Jedro

Po presoji sodišča sta bila pogoja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, izpolnjena ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in sta še vedno izpolnjena tudi v času izdaje te sodne odločbe.

Sodišče pritrjuje presoji toženke, da je v obravnavani zadevi podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Sodišče pritrjuje tudi presoji toženke, da je v obravnavanem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi ugotavljanja istovetnosti ter zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja za priznanje mednarodne zaščite, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ob ugotovitvi, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sklenila je, da je prosilec pridržan na prostore Centra za tujce ..., in sicer od 2. 11. 2023 od 11:20 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 2. 2. 2024 do 11:20, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik 2. 11. 2023 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Slovenija) vložil že tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prvo prošnjo je v Sloveniji vložil 14. 8. 2020, vendar je bil postopek s sklepom z dne 10. 9. 2020, ki je postal pravnomočen 8. 10. 2020, ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni ni vrnil. Tožnik je 18. 10. 2020 v Kraljevini Nizozemski podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, 24. 3. 2022 pa je bil prestrežen ter priprt v Kraljevini Belgiji (v nadaljevanju: Belgija). Nato je bil v okviru t. i. dublinskega postopka iz Belgije vrnjen nazaj v Slovenijo, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, zato je 5. 5. 2022 vložil svojo drugo prošnjo. Tudi po podaji druge prošnje je bil tožnik nastanjen v azilnem domu, ki ga je 11. 5. 2022 znova samovoljno zapustil. S sklepom z dne 17. 5. 2022, ki je postal pravnomočen 6. 6. 2022, je bil zato ustavljen tudi postopek v zvezi z njegovo drugo prošnjo. Tožnik je bil 24. 4. 2023 v Slovenijo vrnjen s strani Švicarske konfederacije (v nadaljevanju: Švica), vendar je ozemlje Slovenije 28. 4. 2023 zopet samovoljno zapustil, tokrat še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 27. 10. 2023 je bil tožnik v Slovenijo po dublinskem postopku že drugič vrnjen iz Belgije. Ker je ponovno izrazili namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite, je 2. 11. 2023 podal še tretjo prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je tožnik ob podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji povedal, da je Alžirijo zapustil aprila 2016. Podrobno je opisal, v katerih državah se je po zapustitvi izvorne države gibal oziroma tam prebival. Njegova ciljna država ob odhodu iz Alžirije je bila Belgija. Da je Slovenijo po obeh podanih prošnjah samovoljno zapustil, je poskusil opravičiti s tem, da je želel biti z družino. Osebno izkaznico ima v Alžiriji, potni list pa je izgubil v Turčiji. Zatrdil je, da si bo poskusil urediti nov alžirski potni list. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik navedel, da je v Alžiriji ogrožen, saj mu tam že od leta 2016 grozijo s smrtjo. Imel je namreč spolni odnos z žensko, s katero ni bil poročen. Silijo ga v poroko z njo.

4. Po podani prošnji je bil tožniku ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob tem je tožnik pojasnil, da je že trikrat samovoljno zapustil azilni dom in da je bil vedno namenjen v Belgijo, saj je tam želel skrbeti za svojo bolno hčerko in si urediti papirje, da bi lahko bil ob njej. Zatrdil je, da bo tokrat počakal na odločitev pristojnega organa, saj mu je tako svetovala odvetnica, poleg tega pa je utrujen od vrnitev nazaj. Zanikal je, da je bil v dosedanjih postopkih obravnave njegovih prošenj informiran o posledicah samovoljne zapustitve azilnega doma. Tokrat naj bi si video ogledal in ga tudi razumel. 5. Toženka je izrek ukrepa omejitve gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljila s tem, da tožnikova identiteta ni nesporno ugotovljena, saj doslej ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi dokazal svojo istovetnost. Očiten dvom v njegovo istovetnost pa naj bi bil podan tudi zato, ker je tožnik v dosedanjih postopkih v zvezi z mednarodno zaščito pred slovenskimi in tujimi organi navedel kar šest različnih kombinacij osebnih podatkov (štiri različice osebnega imena, šest različic rojstnega datuma ter tri različne kraje rojstva), pri tem pa je toženki povedal, da je napačne podatke navajal, da ne bi bilo razvidno, da so mu bili prstni odtisi odvzeti v Sloveniji. Toženka je še pojasnila, da tožnik zatrdil, da bo poskusil pridobiti osebni dokument. Ob njegovi izraziti begosumnosti mu je treba omejiti gibanje, ker bo tako več možnosti, da bo dokument dostavil pristojnemu organu. Če tega ne bo storil, pa bo toženka preko poglobljenih vprašanj o prosilčevi izvorni državi na osebnem razgovoru preverjala, ali tožnik res prihaja iz Alžirije.

6. Glede izreka ukrepa omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugo in tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 je toženka obrazložila, da je tožnik kar trikrat samovoljno zapustil azilni dom, čeprav je bil v njemu razumljivem jeziku večkrat informiran o svojih pravicah in dolžnostih, med drugim tudi o tem, da mora do konca postopka v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito počakati v Sloveniji, sicer se bo prošnja štela za umaknjeno. Pojasnila je, da je tožnik ob podaji prve in druge prošnje zatrdil, da bo počakal do konca postopka, a tega ni storil, pri čemer je povedal, da je zanj ciljna država Belgija. Tožnik je z zavestnim ravnanjem večkrat zlorabil institut mednarodne zaščite tako v Sloveniji kot v tujih državah in z zagotovili, da bo počakal na konec postopka, zavajal pristojni organ. Po presoji toženke okoliščine obravnavane zadeve in tožnikova pretekla ravnanja nedvomno izkazujejo nevarnost, da bo tožnik vnovič (še četrtič) pobegnil. Omejitev gibanja je zato nujna, da bo lahko pristojni organ v postopku (tudi z osebnim razgovorom) preveril tožnikove trditve iz tretje prošnje za mednarodno zaščito, in sicer da v Alžiriji njegovo življenje ogroža družina nekega dekleta, s katerim je imel zunajzakonske spolne odnose, in tudi razčistil nekatere kontradiktornosti. Omejitev gibanja bo omogočila tožnikovo zaslišanje in v nadaljevanju preprečila morebitno sekundarno gibanje prosilca. Toženka je še pojasnila, da glede na tožnikovo izkazano begosumnost in ob upoštevanju organizacije in razmer v azilnem domu, ki jih je podrobno pojasnila na 6. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa, milejši ukrep pridržanja na območje azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bil učinkovit ukrep.

_Bistvo tožnikovih navedb_

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Glede omejitve gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da prosilcu na tej podlagi ni dopustno odrediti pridržanja že zgolj zaradi ugotavljanja istovetnosti, temveč morajo biti izpolnjeni še drugi pogoji, zlasti obstoj očitnega dvoma v prosilčevo istovetnost, pri čemer mu je pridržanje lahko odrejeno le z namenom, da se istovetnost preveri ali ugotovi. Poudarja, da je ob ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja povedal, da so pravilni osebni podatki tisti, s katerimi se je predstavil ob podaji zadnje prošnje za mednarodno zaščito, in da bo priskrbel osebni dokument. Meni, da izrečeni ukrep ni nujen in sorazmeren, saj bi lahko toženka cilj ugotovitve identitete dosegla tudi brez posega v njegovo osebno svobodo. Pred odreditvijo ukrepa bi mu morala postaviti še dodatna vprašanja, če je o njegovi identiteti še dvomila. O osebnih podatkih bi ga lahko podrobneje zaslišala tudi na osebnem razgovoru, ki je bil razpisan 7. 11. 2023, a je bil iz nepojasnjenih razlogov prestavljen na 20. 11. 2023. Tožnik še navaja, da toženka nujnosti ukrepa v izpodbijanem sklepu ni utemeljila, prav tako pa ni pojasnila, kako bo izrečeni ukrep pripomogel k ugotavljanju tožnikove istovetnosti oziroma katere postopke bo izvedla za njeno preverjanje. Ugotavljanje, ali tožnik res prihaja iz Alžirije, kar naj bi toženka preverjala na osebnem razgovoru, naj bi bilo brezpredmetno, saj naj dvoma v tožnikovo državljanstvo ne bi bilo.

9. Glede omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da mu toženka pri ustni odreditvi izpodbijanega ukrepa ni pojasnila, katera dejstva v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito želi ugotoviti, s čimer je kršila načelo zaslišanja stranke. Tudi v izpodbijanem sklepu naj bi toženka le pavšalno navedla, da mora preveriti vsa dejstva, ki jih je prosilec navajal v postopku, kar naj bi storila tudi z osebnim razgovorom, na katerem mora biti prosilec prisoten. Izpodbijanega sklepa naj se zato na več mestih ne bi dalo preizkusiti. Pri tem naj toženka ne bi pojasnila, zakaj je morala že razpisani osebni razgovor prestaviti. Tožnik še dodaja, da se je toženka pri utemeljitvi nevarnosti pobega osredotočila le na tožnikova pretekla ravnanja, ni pa se opredelila do tožnikovih navedb, da bo sedaj počakal v Sloveniji, da se postopek zaključi. Tožniku je očitala kontradiktornosti v izpovedbah, pri čemer pa mu ni dala možnosti, da bi očitana nasprotja pojasnil, s čimer je kršila tožnikovo pravico do izjave.

10. Tožnik še navaja, da izpodbijani ukrep pridržanja po svojih značilnostih pomeni poseg v pravico do osebne svobode v smislu 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Meni, da izrečena omejitev gibanja ne prestane t. i. strogega testa sorazmernosti. Toženka naj ne bi utemeljila, zakaj v tožnikovem primeru ne bi zadoščal milejši ukrep, tj. omejitev gibanja na območje azilnega doma. Sklicevanje na pomanjkljivosti na strani države, zaradi katerih ta ni sposobna izvajati milejših ukrepov v okviru azilnega doma, ter na opustitev zakonodajalca, da uredi možnost izreka manj prisilnih oblik pridržanja, po tožnikovem mnenju ni dopusten razlog za zapiranje ljudi v Center za tujce.

11. Tožnik ob sklicevanju na zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu predlaga tudi izdajo začasne odredbe. Navaja, da mu bo (oziroma mu je že) izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v prostorih Centra za tujce zelo slabo počuti. Meni, da težko popravljivo škodo pomeni že dejstvo, da je izpodbijani sklep v neskladju s tožnikovo pravico do osebne svobode. Predlaga, naj sodišče izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do njegove pravnomočnosti.

_Odgovor na tožbo_

12. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Zavrača tožnikov očitek da očiten dvom v njegovo istovetnost ni podan, saj se je tožnik pred slovenskimi in tujimi pristojnimi organi predstavil kar s šestimi različicami osebnih podatkov, pri čemer je spreminjal osebno ime, rojstni datum in kraj rojstva. Nobene od različic osebnih podatkov ni izkazal, čeprav je zatrdil, da bo poskusil pridobiti osebni dokument. Toženka pojasnjuje, da jo je tožnik predhodno večkrat zavajal z navajanjem lažnih osebnih podatkov, zato mu ne more verjeti, da so pravilni osebni podatki, ki jih je navedel v tretji prošnji za mednarodno zaščito. Poudarja, da je na 4. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno obrazložila, katera dejanja bo izvedla za ugotavljanje tožnikove istovetnosti in zakaj lahko to doseže le z omejitvijo tožnikovega gibanja. Toženka zavrača tudi tožbeni ugovor, da v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, zakaj naj bi bil tožnik še vedno begosumen. Poudarja, da je pojasnila, da prav zaradi njegovih preteklih ravnanj (trikrat je kljub seznanitvi s posledicami samovoljno brez težav zapustil azilni dom), nima razloga, da bi njegovi obljubi, da bo sedaj počakal na zaključek postopka, verjela. Zaradi tožnikove izrazite begosumnosti je omejitev gibanja edini učinkovit ukrep. Dodaja še, da je v izpodbijanem sklepu obrazložila, katera dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, bo še ugotavljala. Pojasnila pa je tudi razloge za prestavitev osebnega razgovora.

13. V zvezi s predlogom za začasno odredbo toženka navaja, da tožnik zgolj z navedbo, da se v prostorih Centra za tujce zelo slabo počuti, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nastanka težko popravljive škode. Pojasnjuje, da je omejitev svobode gibanja tožniku nujno potrebna za uresničitev ciljev 84. člena ZMZ-1. _Sodna presoja_

14. Dne 16. 11. 2023 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo listine upravnega spisa, ki se nanašajo na zadevo (zlasti tri prošnje za mednarodno zaščito z dne 2. 11. 2023, 5. 5. 2022 in 14. 8. 2020, zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja v Sloveniji z dne 2. 11. 2023, izpiska o samovoljni zapustitvi azilnega doma z dne 24. 8. 2020 in 11. 5. 2022, sklepa o ustavitvi postopka za priznanje mednarodne zaščite prosilca z dne 17. 5. 2022 in 10. 9. 2020 ter registracijski list z dne 25. 7. 2020), in zaslišalo tožnika. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Na podlagi prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov. Tak ukrep se med drugim lahko odredi, da se: 1) preveri ali ugotovi prosilčeva istovetnost ali državljanstvo, še zlasti če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente, vendar je zapustil izvorno državo brez dokumenta ali je v postopku dajal napačne informacije, predložil ponarejene dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, ali če je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino oziroma drug dokument, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost ali državljanstvo (prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), in 2) da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

17. Pogoji za omejitev gibanja morajo biti izpolnjeni ves čas in ne le ob izreku ukrepa omejitve gibanja. Takoj ko prenehajo, mora prenehati tudi omejitev gibanja. Na to mora paziti organ tožene stranke po uradni dolžnosti, prav tako na to po uradni dolžnosti pazi tudi sodišče, bodisi v okviru sodnega nadzora izvajanja tega ukrepa, bodisi med postopkom sodnega varstva zoper upravni akt, s katerim je bil izrečen ukrep omejitve gibanja.1 Po presoji sodišča sta bila pogoja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, izpolnjena ob izdaji sklepa o omejitvi gibanja in sta še vedno izpolnjena tudi v času izdaje te sodne odločbe.

_Glede pogoja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1_

18. Sodišče pritrjuje presoji toženke, da je v obravnavani zadevi podan _očiten_ dvom v tožnikovo istovetnost. Tožnik je v Slovenijo nesporno prišel brez osebnih dokumentov. Čeprav je v dosedanjih postopkih v zvezi z njegovimi prošnjami za mednarodno zaščito večkrat (prvič že leta 2020) povedal, da bo dokumente poskusil pridobiti, jih do danes še ni pridobil in kot je povedal na zaslišanju na glavni obravnavi, doslej ni izvedel nobenih aktivnosti v smeri pridobitve dokumentov ali vsaj njihovih kopij. Za obstoj očitnega dvoma v istovetnost sicer zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje.2 Vendar pa je treba upoštevati, da se je tožnik vse od leta 2016, ko je zapustil izvorno državo, pred slovenskimi in tujimi organi predstavljal z različnimi podatki. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopkih navajal vsaj šest različnih verzij osebnih podatkov (Amin Hagi, 30. 6. 1989, Oran/Hamid Talbi, 30. 6. 1993, Alžir/Hamid Talbi, 30. 8. 1993, Alžir/Amine Armouni, 3. 1. 1989, Oran/Assassi Abdelghani, 30. 6. 1985/Hamid Talbi, 30. 8. 1993, Bouira). Na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal, da je izjave vsakič spremenil, ker ni hotel, da bi ga vrnili nazaj v Slovenijo. Tožnik je spreminjal tudi izjave o tem, ali ima kakšen dokument in kje. Iz tožnikove tretje prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji z dne 2. 2. 11. 2023 izhaja, da je povedal, da ima osebno izkaznico in rojstni list v Alžiriji, potni list pa je izgubil v Turčiji. Ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito dne 5. 5. 2022 je povedal, da je potni list izgubil v Turčiji, ostale dokumente pa naj bi pustil pri tihotapcu, ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito dne 14. 8. 2020 pa je navedel, da ima potni list in osebno izkaznico pri znancu v Turčiji. Zaslišan na glavni obravnavi je zanikal, da ima dokumente. Kot je povedal, so mu potni list zasegli organi v Turčiji ob deportaciji drugih oseb.

19. Prepričanja sodišča, da je v zadevi še vedno podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost v ničemer ne omaje tožnikovo zatrjevanje, da so njegovi pravi osebni podatki tisti, ki jih je navedel ob podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito, in pri katerih je vztrajal še na glavni obravnavi. Sodišče mu ob vsem navedenem v tem delu ne more slediti, saj za to ni razumnega razloga. Tožnik je namreč večkrat zavestno in namerno organom navajal različne osebne podatke, s čimer je oteževal postopek, obenem pa ni ponudil nobenega ustreznega razloga, da bi sedaj ravnal drugače. Še več, toženka je razumno pojasnila, da bi razkritje tožnikovih resničnih osebnih podatkov ob morebitni zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito olajšalo njegovo vrnitev v izvorno državo, česar pa si tožnik po lastnih besedah ne želi. Glede na navedeno je življenjsko sklepati, da z zavajanjem pri navajanju svojih osebnih podatkov ni prenehal, zato je razumno dvomiti v verodostojnost teh podatkov, in sicer tako glede imena, datuma in kraja rojstva ter državljanstva prosilca. Tožnikovo neverodostojnost, še posebej v okviru uradnih postopkov, utrjuje tudi okoliščina, da je v prvih dveh prošnjah za mednarodno zaščito zatrdil, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji, a je kljub temu obakrat našo državo samovoljno zapustil pred koncem postopka.

20. Neutemeljen je tožbeni očitek, da toženka v izpodbijanem sklepu ni utemeljila nujnosti ukrepa in da ni pojasnila, kako bo izrečeni ukrep pripomogel k ugotavljanju tožnikove istovetnosti, oziroma katere postopke bo izvedla za njeno preverjanje. Toženka je namreč na 4. strani izpodbijanega sklepa pojasnila, da je tožniku ob njegovi izraziti begosumnosti treba omejiti gibanje, ker je tako več možnosti, da bo pristojnemu organu dostavil osebni dokument. V nasprotnem primeru pa bo toženka preko poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi na osebnem razgovoru, preverjala njegove zatrjevane osebne podatke. Ta razgovor zaenkrat še ni bil opravljen (ne ob izreku izpodbijanega ukrepa ne ob izdaji te sodbe). Zgolj okoliščina, da je bil razgovor sprva načrtovan za 7. 11. 2023 in da je bil pozneje prestavljen za krajši čas, na zakonitost konkretnega ukrepa ne vpliva. Razumno je namreč pojasnilo toženke, da izvajanje tovrstnih razgovorov terja ustrezno pripravo in organizacijo, še zlasti ob splošno znanem povečanju obsega tovrstnega dela za upravne organe. Za sklepanje, da bi imela toženkina prestavitev termina osebnega razgovora drugačen namen, v dokaznem gradivu ni opore.

_Glede pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1_

21. Sodišče pritrjuje tudi presoji toženke, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz druge alineje 84. člena ZMZ-1. Pridržanje prosilca je na tej podlagi dopustno, če: 1) pristojni organ določno opredeli dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih bo še ugotavljal, 2) pristojni organ določno opredeli, zakaj teh pravno odločilnih dejstev brez omejitve gibanja prosilcu ne bi mogel ugotavljati, in 3) obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 22. Po presoji sodišča je toženka v izpodbijanem sklepu zadovoljivo pojasnila, da je tožnik ob podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito trdil, da je njegovo življenje v Alžiriji ogroža družina nekega dekleta, s katero je imel prepovedane zunajzakonske spolne odnose. Kot je navedla, bo navedena dejstva in določene kontradiktornosti v tožnikovih izjavah, ugotavljala na osebnem razgovoru s prosilcem, ki brez njegove prisotnosti ni izvedljiv. Sodišče pritrjuje toženkini presoji, da so navedena dejstva glede tožnikove ogroženosti v izvorni državi relevantna za presojo utemeljenosti tožnikove prošnje (zlasti v okviru tretje alineje 24. člena ZMZ-1) in jih je zato treba razčistiti. Tožbeni ugovor glede neobrazloženosti izpodbijanega sklepa v tem delu je zato neutemeljen. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja z dne 2. 11. 2023 izhaja, da je toženka tožniku med drugim pojasnila, da mu bo gibanje omejeno tudi zato, da se ugotovijo dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. Ker je tožnik dejstva, ki ji je sam navedel v prošnji za mednarodno zaščito, očitno poznal in bi se na potrebo po njihovem ugotavljanju lahko odzval, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da bi ga morala toženka v skladu z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP pred ustnim izrekom ukrepa še posebej seznaniti, katera dejstva to so.

23. Sodišče pritrjuje tudi presoji toženke, da je v obravnavanem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1, iz katerega med drugim izhaja, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1). Domneva, da je podana nevarnost pobega, velja tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

24. V obravnavanem primeru sta nedvomno izpolnjena oba navedena objektivna kriterija iz 84.a člena ZMZ-1. Iz podatkov upravnega spisa (iz izpiskov o samovoljni zapustitvi azilnega doma z dne 24. 8. 2020 in 11. 5. 2022) izhaja, da je tožnik po podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito azilni dom v Ljubljani samovoljno zapustil, kar je tožnik priznal tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Povedal je, da je prvič odšel v Belgijo, drugič pa v Švico. Tožnik je torej pred izrekom omejitve gibanja že dvakrat vložil prošnjo v Sloveniji in jo pozneje zapustil. 25. Sodišče pa se pridružuje tudi prepričljivi utemeljitvi toženke, da so pri tožniku podane še druge okoliščine, ki utemeljujejo njegovo begosumnost. Tožnika na Slovenijo ne veže nič relevantnega, saj tu nima ne bivališča, ne družine ali sorodnikov, ne premoženja. Po podatkih upravnega spisa in ob upoštevanju njegovega zaslišanja na glavni obravnavi je tako njegova edina povezovalna okoliščina z našo državo konkretni postopek v zvezi s tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem je utemeljeno sklepanje, da si tožnik v Sloveniji niti ne želi ostati in da je to zanj zgolj prehodna država, saj je na glavni obravnavi izpovedal, da želi živeti v Belgiji z majhno hčerko. Dejstvo, da je kljub seznanitvi s posledicami zapustitve azilnega doma tožnik prostore azilnega doma že trikrat samovoljno zapustil (dvakrat po podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito, tretjič pa še 28. 4. 2023 pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, ko je spet, kot je sam povedal, odšel v Belgijo), kaže na to, da z organizacijo pobega iz Slovenije nima večjih težav. Da tožniku samovoljno (tudi ilegalno) prehajanje mej med različnimi državami članicami EU (Slovenija, Francija, Nizozemska, Italija, Belgija) in tudi zunaj EU (Turčija, Švica, Severna Makedonija, Bosna in Hercegovina, Srbija) ne predstavlja problema, je razvidno tudi iz njegovih treh prošenj za mednarodno zaščito, ko je opisal poti in navajal države, skozi katere je potoval oziroma v njih prebival od leta 2016, ko je zapustil izvorno državo. Pričakovanje, da bo tožnik tudi brez omejitve gibanja sodeloval v konkretnem upravnem postopku in tako omogočil meritorno odločitev o njegovi prošnji in se s tem izpostavil vrnitvi v izvorno državo, zato ni razumno. Nevarnost bega je po oceni sodišča večja od negotovosti, ki bi se ji obdolženec s pobegom izpostavil. 26. Prepričanja sodišča, da je tožnik begosumen v ničemer ne omaje tožnikovo zatrjevanje, da bo tokrat počakal na konec postopka, ker je utrujen od vračanja nazaj v Slovenijo, in ker mu je tako svetoval tudi odvetnik. Ob upoštevanju njegovih preteklih ravnanj (brez težav je samovoljno zapuščal azilni dom, čeprav je obljubil, da bo počakal do konca postopka) namreč ni razloga, da bi sodišče njegovi tokratni obljubi slepo verjelo.

_Glede sorazmernosti izpodbijanega ukrepa_

27. Po presoji sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve omejitev tožnikovega gibanja na prostore Centra za tujce prestane vse tri vidike t. i. strogega testa sorazmernosti. Ukrep je primeren, saj je z omejitvijo tožnikovega gibanja mogoče doseči oba cilja izrečenega ukrepa, tj. ugotovitev tožnikovih pravih osebnih podatkov in ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik je sam navedel, da osebni dokument lahko pridobi. Če ga bo res pridobil, je z njegovo prisotnostjo v Sloveniji zagotovljeno, da bo dokument lahko izročil slovenskim pristojnim organom. V nasprotnem primeru pa bo pristojni organ ob njegovi prisotnosti v Sloveniji istovetnost lahko ugotavljal na drugačen način (npr. tudi s poglobljenimi vprašanji na osebnem razgovoru, kot je pojasnila toženka). Tožnikova prisotnost v Sloveniji lahko nedvomno pripomore tudi k razjasnitvi dejstev, s katerimi je utemeljil svojo tretjo prošnjo za mednarodno zaščito (zlasti, ali je njegovo življenje v izvorni državi res ogroža družina dekleta, s katero naj bi imel nedovoljen spolni odnos). Ukrep omejitve gibanja je po presoji sodišča tudi nujen, saj že ob upoštevanju tožnikove izrazite begosumnosti zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči brez posega v tožnikovo osebno svobodo oziroma z manj invazivnim ukrepom. Tako sklepanje dodatno utemeljujejo tudi razmere in organizacija varovanja v azilnem domu, ki jih je toženka podrobno opisala na 6. strani izpodbijanega sklepa. Stanje v azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato zgolj z odreditvijo obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kar bi bil v konkretnem primeru edini možni milejši ukrep, zasledovanih ciljev ne bi bilo mogoče doseči. Izpodbijani ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu, saj koristi, ki jih prinaša (zlasti meritoren zaključek postopka o prošnji za mednarodno zaščito, ki ga je doslej tožnik vselej samovoljno preprečil in tudi preprečitev zlorab in sekundarnega gibanja prosilcev), pretehtajo nad težo posega v tožnikovo osebno svobodo.

28. Tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/20133 in 20. točko preambule te uredbe ni utemeljeno, saj v obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III. Kolikor tožnik meni, da bi toženka, da bi zadostila načelu sorazmernosti, morala bolj učinkovito izvrševati ukrep omejitve gibanja na območje azilnega doma, in da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU4 v notranji pravni red, pa sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).5 Vendar pa to na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, saj je toženka ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma v skladu z ZMZ-1 in upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja utemeljeno presodila, da milejši ukrep v nobenem primeru ne bi bil učinkovit. 29. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

30. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

32. Začasna odredba pomeni nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.6

33. Tožnik navaja, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce zelo slabo počuti. Meni, da težko popravljivo škodo pomeni že dejstvo, da je izpodbijani sklep v neskladju s tožnikovo pravico do osebne svobode.

34. Po presoji sodišča tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal. Težko popravljive škode v zadevah, kot je obravnavana, ne more pomeniti že sam poseg v osebno svobodo, če ta ni očitno arbitraren ali samovoljen.7 Sodišče je presodilo, da je izpodbijani ukrep pridržanja zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi in neizkazanimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

35. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 47/2022 z dne 9. 3. 2022, 6. točka obrazložitve. 2 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. I up 88/2018 z dne 6. 6. 2018. 3 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2.2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022. 6 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 22/2020 z dne 30. 1. 2020. 7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 197/2023 z dne 5. 7. 2023, 9. in 10. točka obrazložitve.