Jedro

Tožeči stranki je nastala škoda v konkurenci več vzrokov, od katerih predstavlja ravnanje V. Z., ki je na delovnem mestu prišel v konflikt s pok. B. M., človeški vzrok, številne bolezni pok. B. M., zlasti pa stanje njegovega srca, ki je bilo povečano, zabrazgotinjeno, maščobno spremenjeno itd., zaradi česar je obstajala možnost nenadne srčne smrti, pa naravni vzrok, s katerim V. Z. ni mogel računati. Zato za tisti del škode, ki jo je povzročil naravni vzrok, toženi stranki ni mogoče naložiti odškodninske zaveze.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvih treh tožnikov in odločilo, da jim mora tožena stranka plačati: Tožnici A. M. 807.853,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.107,50 SIT od 12.9.1991 dalje do plačila, od zneska 25.746,00 SIT od 18.9.1991 dalje do plačila in od zneska 750.000,00 SIT od 23.11.1993 dalje do plačila, tožniku ml. D. M. 752.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.300,00 SIT od 11.9.1991 dalje do plačila, od zneska 750.000,00 SIT pa od 23.11.1993 dalje do plačila in tožnici ml. Du. M. 752.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.300,00 SIT od 11.9.1991 dalje do plačila, od zneska 750.000,00 SIT pa od 23.11.1993 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino, ki je bila prisojena prvi tožnici, znižalo na 801.530,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.784,50 SIT za čas od 19.9.1991 dalje do plačila, od zneska 25.746,00 SIT za čas od 18.9.1991 dalje do plačila in od zneska 750.000,00 SIT za čas od 23.11.1993 dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna je odločitev sodišča, da je za škodo, ki so jo utrpeli tožniki, tožena stranka odgovorna le do ene polovice. Iz mnenja izvedenca dr. Mirana F. Kende izhaja, da je B. M. umrl nenadoma zaradi odpovedi srca. Neprijeten dogodek pred nastopom smrti (napad delavca Rudnika ...), je bil po mnenju izvedenca po vsej verjetnosti povod za nastop nenadne smrti. Ta izvedenčeva ugotovitev pa odpravlja prav vse dvome glede vzročne zveze. Smrt je nastopila zaradi močnega razburjenja in strahu pok. B. M. Zato ni prav nobene podlage za odločitev, da je odgovornost deljena in da za nastalo škodo odgovarja tožena stranka le do ene polovice. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku prvih treh tožnikov v celoti ugodeno.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da je izvedenec prof. dr. Miran F, Kenda v zaključku izvedeniškega mnenja zapisal, da je bil "neprijeten dogodek (konflikt s sodelavcem na delovnem mestu) po vsej verjetnosti povod za nastop nenadne smrti", je točna, vendar pa revizija izvedenčevega zaključka ne navaja v celoti. V zaključku mnenja je izvedenec namreč tudi ugotovil, da je B. M. umrl zaradi odpovedi povečanega, zabrazgotinjenega in maščobno spremenjenega srca, v obrazložitvi mnenja pa zapisal (kar je navedeno v razlogih obeh sodb, zlasti pa v sodbi sodišča prve stopnje - 1. odstavek na 5. strani razlogov sodbe), da je bil pokojni B. M. zaradi svoje prekomerne telesne teže, lažje sladkorne bolezni, iztirjene presnove maščob in jetrne okvare nedvomno bolj nagnjen k boleznim srca in ožilja, da je imel degenerativne spremembe v srčni mišici z brazgotinicami in brazgotinami in maščobno degeneracijo srčne mišice, in bil zaradi teh zdravstvenih težav in bolezni bolj nagnjen k nenadni srčni smrti. Glede na povedano tudi po mnenju revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma v pravilnost presoje obeh sodišč, da je tožeči stranki nastala škoda v konkurenci več vzrokov, od katerih predstavlja ravnanje V. Z., ki je na delovnem mestu prišel v konflikt s pok. B. M., človeški vzrok, številne bolezni pok. B. M., zlasti pa stanje njegovega srca, ki je bilo povečano, zabrazgotinjeno, maščobno spremenjeno itd., zaradi česar je obstajala možnost nenadne srčne smrti, pa naravni vzrok, s katerim V. Z. ni mogel računati. Zato za tisti del škode, ki jo je povzročil naravni vzrok, toženi stranki ni mogoče naložiti odškodninske zaveze. Pri tem pa revizijsko sodišče posebej poudarja, da ob upoštevanju odločilnosti opisanih človeških in naravnih vzrokov za nastop škodne posledice (smrti B. M.), odločitev sodišč druge in prve stopnje, da je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna le do ene polovice, nikakor ni bila v škodo tožeče stranke.

Višine prisojene odškodnine tožeča stranka z revizijo ni izpodbijala. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bila določba 201. člena zakona o obligacijskih razmerjih pravilno uporabljena in da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).