Jedro

Zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnega premoženja je namreč pravno upravičen le nasproti zavezancu, v katerega premoženju so nepremičnine, ki se kot podržavljene vrnejo upravičencu (51. člen ZDen). Ker podržavljene nepremičnine v obravnavani zadevi niso med sredstvi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (so v zasebni lasti), omenjeni sklad tudi ni zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja, kar posledično pomeni, da tudi vračilo v obliki nadomestnih zemljišč po zakonu ni mogoče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z dopolnilno odločbo št. 321-90/1993/411 (7003) z dne 25. 11. 2014 je Upravna enota Maribor (v nadaljevanju upravna enota) odločila, da se upravičencu A.A., rojenemu dne ... v Zrkovcih v Mariboru, umrlemu dne ..., vrne podržavljeno nepremično premoženje, in sicer nepremičnine s parc. št. 17/2, k.o. ... (stanovanjska hiša z gospodarskim poslopjem), parc. št. 176, k.o. Zrkovci (pašnik), parc. št. 178, k.o. ... (travnik), parc. št. 908, k.o.... (vrt) v obliki odškodnine, v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. v skupni višini 42.489,16 DEM in v skupni višini 618,61 USD oz. 974,94 DEM (1. točka izreka). Zavezana stranka Slovenski državni holding d.d. je dolžan izročiti obveznice začasni skrbnici za posebni primer, B.B., (točka 2. in 3 izreka). Stroške postopka trpi vsaka stranka sama (4. točka izreka). Zahtevo za vračilo parcel oz. delov parcel s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69, vse k.o. Zrkovci, v naravi ter zahtevo za dodelitev nadomestne nepremičnine za podržavljene parcele s parc. št. 17/2, 176, 178 in 908, vse k.o. ..., pa je upravna enota zavrnila (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe upravna enota pojasnjuje, da sta zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. ... v zakonitem roku vložili med drugim tudi C.C. in B.B. (v nadaljevanju tožnici).

3. Kot ugotavlja upravna enota, so predmet zahteve za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine s parc. št. 17/2, 176, 178 in 908, vse k.o. ... Na podlagi menjalne pogodbe z dne 23. 1. 1956 so A.A. in D.D. ter njuni mladoletni otroci E.E., F.F. in G.G. izročili v menjavo zemljišča s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69, vse k.o. .., v zameno za katere jim je Kmetijsko gospodarstvo H. izročilo podržavljena zemljišča. 4. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so v postopku predlagali, da se denacionalizacijskemu upravičencu izročijo v last in posest nepremičnine s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69, vse k.o. ..., in sicer kot nadomestna zemljišča za podržavljena zemljišča. Ker navedena zemljišča niso bila podržavljena, po mnenju upravne enote tudi ni izkazane podlage za njihovo vračilo v naravi. O izročitvi nadomestnega zemljišča pa lahko upravni organ odloči samo v primeru, ko prejme od Državnega pravobranilstva oz. Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije obvestilo, da je bilo med vlagateljem zahteve za denacionalizacijo in zavezancem za vračilo podržavljenega premoženja doseženo soglasje o vrnitvi nadomestne nepremičnine. Upravna enota je stranke v postopku večkrat pozivala k predložitvi morebitnega sporazuma o izročitvi nadomestnih zemljišč v smislu drugega odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), vendar med vlagatelji zahteve za denacionalizacijo in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenje do sklenitve sporazuma ni prišlo.

5. Ker so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v vlogi z dne 25. 2. 2011 (pa tudi že v osnovnem zahtevku) upravnemu organu predlagali, da se namesto nadomestnih zemljišč denacionalizacijskemu upravičencu izplača odškodnina v obveznicah, je upravni organ upravičencu podržavljene nepremičnine vrnil v obliki odškodnine v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d., zahtevo za vračilo v naravi zemljišč s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69 vse k.o. ... ter zahtevo za dodelitev nadomestne nepremičnine za podržavljene parcele pa je organ zavrnil. 6. Tožnici sta zoper dopolnilno odločbo vložili pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju ministrstvo) z odločbo št. 490-70/2014/13 z dne 11. 11. 2015 v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo parc. št. 17/2, k.o. ..., odstopilo v pristojno reševanje Ministrstvu za okolje in prostor (točka 1. izreka ), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo (točka 2. izreka). Točko 1. izreka dopolnilne odločbe je ministrstvo odpravilo in jo nadomestilo z besedilom, navedenim v točki 3. izreka odločbe (točka 3. izreka odločbe), Slovenskemu državnemu holdingu d.d. pa je ministrstvo naložilo, da je dolžno obveznice iz točke 3. izreka odločbe v navedeni višini izročiti začasni skrbnici za poseben primer, in sicer v roku 3 mesecev po pravnomočnosti točke 3 odločbe (točka 4 izreka).

7. V obrazložitvi odločbe ministrstvo glede zahteve tožnic za vračilo nepremičnin s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69, vse k.o. ..., pojasnjuje, da predstavlja po ZDen denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. V primeru, če vrnitev premoženja ni možna, pa obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja. V nadaljevanju obrazložitve se ministrstvo sklicuje na določbo šestega odstavka 42. člena ZDen, ki daje upravičencem, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, pravico do odškodnine. Upravičencu, ki je po podržavljenju na podlagi kupoprodajne ali menjalne pogodbe ponovno pridobil v last in posest svoje podržavljeno premoženje, premoženja ni mogoče vrniti niti v naravi niti v obliki nadomestne nepremičnine, možna pa tudi ni druga vrsta odškodnine iz prvega odstavka 42. člena ZDen. V takšnem primeru gre upravičencu le odškodnina po šestem odstavku 42. člena ZDen. Po splošnih odškodninskih predpisih predstavlja v primeru menjalne pogodbe odškodnina višino vrednosti v zameno danih nepremičnin.

8. Iz dokumentacije prvostopnega spisa izhaja, da je bila na zemljiščih s parc. št. 17/2, 176, 178 in 908 lastniku A.A. odvzeta lastninska pravica na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. IV J 180-49-12 z dne 12. 5. 1949. Premoženje je bilo zaplenjeno na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. VI K 26/49-20 z dne 14. 1. 1949 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Kž 51/49-3 z dne 5. 2. 1949. Na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 12. 5. 1949 je premoženje prešlo v last splošnega ljudskega premoženja, iz zaplembe pa je sodišče izvzelo nepremičnine s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69 ter jih prepustilo kot ohišje po enakih delih A.A. in D.D. ter njunim mladoletnim otrokom E.E., F.F. in G.G. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je upravičenec A.A. po zaplembi premoženja postal solastnik 1/5 iz zaplembe izvzetega premoženja, preostale 4/5 izvzetega premoženja pa so prešle v solastnino njegovih družinskih članov.

9. Na podlagi menjalne pogodbe z dne 23. 1. 1956 pa so A.A. in D.D. ter njuni mladoletni otroci izročili v menjavo zemljišča s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68, 69, vse k.o, ..., za katera je Kmetijsko gospodarsko H. v zameno A.A. in njegovim družinskim članom izročilo zemljišča s parc. št. 878, 17/2, 909/2, 178, 176 in 908, vse k.o. ...

10. Vlagateljici denacionalizacijske zahteve v pritožbi po mnenju ministrstva neutemeljeno predlagata, da se denacionalizacijskemu upravičencu A.A. izročijo v last in posest iz zaplembe izvzete nepremičnine, saj navedene nepremičnine nikoli niso prešle v državno last, zaradi česar denacionalizacijski upravičenec na podlagi določb v ZDen ni upravičen do denacionalizacije tega premoženja. Prav tako pa je po mnenju pritožbenega organa tudi neutemeljena navedba vlagateljic zahteve, da je bila menjalna pogodba z dne 23. 1. 1956 sklenjena zaradi prisile tedanje oblasti. Iz dokumentacije prvostopnega spisa namreč navedeno ne izhaja.

11. Tožnici vlagata v upravnem sporu tožbo, v kateri nasprotujeta odločitvi upravne enote v točki 5. izreka odločbe, izdane na prvi stopnji. Navajata, da sta v postopku denacionalizacije zahtevali v prvi vrsti vrnitev nepremičnin s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69, vse k.o. ..., v naravi, podrejeno pa sta zahtevali vrnitev teh nepremičnin kot nadomestnih zemljišč oz. plačilo odškodnine za ta zemljišča. V nadaljevanju tožbe navajata vrednost podržavljenih in zamenjanih nepremičnin in navajata, da je ob uporabi enakih kriterijev očitno, da je vrednost nepremičnin, ki so bile dane v zamenjavo, bistveno višja (75.570,67 DEM) od vrednosti podržavljenih nepremičnin (47.730,18 DEM). Očitna nesorazmernost med vrednostjo zamenjanih nepremičnin po mnenju tožnic kaže na to, da je bila menjalna pogodba prisilna in da ni bila v korist denacionalizacijskega upravičenca. Ker je družina denacionalizacijskega upravičenca izročila kvalitetnejša kmetijska zemljišča (pretežno njive drugega do četrtega bonitetnega razreda), prejela pa je manj vredne površine (pašnike, travnike in njive petega do šestega bonitetnega razreda), je očitno, da je bila menjalna pogodba izsiljena in sklenjena izključno v korist Kmetijskega gospodarstva H. Kot opozarjata tožnici, je po določbah takrat veljavnega ODZ in tudi kasneje veljavnega ZOR-a takšna pogodba nična.

12. Po mnenju tožnic bo učinek nacionalizacije odpravljen šele, če bodo denacionalizacijskemu upravičencu vrnjene nepremičnine, ki jih je bil prisiljen izročiti Kmetijskemu gospodarstvu H. v last in posest na podlagi menjalne pogodbe. Tožnici sta zato prepričani, da je denacionalizacijski upravičenec zemljišča s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69, vse k.o. ..., upravičen prejeti v naravi. Kot še dodajata, je vrnitev navedenih nepremičnin v naravi tudi možna, saj so nepremičnine v lasti Republike Slovenije in v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

13. Tožnici sodišču predlagata odpravo dopolnilne odločbe z dne 25. 11. 2014 in vrnitev zadeve v ponovni postopek, zahtevata pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. V odgovoru na tožbo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov poudarja, da zemljišča, ki niso bila podržavljena, ne morejo biti predmet vrnitve v postopku denacionalizacije. Ugotavlja, da se tožnici ne strinjata z obliko vračila podržavljenih zemljišč, saj namesto obveznic želita nadomestna zemljišča, za dodelitev katerih pa niso izpolnjeni pogoji. Sklad zato predlaga zavrnitev tožbe, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

16. Na tožbo je odgovoril tudi Slovenski državni holding d.d., ki poudarja, da gre v obravnavani zadevi za situacijo, ki jo ureja določba šestega odstavka 42. člena ZDen, po kateri je upravičenec upravičen le do odškodnine v višini danega (kupnine ali vrednosti zamenjanega zemljišča), ni pa upravičen do vrnitve danega zemljišča in tudi ne do vrnitve odvzetega zemljišča, ker je le-to pridobil nazaj v last. Kot še dodaja, tožnici tekom postopka denacionalizacije nista zatrjevali obstoja okoliščin po 5. členu ZDen, saj bi bili v takšnem primeru napoteni na sodni postopek. Slovenski državni holding zato predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da tožnici nasprotujeta odločitvi v delu, v katerem je upravna enota upravičencu za podržavljene nepremičnine s parc. št. 17/2 (v tem delu je bila pritožba odstopljena v reševanje pristojnemu Ministrstvu za okolje in prostor), 176, 178 in 908, vse k.o. ..., priznala odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d., zahtevo za vračilo zemljišč s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69, vse k.o. ... in zahtevo za izročitev teh zemljišč kot nadomestnih zemljišč pa je zavrnila.

19. Iz navedb v tožbi je razvidno, da želita tožnici doseči vrnitev zemljišč s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69. Kot ugotavlja sodišče, pa omenjena zemljišča upravičencu A.A. niso bila podržavljena z odločbo povojnih oblasti na podlagi katerega od predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen. S sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. IV J 180/49-12 z dne 12. 5. 1949 so bila namreč izrecno izvzeta iz podržavljena. Zato je upravna enota ravnala pravilno, ko je zahtevo za vrnitev teh nepremičnin zavrnila.

20. Tožnici v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost upravnih aktov, tudi ne moreta uspešno zahtevati vračila zemljišč s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69 iz razloga, ker naj bi bila menjalna pogodba, na podlagi katere so bile te nepremičnine prenesene v last Kmetijskega gospodarstva H., izsiljena. Stranka, ki meni, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti (5. člen ZDen), lahko vračilo tega premoženja zahteva le pred sodiščem splošne pristojnosti in ne v upravnem postopku pred upravnimi organi (prvi odstavek 56. člena ZDen). Da bi bile upravičencu nepremičnine s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69 podržavljene na način iz 5. člena ZDen, pa tožnici v postopku pred upravno enoto niti nista zatrjevali.

21. Za podržavljena zemljišča s parc. št. 176, 178 in 908, vse k.o. ..., pa je bila upravičencu tudi po presoji sodišča pravilno priznana odškodnina v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d. 22. Pravno podlago za odločitev o vračilu zemljišč predstavlja določba šestega odstavka 42. člena ZDen, po kateri imajo upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla, pravico do odškodnine. Med strankami v postopku ni sporno, da je upravičenec A.A. podržavljene nepremičnine v solastniškem deležu 1/5 pridobil nazaj na podlagi menjalne pogodbe z dne 23. 1. 1956, v kateri je v zameno za solastniški delež podržavljenih nepremičnin na Kmetijsko gospodarstvo H. prenesel svoj solastniški delež zemljišč s parc. št. 761, 743, 784, 64, 68 in 69. 23. Ker so torej nepremičnine po podržavljenju prešle v zasebno last (deloma upravičenca in deloma njegovih družinskih članov), vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi ni mogoča (tretji odstavek 16. člena ZDen). V primeru, ko podržavljene nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, pa je upravičenec po ZDen upravičen le do odškodnine, kot to izrecno določa tudi šesti odstavek 42. člena ZDen. Odškodnina pa se lahko upravičencu izplača le v obliki vrednostnih papirjev (prvi odstavek 42. člen ZDen) in ne tudi v obliki nadomestnih zemljišč. Zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnega premoženja je namreč pravno upravičen le nasproti zavezancu, v katerega premoženju so nepremičnine, ki se kot podržavljene vrnejo upravičencu (51. člen ZDen). Ker podržavljene nepremičnine v obravnavani zadevi niso med sredstvi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (so v zasebni lasti), omenjeni sklad tudi ni zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja, kar posledično pomeni, da tudi vračilo v obliki nadomestnih zemljišč po zakonu ni mogoče. Zato je upravna enota v obravnavani zadevi ravnala pravilno, ko je zavrnila zahtevek, da se upravičencu podržavljene nepremičnine vrnejo v obliki nadomestnih zemljišč.

24. Ker je torej izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Zahtevek tožnic za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, stranka trpi svoje stroške postopka.

26. O stroških postopka, ki jih je kot prizadeta stranka priglasil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, pa je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS dne 1. 10. 2015 v sklepu opr. št. I Up 191/2015, so stroški za posamezno vlogo potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev. Po presoji sodišča pa prizadeta stranka v obravnavani zadevi takšnih navedb v odgovoru na tožbo ni podala - v odgovoru je le povzela stališče upravnih organov iz obeh upravnih odločb. Sodišče je zato štelo, da priglašeni stroški niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, zaradi česar prizadeti stranki priglašenih stroškov postopka sodišče ni priznalo.