Jedro

Ker je predmet revizijske presoje le sodba sodišča prve stopnje, tožnici pa s tožbo nista izpodbijali priznane odškodnine po višini, temveč sta namesto odškodnine uveljavljali vračilo v naravi, ne gre za spor, ki je izražen v denarni vrednosti.

Pravni vprašanji, s katerima tožnici utemeljujeta dovoljenost revizije, nista pomembni po vsebini obravnavne zadeve.

Revizija ni dovoljena niti po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tožnici namreč le s ponovitvijo zakonskega teksta nista izkazali dovoljenosti revizije po tej določbi ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnic zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor, št. 321-90/1993/411 (7003) z dne 25. 11. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-70/2014/13 z dne 11. 11. 2015. 2. Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se upravičencu A. A., roj. ..., umrlem ..., podržavljeno premoženje parc. št. ..., vse k. o. ..., vrne v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v skupni višini 42.489,16 DEM in skupni višini 618,61 USD oziroma 974,94 DEM (1. točka izreka odločbe); Slovenskemu državnemu holdingu je naložil izročitev obveznic v navedenih zneskih skrbnici za poseben primer (2. in 3. točka izreka odločbe); zavrnil je zahtevo za vračilo stroškov postopka (4. točka) ter zahtevo za vračilo v naravi parcel oziroma delov parcel št. ..., vse k. o. X. 3. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo Slovenskega državnega holdinga, d. d., in pritožbo tožnic v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo parc. št. .. k. o. ..., odstopil v reševanje Ministrstvu za okolje in prostor in v preostalem delu pritožbo tožnic zavrnil. Hkrati je odločil, da se navedena prvostopenjska dopolnila odločba odpravi v delu 1. točke, ki se ob izpuščenem podrobnejšem opisu parcel glasi: „parc. št. ... v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega državnega holding, d. d., v skupni višini 42.489,16 DEM in skupni višini 618,61 USD oziroma 974,94 DEM“ ter nadomesti z besedilom, ki se ob izpuščenem podrobnejšem opisu parcel glasi: „parc. št. ... v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega državnega holding, d. d., v skupni višini 8.714,91 DEM“; ter prej navedenemu zavezancu naložilo, da obveznice v tej višini izroči skrbnici za poseben primer.

4. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je pravna podlaga za odločitev o denacionalizaciji v tem primeru šesti odstavek 42. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Organ je zato prejšnjemu lastniku utemeljeno priznal odškodnino v obliki obveznic. Ker zemljišča parc. št. ... k. o. ... upravičencu niso bila podržavljena na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen (z odločbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 12. 5. 1949 so bila iz podržavljenja izvzeta), je upravna enota njihovo vrnitev v naravi pravilno zavrnila. V upravnem sporu zaradi zakonitosti denacionalizacijske odločbe pa vrnitve teh zemljišč tožnici ne moreta uveljavljati niti z navedbami okoliščin iz 5. člena ZDen, saj je za vračilo premoženja na tej podlagi pristojno sodišče splošne pristojnosti.

5. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnici vložili revizijo. Njeno dovoljenost uveljavljata po vseh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Revizija ni dovoljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

8. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavljata tožnici, je revizija dovoljena le, če gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 EUR. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008, X Ips 789/2008, X Ips 469/2010, X Ips 260/2011) pravica do vračila v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. 9. S tožbo v tem upravnem sporu sta tožnici izpodbijali odločitev o obliki vračanja. Vztrajali sta pri zahtevi, da se upravičencu izročijo v last in posest nepremičnine parc. št. ..., vse k. o. ..., do zneska 54.833,66 DEM. V zvezi s tem sta predlagali odpravo denacionalizacijske odločbe, s katero je bila upravičencu priznana odškodnina v obliki obveznic, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu. Ker je predmet revizijske presoje le sodba sodišča prve stopnje, tožnici pa s tožbo nista izpodbijali priznane odškodnine po višini, temveč sta namesto odškodnine uveljavljali vračilo v naravi, ne gre za spor, ki je izražen v denarni vrednosti.

10. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).

11. Pravni vprašanji, s katerimi tožnici utemeljujeta dovoljenost revizije, nista pomembni po vsebini obravnavne zadeve.

12. Tožnici najprej sprašujeta, na kakšen način se določa odškodnina v primeru, če so upravičenci do denacionalizacije pridobili podržavljeno premoženje nazaj z odplačnim pravnim poslom (šesti odstavek 42. člena ZDen), in sicer ali se v takem primeru upošteva vrednost podržavljenega premoženja ali vrednost premoženja, ki je bilo dano v zamenjavo z odplačnim poslom. Trdita tudi, da izpodbijana odločitev v zvezi s tem odstopa od uveljavljene sodne prakse.

13. Navedeno vprašanje se nanaša na pravilnost izračuna priznane odškodnine. Ker tožnici upravnega akta v tem delu s tožbo nista izpodbijali, predmet revizijske presoje pa je lahko le sodba sodišča prve stopnje, ne gre za vprašanje, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve.

14. Tožnici nadalje sprašujeta, ali obstaja obveznost denacionalizacijskega zavezanca, ki ima nepremičnine, dane v menjavo z odplačnim pravnim poslom, še posebno, če je v postopku izjavil, da vrnitvi teh nepremičnin ne nasprotuje. V zvezi s tem se sklicujeta na sodbo Upravnega sodišča U 1640/2001, ki je ne priložita reviziji, niti ne navedeta, v čem naj bi bil navedeni judikat primerljiv z obravnavno zadevo.

15. Ker je navedeno pravno vprašanje v sodni praksi že rešeno, revizija tudi glede tega vprašanja ni dovoljena. V sodbi U 1653/94 z dne 20. 11. 1997 je Vrhovno sodišče namreč pojasnilo, da je situacija, ko je prejšnji lastnik podržavljeno premoženje pridobil nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, urejena v šestem odstavku 42. člena ZDen. Ko gre za menjalno pogodbo, nepremičnine, dane v zameno, nimajo enakega položaja kot podržavljeno premoženje, zato jih ni mogoče zahtevati nazaj v naravi, in sicer ne glede na to, ali za vrnitev zamenjane nepremičnine obstajajo ovire po določbah ZDen. Ker v tej situaciji ni zavezanca za vrnitev v naravi, niso izpolnjeni niti pogoji za odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča, temveč je edini zavezanec Slovenski državni holding, d. d. 16. Revizija pa ni dovoljena niti po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tožnici namreč le s ponovitvijo zakonskega teksta nista izkazali dovoljenosti revizije po tej določbi ZUS-1. 17. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 18. Tožnici z revizijo nista uspeli, zato sami trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).