Jedro

Sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenke in ugotovilo, da je le-ta zavzela stališče, da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira zlasti pod stresom, postane napet, jezen in ni sposoben samo regulacije. Tožnik je v konkretnem primeru odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Tožnik takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje. Zaradi navedenega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala dne 24. 9. 2016 tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeči stranki delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki trajalo tudi od 10. 11. 2016 do 8. 2. 2017 in od 1. 3. 2017 do 2. 3. 2017, zato ji je za to obdobje tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje, ji obračunati zapadlo bruto nadomestilo plače v mesečnem znesku 1.453,11 EUR, navedeni mesečni bruto znesek znižati za november 2016 za 615,52 EUR bruto, za december 2016 za 892,5 EUR bruto, za januar 2017 za 892,5 EUR bruto in za februar 2017 za 246,21 EUR bruto, od tako dobljenih bruto zneskov obračunati in odvesti pristojnim inštitucijam davščine ter prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsake posamezne plače tečejo od 14. dne v naslednjem mesecu dalje do dne plačila, vse v roku 8 dni (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo 7.265,55 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izplačilo dalje do dne plačila (3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo; da je tožeča stranka v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki tudi od 10. 10. 2016 do 9. 11. 2016, od 9. 2. 2017 do 28. 2. 2017 in od 3. 3. 2017 dalje, ter da jo je tožena stranka dolžna za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja, ji obračunati bruto nadomestilo plače v znesku 1.564,87 EUR mesečno z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati davke ter prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsake posamezne plače tečejo od 14. dne v naslednjem mesecu dalje do dne plačila; da je tožena stranka od 10. 11. 2016 do 8. 2. 2017 in od 1. 3. 2017 do 2. 3. 2017 dolžna obračunati tožeči stranki bruto nadomestilo plače upoštevajoč dodatnih 111,76 EUR bruto mesečnega nadomestila plače, od tega bruto zneska obračunati in odvesti pristojnim inštitucijam davščine ter prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsake posamezne plače tečejo od 14. dne v naslednjem mesecu dalje do dne plačila; da je tožena stranka od 10. 11. 2016 do 8. 2. 2017 dolžna obračunati tožeči stranki bruto nadomestilo plače, ki ni znižano za prejeto denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ter od tako neznižanih bruto zneskov obračunati in odvesti pristojnim inštitucijam davščine ter prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od vsake posamezne plače tečejo od 14. dne v naslednjem mesecu dalje do dne plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 2.123,67 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, ter ji izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izplačilo dalje do dne plačila (4. točka izreka). Tožena stranka mora tudi v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 936,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko v 8 dneh od vročitve sodbe, povrniti stroške postopka v znesku 1.092,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... (6. točka izreka).

2. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma podredno, da se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva odstopi v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik je dne 7. 9. 2016 s povišanim tonom in grožnjami po fizičnem nasilju od vzdrževalca kavnih avtomatov A.A. zahteval vračilo 0,50 EUR. Dne 9. 9. 2016 je ponovno pristopil do A.A., ko je ta polnil avtomat in z grožnjami po nasilju od njega terjal 0,50 EUR. Ker mu A.A. zahtevanega zneska ni izročil si je tožnik prilastil zavitek kave, ki ga je imel A.A. namen vstaviti v avtomat. Pred tem dogodkom je tožnik prejel pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je dne 26. 11. 2015 kršil varnostna pravila pri delu s strojem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje, tj. grožnje, saj tožnik v trenutku kršitve ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne daljnosežne posledice ima lahko njegovo dejanje. Zato je sodišče štelo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena. Stališče sodišča je zmotno in v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Sodišče je očitno zamenjalo termina krivda ter krivdna odgovornost. Zato je zmotna uporaba materialnega prava in obstoj kršitve po 3. točki drugega odstavka 338. člena ZPP. Prav tako pa sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Krivda je osebna sposobnost posameznika, da spozna nedopustnost svojega ravnanja in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje, sestavljajo dva elementa: razumski (zavestni), tj. poznavanje dejstev, in volja, da ta dejstva nastanejo. Kriv je lahko le tisti, ki se nedopustnosti očitanega dejanja zaveda, ali pa se ne zaveda, pa bi se glede na svoje sposobnosti moral in mogel zavedati. Zavestni element krivde se nanaša na vprašanje sposobnosti zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja, voljni element pa na zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Tako je bilo potrebno ugotavljati tudi subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Vprašanje je, ali je bil delavec zmožen imeti svoje ravnanje pod nadzorom oziroma se je zavedal pomena in posledic očitanega dejanja. Njegovo sposobnost razumevanja je bila zgolj zmanjšana in to celo v trenutkih najintenzivnejšega razburjenja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izvedenskega mnenja ne izhaja to, in sicer, da tožnik svojega ravnanja v trenutkih najintenzivnejšega razburjenja zaradi težav z regulacijo občutkov ni uspel kontrolirati, temveč, zgolj, da ni uspel dobro kontrolirati situacije, v tem delu je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev po 2. točki drugega odstavka 338. člena ZPP. V konkretnem primeru je bistveno, ali je bil tožnik v celotnem poteku dogajanja sposoben racionalnega premisleka, kar pa je glede na ugotovitve izvedenke bil. Tako ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tako je na podlagi 3. točke prvega odstavka 89. člena ZDR-1 razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca kršene pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni zapisala, da je bil poslovni odnos med toženo stranko in družbo B. kakorkoli prekinjen ali spremenjen, zapisala je le, da je bil zaradi dejanja tožnika ogrožen. Glede višine denarnega povračila je sodišče tožniku prisodilo denarno povračilo v višini petih plač, kar je po mnenju tožene stranke bistveno pretirano, saj sodišče ni upoštevalo parametrov, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1. Sodišče je podalo preveliko težo dejstvu, da ima tožnik duševne motnje. To za določitev denarnega povračila ni pomembno.

Pooblaščenci tožene stranke so sodišču dne 11. 4. 2018 poslali obvestilo, da je v pritožbi prišlo do pomote pri generalijah, in sicer do zamenjave v imenovanju tožeče in tožene stranke (njihova stranka je bila namesto pod toženo stranko navedena pod tožečo stranko in obratno).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke obravnavalo vsebinsko, saj je ugotovilo, da je tožena stranka v pritožbi zgolj pomotoma navedla, da je tožeča stranka, tožnik pa da je tožena stranka. Gre le za pisno pomoto, pa tudi sicer je tožena stranka sodišču dne 11. 4. 2018 posredovala obvestilo v katerem je navedla, da je v pritožbi pomotoma navedla tožečo in toženo stranko.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je neutemeljena pritožbena navedba o tem, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 338. člena ZPP, ki sicer določa, da je sodišče odločalo o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. V predmetni zadevi gre za individualni delovni spor, kjer je za odločanje pristojno delovno sodišče. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju ali z izrekom sodbe. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih, zato pritožbeni očitek ni utemeljen. Neutemeljen je zatrjevani pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje ne pomeni uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa prav tako ni neutemeljen. Prav tako ni podana bistvena kršitev, ker ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih in nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pri čemer pritožbene navedbe navajajo zlasti mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Po oceni pritožbenega sodišče je sodišče pravilno in popolno povzelo povzelo stališča izvedenke psihiatrinje in ga tudi pravno pravilno interpretiralo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter vpogledalo listine od C1 do C5. Prav tako je zaslišalo tožnika in priče C.C., A.A., D.D., E.E. in F.F.. Postavilo je izvedenko medicinske stroke psihiatrinjo dr. med. G.G., ki jo je tudi zaslišalo. Sodišče tožnikove psihiatrinje H.H., dr. med., ni zaslišalo, saj je zdravstvene težave tožnika sodišče ugotovilo s pomočjo sodne izvedenke, ki je sicer vpogledala v zdravstveno dokumentacijo tožnika.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v prvem odstavku 82. člena določa, da pogodbeni stranki lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom - redna odpoved, pri čemer mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen, če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

9. Tožniku je bilo pisno opozorilo podano dne 4. 12. 2015, iz katerega izhaja, da se kljub izrecnemu drugačnemu opozorilu nadrejenega, dne 26. 11. 2015 pri praznjenju ločilnega sredstva iz lovilnega jaška, zataknil stikalo potopne črpalke, s čimer bi lahko prišlo do pregretja črpalke, stika ali vžiga črpalke in posledično do motenj v proizvodnji. Tožniku je bila dne 24. 9. 2016 vročena izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, iz katere izhaja, da je tožnik k A.A., ki je bil zadolžen za vzdrževanje kavnih avtomatov 7. 9. 2016 pristopil in zahteval od njega vračilo 0,50 EUR. Prav tako je tožnik 9. 9. 2016 ponovno pristopil do A.A., ki je polnil kavni avtomat in ponovno od njega zahteval 0,50 EUR, v nadaljevanju pa je nadaljeval z verbalnimi grožnjami in tudi vzel paket kave, po vrnjenih 0,50 EUR na ključek pa je paket kave vrnil. Iz izpovedi delavca pogodbene stranke B. A.A. izhaja, da je pogodbeno sodelovanje med toženo stranko in firmo B. še naprej potekalo normalno.

10. Iz izvedeniškega mnenja G.G., dr. med. - sodne izvedenke za medicino - psihiatrija izhaja, da ima tožnik psihiatrične težave dve leti, pri čemer je bil bolnišnično obravnavan v bolnišnici I. od 4. 6. 2015 do 23. 6. 2015 zaradi poslabšanja osnove bolezni, prav tako od 4. 7. 2016 do 20. 7. 2016 na predlog ambulantne psihiatrinje ob intenziviranju anksiozne simptomatike, pri čemer se je tožnik ob nekoliko prilagojeni medikamentozni terapiji in razbremenitvi delovnih obveznosti relativno hitro v precejšnji meri umiril in sprostil. Tožnik je bil tudi ambulantno obravnavan in v bolnišnici I. od 2010 dvakrat tudi hospitaliziran, pri čemer je bil voden pod diagnozo panična motnja. Psihiatrinja je ob pregledu tožnika ugotovila, da ima tožnik dve sočasni duševni motnji - poleg panične motnje gre tudi pri njem za specifične osebnostne značilnosti z značilnostmi šibke osebnostne strukture: nizko frustracijsko toleranco, je impulziven in težko kontrolira impulze, zlasti, ko je pod stresom, utrujen oziroma vznemirjen. Ob navedenem je psihiatrinja ocenila, da so takšne osebnostne značilnosti vplivale na obravnavani dogodek v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je izvedenko psihiatrične stroke tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo 12. 3. 2018. 11. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedenka poda mnenje na podlagi svojega znanja in sposobnosti, sodišče pa je tisto, ki oceni, ali so zdravstvene težave takšne, ki so lahko vplivale na ravnanje tožnika upoštevaje pri tem njegov subjektivni odnos do očitanih kršitev. Sodišče je pravilno povzelo mnenje izvedenke in ugotovilo, da je le-ta zavzela stališče, da ima tožnik nizko frustracijsko toleranco, da je impulziven in se težko kontrolira zlasti pod stresom, postane napet, jezen in ni sposoben samo regulacije. Tožnik je v konkretnem primeru odreagiral z verbalnim nasiljem, in ni bil sposoben racionalnega premisleka, kakšne posledice ima lahko njegovo ravnanje. Tožnik takrat deluje nepremišljeno in škodi sebi, pri čemer je njegova nestabilnost osebnostnega funkcioniranja prisotna na več področjih. Tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da tožniku ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za dejanje grožnje. Zaradi navedenega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo je sodišče razveljavilo.

12. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke glede višine denarnega povračila, ki ga je sodišče tožniku prisodilo na podlagi določil prvega odstavka 118. člena ZDR-1, pri čemer mu je prisodilo denarno povračilo v višini petih plač, upoštevaje pri tem drugi odstavek 118. člena ZDR-1, ki določa, da sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ob tem sicer dejstvo, da je tožnik zelo hitro našel novo zaposlitev za nedoločen čas vpliva na odmero denarnega povračila vendar je odmerjena višina denarnega povračila primerna, saj je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 12 let. Sodišče je upoštevalo povprečno plačo, ki jo je tožnik dobil pri toženi stranki 1.453,11 EUR in mu pravilno prisodilo 7.265,55 EUR bruto, z odvodom davkov in prispevkov in izplačilom neto zneska.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.