Jedro

Za čas pred uveljavitvijo ZOZP je treba 99. člen ZTSPOZ (1990) v skladu s prvim odstavkom 4. člena UZITUL razlagati tako, da se upoštevajo nov pravni red, temeljna načela odškodninskega prava in nastanek več zavarovalnic v državi. Ta izhodišča narekujejo tako razumevanje določb prvega in drugega odstavka 99. člena ZTSPOZ (1990), po katerem je v primeru škode, povzročene z nezavarovanim motornim vozilom, odškodninsko odgovorna katerakoli zavarovalnica v državi, pri kateri je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 07.11.1991 kot sopotnik hudo telesno poškodoval med prevračanjem osebnega avtomobila. Voznik avtomobila je odšel s kraja prometne nesreče in s seboj odnesel očitno zamenjane registrske tablice avtomobila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da osebni avtomobil ni bil registriran, glede pasivne legitimacije obeh pravdnih strank se je sklicevalo na določbe 99. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (U. l. SFRJ, št. 17/90 in 82/90; v nadaljevanju ZTSPOZ/90), nato pa toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku 7.424.743,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 3.900.000,00 SIT je zavrnilo.

Proti tej sodbi so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh toženih strank ugodilo le v manjšem delu tako, da je določilo za eno od oblik premoženjske škode kasnejši datum pričetka teka zamudnih obresti, tožnikovi pritožbi pa v večjem delu tako, da je zvišalo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo od skupno 7,000.000,00 SIT na skupno 8,100.000,00 SIT. V preostalem še izpodbijanem delu je vse pritožbe zavrnilo in v nespremenjem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in zavrnitev tožbenega zahtevka proti revidentki. Drugotožena stranka v tej zadevi ne more biti pasivno legitimirana. Po pravilih, ki so veljala v času škodnega dogodka, je škode, ki jih je povzročilo neregistrirano vozilo, krila domicilna zavarovalnica. Zato je pasivno legitimirana le prvotožena stranka. To velja tudi po pravilu o teritorialnem načelu, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje. Pritožbeno sodišče bi moralo smiselno uporabiti zakon. V času sprejetja tega zakona je namreč v Sloveniji obstajala le ena zavarovalnica. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker so zdravniki kasneje ugotovili poškodbo in revidentka meni, da je bilo to na prvi stopnji prezentirano.

Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo ugovorov, da je tožnik sokriv za nesrečo, saj se vsak povprečen človek ne gre z vsakim vozit, čeprav ga na videz pozna, poleg tega pa je bila že pozna ura. Revidentka meni, da je zato odškodnina previsoko odmerjena.

Revizija je bila vročena tožniku in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Revidentka uveljavljane procesne kršitve ni konkretizirala niti opisno, niti z navedbo zakonske določbe. Zato je revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Če revidentka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z vprašanjem svoje pasivne legitimacije, ji je treba odgovoriti, da je to vprašanje materialnopravne in ne procesne narave. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo že pred pravdo in tudi med postopkom na prvi in drugi stopnji sporno vprašanje pasivne legitimacije vsake od toženih strank, saj sta obe ves čas odškodninsko odgovornost za nastalo škodo zvračali druga na drugo. Vprašanje pasivne legitimacije drugotožene stranke je glavno sporno vprašanje tudi v revizijskem postopku.

V času škodnega dogodka je veljal ZTSPOZ (1990), ki je v prvem odstavku 99. člena določil pravico oškodovanca, ki mu je bila škoda povzročena z uporabo vozila, katerega lastnik oziroma uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti, zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju republike, na katerem je nastala škoda. V drugem odstavku je določil dolžnost zavarovalne organizacije, pri kateri je bil vložen tak odškodninski zahtevek, izplačati odškodnino, kot da je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Do škodnega dogodka je prišlo 7.11.1991, torej že po osamosvojitvi Republike Slovenije. Zato je treba pravkar navedene zakonske določbe v skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ul. RS, št. 1/91-I, 45/94; v nadaljevanju UZITUL) smiselno uporabljati kot republiški predpis, kolikor ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Smiselna uporaba pomeni torej tako razlago prejšnjih predpisov, ki je skladna z novo pravno ureditvijo.

Neutemeljen je revizijski očitek sodišču druge stopnje, da ni smiselno uporabilo navedenih zakonskih določb. Dejstvo, da je bilo po uveljavitvi ZTSPOZ (1990) na območju naše države ustanovljenih več zavarovalnic, ne more iti v škodo oškodovancev. Eno od temeljnih načel odškodninskega in z njim povezanega zavarovalnega prava je prav varstvo oškodovanca. Razlaga, za katero se zavzema revidentka, da naj bi odgovarjala domicilna zavarovalnica oziroma zavarovalnica po teritorialnem principu, bi to varstvo bistveno zmanjšala. Omogočila bi namreč prav tako ravnanje, do kakršnega je prišlo v tej pravdni zadevi, torej zanikanje pasivne legitimacije ene zavarovalnice in odkazovanje na drugo zavarovalnico, ki pa bi lahko uveljavljala enak ugovor. Zaradi ustanovitve več zavarovalnic na našem območju, zaradi njihove medsebojne konkurence in razvejanosti njihove poslovne dejavnosti v celi državi, ni mogoče jasno odgovoriti, katera zavarovalnica je v smislu takrat veljavnega ZTSPOZ (1990) v določenem kraju domicilna. Zato je to vprašanje z novim Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (Ul. RS, št. 70/94, 26/96) drugače urejeno. Škodo, ki jo povzročijo nezavarovana in neznana motorna vozila, krije poseben škodni sklad, ki je ustanovljen pri Slovenskem zavarovalnem biroju. Taka zakonska ureditev primerno zagotavlja zaščito oškodovancev, saj se natančno ve, kdo je pasivno legitimiran za plačilo škode. Za čas pred uveljavitvijo novega zakona pa je treba 99. člen ZTSPOZ (1990) v skladu s prvim odstavkom 4. člena UZITUL razlagati tako, da se upoštevajo nov pravni red, temeljna načela odškodninskega prava in nastanek več zavarovalnic v državi. Ta izhodišča narekujejo tako razumevanje določb prvega in drugega odstavka 99. člena ZTSPOZ (1990), po katerem je v primeru škode, povzročene z nezavarovanim motornim vozilom, odškodninsko odgovorna katerakoli zavarovalnica v državi, pri kateri je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek. To je tudi razlaga, ki jo je v tej pravdni zadevi sprejelo sodišče druge stopnje. Pravilnost takega razumevanja navedenih zakonskih določb pa potrjuje tudi dogovor zavarovalnic, ki ga omenja sama revidentka v odgovoru na tožbo. Po tem "dogovoru med vsemi zavarovalnicami na slovenskem področju je za reševanje odškodninskega zahtevka v primeru, če zavarovalnica ni znana, pristojna tista zavarovalnica, pri kateri je oškodovanec najprej vložil odškodninski zahtevek". V tej pravdni zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri obeh toženih strankah istočasno vložil odškodninski zahtevek, kar je posebej poudarilo tudi sodišče druge stopnje in čemur tožena stranka v reviziji niti ne ugovarja. Zato je revizijski ugovor pasivne legitimacije drugotožene stranke neutemeljen.

Zmotno je mnenje revidentke, da je že v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da so zdravniki poškodbo pri tožniku naknadno ugotovili. Tak ugovor je prvič uveljavljala šele v pritožbi. Zato so pravilni razlogi sodišča druge stopnje za zavrnitev ugovora, ker drugotožena stranka ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 352. člena ZPP.

Pravilni so tudi nadaljnji razlogi tega sodišča za zavrnitev ugovora o tožnikovem soprispevku k nastali škodi, ker je bilo v postopku na prvi stopnji dokazno ugotovljeno, da tožnik ni vedel, da naj bi prisedel k zatrjevano vinjenemu vozniku. Revizijsko vztrajanje pri zmanjšanju odškodnine zaradi tožnikovega prispevka drugotožena stranka utemeljuje z okoliščinami, ki nimajo nobene pravne teže, saj pristanka na vožnjo z bežnim znancem ob zatrjevano pozni uri (iz dokumentacije v spisu izhaja, da je do prometne nesreče prišlo ob 19.45 uri) ni mogoče opredeliti za pravno upoštevno okoliščino, ki bi prispevala k nastanku škode.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da se prisojena odškodnina za ugotovljeni obseg nepremoženjske škode umešča v okvir prisoje odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah in da ustreza tudi vsem ostalim merilom prisoje pravične denarne odškodnine. Zato je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo drugotožene stranke.