Jedro

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je bila novela KZ-1G sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Ne glede na zvišanje predpisane kazni pa je sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki mu omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, in sicer velik razpon predpisane kazni v šestem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do petnajstih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen štiri leta in šest mesecev zapora in denarno kazen v višini 2.500,00 EUR. V izrečeno kazen zapora mu je vštelo čas pridržanja in pripora. Izreklo mu je še stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let ter varnostni ukrep odvzema predmetov, mobilnega telefona znamke iPhone XS. Oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno zaporno kazen zvišalo na pet let zapora, v preostalem pa je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo obsojenčevega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik vložil, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, odločitve glede kazenske sankcije, kršitve 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma mu izreče triletno zaporno kazen in 1.000,00 EUR denarne kazni, podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina. Meni, da je zahteva neutemeljena, prav tako pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

_Kršitev prepovedi reformatio in peius_

6. Vložnik navaja, da je višje sodišče z izpodbijano sodbo kršilo prepoved reformatio in peius, ker je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na pet let zapora. S tem zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če je bil s sodbo prekršen 385. člen ZKP. Glede na zakonsko besedilo slednjega je jasno, da je prepoved spremembe na slabše omejena na situacije, ko se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila samo obramba oziroma če je pritožba podana samo v obtoženčevo korist, ni pa prepovedana vsakršna sprememba, ki je obsojencu v škodo. Glede na to, da je višje sodišče obsojencu izrečeno kazen zapora zvišalo na podlagi pritožbe okrožne državne tožilke, vložene v obsojenčevo škodo, do zatrjevane kršitve ni prišlo.

_Indična sodba_

7. Vložnik meni, da je sodišče svojo odločitev oprlo na posamezne "fragmentarne" posredne dokaze, ter da gre za indično sodbo, ki je v konkretnem primeru nedopustna in nezakonita, saj ne temelji na sklenjenem krogu indicev, ki utemeljujejo odločitev na ravni gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Zatrjuje tudi, da sodišče v tem primeru ni razpolagalo z mnogimi neposrednimi dokazi, večinoma je na odločilna dejstva sklepalo na podlagi indicev. Teh navedb obramba v pritožbi ni uveljavljala, zato zahteva v tem delu ni vsebinsko izčrpana (peti odstavek 420. člena ZKP).

_Kršitev pravice do uporabe lastnega jezika: prevod dokumentacije_

8. Vložnik opozarja, da sodišče ni dovolilo prevoda ključne oziroma bistvene dokumentacije iz španščine v slovenščino, pisnega prevoda obsojenčevih dopisov in zagovora v slovenščino, prevajanja pisne korespondence med obsojencem in zagovornikom v slovenščino. Tako naj bi bila onemogočena učinkovita obramba ter storjena kršitev 6. člena EKČP. Kot je to vložniku pravilno pojasnilo že višje sodišče (7. točka obrazložitve), so te navedbe nekonkretizirane, saj vložnik ni navedel ne vrste ne vsebine dokumentov, niti njihovih identifikacijskih znakov, zato zatrjevane kršitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

9. Vložnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti za razliko od pritožbe konkretno navedel, da bi morali določeni dokumenti veljati za bistvene, in bi jih bilo treba prevesti, denimo, vsako odločbo o odvzemu prostosti, vsako obtožnico in vsako sodbo, kar da v tem primeru ni bilo storjeno, vendar pa so te navedbe v nasprotju s podatki spisa. Iz spisa je namreč razvidno, da so bili obdolžencu prevedeni tako odločba o odvzemu prostosti kot sklepi o priporu, prav tako obtožnica. Obramba pa v pritožbi navedb, da postavljeni tolmač ni bil nepristranski in tudi ne ustrezno usposobljen, saj da obsojenec ni bil pravilno seznanjen glede tega, kaj podpisuje ter tudi ne z odločbo o odvzemu prostosti, ni uveljavljala, zato se nanje, kot že pojasnjeno, ne more sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

_Kršitev pravice do obrambe: zaslišanje tujcev_

10. Vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in tudi njegove pravice do izjave po 22. členu Ustave. Navaja, da bi sodišče moralo zaslišati tujce, za katere je bilo ugotovljeno, da jih je obsojenec prevažal. Ti bi lahko potrdili, da obsojenec od njih ni prejel denarja, da z njimi ni grdo ravnal ter da so v vozilo vstopili sami. Priče bi izpovedale, da obsojenec ni vedel koliko je tujcev in če imajo dovoljenje za vstop in bivanje v Evropski uniji. Sodišče tudi ni zaslišalo petih predlaganih prič iz Španije, ki bi potrdile, da obsojenec ni storil očitanega dejanja ter obstoj olajševalnih okoliščin na njegovi strani.

11. Obsojencu se je v postopku očitalo, da je v tovornem vozilu prevažal 53 državljanov Pakistana, ki niso imeli dovoljenja za vstop na ozemlje Republike Slovenije in prebivanje v njej. Sodišče je opravilo zaslišanje dveh izmed njih kot nujno preiskovalno dejanje (prvi odstavek 166. člena ZKP). Na zaslišanju sta bila prisotna obsojenec in njegov zagovornik po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je preko policije opravilo poizvedbe, kje se tujca nahajata, vendar ju v času izvedbe glavne obravnave ni bilo mogoče najti. Zato je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnika o njunem zaslišanju (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), pri čemer je odločitev tudi ustrezno obrazložilo (28. točka obrazložitve), hkrati pa je zavrnilo predlog za njuno neposredno zaslišanje. Glede na navedeno je imela obramba v postopku možnost pričama postavljati dodatna vprašanja z namenom, da preveri njuno verodostojnost, zato po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso podane in je glede na ustaljeno sodno prakso postopek mogoče oceniti kot pošten.1

12. Prav tako zatrjevana kršitev ni podana v delu predloga za zaslišanje preostalih tujcev, ki so bili v tovornem vozilu, ki ga je vozil obsojenec. V tem primeru je položaj obrambe drugačen. Obramba je predlagala, da se tujci zaslišijo kot razbremenilne priče, pri čemer je sodišče te dokaze dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče mora tak dokaz izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.2

13. Obramba je ob podaji dokaznega predloga (list. št. 488) navedla, da naj bi priče povedale, da predhodno obsojenca niso videle; da jih ni zaprl v svoj tovornjak; da mu niso dale denarja; da se z njim niso pogovarjale; da ne govorijo istega jezika, in da je bila ključavnica tovornjaka poškodovana, tako da so lahko priče same vstopile v tovornjak, ko je ta stal na enem izmed parkirišč in ko obsojenca tam ni bilo ter da on nima povezave z njihovim prevozom.

14. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve pojasnilo, da so te okoliščine raziskane z drugimi izvedenimi dokazi oziroma je dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno. Opozorilo je na obsojenčev zagovor, ki ga je spreminjal ter da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tujci plačali neposredno obsojencu, kar pa za obstoj kaznivega dejanja niti ni potrebno, temveč zadostuje že obljuba plačila. Način vstopa tujcev v vozilo izhaja že iz izpovedb dveh tujcev. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo (8. točka obrazložitve).

15. Glede na vprašanja, ki jih je vložnik navedel ob podaji dokaznih predlogov, ob dejstvu, da je sodišče zaslišalo dva izmed tujcev, pri zaslišanju katerih je bila obramba prisotna, ter vključitvi obsojenčevega zagovora (v postopku spreminjajočega, kot to opozarja sodišče prve stopnje) v celovito dokazno oceno, je pravilna presoja, da dokaz z zaslišanjem preostalih tujcev ne more biti uspešen. Že zaslišani priči sta namreč izpovedali o tem, da za prevoz tujci niso plačali direktno obsojenemu kot vozniku, kar torej potrjuje trditev obrambe, da obsojenec od njih ni prejel denarja. Izpovedali sta tudi glede tega, na kakšen način so vstopili v vozilo. Da bi tujci izpovedali o tem, da obsojenec ni grdo ravnal z njimi ter da ni vedel, koliko jih je ter če imajo dovoljenje za vstop ali bivanje v Republiki Sloveniji, obramba ob podaji dokaznega predloga ni navajala. Glede na to, da sodišče z naslovi tujcev, ki so meje držav prehajali nezakonito, brez dokumentov, ni razpolagalo, pa je tak dokaz tudi nemogoč in zavlačevalne narave.

16. Glede zaslišanja predlaganih petih, prav tako razbremenilnih prič iz Španije, ki naj bi povedale, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ti dokazni predlogi (na list. št. 428, 474, 475, 488 in 669 spisa) ne izpolnjujejo ustavno začrtanih meril o utemeljitvi dokaznih predlogov. Kot je to razumno pojasnilo sodišče prve stopnje (32. točka obrazložitve sodbe), s tem pa se je strinjalo tudi višje sodišče (8. točka obrazložitve), naj bi priče potrdile obsojenčev zagovor, pri čemer pa je obsojenec v različnih fazah postopka različno izpovedal o okoliščinah, ki so v zvezi z kaznivim dejanjem oziroma iz kakšnega razloga se je nahajal v Sloveniji. Sodišče je izpostavilo tudi, da predlagane priče ob storitvi kaznivega dejanja niso bile prisotne. Pravilno je pojasnilo, da je čas storitve kaznivega dejanja 7. 8. 2020, zato zatrjevana pripravljalna dejanja v juniju in juliju 2020, o katerih naj bi izpovedale priče, niso relevantna. Razumna je tudi obrazložitev, da ni potrebe po ugotavljanju, ali obsojenca v Španiji čaka služba ter ostalih okoliščin, ki so jih sicer priče zapisale že v svojih pisnih izjavah. Glede na navedeno je sodišče preučilo dokazne predloge in podalo razumne razloge za njihovo zavrnitev, zato zatrjevane kršitve niti v tem delu niso podane.

_Kršitev načela ne bis in idem_

17. Vložnik zatrjuje, da je bilo v konkretnem primeru kršeno načelo ne bis in idem. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je prekrškovni organ izdal plačilni nalog za cestnoprometni prekršek, saj je v vozilu prevažal več ljudi, kot je dovoljeno za to vozilo oziroma kot piše v dovoljenju. Poudarja, da so dejstva, ki so bila podlaga za prekršek, v bistvenem enaka kot tista, ki so bila podlaga za kaznivo dejanje. Tožilstvu očita, da ni spoštovalo pravila podrejenosti prekrškovnega postopka.

18. Prekrškovni postopek, ki je bil voden zoper obsojenca, je zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje omenil kot okoliščino, ki bi po njegovem mnenju morala vplivati na to, da je izrečena kazen manjša, torej kot olajševalno okoliščino (list. št. 933 spisa). Navajal je, da sodišče ni upoštevalo, da je kaznivo dejanje že konzumirano v prekršku. Vrhovno sodišče šteje, da je zatrjevana kršitev načela ne bis in idem materialno izčrpana, vendar neutemeljena. Kot prvo je treba ugotoviti, da v spisu ni plačilnega naloga. Kot je to pojasnilo višje sodišče (12. točka obrazložitve), je o tem, da je bil obsojencu na kraju samem ob zaustavitvi vozila izdan plačilni nalog, izpovedovala priča B. B., ker je obsojenec v vozilu prevažal več oseb, kot je to dovoljeno.

19. Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obsojenčevo obravnavanje najprej v prekrškovnem postopku, zaradi prevažanja večjega števila ljudi kot je to dovoljeno, ki je bilo ugotovljeno in sankcionirano takoj na kraju dejanja, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je izkazalo, da je šlo za prevoz ljudi, ki nimajo dovoljenja za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji; da je obsojenec deloval v kriminalni združbi; da je pri tem povzročil nevarnost za življenje in zdravje ljudi in da je za prevoz prejel plačilo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno. Kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP zato ni podana. Obveznosti vštevanja sankcije, izrečene v prekrškovnem postopku, v sankcijo, izrečeno v kazenskem postopku, vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpostavlja.

_Glede višine izrečene kazni: predvidljivost kazni in kršitev načela enakega varstva pravic_

20. Vložnik zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče nejasno obrazložilo, zakaj vložnik ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih okrožnih sodišč, s katerimi je skušal prikazati različno kaznovalno politiko sodišč v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Strinja se, da je vsaka zadeva primer zase in zahteva individualno obravnavo in odmero kazenske sankcije storilcu. Vendar pa poudarja, da iz načela zakonitosti izhaja, da mora biti posamezniku predvidljivo, kakšne posledice lahko povzroči njegovo ravnanje, načelo o enakem varstvu pravic pa med drugim sodišče zavezuje, da v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno, če za to obstoji stvarno utemeljen razlog. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-883/14 ter sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 178/2004. Predlaga vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 33420/2020, spis Okrožnega sodišča v Mariboru II K 55407/2020 in spis Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 44179/2020. 21. Kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal, zato se nanjo v zahtevi ne more sklicevati. Kar se tiče očitka o predvidljivosti posledic, vložnik ne navaja, v čem v konkretnem primeru ta zahteva ni bila izpolnjena. Obsojenec je bil kaznovan za dejanje, ki ga je zakon v trenutku obsojenčevega delovanja določal za kaznivo, hkrati pa je bila predpisana kazen, še preden je bilo dejanje storjeno. Zatrjevane kršitve načela enakega varstva pravic pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni konkretiziral na način, da bi Vrhovno sodišče njegove trditve lahko preizkusilo, kar mu sicer nalaga prvi odstavek 424. člena ZKP. Vložnik navede le opravilno številko in nikakršnih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali gre za primerljive oziroma podobne primere. Posebej, na str. 10 zahteve, za dve izmed navedenih zadev ter za zadevo Okrožnega sodišča v Kopru I K 3886/2021 sicer navaja višino izrečene kazni. S tem ne more uspeti. Za kršitev 14. in 22. člena URS bi namreč šlo le v primeru, če bi bila obsojencu izrečena kazen arbitrarno določena, po vrsti in teži odstopajoča sankcija od več drugih podobnih primerov, katere različnost ne bi bila upravičena s stvarnimi razlogi. V tem pogledu zahteva ne izpolnjuje potrebnih pogojev, da bi lahko uspešno utemeljila zatrjevano diskriminacijo. Vložnik ne zatrjuje niti, da gre za enako pravno kvalifikacijo z vsemi kvalifikatornimi okoliščinami, ki se očitajo obsojencu, niti ne navaja, da gre za vsebinsko enake očitke, kot tudi ne, ali so primeri primerljivi z vidika presoje olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani obsojencev. Pri izrekanju kazni v kazenskem postopku namreč velja načelo individualizacije, ki sodišču omogoča ustrezno diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja tako v korist kot v breme storilca. Drugače povedano, ob različnih ugotovljenih dejstvih sodišče ne samo lahko, temveč je dolžno izreči različno kazen. Višje sodišče je sicer ne glede na skopo obrazložitev zatrjevane kršitve preko kazenskega vpisnika opravilo vpogled v navedene zadeve (15. točka obrazložitve) ter pri tem tudi izčrpno obrazložilo, zakaj konkretna zadeva odstopa od zadev, na katere se sklicuje obramba.

22. Vložnik se ne strinja z matematičnim izrekom kazni, kot ga ponuja tožilstvo, ki ob večjem številu ilegalnih prebežnikov, ki jih obdolženec prevaža, pričakuje višjo kazen. Navaja še, da je sodišče v konkretnem primeru dalo preveliko težo obremenilnim okoliščinam obdolženca, premalo pa olajševalnim. Po mnenju vložnika je sklicevanje na podatke iz kazenske evidence Španije v tem primeru nepomembno, dejanje je bilo storjeno pred več kot desetletjem, obsojenec ga je obžaloval ter kazen tudi odslužil. Te navedbe predstavljajo uveljavljanje kršitve po prvem odstavku 374. člena ZKP, zaradi katere v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče je namreč kazen odmerilo v mejah prepisane kazni, za svojo odločitev pa je navedlo tudi razumne razloge, na podlagi katerih ni mogoče zaključiti, da je sodišče pri odmeri kazni odločalo arbitrarno (118. do 130. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 11. in 17. do 18. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

_Glede opisa kaznivega dejanja: povzročitev nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi ter pridobitev nesorazmerne premoženjske koristi in članstvo v hudodelski združbi_

23. Vložnik navaja, da v opisu dejanja ni podan zakonski znak povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Iz opisa izhaja le možnost nastanka hujših poškodb ali smrti v primeru ovinka, pri vsakem ustavljanju in speljevanju vozila in podobno, ne izhaja pa, da je do prepovedane posledice že prišlo. Opis ne zatrjuje, da je nevarnost že nastala oziroma, da je nevarnost konkretna, temveč nastanek nevarnosti za življenje ali zdravje pogojuje s hipotetično možnostjo, če bi do nastanka opisanih situacij prišlo. Zgolj dejstvo, da se je v tovornem vozilu nahajalo veliko tujcev, ki so "natrpano" sedeli v vozilu, sama zase še ne pomeni konkretizacije tega zakonskega znaka, ampak bi do tega lahko prišlo šele v opisanih primerih, do česar pa ni prišlo.

24. Prav tako vložnik meni, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja ne izhaja, da je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodelovalo več oseb v hudodelski združbi, niti niso opredeljene njihove vloge. Podano mora biti vedenje o obstoju združbe, kar v konkretnem primeru ni bilo. V konkretnem primeru prav tako ni bil podan zakonski znak "ukvarjanje", saj obsojenec na več mestih pove, da se želi čim hitreje vrniti k svoji družini v Španijo in zanjo skrbeti, saj so tega potrebni. Navaja, da obsojencu ni dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje kot član hudodelske združbe in da bi za dejanje prejel kakšno premoženjsko korist, niso znani ne člani domnevne kriminalne združbe, ne vodja, ne kakšno vlogo točno je imel obsojenec; da ni bilo podane ne obljube denarja in da obsojenec denarja ni prejel. Zgolj pavšalno omeni kršitev 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP, ki pa je ne konkretizira.

25. Vložnik nobene izmed teh kršitev ni zatrjeval v pritožbi, zato se nanje glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati.

_Glede časovne uporabe zakona_

26. Vložnik zatrjuje, da bi sodišče moralo uporabiti tisti kazenski zakonik, ki je veljal pred uveljavitvijo novele KZ-1G, saj so pripravljalna dejanja, ki so predmet obtožbe in sodbe, začela izvrševati pred 1. 7. 2020. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je obsojenec sporno vozilo vozil že v obdobju od marca do julija 2020. Ker vložnik teh navedb ni uveljavljal v pritožbi, je zahteva v tem delu ponovno vsebinsko neizčrpana.

27. Uporabo zakona, ki je veljal pred novelo KZ-1G, skuša vložnik utemeljiti tudi z navedbo, da je vložnik vložil pobudo za začetek postopka presoje ustavnosti 308. člena KZ-1. Vložnik neustavnost določbe utemeljuje z zvišanjem predpisane kazni, pri čemer pa te svoje navedbe ne konkretizira. Vrhovno sodišče je v sodbah I Ips 58331/2020 z dne 21. 4. 2022 ter I Ips 39545/2020 z dne 30. 6. 2022, pojasnilo, da je bila novela KZ-1G, ki je začela veljati dne 11. 7. 2020 in ki je bila podlaga za obsodbo tudi v konkretnem primeru, sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Ne glede na zvišanje predpisane kazni pa je sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki mu omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, in sicer velik razpon predpisane kazni v šestem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do petnajstih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).

28. Vložnik ne more uspeti niti z navedbo, da zaradi nenadne, neutemeljene spremembe 308. člena KZ-1, ki je občutno zvišala zaporno kazen in ki obenem določa velik razpon zagrožene kazni, zakon in s tem zakonska sankcija ni predvidljiva. Kot predhodno obrazloženo, sta bili tako v tretjem kot v šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki sta uporabljiva za obravnavani primer, vrsta in višina (določena v razponu) kazenske sankcije ob storitvi kaznivega dejanja določeni in s tem za storilce predvidljivi.

29. V tem delu zahteve vložnik ponavlja še obsojenčev zagovor, s katerim skuša prikazati, da za tujce v tovornem vozilu, ki ga je vozil, ni vedel ter navedbe, da zato ni podan direktni naklep, ki bi utemeljeval obstoj kaznivega dejanja oziroma podredno višino zaporne in denarne kazni. S temi navedbami vložnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju ter s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

_Glede odločbe o vrnitvi predmetov_

30. Vložnik zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena, ker v izpodbijanih sodbah ni odločilo o vrnitvi telefonov, osebnih dokumentov in denarja, zaseženih obsojencu. Ti bi morali biti obsojencu vrnjeni, saj niso povezani z očitanim kaznivim dejanjem. Tudi teh navedb vložnik ni uveljavljal v pritožbi, zato jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati. To ne velja le v delu, ki se nanaša na zaseženi denar, vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti ni pravno sredstvo, s katero bi vložnik lahko dosegel vrnitev stvari (224. člen ZKP).

C.

31. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

32. Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja ob izreku obsodilne sodbe je Vrhovno sodišče obsojenca plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti oprostilo. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

33. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Postopek je mogoče oceniti kot pošten, če ima obsojenec enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo. Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007 in druge. 2 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, 11.–13. točka obrazložitve.