Jedro

Pavšalno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne more izpodbiti logične, konsistentne in prepričljive presoje sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa toženke podani pogoji za omejitev pritožnikovega gibanja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, a to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.

Naknadno nastale okoliščine so lahko relevantne za presojo, ki jo po uradni dolžnosti opravljata toženka in predsednik upravnega sodišča po šestem odstavku 84. člena ZMZ-1, ne pa za pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem, ki je namenjen zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep št. 2142-2109/2020/30 (1222-16) z dne 3. 11. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 3. 11. 2023), s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve tožniku omejilo gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil, na prostore in območje Centra za tujce, Postojna, od 2. 11. 2023 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 2. 2. 2024 do 11.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 je kot neutemeljen zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je pritrdilo toženki, da so v tej zadevi podani razlogi za omejitev gibanja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in se pri tem sklicevalo na razloge sklepa. Presodilo je, da je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, saj je ta v Slovenijo prišel brez osebnih dokumentov, ki jih, kljub večkratnim obljubam, doslej ni niti skušal pridobiti, pred slovenskimi in tujimi organi se je predstavljal z različnimi podatki (navedel je vsaj šest različnih verzij osebnih podatkov), spreminjal pa je tudi podatke o tem, ali ima kakšen osebni dokument in kje ga hrani. Sledilo je tudi argumentu toženke, da bi razkritje tožnikovih resničnih osebnih podatkov ob morebitni zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito olajšalo njegovo vrnitev v izvorno državo, česar pa si tožnik po lastnih besedah ne želi, zato je življenjsko sklepati, da z zavajanjem pri navajanju svojih osebnih podatkov ni prenehal. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedlo, da je toženka zadovoljivo pojasnila, da se bo na osebnem razgovoru ugotavljala resničnost, logičnost in skladnost tožnikovih navedb o tem, da njegovo življenje v Alžiriji ogroža družina nekega dekleta, s katero je imel prepovedane zunajzakonske spolne odnose, zaradi česa je njegova prisotnost na osebnem razgovoru nujna. Pritrdilo je toženki, da je v obravnavanem primeru podana tudi znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik je namreč že dvakrat po podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji samovoljno zapustil azilni dom, njegova edina povezovalna okoliščina s Slovenijo pa je konkretni postopek v zvezi s tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem je utemeljeno sklepanje, da si tožnik v Sloveniji ne želi ostati in da je to zanj zgolj prehodna država, saj je na glavni obravnavi izpovedal, da želi živeti v Belgiji s hčerjo. Poleg tega je na podlagi njegovih preteklih ravnanj mogoče sklepati, da z organizacijo pobega iz Slovenije nima večjih držav, težave mu ne povzroča niti prehajanje mej med različnimi državami članicami in nečlanicami EU. Zavrnilo je tudi tožbene navedbe o nesorazmernosti ukrepa in navedlo, da je s prisotnostjo tožnika v Sloveniji zagotovljeno, da bo osebni dokument, k pridobitvi katerega se je izrecno in samoiniciativno zavezal, lahko izročil pristojnim slovenskim organom, sicer pa bo pristojni organ ob njegovi prisotnosti istovetnost lahko ugotavljal na drugačen način (npr. tudi s poglobljenimi vprašanji na osebnem razgovoru). Izpodbijani ukrep je nujen, saj že ob upoštevanju tožnikove izrazite begosumnosti zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči brez posega v tožnikovo svobodo oziroma z manj invazivnim ukrepom. Tako sklepanje dodatno utemeljujejo tudi razmere in organizacija varovanja v azilnem domu, ki ne onemogoča pobega. Izpodbijani ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu, saj koristi, ki jih prinaša (zlasti meritoren zaključek postopka o prošnji za mednarodno zaščito, ki ga je doslej tožnik vselej samovoljno preprečil, in tudi preprečitev zlorab in sekundarnega gibanja prosilcev), pretehtajo nad težo posega v tožnikovo osebno svobodo. V zvezi z začasno odredbo je sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj je izpodbijani ukrep zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS). Do drugačne odločitve ne morejo privesti niti posplošene in neizkazane trditve, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep z dne 3. 11. 2023 odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi ponovno pojasnjuje, da se je v prejšnjih postopkih predstavljal z različnimi podatki zato, ker ni želel, da ga vrnejo v Slovenijo. Ostati je želel v Belgiji, kjer živi njegova mladoletna hči. Tam si je želel urediti status, kar pa bo po pojasnilu tamkajšnjega odvetnika mogoče šele, ko bo postopek v Sloveniji zaključen. Pritožnik želi temu nasvetu slediti, zato bo počakal v Sloveniji, prav tako je utrujen od tega, da ga vsakič vrnejo nazaj. Dalje navaja, da bi moralo sodišče (in predhodno toženka) izrečeni ukrep primerjati z alternativnimi ukrepi, ki jih predvideva 8. člen Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Ti ukrepi bi morali biti urejeni v slovenski zakonodaji, pa niso, zato je ukrep nezakonit. Kot milejši ukrep je sodišče upoštevalo zgolj pridržanje na območju azilnega doma, kar pa je v sodni praksi opredeljeno kot odvzem prostosti, prav tako izpodbijani ukrep ne prestane strogega testa sorazmernosti. Kot novo okoliščino izpostavlja, da je bil z njim dne 28. 11. 2023 opravljen osebni razgovor, zato niso več izpolnjeni zakonski pogoji za omejitev gibanja. Toženka je namreč imela možnost preko poglobljenih vprašanj o tožnikovi izvorni državi preverjati njegove osebne podatke in navedbe o ogroženosti v izvorni državi.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

_K I. točki izreka_

5. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik konkretizirano ne oporeka dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo. Pavšalno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa ne more izpodbiti logične, konsistentne in prepričljive presoje sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa toženke podani pogoji za omejitev pritožnikovega gibanja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer iz razlogov, da se ugotovi istovetnost prosilca ter da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja nevarnosti, da bo pritožnik pobegnil. 7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nesorazmernosti izrečenega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, a to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. To presojo je opravilo v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, in sicer v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča je bilo treba glede na individualne konkretne okoliščine pritožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen. Poleg tega pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale, da so možnosti za izrek milejših ukrepov sploh podane (npr. da ima (drugo) bivališče, iz katerega bi se javljal organom ali pa da ima finančna sredstva, s katerimi bi lahko predložil finančno jamstvo).

8. Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi pa ne morejo vplivati niti pritožnikove navedbe, da so razlogi za pridržanje prenehali, ker je bil s pritožnikom 28. 11. 2023, torej po izdaji izpodbijane sodbe in sklepa, opravljen osebni razgovor. Te naknadno nastale okoliščine so lahko relevantne za presojo, ki jo po uradni dolžnosti opravljata toženka in predsednik upravnega sodišča po šestem odstavku 84. člena ZMZ-1, ne pa za pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem, ki je namenjen zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.

9. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

_**K II. točki izreka**_

10. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

11. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

12. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).