Jedro

Tožnik je istočasno vložil zahtevek pri dveh zavarovalnih organizacijah, ki opravljata obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti, zato sta odgovorni obe.

Odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, od odmere pravične denarne odškodnine za poškodbo: lažji pretres možganov, zlom zobnega nastavka telesca II. vratnega vretenca, nezaraščen prelom - pseudoartroza (trajna nestabilnost vratne hrbtenice v prehodu iz lobanje v vratno hrbtenico).

Ugotavljanje dejstva, da vozilo ni bilo zavarovano, se presoja po načelu proste presoje dokazov. V dokaz novega dejstva, zatrjevanega v pritožbi, je potrebno predlagati nove dokaze.

Po ZPP/77 sodišče odloči o povrnitvi stroškov sorazmerno glede na doseženi uspeh v pravdi.

Izrek

I. Pritožbam vseh pravdnih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da poslej v celoti glasi: "Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v višini 8,524.743,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 8,100.000,00 SIT od 15. 9. 1998 dalje do plačila, - 260.710,00 SIT od 23. 11. 1993 dalje do plačila, - 30.282,00 SIT od 7. 3. 1994 dalje do plačila - 35.000,00 SIT od 7. 3. 1994 dalje do plačila, - 98.751,00 SIT od 30. 4. 1998 dalje do plačila in pravdne stroške v višini 611.731,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1998 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožbeni zahtevek na plačilo nadaljnjih 2,800.000,00 SIT ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.000,00 SIT za čas od 22. 7. 1993 do 6. 3. 1994 se zavrne." V preostalem, še izpodbijanem obsegu, se pritožbe delno zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženi stranki stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožniku stroške tega pritožbenega postopka v višini 42.528,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče toženi stranki obsodilo na nerazdelno plačilo 7,424.743,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje. Višji tožbeni zahtevek v znesku 3,900.000,00 SIT je zavrnilo. Toženima strankama je še naložilo v povrnitev tožniku nastale pravdne stroške v višini 505.897,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 1998 dalje.

Z neizpodbijanim sklepom je zaradi umika tožbe pravdni postopek zoper P. Rudolfa ustavilo.

Zoper sodbo so se pravočasno pritožile vse pravdne stranke.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku ter povrnitvijo vseh nastalih pravdnih stroškov, priglašenih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje dalje.

Prvotožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka zoper prvo toženo stranko in povrnitvijo vseh pravdnih stroškov, podredno pa razveljavitev z vrnitvijo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Drugotožena stranka prav tako izpodbija obsodilni del sodbe.

Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pravdne stranke pritožbenih odgovorov niso podale.

Pritožbe so delno utemeljene.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Prvotožena stranka s trditvjo o neobrazloženosti in nerazumljivosti razlogov sodbe glede teka zamudnih obresti uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar očitek v tej smeri ni utemeljen. S stališča procesnopravne presoje so namreč v izpodbijani sodbi navedeni izčrpni ter jasni razlogi tako o dejanski kot pravni podlagi spora in odločitve, zaradi česar je sodba sposobna preizkusa.

Drugotožena stranka le na splošno, torej niti formalno niti vsebinsko opredeljeno, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na ta očitek je potrebno odgovoriti, da kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo. Ostale bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če jih pritožnik izrečno in določno uveljavlja.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek tiče povrnitve negmotne in gmotne škode, ki je bila tožniku povzročena z nezavarovanim vozilom.

Materialnopravno izhodišče obravnavanega zahtevka je v določbi 99. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 17/90, 82/90), ki je veljal v času škodnega dogodka (to je na dne 7. 11. 1991). Po določbi 1. odstavka ima oškodovanec, ki mu je bila škoda povzročena z uporabo vozila, katerega lastnik oziroma uporabnik se ni zavaroval proti avtomobilski odgovornosti, pravico zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije, ki opravlja obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju republike oziroma avtonomne pokrajine, na katerem je nastala škoda. Po določbi 2. odstavka istega člena mora zavarovalna organizacija, pri kateri je vložen zahtevek iz prvega odstavka, izplačati odškodnino, kot da je bila sklenjena zavarovalna pogodba.

Prvotožena stranka trdi, da je upravičenost zahtevka odvisna od identitete vozila. Tožnik bi moral tako navesti registrsko številko vozila, številko šasije in številko motorja.

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedel, da vozilo, s katerim je bila povzročena škoda, ni bilo zavarovano. Ker lastnik oziroma uporabnik vozila ni hotel dati podatkov o spornem vozilu, je to svojo trditev dokazoval s podatki o vozilu, katerega neveljavne registrske tablice so bile privite na sporno vozilo, z zaslišanjem tožnika ter uporabnika vozila.

S trditvami o ugotovitvi idetifikacije vozila je prvotoženka že pred sodiščem prve stopnje poskušala ovreči resničnost dejstva (torej, da vozilo ni bilo zavarovano), katerega je tožnik dokazoval. Vendar v dokaz tega svojega ugovora ni stavila nobenega dokaza (nasprotni dokaz). Tožnikova trditev bi namreč lahko postala dvomljiva le, če bi prvotožena stranka neresničnost tega dejstva sploh dokazovala.

Prvostopno sodišče je tako prepričljivo ugotovilo, da je na podlagi gornjih dokazov tožnikovo trditev o nezavarovanosti vozila šteti za resnično. Pojasniti še velja, da zaradi ugotovitve resničnosti nezavarovanosti vozila pa ni potrebno ponuditi točno določenih dokazov, ampak velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

Prvotožena stranka nadalje trdi, da je od identifikacije vozila odvisna tudi legitimacija. Drugotožena stranka pa trdi, da je pasivno legitimirana le prvotožena stranka, ker se je nezgoda zgodila na njenem področju, in je tožnik zoper njo tudi vložil zahtevek.

Vendar že iz zgoraj citirane materialnopravne določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljnje ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) do sprejema novega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list št. 70/94) izhaja, da je k izplačilu odškodnine zavezana katerakoli zavarovalna organizacija na območju Republike Slovenije, pri kateri je vložen zahtevek.

Ker je tožnik vložil zahtevek pri obeh toženih strankah, sta legitimirani v tej pravdi obe. Ker iz neizpodbite in prepričljive prvostopne ugotovitve izhaja, da sta bila zahtevka zoper obe zavarovalnici vložena istočasno, ni razloga, da ne bi bili obe odgovorni po gornjem teritorialnem načelu.

Drugotožena stranka trdi, da je oškodovanec vedel, da je bil voznik v vinjenem stanju, pa se je vseeno peljal z njim.

Pritožbeni očitek, da je oškodovanec s svojim ravnanjem prispeval k škodnemu dogodku, je potrebno zavrniti kot neutemeljen. Tožniku bi bilo namreč moč po določbi 192. in 205. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) pripisati prispevek k nastali škodi le, če bi vedel, da vozi voznik pod vplivom alkohola, ali če bi to lahko sklepal na podlagi njegovega obnašanja in normalnega teka stvari.

Prvostopno sodišče pa je na podlagi tožnikove izpovedbe prepričljivo zaključilo, da tožnik ni opazil, da bi bil voznik vinjen, saj je voznika le bežno poznal, nikjer nista nič pila, vohal ga tudi ni, pa tudi prej ga še nikoli ni videl vinjenega. Torej, tudi če je bil voznik resnično vinjen, tožnik za to vinjenost ni vedel. Drugotožena stranka nadalje trdi, da zdravstvena služba ni pravi čas ugotovila poškodb oškodovanca, zato za hujše posledice poškodbe ni odgovorna.

S to trditvijo drugotožena stranka uveljavlja novo dejstvo, v dokaz katerega ne predlaga nikakršnega dokaza. Pritožbeno sodišče zato tega dejstva pri preizkusu izpodbijane sodbe ni moglo upoštevati, saj se lahko pritožnik sklicuje na nova dejstva le, če navede dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala (1. odstavek 352. člena ZPP).

Dodati je še, da gre v obravnavanem primeru za objektivno odgovornost, saj je škodo povzročilo motorno vozilo, ki je nevarna stvar (173. člen ZOR). Očitek drugotožene stranke je usmerjen v dokazovanje neobstoja vzročne zveze med nastalo škodo in nevarno stvarjo (temelji na 4. odstavku 177. člena ZOR). Ker mora ekskulpacijske razloge dokazati tisti, ki se nanje sklicuje, drugotožena stranka pa svoje trditve ni podkrepila z nobenim dokazom, ta pritožbeni očitek tudi iz tega razloga ne more biti utemeljen.

Neizpodbita in prepričljivo ugotovljena veriga dejstev, da tožniku nastala škoda izvira iz nevarne stvari, pomeni tako pravno relevantno vzročno zvezo in tudi vzdrži pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Drugotožena stranka le na splošno izpodbija prisojo tožniku nastale gmotne škode. Prvotožena stranka pa se protivi teku obresti od posameznih zneskov tožniku nastale gmotne škode.

Po določbi 186. člena ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Po določbi 1. odstavka 324. člena ZOR dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Po določbi 1. odstavka 277. člena pa dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti.

Prvostopno prisojena izguba na dohodku se nanaša na obdobje od novembra leta 1991 do oktobra 1992. Ker so posamezni zneski škode torej nastali že pred 23. 11. 1993, je sodišče utemeljeno prisodilo tožniku obresti od vtoževanega dne. Enako velja za plačilo izvedenca, angažiranega v pravdi, saj je bilo plačilo izvršeno 30. 4. 1998. Obresti od prevoznih stroškov so prisojene od dneva vložitve tožbe dalje, torej od takrat, ko je sta bili tudi toženi stranki seznanjeni s to obliko nastale škode. Enako pa bi morale biti prisojene tudi obresti od zneska za plačilo izvedenca, angažiranega pred pravdo.

Tožnik namreč ni izkazal, da bi s plačilom tega zneska toženi stranki prišli v zamudo že pred vložitvijo tožbe. Tako se izkaže, da sta pritožbena očitka glede obrestnega dela utemeljena le v toliko, kolikor se nanašata na tek obresti od zneska 35.000,00 SIT za čas od 22. 7. 1993 do 6. 3. 1994. Ugotovljenega obsega škode pravdne stranke niti ne izpodbijajo. Pri odločanju o pritožbi pa tudi ni nastal opravičen dvom o resničnosti teh dejstev, na katera se opira prva sodba.

V pojasnilo trditvam pooblaščenke prvotožene stranke, da so telesne bolečine lahko zajete le v tej obliki škode, ne pa tudi pod duševnimi bolečinami zaradi zmanjšaja življenskih aktivnosti, je potrebno dodati, da telesne bolečine kot ena oblika škode lahko preidejo v trajno zmanjšanje življenskih aktivnosti, torej v drugo obliko škode.

Glede navedb tožnikovega pooblaščenca, da izgubljenega dobička iz naslova neprijavljene popoldanske obrti (popravljanja avtomobilov) ni mogel uveljavljati, ker uradnega izkaza prikrajšanja tožnik nima, pa je prav tako potrebno dodati pojasnilo glede pojma izgubljenega dobička. Ta namreč pomeni izpad vsake premoženjske koristi iz dela, pa naj se kaže v denarni obliki, naturalni obliki ali v obliki koristi od dela samemu sebi in neodvisno od tega, ali je oškodovanec v delovnem razmerju, oziroma neodvisno od tega, s katero dovoljeno aktivnostjo se ukvarja. Neuveljavljanje povrnitve določene škode pa ne more biti razlog za prisojo višje odškodnine za drugo obliko škode, kot to predlaga pooblaščenec.

Predmet pritožbenega preizkušanja tako preostane le še višina pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, katere odmeri se protivijo vse pravdne stranke. Materialnopravno izhodišče obravnavanih pritožbenih trditev je v 200. in 203. členu ZOR, po katerem oškodovancu pripada taka denarna odškodnina, ki naj mu omogoči satisfakcijo. Da bi prisojena denarna odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, mora sodišče ob odločanju o njej upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče, ob odločanju o konkretni vsebini pravnega standarda pravične odškodnine, ne more. Le tako se lahko skozi prisojeni znesek namreč izrazi pomen in namen odškodnine za negmotno škodo.

V škodnem dogodku je tožnik utrpel lažji pretres možganov, zlom zobnega nastavka telesca II. vratnega vretenca, nezaraščen prelom - pseudoartroza (trajna nestabilnost vratne hrbtenice v prehodu iz lobanje v vratno hrbtenico).

Iz prvostopnih ugotovitev glede telesnih bolečin in neugodnosti tako izhaja, da je tožnik trpel bolečine, prikazane strnjeno, v obdobju sedem mesecev in pet dni, občasne lažje bolečine pa je, in bo, trpel ves čas pri vsakem gibanju, pri prisilni drži hrbtenice ter pri fizičnih obremenitvah. Zdravljenje so spremljale tudi neugodnosti (5 dni hospitalizacija, 21 x klinični pregled, 5 x rtg slikanje ter tomografske in CT preiskave, 6 tednov nošenja mavčevega oglavnika, 3 mesece stalno in 6 mesecev občasno nošenje ovratnice, 58 x fizikalna terapija).

Ob upoštevanju ugotovljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, dejstva da je bil tožnik ob nastanku škode star šele 33 let in dejstva, da se bodo bodoče bolečine pojavljale pri vsakem poizkusu gibanja, je prvo sodišče s prisojo zneska 2,400.000,00 SIT odmerilo tožniku prenizko odškodnino. V skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in določbo 203. člena istega zakona prisojo višje odškodnine opravičujejo tako pritožbeno izpostavljene bolečine in neugodnosti v času nošenja oglavnice in ovratnika, kot tudi obstoj bodočih bolečin pri fizičnih obremenitvah, katere pomiri lahko le z jemanjem analgetikov in nošnjo ovratnice. Izvedenec je namreč opisal, da vsak forsirani gib povzroči močno bolečino, ki oškodovancu žari v zatilni predel glave. Za tako ovrednoten obseg škode znaša pravična denarna odškodnina 3,000.000,00 SIT (od zahtevanih 3,800,000,00 SIT).

Tožnik primarnega strahu ni utrpel. Prestajal je hujši sekundarni strah za izid zdravljenja v trajanju mesec dni in zmernejši v trajanju 3 mesece. Pritožbeno izpostavljena pretirano visoka odmera odškodnine za strah nikakor ni utemeljena ravno zaradi bodoče zaskrbljenosti za zdravje, ko mu stalno grozi možnost ohromelosti okončin in celo smrti. Zato znižanje odškodnine za to obliko škode ni upravičeno, saj je prvo sodišče ugotovljena dejstva pravilno ovrednotilo, ko je prisodilo v celoti zahtevano odškodnino 600.000,00 SIT.

V zadostni meri pa tudi ni bila upoštevana zahteva zakonodajalca po individualizirani odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Tožniku je ostala močno omejena in boleča gibljivost vratnega dela hrbtenice. Ne more opravljati težjih fizičnih del, niti del, ki zahtevajo popolno gibljivost vratne hrbtenice oziroma prisilno držo. Praktično je moral tožnik povsem spremeniti svoj način življenja in ga prilagoditi svojim sedanjim zmožnostim. Tako je moral povsem opustiti dela, ki jih je drugače kot povsem zdrav moški lahko opravljal. Te opustitve se nanašajo tako na vsa fizična dela pri domačih opravilih ter službi, na športne dejavnosti (karate) in hobije. Predvsem pa tožnik ne zmore več opravljati svojega poklica avtomehanika, ravno iz razloga, ker je to težje fizično delo, ki zahteva popolno gibljivost vratne hrbtenice. Tožnik mora v vsako delo zaradi svojih omejitev, pretnje poslabšanja zdravja ali celo morebitne smrti, vlagati še več naporov. Zaradi vseh teh ugotovljenih konkretnih zmanjšanj tožnikove življenske aktivnosti pa tožnik gotovo močno psihično trpi, kot je to prepričljivo ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Ravno zaradi izpostavljene zavesti oškodovanca, da je onemogočen tako v opravljanju svojega poklica kot tudi pri izbiri dela, ki bi ga bil po svojih fizičnih možnostih sploh še zmožen opravljati (sedaj opravlja delo varnostnika), je za ta obseg škode utemeljena in edino pravno pravilna prisoja višjega zneska od prvostopno odmerjenih 4,000.000,00 SIT. Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine tako ustreza odškodnina določena v višini 4,500.000,00 SIT od zahtevanih 6,500.000,00 SIT.

Pooblaščenski prvotožene stranke je v zvezi s tekom obresti od odškodnine za negmotno škodo, katere naj bi bile neutemeljeno prisojene od 15. 9. 1998 dalje, potrebno dodati pojasnilo. Obseg negmotne škode postane znan v trenutku razsoje, zato je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od tega trenutka dalje.

Pri tem je potrebno še pojasniti, da sodba ni bila izdana 25. 1. 1999, kot to trdi pritožba, temveč je bila na ta dan prvotoženi stranki vročena.

Pritožbama toženih strank je bilo tako potrebno zaradi pravilne uporabe že zgoraj citiranih pravno upoštevnih določb materialnega prava ugoditi in prvo sodbo glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.000,00 SIT tako spremeniti, da se zahtevku na plačilo obresti ugodi le od dneva vložitve tožbe dalje, za čas do vložitve tožbe (torej od 22. 7. 1993 do 6. 3. 1994) pa se ta zahtevek zavrne (4. točka 373. člena ZPP).

Pritožbi tožnika je bilo ravno tako potrebno ugoditi zaradi pravilne uporabe gornjih materialnopravnih določb, relevantnih za odmero odškodnine. Prvo sodbo je bilo potrebno tako spremeniti, da se tožniku prisodi nadaljnjih 1,100.000,00 SIT odškodnine (600.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti + 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti).

V ostalem delu, s katerim pritožbi toženih strank izpodbijata prisodilni del, pritožba tožnika pa zavrnilni del, je bilo potrebno v tem obsegu pritožbe vseh pravdnih strank zavrniti kot neutemeljene, saj niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma. Tako je bilo potrebno potrditi nespremenjeni prisodilni in zavrnilni del prvostopne sodbe (368. člen ZPP).

Pritožba tožnika se prvostopnim ugotovitvam o potrebnosti povrnitve posameznih stroškov ne protivi. Trdi pa, da je tožnik upravičen do povrnitve v celoti priznanih stroškov zato, ker zaradi višine postavljenega zahtevka niso nastali kakšni posebni stroški.

Vendar je na navedeni pritžbeni očitek potrebno odgovoriti, da je neutemeljen. Prvo sodišče je namreč svojo odločitev pravilno oprlo na 2. odstavek 154. člena ZPP in pri izračunu uspeha v pravdi upoštevalo višino tožbenega zahtevka, o katerem je odločilo s sodbo, ne pa druge okoliščine primera. S sodbo se namreč pravna razmerja ali iz njih izvirajoče pravice in zahtevke ugotavlja ali spreminja (325. člen ZPP). Sodba je tista, ki postane formalno pravnomočna (neizpodbojna) in materialno pravnomočna, torej so stranke in sodišče vezani na vsebino odločbe. Zato je tudi pri načelu odgovornosti za uspeh edino relevanten končni uspeh v pravdi, ne glede na to, v kakšnem deležu je tožnik uspel s temeljem tožbenega zahtevka, koliko vlog je bilo zaradi temelja, koliko zaradi višine, ter koliko narokov je bilo potrebnih zaradi izvajanja dokazov glede temelja in koliko glede višine. Po ZPP mora namreč sodišče odločiti o povrnitvi stroškov sorazmerno glede na doseženi uspeh v pravdi. Dejstva, da tožnik ni uspel s četrtino svojega zahtevka, pa ne moremo šteti za sorazmerno majhen del zahtevka po 3. odstavku 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je moralo zaradi spremenjenega uspeha v pravdi poseči v prvostopno odločitev o stroških. Zaradi delno zvišane odškodnine je tudi uspeh tožeče stranke v postopku večji (75,27%), kot je bil upoštevan pri dosedanji odmeri stroškov. Tak uspeh utemeljuje priznanje stroškov tožeče stranke na prvi stopnji v višini 635.253,00 SIT. Uspeh toženih strank je 24,73%, zato priznani stroški prvotožene znašajo 11.982,00 SIT, drugotožene pa 11.540,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju morata tako toženki povrniti tožniku 611.731,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dalje.

Pri tem je potrebno pooblaščenki prvotožene stranke na njene navedbe, da noben materialnopravni predpis ne priznava obresti na pravdne stroške, pojasniti naslednje. Tudi pravdni stroški so oblika škode, ki je tožniku nastala zaradi škodnega dogodka. Zaradi uveljavljanja povrnitve škode (torej glavnega zahtevka) se je namreč moral celo spustiti v pravdo. Z dnem razsoje je obseg nastalih mu pravdnih stroškov postal znan, zato je od tega dne dalje po že citiranih določbah 186., 324. in 277. člena ZOR upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska pravdnih stroškov.

Tožnik je kot pritožbene stroške priglasil stroške za sestavo pritožbe (750 točk x 87,40 SIT), sodno takso za pritožbo (84.760,00 SIT) ter PTT in administrativne stroške (500,00 SIT). Do priglašenih stroškov za konferenco s stranko (50 točk) ni upravičen, ker so ti stroški zajeti že v tarifi za sestavo pritožbe. Tožnikovi potrebni stroški, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe, torej znašajo 150.810,00 SIT. Tožnik je s svojo pritožbo uspel deležu 28,20%, zato je upravičen do povrnitve 42.528,40 SIT. Od tega zneska pa gredo tožniku tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva izdaje drugostopne odločbe dalje (2. odstavek 166. in 154. člena ZPP).

Toženi stranki sta s svojo pritožbo uspeli le v minimalnem delu, in sicer le glede teka zamudnih obresti od zneska 35.000,00 SIT za čas do vložitve tožbe. Ker njun pritožbeni uspeh niti ni imel vpliva na končni uspeh v pravdi, nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima nastali z vložitvijo obravnavanih pravnih sredstev (2. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).