Jedro

Vzročna zveza med ravnanjem V.Z. in smrtjo M.B. je podana, vendar za škodo kot posledico smrti odgovarja tožena stranka le do 1/2, kajti škoda kot posledica smrti je nastala tudi zaradi obolenja srca M.B. Ker je šlo za dogodek na delovnem mestu, odgovarja tožena stranka oziroma njena zavarovalnica. Ni mogoče priznati pogrebnih stroškov za dve sedmini.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku tako spremeni, da se prvi odstavek glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati prvi tožnici A.M. znesek 801.530,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 25.784,50 SIT od 12.9.1991 dalje do plačila, od zneska 25.746,00 SIT od 18.9.1991 dalje do plačila ter od zneska 750.000,00 SIT od 23.11.1993 dalje do plačila." Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana delna sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici A.M. znesek 807.853,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 32.107,50 SIT od 12.9.1991 dalje do plačila, od zneska 25.746,00 SIT od 18.9.1991 dalje do plačila in od zneska 750.000,00 SIT od 23.11.1993 dalje do plačila.

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati D.M. znesek 752.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.300,00 SIT od 11.9.1991 dalje do plačila, od zneska 750.000,00 SIT pa od 23.11.1993 dalje do plačila in Da.M. enako odškodnino, vse v 15 dneh.

Kar so omenjeni trije tožniki zahtevali več, je prvo sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da tožena stranka oziroma njena zavarovanka odgovarja do 1/2 za škodo, ki je nastala tožnikom zaradi smrti moža oziroma očeta B.M. Prisojeni zneski predstavljajo do višine 750.000,00 SIT odškodnino za njihove duševne bolečine ob smrti moža oziroma očeta, preostali zneski pa predstavljajo pogrebne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi navaja: Bistvo spora med pravdnima strankama je v vprašanju, ali je bil dogodek v prostorih zavarovanca tožene stranke vzrok smrti pokojnega M., in, ali je podjetje odgovorno za smrt očeta oziroma moža tožnikov. Niti eno od mnenj zdravnikov ne daje osnove za ugotovitev, da je prepir med pokojnikom in njegovim podrejenim sodelavcem izključni vzrok za M. smrt. Izvedenci enotno ugotavljajo, da je bilo pokojnikovo srce tako prizadeto, da bi smrt lahko nastopila kadarkoli. Vzročna zveza torej ni dokazana. Najmanj pa je sprejemljiva ugotovitev prvostopne sodbe, da je do polovice podana vzročna zveza za smrt zaradi prepira, do polovice pa je vzrok smrti pokojnikova bolezen. Take ugotovitve ni mogoče sprejeti. Ne more biti podana vzročna zveza samo do polovice.

Tudi vprašanje odgovornosti delovne organizacije za škodo ni pravilno ocenjeno. Prepir med sodelavci in fizično obračunavanje ni dogodek, ki spada v dejavnost podjetja. Posledice takega spopada niso škoda, ki je nastala pri delu ali v zvezi z njim. Tako obračunavanje pomeni dogodek, ki ga tudi v smislu objektivne odgovornosti ni mogoče naprtiti imetniku nevarne stvari. Podjetje ne more ugotoviti, ali je eden od 700 ali več delavcev, ki prihajajo na delo, vinjen. Ne gre torej za nobeno opustitev ali kršitev na strani podjetja v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravlja. Ne gre tudi za nesrečo v zvezi z delom, ampak za obračunavanje med sodelavcema. Tudi z višino dosojene satisfakcije za duševne bolečine se tožena stranka ne strinja. Višina ni usklajena z obstoječo sodno prakso v podobnih primerih. Ne glede na načelo individualizacije odškodnin je težko slediti ugotovitvam, da so bili svojci pokojnega dvakrat bolj prizadeti kot drugi oškodovanci v podobnih primerih. Zakaj taka odstopanja, v sodbi ni obrazloženo. Tudi glede višine materialnih stroškov v zvezi s smrtjo M. sodba sodišča prve stopnje v celoti sledi zahtevkom tožnikov.

Težko je zagovarjati mnenje, da sta običajni kar dve sedmini in to ena z 200 povabljenci. Več kot vprašljivo je, če so prijavljeni zneski, torej 30.068,00 SIT in 12.646,00 SIT v septembru leta 1991 res običajni in primerni. Tožena stranka tudi nasprotuje metodi valorizacije zavarovalne vsote na način v prvostopni sodbi.

Valorizirana zavarovalna vsota po ustaljenih metodah ne dosega zneska, ki ga ugotavlja prvostopna sodba.

Tožeča stranka v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku.

Navaja, da je prvostopno sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Vzročna zveza glede posledice - smrti B.M. je pravilno ugotovljena, zmotno pa je uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za nastalo smrt do 1/2 odgovorna tožena stranka, do druge polovice pa naj bi bilo za škodo krivo dejstvo, da je imel B.M. oslabelo srce. Neprijetni dogodek je bil po vsej verjetnosti povod za nastop smrti. Pokojni kritičnega dne gotovo ne bi umrl, če bi neprijetnega dogodka ne bilo. Odločitev sodišča o odgovornosti tožene stranke le do 1/2 zato ni sprejemljiva. Ne glede na dokazano oslabelost srca je bil napad V.Z. vzrok, ki je sprožil smrt. Zato je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo. Predlaga tudi, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba tožene stranke je utemeljena le v delu, ki zadeva materialno škodo, torej višino odškodnine v zvezi s pogrebnimi stroški, o čemer bo govora na koncu, sicer pa pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene take kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejanskega stanja pritožbi izrecno ne napadata, čeprav tožena stranka v pritožbi trdi, da vzročna zveza ni dokazana, kar pomeni, da napada tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje, z izjemo višine odškodnine, kolikor zadeva pogrebne stroške in o čemer bo govora na koncu. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče v glavnem strinja. K tem razlogom - in v kolikor šteje, da je treba razloge izpodbijane sodbe glede na pritožbene trditve še dopolniti - pa še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja, da je za obravnavano zadevo pomembno: 1) ali med delovanjem V.Z. in smrtjo B.M. obstaja vzročna zveza - če ne, je vse ostalo razmišljanje odveč; 2) če obstaja, ali odgovarja za škodo tožena stranka oziroma zavarovanka tožene stranke; poleg tega pa je pomembno še: 3) če odgovarja, ali odgovarja za vso škodo; 4) višina odškodnine.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je smrt pok. B.M. nastopila po konfliktu z V.Z. zaradi odpovedi srca. Do odpovedi pa je prišlo delno zato, ker je bilo srce bolno - B.M. je bil srčni bolnik - delno pa zaradi konflikta z V.Z. Izvedenec obducent dopušča možnost, da je razburjenje izzvalo mehanizem, da je srce odpovedalo.

Izvedenec - kardiolog meni, da je bil neprijetni dogodek po vsej verjetnosti povod za nastop nenadne smrti. Ob takih ugotovitvah je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo sodišče prve stopnje v podatkih spisa dovolj opore za ugotovitev, da je ravnanje V.Z. pripomoglo k temu, da je nastopila smrt. Vzročna zveza med ravnanjem V.Z. in smrtjo B.M. je torej glede na ugotovitve sodišča prve stopnje dokazana. Glede na to je treba ugotoviti še, ali odgovarja za škodo, ki je s smrtjo nastala tožečim strankam, tožena stranka oziroma njena zavarovanka. Glede tega vprašanja se pritožbeno sodišče v celoti strinja z izčrpnimi razlogi sodišča prve stopnje. Ne more biti dvoma, da je V.Z. proti B.M. ravnal v zvezi z delom (čl. 170/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), saj se je vse dogajalo na delovnem mestu med delovnim časom in med delavcema zavarovanke tožene stranke, škoda pa je nastala tretjim (tožnikom). Ko se tožena stranka hoče rešiti odgovornosti s tem, da navaja, da ne more imeti pregleda nad več kot 700 delavci, je treba povedati, da določba čl. 170/1 ZOR (za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba) kaže celo na objektivno odgovornost delovne organizacije, vsekakor pa vsaj na poostreno krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom: delovna organizacija se razbremeni le, če dokaže, da je delavec ravnal v danem primeru tako kot je treba. Za obravnavani primer torej ne more biti dvoma, da tožena stranka take razbremenitve ni dokazala. Zato za škodo odgovarja.

Naslednje vprašanje je, ali odgovarja za vso škodo. Sodišče prve stopnje pravi, da je pol vzroka za smrt ravnanje V.Z., pol vzroka pa stanje srca, zaradi česar tožena stranka odgovarja za škodo do 1/2. S takimi razlogi pritožbeno sodišče sicer v celoti ne soglaša, čeprav je končna odločitev pravilna. Glede na stanje organizma - srca B.M. - je bilo ravnanje V.Z. vzrok za njegovo smrt. Kot posledica smrti je tožnikom nastala škoda. Za to škodo kot posledico smrti pa ne more v celoti odgovarjati tožena stranka, kajti k smrti in škodi, ki je nastala tožnikom, ni prispevalo samo ravnanje V.Z., ampak tudi stanje srca B.M. kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Zaradi povedanega je torej končno pravilna odločitev, da za škodo, ki je nastala kot posledica smrti, odgovarja tožena stranka le do 1/2. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbo tožeče stranke.

Glede višine nepremoženjske škode pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem temeljito obrazložilo.

Pritožbeno sodišče z razlogi in višino odškodnine za to vrsto škode soglaša, pritožbene trditve pa so le pavšalne oziroma niso take, da bi odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine utegnila biti vprašljiva.

Tudi ugovor o zavarovalni vsoti v pritožbi tožene stranke je povsem pavšalen. Ne pove, na katere ustaljene metode misli in zakaj ni pravilen način, uporabljen v sodbi. Ker je sodišče prve stopnje obrazložilo, kako je izračunalo višino zavarovalne vsote, pavšalen ugovor tožene stranke ne more biti utemeljen.

S pritožbo tožene stranke je mogoče soglašati le v delu, ki zadeva materialno škodo. Pritrditi je mogoče pritožbi, da dve sedmini nista običajni in da stroškov za obe sedmini ni mogoče šteti kot običajnih in primernih. Priznati je mogoče le stroške za eno sedmino, pri čemer je prav, da so to stroški za sedmino, opravljeno v rojstnem kraju pokojnika in po tamkajšnjih običajih. Zato je pritožbeno sodišče v okviru materialnopravne presoje znižalo višino materialne škode za stroške sedmine v T., torej za znesek 6.323,00 SIT, kar je 1/2 od ugotovljenega zneska 12.646,00 SIT. Za ta znesek je tudi znižalo višino odškodnine, prisojeno A.M. in je tako torej odločilo, da celotna odškodnina znaša 801.530,50 SIT namesto prvotne prisojenih 807.853,50 SIT.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu. Zato nosi sama svoje pritožbene stroške, prav tako pa tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela (čl. 154/2 ZPP in čl. 166/2 ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu čl. 373 tč.

4 ZPP.

O oprostitvi plačila sodnih taks tožeče stranke bo odločilo sodišče prve stopnje.