Tožnica je s pisanjem, ki ga je pritožbeno sodišče sankcioniralo in katerega namena ni mogoče razumeti drugače kot omalovaževanje sodne veje oblasti, to mejo nedvomno prestopila. Očitek, da so sodniki izvajalci zločinov, ruši zaupanje v sodni sistem, njegov ugled in avtoriteto. Pritožnica bi lahko svojo nestrinjanje s sodno odločbo lahko izrazila na dostojen način, brez izražanja slabšalnih vrednostnih sodb glede sodne veje oblasti.

6. Tožnica trdi, da je, kar je zapisala resnično, in da so njeni očitki konkretizirani. To pa ne drži: pritožnica je res natančno popisala postopanje pristojnega centra za socialno delo, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in inšpekcijskih služb v lastni zadevi, torej potek upravnega postopka določitve stikov otroka z očetom, ki se je pričel 14. 8. 2002 in je pred upravnim organom trajal toliko časa, da je hči dopolnila polnoletnost in je bil predlog 6. 12. 2005, torej po treh letih in treh mesecih, zavržen. Potek postopka v svoji zadevi primerja z drugimi postopki, prav tako upravnimi. Proti sodstvu je naperjena le nekonkretizirana trditev, da so sodniki na Okrožnem sodišču v Novi Gorici in v Ljubljani potvarjali dejstva ali da se niso opredelili do pravno relevantnih dejstev ter da se njihove zlorabe pri pisanju krivičnih sodb nadaljujejo ter da večinoma delajo v zasebnem interesu, ker imajo za seboj močne neformalne interesne povezave, ki jih ščitijo tudi preko trupel. To pa pomeni le, da je žaljiva tudi argumentacija tistega zapisa v pritožbi, zaradi katerega je sodišče druge stopnje tožnici izreklo denarno kazen.

7. Višina izrečene denarne kazni ni problematizirana. Vrhovno sodišče ob uradnem preizkusu te odločitve pritrjuje razlogu sodišča druge stopnje o tem, da je denarna kazen po višini primerna teži žalitve.

8. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno, uradoma upoštevne procesne kršitve pa niso bile zagrešene. Zato in ker sta pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve procesnih pravil uveljavljana neobrazloženo in zato neutemeljeno, je Vrhovno sodišče skladno z določbo 2. točke 365. člena ZPP tožničino pritožbo zavrnilo in z njo izpodbijani sklep potrdilo.